Rozika Močnik: Kamen v produ, Kulturno društvo Mariborska literarna družba, zbirka Mariborska literarna družba 73, Maribor 2020
Malo po novem letu 2021 je pri kulturnem društvu Mariborska literarna družba izšel pesniški prvenec dolgoletne članice Rozike Močnik, ki je sodelovala v literarni delavnici mentorja Marjana Pungartnika in objavljala svoje pesmi v Likusu, kasneje v Locutiu in raznih zbornikih, uspešna pa je bila tudi pri natečaju za kratko zgodbo.
Rodila se je pred drugo svetovno vojno na Rdečem Bregu blizu Lovrenca na Pohorju, učiteljevala je do leta 1991 po raznih krajih na Štajerskem in Koroškem, nazadnje najdalj v Mariboru, kjer tudi prebiva.
Pesniška zbirka Kamen v produ se po vsebini in izrazu dokaj razlikuje od pesmi drugih posameznikov, ki so začeli pisati v zrelih letih življenja z željo, da bi izrazili svoja čustva, in obudili spomine na minula leta mladosti.
Pesnica Rozika Močnik diha z naravo, opazuje in občuti njene najrahlejše vzgibe, vidne in slušne zaznave:
Tišino zmoti šelest v krošnjah jagnedov .
Česana volna krpa jasnino,
Sapa vetra prebudi klopotec,
da zareglja, še leno udari in utihne.
S čopičem besed in nevsiljivih metafor ustvarja akvarele, ki vzbudijo v bralcu podoživljanje bežnih, spremenljivih vtisov pokrajine. O sebi in svojih čustvih spregovori posredno, skozi občutja, na poti, mimogrede: Posrkam lepoto trenutka.
S posebnimi detajli pooseblja dan, ki se težko prebuja, breg gori v jesenskem žaru, hripavo krakanje vran napoveduje zimo.
Prepričljivo, skoraj sanjsko zaživijo v naših predstavah podobe prekmurskih ravnic, prežete s svojsko panonsko melanholijo, kot jo občutimo v literarnih in glasbenih delih umetnikov, ki jih je ta pokrajina navdihnila :Miška Kranjca, Ferija Lainščka, Vlada Kreslina in drugih. O prekmurski ravnici govorijo pesmi Megleni akvarel, Melanholija megle, Prelet škorcev. V njih se povezujejo vidne in slušne zaznave:
Česana volna krpa jasnino, tišino zmoti šelest v krošnjah jagnedov … Lene megle namakajo noge v Muri …
Zamik v daljno preteklost oživlja verski zanos Judov v opuščeni sinagogi nekdanjih ljudi, ki so utonili v času V sloviti zgodovinski rotundi prenaša pesnica zgodovinska sporočila in spomin na nekdanje templjarje, ki so po sporni in vprašljivi preteklosti našli zavetje v teh krajih . Netopirji so pogubljene duše, ki krožijo okoli svetišča in plenijo. Poletijo tja do Mure in čez, proti Jeruzalemu, hribu v Slovenskih goricah, kamor naj bi se templarji zatekli in zgradili cerkev.
Svoj odmev najde v pesnici tudi povsem drugačna –kraška pokrajina z baladnim razpoloženjem v opuščeni kamniti hiši, ko prek gmajn divja burja, ki v molu bobna po vseh šipah in tuli v dimnik:
Plamen niha
Na ognjišču.
Včasih tli,
spet hoče kvišku.
Pesnica pove največ o sebi, ko se odmakne od prvoosebnega jaza, in najgloblja spoznanja izpoveduje simbolično v pesmih Zvon in Kamen,( ki je dal zbirki tudi ime.)
Njena domača pokrajina s spečimi spomini na otroštvo oživi v pesmih Skedenj z ostanki nekdanje domačije, predmeti, ki so izgubili smiselnost in rabo. Oda stari hruški je slavospev drevesu, ki se je razdajalo družini že pet rodov in je od vseh dreves bilo najbolj priljubljeno z lepoto svojega cvetja in rodovitnostjo.
Pesniška govorica te lirike je izbrana, prevladuje svoboden verz, z izbranim besediščem in slikovitim stilom. Nekaj pesmi, zlasti ljubezenskih prvoosebnih, je napisanih v tradicionalni vezani besedi z rimo, med njimi sta tudi soneta Domotožje in sonet, posvečen Prešernu.
Povsem drugačna- ekspresionistična je pesem Ob mariborskem gradu – z ostrimi črtami je izrisana značilna mariborska veduta z gradom in Jurčičevim spomenikom, ki se konča z dvosmiselno disonanco:
Na njem mož v bronu.
Ves zelen
Deseti brat
O sodobnem življenju govore pesmi z aktualno tematiko; zlasti Odtujenost vsebuje globoko osebno sporočilnost o oddaljenosti in brezčutnosti med ljudmi. Mit upanja, Kletev in Prazne roke spominjajo na programsko socialno pesništvo.
Kamen v produ se razlikuje od drugih kamnov v rečnem produ:
Deroča reka mi je gladila obraz,
In kamni so ostrino mi pobrali …
Tak je tudi knjižni prvenec Rozike Močnik, ki ne izstopa z izzivalno pesniško govorico, ampak z zrelim razmišljanjem o spreminjanju in minevanju v človeku in naravi, predvsem pa s pretanjenim odkrivanjem zastrte lepote.
Rozika Močnik: Kamen v produ, Kulturno društvo Mariborska literarna družba, zbirka Mariborska literarna družba 73, Maribor 2020
Malo po novem letu 2021 je pri kulturnem društvu Mariborska literarna družba izšel pesniški prvenec dolgoletne članice Rozike Močnik, ki je sodelovala v literarni delavnici mentorja Marjana Pungartnika in objavljala svoje pesmi v Likusu, kasneje v Locutiu in raznih zbornikih, uspešna pa je bila tudi pri natečaju za kratko zgodbo.
Rodila se je pred drugo svetovno vojno na Rdečem Bregu blizu Lovrenca na Pohorju, učiteljevala je do leta 1991 po raznih krajih na Štajerskem in Koroškem, nazadnje najdalj v Mariboru, kjer tudi prebiva.
Pesniška zbirka Kamen v produ se po vsebini in izrazu dokaj razlikuje od pesmi drugih posameznikov, ki so začeli pisati v zrelih letih življenja z željo, da bi izrazili svoja čustva, in obudili spomine na minula leta mladosti.
Pesnica Rozika Močnik diha z naravo, opazuje in občuti njene najrahlejše vzgibe, vidne in slušne zaznave:
Tišino zmoti šelest v krošnjah jagnedov .
Česana volna krpa jasnino,
Sapa vetra prebudi klopotec,
da zareglja, še leno udari in utihne.
S čopičem besed in nevsiljivih metafor ustvarja akvarele, ki vzbudijo v bralcu podoživljanje bežnih, spremenljivih vtisov pokrajine. O sebi in svojih čustvih spregovori posredno, skozi občutja, na poti, mimogrede: Posrkam lepoto trenutka.
S posebnimi detajli pooseblja dan, ki se težko prebuja, breg gori v jesenskem žaru, hripavo krakanje vran napoveduje zimo.
Prepričljivo, skoraj sanjsko zaživijo v naših predstavah podobe prekmurskih ravnic, prežete s svojsko panonsko melanholijo, kot jo občutimo v literarnih in glasbenih delih umetnikov, ki jih je ta pokrajina navdihnila :Miška Kranjca, Ferija Lainščka, Vlada Kreslina in drugih. O prekmurski ravnici govorijo pesmi Megleni akvarel, Melanholija megle, Prelet škorcev. V njih se povezujejo vidne in slušne zaznave:
Česana volna krpa jasnino, tišino zmoti šelest v krošnjah jagnedov … Lene megle namakajo noge v Muri …
Zamik v daljno preteklost oživlja verski zanos Judov v opuščeni sinagogi nekdanjih ljudi, ki so utonili v času V sloviti zgodovinski rotundi prenaša pesnica zgodovinska sporočila in spomin na nekdanje templjarje, ki so po sporni in vprašljivi preteklosti našli zavetje v teh krajih . Netopirji so pogubljene duše, ki krožijo okoli svetišča in plenijo. Poletijo tja do Mure in čez, proti Jeruzalemu, hribu v Slovenskih goricah, kamor naj bi se templarji zatekli in zgradili cerkev.
Svoj odmev najde v pesnici tudi povsem drugačna –kraška pokrajina z baladnim razpoloženjem v opuščeni kamniti hiši, ko prek gmajn divja burja, ki v molu bobna po vseh šipah in tuli v dimnik:
Plamen niha
Na ognjišču.
Včasih tli,
spet hoče kvišku.
Pesnica pove največ o sebi, ko se odmakne od prvoosebnega jaza, in najgloblja spoznanja izpoveduje simbolično v pesmih Zvon in Kamen,( ki je dal zbirki tudi ime.)
Njena domača pokrajina s spečimi spomini na otroštvo oživi v pesmih Skedenj z ostanki nekdanje domačije, predmeti, ki so izgubili smiselnost in rabo. Oda stari hruški je slavospev drevesu, ki se je razdajalo družini že pet rodov in je od vseh dreves bilo najbolj priljubljeno z lepoto svojega cvetja in rodovitnostjo.
Pesniška govorica te lirike je izbrana, prevladuje svoboden verz, z izbranim besediščem in slikovitim stilom. Nekaj pesmi, zlasti ljubezenskih prvoosebnih, je napisanih v tradicionalni vezani besedi z rimo, med njimi sta tudi soneta Domotožje in sonet, posvečen Prešernu.
Povsem drugačna- ekspresionistična je pesem Ob mariborskem gradu – z ostrimi črtami je izrisana značilna mariborska veduta z gradom in Jurčičevim spomenikom, ki se konča z dvosmiselno disonanco:
Na njem mož v bronu.
Ves zelen
Deseti brat
O sodobnem življenju govore pesmi z aktualno tematiko; zlasti Odtujenost vsebuje globoko osebno sporočilnost o oddaljenosti in brezčutnosti med ljudmi. Mit upanja, Kletev in Prazne roke spominjajo na programsko socialno pesništvo.
Kamen v produ se razlikuje od drugih kamnov v rečnem produ:
Deroča reka mi je gladila obraz,
In kamni so ostrino mi pobrali …
Tak je tudi knjižni prvenec Rozike Močnik, ki ne izstopa z izzivalno pesniško govorico, ampak z zrelim razmišljanjem o spreminjanju in minevanju v človeku in naravi, predvsem pa s pretanjenim odkrivanjem zastrte lepote.
