To je pOKrajina
drobtin
z obrnjenim KO;
KOt je naše O-K-O obrnjeno
v obe smeri.
IV
Z-drobtiniti se.
Drobtine telesa zmešati:
z drobtinami-trave,
z drobtinami-zemlje,
z drobtinami-kamenja.
In potem opazovati,
kako logično se obnaša
podnebje
v tej pesmi.
V
Tu je vse razsuto.
Vse premešano.
Tu je vse in vsak
drobtina
ogromnega kruha,
ki ga nekateri imenujejo: VESOLJE,
drugi mu pravijo: SOBA,
razpeta –
med spodnjo veko pesnika
in oko oranžnega obzorja.
Kot je razpet nos,
ko se sproži
v mirno območje pesmi
in zavoha
tišino
črk.
VI
Nekdo je še sestavljen.
Preko naju gre;
naju, ki sva na-drobtinjena.
Preko drobtinastega neba gre
in z-drobljenih oblakov.
Nekdo je še sestavljen.
Ko hodi,
brca, meša in stiska:
mene s tabo, tebe z mano,
naju z njimi, njih z vsemi –
in vsakim.
Nekdo je sestavljen
iz zelo, zelo majhnih drobtinic;
in ko stopi v čas,
spregovori
v praznino
dveh narekovajev: » «
VII
Po tebi drsi jutro
– kot po gladini lepote –
in te vleče skozi telo
nekega drugega verza.
Jaz ostajam tu
in razmišljam,
kako bi bilo,
če bi bil glina:
življenje bi se
spet
zavrtelo
na kolovratu
in se oblikovalo
z mokrimi rokami,
polnimi ognja.
VIII
Pesem sedi na belem stolu,
iz nje se kadi …
Stoli okoli nje
so podobni labodom,
ki jim je čas
strdil
in zvil
vratove
v verze
in jim odprl
prazna ptičja srca.
Pesem sedi na stolu,
iz nje se vse bolj kadi.
Šele ko pihnem v zrak
tanko prosojno čipko črk,
se zdrzne
in opazuje,
kako se njen mehek dim
in nitasta bela čipka
sestavljata
v novo pesniško metodo.
To je pOKrajina
drobtin
z obrnjenim KO;
KOt je naše O-K-O obrnjeno
v obe smeri.
IV
Z-drobtiniti se.
Drobtine telesa zmešati:
z drobtinami-trave,
z drobtinami-zemlje,
z drobtinami-kamenja.
In potem opazovati,
kako logično se obnaša
podnebje
v tej pesmi.
V
Tu je vse razsuto.
Vse premešano.
Tu je vse in vsak
drobtina
ogromnega kruha,
ki ga nekateri imenujejo: VESOLJE,
drugi mu pravijo: SOBA,
razpeta –
med spodnjo veko pesnika
in oko oranžnega obzorja.
Kot je razpet nos,
ko se sproži
v mirno območje pesmi
in zavoha
tišino
črk.
VI
Nekdo je še sestavljen.
Preko naju gre;
naju, ki sva na-drobtinjena.
Preko drobtinastega neba gre
in z-drobljenih oblakov.
Nekdo je še sestavljen.
Ko hodi,
brca, meša in stiska:
mene s tabo, tebe z mano,
naju z njimi, njih z vsemi –
in vsakim.
Nekdo je sestavljen
iz zelo, zelo majhnih drobtinic;
in ko stopi v čas,
spregovori
v praznino
dveh narekovajev: » «
VII
Po tebi drsi jutro
– kot po gladini lepote –
in te vleče skozi telo
nekega drugega verza.
Jaz ostajam tu
in razmišljam,
kako bi bilo,
če bi bil glina:
življenje bi se
spet
zavrtelo
na kolovratu
in se oblikovalo
z mokrimi rokami,
polnimi ognja.
VIII
Pesem sedi na belem stolu,
iz nje se kadi …
Stoli okoli nje
so podobni labodom,
ki jim je čas
strdil
in zvil
vratove
v verze
in jim odprl
prazna ptičja srca.
Pesem sedi na stolu,
iz nje se vse bolj kadi.
Šele ko pihnem v zrak
tanko prosojno čipko črk,
se zdrzne
in opazuje,
kako se njen mehek dim
in nitasta bela čipka
sestavljata
v novo pesniško metodo.
