DVE

APLIKACIJA ZA ŽIVLJENJE

Vstopil je v diskoteko. Svetloba je utripala. Oranžna barva se je spremenila v kričeče zeleno … Zatem krvavo rdečo, rumeno, pa spet oranžno …

Glasba je nabijala v glasnem in podivjanem ritmu. Vedno hitreje. Vedno hitreje! Sunkovito. Vse glasneje …

V kotu je sedela mladenka s telefonom v roki. Sploh ni opazila, kaj se dogaja okoli nje. Obraz je imela ves obžarjen od hladne industrijske svetlobe telefonskega monitorja. Apatično je zrla vanj in mrzlično tipkala v ritmu poblaznele glasbe.

Prostor se je napihoval od silnega ritma, glasba je postajal še glasnejša, še hitrejša, kot bi se zvoki zmešali v vrtiljak norosti.

Mlada natakarica je v ritmu migala z boki, nalivala je pijačo in vsake toliko zrla v svoj telefon. Pravzaprav je to počela vsakih nekaj sekund, kot bi ne zmogla brez te napravice.

K njej, do šanka, se je prizibal Staš. Vse bolj in bolj živčno je poplesaval. Tudi on je gledal v telefon in za kako sekundo, dve je glavo dvignil v zrak. Razprl nosnici, kot bi vonjal vso to praznino, dolgčas, …

Pri tem je držal v rokah svoj telefon in ga večkrat prislonil ob telo. Nihče se ni zdrznil. Niti ko je telefon celo nekajkrat poljubil, tako da je zaprl oči. Niti dve mladenki, ki sta gledali v telefone ena k drugi, se nista zdrznili. Niti starejši moški, ki je z napol priprtimi vekami buljil v prostor pred sabo, potem ko mu je telefon padel iz rok, ni odreagiral.

»Zadet je … Koma je …« je rekla mlada natakarica v histeričnem smehu in zatem mimogrede udarila Staša po njegovem hrbtu. Obrnil se je k njej in jo apatično gledal, kot bi bil jezen, da ga je vrgla iz telefonskega sveta. Pri tem je še vedno nezainteresirano poplesaval in se prestopal sem ter tja. Potem je naredil že stoti selfi!

Enega …
… in še enega …
in še …
in še enega!

Potem je k sebi pokroviteljsko povlekel mlado natakarico. Oba sta se histerično smejala. Tudi ona je vzela svoj telefon in delala sta selfije:

– Posamično, torej v ednini.
– Skupaj, torej še bolj v ednini in vsak zase.
– Še več, ko sta k njima nenadoma pristopili še dve mladenki in ju objemali – torej vsak najbolj sam in še kako sam!

In že so hiteli objavljati nove podobe na Instagram. Panično so drseli po monitorju telefona in objavljali nastale fotografije eno za drugo.

»Na tej nisem OK!« je pripomnil Staš večkrat in držal jezik iz ust, kot da počne nekaj porednega.

»Te ne bom objavila. Imam prevelike oči, pa nekam čudno glavo … Zelo čudno!« je dodala mlada natakarica in se glasno zarežala, da jo je bilo slišati kljub zelo glasni glasbi, ki je še vedno nabijala kot nora …

Glasba je zdaj zabučala kot morje v prostor. Stene so se napihnile od vse glasnosti, ki je mladi plesalci, ki so se zagnali na plesišče, niso zares niti zaznali. Pričeli so plesati kot ponoreli. Vsak s svojim telefonom v roki. Držali so jih kvišku. Držali so jih tesno ob telesih. Poljubljali so jih. Za soplesalce jim ni bilo mar – niti ko so se močno dregnili vanje ali celo zaleteli s telesi skupaj. Morda so se le hitro in bežno spogledali, po navadi z neko jezo, češ kaj naju motiš, ko sva tako tesno s telefonom.

Svetloba je utripala kot psihotična žarnica, barve so se anksiozno mešale – tla, strop, stene in gosti dimasti zrak so se zlepili v trdo kocko prazne bivanjske želatine, v kateri so se s posebno muko premikali mladi, ki so se tako zelo dolgočasili.

V kotu se je pričel nekdo histerično smejati. Kljub nadvse glasnim ritmičnim udarcem se ga je slišalo, in to celo zelo dobro.

»Gol! Dal sem jebeni gol!!« je kričal in pričel tekati po plesišču kot ponorel. Končno mu je uspelo zadeti gol v neki igri, ki jo je igral zadnje tedne, ko je skoraj tri četrtine dneva buljil v ekran svojega telefona. »O, pizda! Gol! Gol!! Fak, kako dobro!«

Staš se je spet fotografiral. Zdaj si je slekel majico, da so mu na goli, potni koži odsevale barve – najprej kričeče zelena (napravil je svoj zeleni selfi), zatem krvavo rdeča (napravil je svoj rdeči selfi), zatem še rumena (napravil je svoj rumeni selfi), na koncu, preden se je barvni krog spet ponovil, še oranžna (napravil je svoj oranžni selfi – in to prvič v življenju!).

»Prvič v življenju sem oranžen!« je vpil in skakal kot kakšen razposajeni otrok.

Potem je pričel hitro poplesavati.

Mlada natakarica se mu je pridružila s svojim telefonom. Spet sta se fotografirala. Zdaj si je majico slekla tudi ona. Samo modrček je še imela na sebi in kratke hlače. Njena koža se je svetlikala v različnih barvah. Glasba je nabijala do onemoglosti. Stene so se napihovale kot membrana velike žabe. In vsi so bili v tem mehurju, polnem dima, podivjanega zvoka, elektrike, utripajočih luči in telefonov, v katere so vsi nenehno buljili. Ta svet v njih! V telefonih! V monitorjih! Za možgani, onkraj …

Tudi med plesom so vsi mladi plesalci gledali v telefone:

– Aplikacija za štetje vdihov! ؘ
– Aplikacija za število korakov!
– Aplikacija za izgubljene kalorije!
– Aplikacija za število poljubov!
– Aplikacija za življenje!
– Za biti živ!
– Biti živ!
– Živ!?

»Bruhat moram!« je rekla ena od plešočih in že je izginila v smeri proti stranišču, od koder je tisti večer ni bilo več. Z njo se ni ukvarjal nobeden več, nobeden je ni pogrešal. Tudi Staš ne, saj je imel preveč dela s samim sabo, da bi karkoli opazil. Zanimive so se mu zdele barve, ki so se menjavale na njegovi koži v sojih dima in ob histerični glasbi, ki je napenjala prostor.

Zakaj ne obstaja aplikacija, da bi lahko človek vsak dan menjal barvo kože? To bo moja aplikacija! je pomislil, medtem ko se je nemirno pozibaval.

Spet je segel po pijači intenzivno zelene barve, ki se je takoj obarvala v krvavo rdečo, zatem še rumeno – in spil jo je v enem samem velikem oranžnem požirku.

Na plesišču je bilo medtem vse več telefonov. Vsi so plesali s svojimi telefoni. Ena od plesalk si je telefon polagala po telesu, obrazu, po vratu se je božala z njim, ga prislonila na prsi.

– Aplikacija za pravo ljubezen! ؘ
– Aplikacija za merjenje čustev!
– Aplikacija za kemijo med dvema?
– Apikacija za …
– Za…?

»Ej, fak, kak je vse dolgočasno!« je zakričal nekdo, ki je zatem legel in si pod glavo položil svoj najnovejši telefon, ki mu je vsake toliko obsvetil obraz. Oči je imel na široko odprte. Brez življenja so strmele v plesišče. Barve so se še vedno menjavale hitro in brez postanka.

Staš je spil peti kozarček tiste tekočine in pijano se je približal množici na plesišču. Neka mladenka se mu je približala in ga pohvalila, kako postaven da je, on pa se je pogledal in se samo nasmehnil.

»Se hočeš fotografirati z mano?« jo je vprašal. Prikimala je.

In takoj sta naredil selfi.

V vseh mogočih položajih:

– Glavi tesno skupaj.
– Glavi malo manj skupaj.
– Glavi povsem narazen.
– ؘOna v njegovem naročju.
– Tako da sta se oba zvijala v plesu.
– Tako da sta stala negibno in nemo strmela v kamero telefona, ki je lačno goltala in ustavljala čas–prostor.

Zdaj se je ritem glasbe še okrepil. Še hitreje. Še! Kot krivulja, ki sili navzgor in se nikjer ne konča.

Neki tipi so se zagnali na plesišče med ostale plešoče, ki so zadeto plesali sem in tja. In se zaganjali v ljudi kot razjarjeni biki, ki so hoteli raztreščiti plesalce na prafaktorje … in njihov ples in čas in ta napeti prazni prostor.

»Glej, kaj je objavila soseda!« je nekdo obstal z odprtimi usti vmes, ko je videl objavo sosede na enem od socialnih omrežij.

»Debela in grda je!« je dodal odločno še nekdo, katerega glas je prerezal vsemogočni hrup.

Staš je odrinil mladenko, ki je medtem že pozabila, da ji je bil všeč. On tega sploh ni začutil. Začutil pa je, ko se mu je eden od podivjanih disko-bikov z vso silo zaletel v rebra. Nenadoma mu je zaprlo sapo, kot bi ustavil, zaprl dovod, zamašil življenje. Prijel se je za rob šanka in telefon potisnil globoko v žep, da bi ga rešil pred trpljenjem tistega trenutka. Pričel se je glasno smejati. Zvijal se je od smeha. Natakarica se je pričela smejati z njim. Vmes ga je seveda še fotografirala in mu ponudila še nov kozarček tiste mameče tekočine.

»Kaki drek je lajf! Dolgočasen!« je Staš nenadoma zresnil obraz, pihnil skozi nos in se z vso silo zagnal v plešočo množico. Kot elektronski bik, obžarjen z nevrotičnimi barvami večera. Telefoni so plesali, svetloba je krožila. Staš se je zaletel v nekega moškega, ki je pijan poplesaval sem in tja ter ga podrl po tleh. Ta je obležal. Njegov telefon je zdrsnil po tleh. Barve v diskoteki so se menjavale še hitreje. Glasba ni popustila niti za hip. DJ za steklom je s prsti po telefonu histerično iskal nove in nove ritme, da bi predramil zdolgočaseno množico.

»Ej, poberi telefon!« je zakričal nekdo. In dva na drugem koncu sta pobrala telefon moškega, ki je negibno obležal na tleh.

Staš je še komaj stal. Pijača ga je pahnila iz ravnovesja. Kot samec gorile je začel udarjati s pestmi po svojem prsnem košu. Drugi so ponavljali za njim. Tisti, ki so se prej zaletavali v plešoče, so prav tako ponavljali za njim. Drug drugega so snemali pri tem.

»Kaki nori posnetki! Za You tube!« je vpil eden od njih.

Staš je zagrabil plesalko zatem in jo povlekel k svojemu prepotenemu telesu. Povsem sta se zlila. Njuni telesi sta se ritmično ujeli za hip, uskladili, med njima ni bilo niti milimetra razdalje več. Gledala sta se v oči, ko je Staš zdrsnil z roko po njenem telesu, ona pa s svojo roko v njegov žep. Izvlekla je njegov telefon.

Vsi so obnemeli …

Ples se je ustavil.

Glasba, vsaj zdelo se je tako, se je takrat zdrobila v zvočni prah in na debelo posipala ves prostor, ki je postajal vse svetlejši …

Ožji …

In vse bolj umirjen …

Meglen …

Tih …

Staš ni še nikomur dovolil, da bi se dotikal njegovega telefona.

In on je naposled izvlekel njenega, potem ko so mu roke preko njenega hrbta in stegen zlezle v žep njenih hlač.

»Isti model imaš …« ji je rekel z blaženim pogledom.

Ni mogel verjeti, da ima še kdo takšen telefon! Isti model, najboljši, najdražji!

»Fotografiraj me! Jaz bom pa tebe!« je rekla ona.

Natakarica je takrat naredila popačen izraz na obrazu. Veke so ji trzale. Moški, ki je ležal na tleh, je zaprl oči in nekdo se je v sili tišine polil z rdečim vinom.

Telefoni so pričeli bliskati, vsi so fotografirali, kar so videli:

– Njuno menjavo telefonov.
– Njuno fotografiranje.
– Njuno dotikanje.
– In fotografiranje vseh, v vse mogoče smeri:

Vsi njiju.
Onadva vse.
Vsak vsakega.
Vsak sebe …

Pol ure zatem so se vsi razbežali iz diskoteke …

Staš je na poti domov gledal v svoj telefon. Nastavil si je aplikacijo, ki ga je glasno vodila od diskoteke do doma, ki je bil v resnici oddaljen le pol kilometra. Iz omamljene glave, v kateri so se pretakale vse tiste barve večera, razbijanje v ušesih in svetloba vseh telefonov, mu ni šlo dejstvo, da je imela ona isti model telefona. In ko je pogledal v telefon, so bili na njegovem monitorju še vedno njeni prstni odtisi. Njeni …

Brcnil je v pločevinko na tleh, ki mu je ležala na poti, ko je za seboj zaslišal množico korakov.

Iz telefona je bilo slišati, osem ur zatem: »Prispeli ste na svoj cilj. Na levi. Cilj, na levi. Vaš cilj!«

A Staš, ki je negibno ležal na drugem koncu sveta, na cilju nekoga drugega, tega več ni slišal …

GLOBOKA PONAVLJANJA

»Levo. Levo … Potem levo!« je glasno ponavljal glas iz garmina. »Levo, ponavljam, levo, potem spet levo …«

»Joj, razumem. Kako mi gre na živce to ponavljanje!« se je zgodaj zjutraj, na poti neznano kam, po cesti skozi gozd razburjal Žiga.

Cesta je bila pokrita z gosto, debelo meglo; gozd na vsaki strani, levo in desno, tako se je vsaj zdelo, je bil čedalje bolj nestabilen – kot da se bodo množice dreves podrle in vsule na cesto. Ta je bila polna drobnih razpok, luknjic in lukenj.

»Zakaj vsako leto plačujem cestnino?!« je udaril po volanu. »Za take ceste!«

Hitrost vožnje je zdaj še upočasnil. Komaj je še kaj videl … Gledal je v belo meglo, gledal v gozd, levo in desno.

Nenadoma se je zdrznil. Nekaj je naglo steklo mimo avta. Iz levega dela gozda, preko meglene ceste, v desni del.

»Preklete srne! Spet se ponavlja …« je rekel živčno. Pri tem je mahal z rokami po zraku, da je nekajkrat spustil volan.

»V križišču peljite desno. Peljite desno … ponavljam … desno, desno … zatem spet desno,« je odločno ponavljal glas iz garmina.

»Kaj za vraga? Desno? Kam?!« je pričel gledati debelo. Nagnil se je naprej in naostril oči, da bi kaj videl skozi jutranji premaz zemlje, ki se kar ni in ni hotel razredčiti. Cesta se je zdaj tu še zožila. Luknje in razpoke v asfaltu so bile še večje.

»Kam me pelješ, napravica blesava?! Bolje bi bilo, če se ne bi zanašal na tebe,« je še dodal in potem spet zavzeto gledal naprej, predse, daleč in globoko v meglo, ki je bila vse gostejša. Čez cesto se je vlekla, levo in desno, da je spominjala na cigaretni dim iz velike cigarete, ki so jo kadila drevesa.

»Na koncu odseka desno. Peljite desno. Desno. Peljite desno …« je za vsak slučaj spet ponovil glas.

»Ok … Ok!« je okrepil svoj ton Žiga. »Izklopil bom to prifuknjeno reč, ki se kar naprej ponavlja. Ponavlja … Kot da je ponavljanje glavna stvar tega jutra …«

V tistem hipu se je zdrznil in z vso močjo stopil po zavori. Pred avtomobilom, iz goste bele megle, je bilo slišati ječanje. Zdelo se mu je, da je v nekaj zadel, v nekaj (ali celo nekoga?) udaril.

Vratne žile so mu pričele divje utripati. Oblil ga je mrzel pot. Noge so mu povsem zablokirale. Hotel je stopiti iz avtomobila, da bi preveril, če je res ob kaj zadel, kaj zbil, koga …?

»Fak! Kot moj oče, ki je …« mu je kar samo zletelo iz usta.

Težke noge so zajeli mravljinci, a sila v njem ga je vendarle pognala v akcijo. Izstopil je, vrata je pustil na strežaj odprta. Počasi je šel proti sprednjemu delu avtomobila.

»Mater!« je zakričal in se zgrabil za usta. Potem pa takoj za trebuh, kot da bo vsak hip bruhal.

Izza avtomobila sta moleli dve nogi, dve človeški nogi!

Obstal je, kri mu je, tako se je vsaj zdelo, poledenela. Skozi telo so mu švignili strelam podobni občutki.

Megla se je tedaj pričela dvigovati. Slika je postajala vse jasnejša.

Takrat se je tako ustrašil, da ga je zasukalo na drugo stran! Glas iz garmina je z vso močjo zacvilil, potem je bilo iz njega slišati tuljenju podoben zvok. Zatem kričanje. Žiga je obnemel. Korak se mu je spet povsem zaustavil, zabetoniral v eno od velikih cestnih lukenj. Megla se je nazadnje dvignila kot beli gledališki zastor. Drevesa so v vetru oddajala tenke zvoke nemirnega listja, ki je trzalo v hladnem jesenskem jutru … Kot vsako leto se je tudi letos ponovilo padanje … padanje listja. Žigu se je zdelo, da sliši, kako padajo listi, eden za drugim, kot težke kovinske kaplje …

»Levo, desno … peljite … arrrrr!« je zakričal glas iz garmina vnovič.

»Prekleti garmin!« je vzrojil, kot bi za trenutek pozabil, da je malo prej videl dvoje nog ležati na tleh.

Ko se je vrnil tja, ko je naposled dokončno stopil pred svoj avto, kjer je ležalo truplo, se je sesedel na tla in oči razprl v silni grozi. Okoli ust trupla se je raztezala mlaka krvi … To bitje … ni imelo oči … ni imelo ušes … ni imelo … Imelo pa je velika gumi podobna usta, ki so ponavljala: »Desno. Peljite na desno! Na naslednjem odcepu izberite drugi izvoz … Ko pridete v krožišče, izberite … Levo. Ponavljam … Levo, levo, levo! Potem desno … pa spet desno … desno!«

Žiga si je prekril ušesa, se krčil, počepnil z glavo navdzol, zdelo se mu je, da bo vsak hip izgubil zavest. Sililo ga je na bruhanje. Po telesu je čutil krče. Kot njegov oče, takrat, ko je …

»Spet?« je rekel skoraj v joku. »Kdaj se bo to nehalo?«

Bitje na tleh je takrat dvignilo okrvavljeno roko, na široko zazevalo in panično zahlastalo za zrakom, kot bi hotelo še zadnjič zajeti zrak. Žiga je odskočil, stekel v avtu in se v hipu zaprl vanj. Ves se je tresel, medtem ko je garmin neutrudno ponavljal: »Levo … Desno … Peljite desno! Peljite dol … Pa dol … Pa spet dol … Malo gor … Levo. Peljite desno … peljite! Samo peljite! In ponavljajte!«

Žiga si je pokril ušesa in zamižal z očmi.

Jaz nisem nič kriv! Nič! Nisem … kriv!

Ko je odprl oči, je v vzvratnem ogledalu zagledal starega moža, s pipo v ustih, z drobnimi očali. S prodornimi očmi je pogledal Žiga, se sklonil z zadnjega sedeža naprej in rekel: »Življenje je eno samo ponavljanje. Ceste, poti, kot žile naše podzavesti! Kako zelo rad jih friziram, krtačim, prodiram vanje, segam tja, kjer najbolj boli …«

»Prosim, nehajte!« je kričal Žiga. »Nisem kriv!«

»Gozd, megla, zastori … Letni časi, naše vedenje, ljubljenje, vožnja, dotiki … vse je eno samo ponavljanje. Žiga …«

»Ne, ne, ne, ne!« je kričal.

»Žiga, kaj ti je rekel oče, ko si …«

»Nisem! Nič nisem naredil! Nič mi ni rekel! Nič! Ne, ne, ne!«

» … ko si povozil človeka? In je bil oče s tabo! In sta vse skupaj zamolčala … In je oče prevzel krivdo nase. In se je … takrat … v zaporu … saj veš, da se je …«

Takrat je avto izginil. Cesta tudi. Megla se je razpršila. Gozd se je oddaljil, razredčil, umiril. Edino garmin se je še oglašal: »Levo … peljite … desno … tukaj … sem … tja …«

Gospod Cvetko je imel na mizi garmin, kompase različnih oblik, zemljevide, makete …

»Veš, ponovila bova seanso … Saj rad ponavljaš vožnjo po teh cestah, kajne, Žiga?« se je nasmehnil Žigov psihiater in si popravil drobna očala, da je še bolj prodorno zabodel svoj pogled vanj.

»Ja,« je prikimal Žiga, ko se je prebudil iz hipnoze. »Upam le, da moj oče ne bo ponovil samomora!«

Psihiater Cvetko se je nasmehnil in pomežiknil Žigu, ki je vzel garmin v svoje tresoče se roke in si ga nesel v svojo sobo psihiatrične bolnišnice. Ta pa je ponavljal: »Ponavljam … pelji … desno … pelji … levo … notri … globoko …«

APLIKACIJA ZA ŽIVLJENJE

Vstopil je v diskoteko. Svetloba je utripala. Oranžna barva se je spremenila v kričeče zeleno … Zatem krvavo rdečo, rumeno, pa spet oranžno …

Glasba je nabijala v glasnem in podivjanem ritmu. Vedno hitreje. Vedno hitreje! Sunkovito. Vse glasneje …

V kotu je sedela mladenka s telefonom v roki. Sploh ni opazila, kaj se dogaja okoli nje. Obraz je imela ves obžarjen od hladne industrijske svetlobe telefonskega monitorja. Apatično je zrla vanj in mrzlično tipkala v ritmu poblaznele glasbe.

Prostor se je napihoval od silnega ritma, glasba je postajal še glasnejša, še hitrejša, kot bi se zvoki zmešali v vrtiljak norosti.

Mlada natakarica je v ritmu migala z boki, nalivala je pijačo in vsake toliko zrla v svoj telefon. Pravzaprav je to počela vsakih nekaj sekund, kot bi ne zmogla brez te napravice.

K njej, do šanka, se je prizibal Staš. Vse bolj in bolj živčno je poplesaval. Tudi on je gledal v telefon in za kako sekundo, dve je glavo dvignil v zrak. Razprl nosnici, kot bi vonjal vso to praznino, dolgčas, …

Pri tem je držal v rokah svoj telefon in ga večkrat prislonil ob telo. Nihče se ni zdrznil. Niti ko je telefon celo nekajkrat poljubil, tako da je zaprl oči. Niti dve mladenki, ki sta gledali v telefone ena k drugi, se nista zdrznili. Niti starejši moški, ki je z napol priprtimi vekami buljil v prostor pred sabo, potem ko mu je telefon padel iz rok, ni odreagiral.

»Zadet je … Koma je …« je rekla mlada natakarica v histeričnem smehu in zatem mimogrede udarila Staša po njegovem hrbtu. Obrnil se je k njej in jo apatično gledal, kot bi bil jezen, da ga je vrgla iz telefonskega sveta. Pri tem je še vedno nezainteresirano poplesaval in se prestopal sem ter tja. Potem je naredil že stoti selfi!

Enega …
… in še enega …
in še …
in še enega!

Potem je k sebi pokroviteljsko povlekel mlado natakarico. Oba sta se histerično smejala. Tudi ona je vzela svoj telefon in delala sta selfije:

– Posamično, torej v ednini.
– Skupaj, torej še bolj v ednini in vsak zase.
– Še več, ko sta k njima nenadoma pristopili še dve mladenki in ju objemali – torej vsak najbolj sam in še kako sam!

In že so hiteli objavljati nove podobe na Instagram. Panično so drseli po monitorju telefona in objavljali nastale fotografije eno za drugo.

»Na tej nisem OK!« je pripomnil Staš večkrat in držal jezik iz ust, kot da počne nekaj porednega.

»Te ne bom objavila. Imam prevelike oči, pa nekam čudno glavo … Zelo čudno!« je dodala mlada natakarica in se glasno zarežala, da jo je bilo slišati kljub zelo glasni glasbi, ki je še vedno nabijala kot nora …

Glasba je zdaj zabučala kot morje v prostor. Stene so se napihnile od vse glasnosti, ki je mladi plesalci, ki so se zagnali na plesišče, niso zares niti zaznali. Pričeli so plesati kot ponoreli. Vsak s svojim telefonom v roki. Držali so jih kvišku. Držali so jih tesno ob telesih. Poljubljali so jih. Za soplesalce jim ni bilo mar – niti ko so se močno dregnili vanje ali celo zaleteli s telesi skupaj. Morda so se le hitro in bežno spogledali, po navadi z neko jezo, češ kaj naju motiš, ko sva tako tesno s telefonom.

Svetloba je utripala kot psihotična žarnica, barve so se anksiozno mešale – tla, strop, stene in gosti dimasti zrak so se zlepili v trdo kocko prazne bivanjske želatine, v kateri so se s posebno muko premikali mladi, ki so se tako zelo dolgočasili.

V kotu se je pričel nekdo histerično smejati. Kljub nadvse glasnim ritmičnim udarcem se ga je slišalo, in to celo zelo dobro.

»Gol! Dal sem jebeni gol!!« je kričal in pričel tekati po plesišču kot ponorel. Končno mu je uspelo zadeti gol v neki igri, ki jo je igral zadnje tedne, ko je skoraj tri četrtine dneva buljil v ekran svojega telefona. »O, pizda! Gol! Gol!! Fak, kako dobro!«

Staš se je spet fotografiral. Zdaj si je slekel majico, da so mu na goli, potni koži odsevale barve – najprej kričeče zelena (napravil je svoj zeleni selfi), zatem krvavo rdeča (napravil je svoj rdeči selfi), zatem še rumena (napravil je svoj rumeni selfi), na koncu, preden se je barvni krog spet ponovil, še oranžna (napravil je svoj oranžni selfi – in to prvič v življenju!).

»Prvič v življenju sem oranžen!« je vpil in skakal kot kakšen razposajeni otrok.

Potem je pričel hitro poplesavati.

Mlada natakarica se mu je pridružila s svojim telefonom. Spet sta se fotografirala. Zdaj si je majico slekla tudi ona. Samo modrček je še imela na sebi in kratke hlače. Njena koža se je svetlikala v različnih barvah. Glasba je nabijala do onemoglosti. Stene so se napihovale kot membrana velike žabe. In vsi so bili v tem mehurju, polnem dima, podivjanega zvoka, elektrike, utripajočih luči in telefonov, v katere so vsi nenehno buljili. Ta svet v njih! V telefonih! V monitorjih! Za možgani, onkraj …

Tudi med plesom so vsi mladi plesalci gledali v telefone:

– Aplikacija za štetje vdihov! ؘ
– Aplikacija za število korakov!
– Aplikacija za izgubljene kalorije!
– Aplikacija za število poljubov!
– Aplikacija za življenje!
– Za biti živ!
– Biti živ!
– Živ!?

»Bruhat moram!« je rekla ena od plešočih in že je izginila v smeri proti stranišču, od koder je tisti večer ni bilo več. Z njo se ni ukvarjal nobeden več, nobeden je ni pogrešal. Tudi Staš ne, saj je imel preveč dela s samim sabo, da bi karkoli opazil. Zanimive so se mu zdele barve, ki so se menjavale na njegovi koži v sojih dima in ob histerični glasbi, ki je napenjala prostor.

Zakaj ne obstaja aplikacija, da bi lahko človek vsak dan menjal barvo kože? To bo moja aplikacija! je pomislil, medtem ko se je nemirno pozibaval.

Spet je segel po pijači intenzivno zelene barve, ki se je takoj obarvala v krvavo rdečo, zatem še rumeno – in spil jo je v enem samem velikem oranžnem požirku.

Na plesišču je bilo medtem vse več telefonov. Vsi so plesali s svojimi telefoni. Ena od plesalk si je telefon polagala po telesu, obrazu, po vratu se je božala z njim, ga prislonila na prsi.

– Aplikacija za pravo ljubezen! ؘ
– Aplikacija za merjenje čustev!
– Aplikacija za kemijo med dvema?
– Apikacija za …
– Za…?

»Ej, fak, kak je vse dolgočasno!« je zakričal nekdo, ki je zatem legel in si pod glavo položil svoj najnovejši telefon, ki mu je vsake toliko obsvetil obraz. Oči je imel na široko odprte. Brez življenja so strmele v plesišče. Barve so se še vedno menjavale hitro in brez postanka.

Staš je spil peti kozarček tiste tekočine in pijano se je približal množici na plesišču. Neka mladenka se mu je približala in ga pohvalila, kako postaven da je, on pa se je pogledal in se samo nasmehnil.

»Se hočeš fotografirati z mano?« jo je vprašal. Prikimala je.

In takoj sta naredil selfi.

V vseh mogočih položajih:

– Glavi tesno skupaj.
– Glavi malo manj skupaj.
– Glavi povsem narazen.
– ؘOna v njegovem naročju.
– Tako da sta se oba zvijala v plesu.
– Tako da sta stala negibno in nemo strmela v kamero telefona, ki je lačno goltala in ustavljala čas–prostor.

Zdaj se je ritem glasbe še okrepil. Še hitreje. Še! Kot krivulja, ki sili navzgor in se nikjer ne konča.

Neki tipi so se zagnali na plesišče med ostale plešoče, ki so zadeto plesali sem in tja. In se zaganjali v ljudi kot razjarjeni biki, ki so hoteli raztreščiti plesalce na prafaktorje … in njihov ples in čas in ta napeti prazni prostor.

»Glej, kaj je objavila soseda!« je nekdo obstal z odprtimi usti vmes, ko je videl objavo sosede na enem od socialnih omrežij.

»Debela in grda je!« je dodal odločno še nekdo, katerega glas je prerezal vsemogočni hrup.

Staš je odrinil mladenko, ki je medtem že pozabila, da ji je bil všeč. On tega sploh ni začutil. Začutil pa je, ko se mu je eden od podivjanih disko-bikov z vso silo zaletel v rebra. Nenadoma mu je zaprlo sapo, kot bi ustavil, zaprl dovod, zamašil življenje. Prijel se je za rob šanka in telefon potisnil globoko v žep, da bi ga rešil pred trpljenjem tistega trenutka. Pričel se je glasno smejati. Zvijal se je od smeha. Natakarica se je pričela smejati z njim. Vmes ga je seveda še fotografirala in mu ponudila še nov kozarček tiste mameče tekočine.

»Kaki drek je lajf! Dolgočasen!« je Staš nenadoma zresnil obraz, pihnil skozi nos in se z vso silo zagnal v plešočo množico. Kot elektronski bik, obžarjen z nevrotičnimi barvami večera. Telefoni so plesali, svetloba je krožila. Staš se je zaletel v nekega moškega, ki je pijan poplesaval sem in tja ter ga podrl po tleh. Ta je obležal. Njegov telefon je zdrsnil po tleh. Barve v diskoteki so se menjavale še hitreje. Glasba ni popustila niti za hip. DJ za steklom je s prsti po telefonu histerično iskal nove in nove ritme, da bi predramil zdolgočaseno množico.

»Ej, poberi telefon!« je zakričal nekdo. In dva na drugem koncu sta pobrala telefon moškega, ki je negibno obležal na tleh.

Staš je še komaj stal. Pijača ga je pahnila iz ravnovesja. Kot samec gorile je začel udarjati s pestmi po svojem prsnem košu. Drugi so ponavljali za njim. Tisti, ki so se prej zaletavali v plešoče, so prav tako ponavljali za njim. Drug drugega so snemali pri tem.

»Kaki nori posnetki! Za You tube!« je vpil eden od njih.

Staš je zagrabil plesalko zatem in jo povlekel k svojemu prepotenemu telesu. Povsem sta se zlila. Njuni telesi sta se ritmično ujeli za hip, uskladili, med njima ni bilo niti milimetra razdalje več. Gledala sta se v oči, ko je Staš zdrsnil z roko po njenem telesu, ona pa s svojo roko v njegov žep. Izvlekla je njegov telefon.

Vsi so obnemeli …

Ples se je ustavil.

Glasba, vsaj zdelo se je tako, se je takrat zdrobila v zvočni prah in na debelo posipala ves prostor, ki je postajal vse svetlejši …

Ožji …

In vse bolj umirjen …

Meglen …

Tih …

Staš ni še nikomur dovolil, da bi se dotikal njegovega telefona.

In on je naposled izvlekel njenega, potem ko so mu roke preko njenega hrbta in stegen zlezle v žep njenih hlač.

»Isti model imaš …« ji je rekel z blaženim pogledom.

Ni mogel verjeti, da ima še kdo takšen telefon! Isti model, najboljši, najdražji!

»Fotografiraj me! Jaz bom pa tebe!« je rekla ona.

Natakarica je takrat naredila popačen izraz na obrazu. Veke so ji trzale. Moški, ki je ležal na tleh, je zaprl oči in nekdo se je v sili tišine polil z rdečim vinom.

Telefoni so pričeli bliskati, vsi so fotografirali, kar so videli:

– Njuno menjavo telefonov.
– Njuno fotografiranje.
– Njuno dotikanje.
– In fotografiranje vseh, v vse mogoče smeri:

Vsi njiju.
Onadva vse.
Vsak vsakega.
Vsak sebe …

Pol ure zatem so se vsi razbežali iz diskoteke …

Staš je na poti domov gledal v svoj telefon. Nastavil si je aplikacijo, ki ga je glasno vodila od diskoteke do doma, ki je bil v resnici oddaljen le pol kilometra. Iz omamljene glave, v kateri so se pretakale vse tiste barve večera, razbijanje v ušesih in svetloba vseh telefonov, mu ni šlo dejstvo, da je imela ona isti model telefona. In ko je pogledal v telefon, so bili na njegovem monitorju še vedno njeni prstni odtisi. Njeni …

Brcnil je v pločevinko na tleh, ki mu je ležala na poti, ko je za seboj zaslišal množico korakov.

Iz telefona je bilo slišati, osem ur zatem: »Prispeli ste na svoj cilj. Na levi. Cilj, na levi. Vaš cilj!«

A Staš, ki je negibno ležal na drugem koncu sveta, na cilju nekoga drugega, tega več ni slišal …

GLOBOKA PONAVLJANJA

»Levo. Levo … Potem levo!« je glasno ponavljal glas iz garmina. »Levo, ponavljam, levo, potem spet levo …«

»Joj, razumem. Kako mi gre na živce to ponavljanje!« se je zgodaj zjutraj, na poti neznano kam, po cesti skozi gozd razburjal Žiga.

Cesta je bila pokrita z gosto, debelo meglo; gozd na vsaki strani, levo in desno, tako se je vsaj zdelo, je bil čedalje bolj nestabilen – kot da se bodo množice dreves podrle in vsule na cesto. Ta je bila polna drobnih razpok, luknjic in lukenj.

»Zakaj vsako leto plačujem cestnino?!« je udaril po volanu. »Za take ceste!«

Hitrost vožnje je zdaj še upočasnil. Komaj je še kaj videl … Gledal je v belo meglo, gledal v gozd, levo in desno.

Nenadoma se je zdrznil. Nekaj je naglo steklo mimo avta. Iz levega dela gozda, preko meglene ceste, v desni del.

»Preklete srne! Spet se ponavlja …« je rekel živčno. Pri tem je mahal z rokami po zraku, da je nekajkrat spustil volan.

»V križišču peljite desno. Peljite desno … ponavljam … desno, desno … zatem spet desno,« je odločno ponavljal glas iz garmina.

»Kaj za vraga? Desno? Kam?!« je pričel gledati debelo. Nagnil se je naprej in naostril oči, da bi kaj videl skozi jutranji premaz zemlje, ki se kar ni in ni hotel razredčiti. Cesta se je zdaj tu še zožila. Luknje in razpoke v asfaltu so bile še večje.

»Kam me pelješ, napravica blesava?! Bolje bi bilo, če se ne bi zanašal na tebe,« je še dodal in potem spet zavzeto gledal naprej, predse, daleč in globoko v meglo, ki je bila vse gostejša. Čez cesto se je vlekla, levo in desno, da je spominjala na cigaretni dim iz velike cigarete, ki so jo kadila drevesa.

»Na koncu odseka desno. Peljite desno. Desno. Peljite desno …« je za vsak slučaj spet ponovil glas.

»Ok … Ok!« je okrepil svoj ton Žiga. »Izklopil bom to prifuknjeno reč, ki se kar naprej ponavlja. Ponavlja … Kot da je ponavljanje glavna stvar tega jutra …«

V tistem hipu se je zdrznil in z vso močjo stopil po zavori. Pred avtomobilom, iz goste bele megle, je bilo slišati ječanje. Zdelo se mu je, da je v nekaj zadel, v nekaj (ali celo nekoga?) udaril.

Vratne žile so mu pričele divje utripati. Oblil ga je mrzel pot. Noge so mu povsem zablokirale. Hotel je stopiti iz avtomobila, da bi preveril, če je res ob kaj zadel, kaj zbil, koga …?

»Fak! Kot moj oče, ki je …« mu je kar samo zletelo iz usta.

Težke noge so zajeli mravljinci, a sila v njem ga je vendarle pognala v akcijo. Izstopil je, vrata je pustil na strežaj odprta. Počasi je šel proti sprednjemu delu avtomobila.

»Mater!« je zakričal in se zgrabil za usta. Potem pa takoj za trebuh, kot da bo vsak hip bruhal.

Izza avtomobila sta moleli dve nogi, dve človeški nogi!

Obstal je, kri mu je, tako se je vsaj zdelo, poledenela. Skozi telo so mu švignili strelam podobni občutki.

Megla se je tedaj pričela dvigovati. Slika je postajala vse jasnejša.

Takrat se je tako ustrašil, da ga je zasukalo na drugo stran! Glas iz garmina je z vso močjo zacvilil, potem je bilo iz njega slišati tuljenju podoben zvok. Zatem kričanje. Žiga je obnemel. Korak se mu je spet povsem zaustavil, zabetoniral v eno od velikih cestnih lukenj. Megla se je nazadnje dvignila kot beli gledališki zastor. Drevesa so v vetru oddajala tenke zvoke nemirnega listja, ki je trzalo v hladnem jesenskem jutru … Kot vsako leto se je tudi letos ponovilo padanje … padanje listja. Žigu se je zdelo, da sliši, kako padajo listi, eden za drugim, kot težke kovinske kaplje …

»Levo, desno … peljite … arrrrr!« je zakričal glas iz garmina vnovič.

»Prekleti garmin!« je vzrojil, kot bi za trenutek pozabil, da je malo prej videl dvoje nog ležati na tleh.

Ko se je vrnil tja, ko je naposled dokončno stopil pred svoj avto, kjer je ležalo truplo, se je sesedel na tla in oči razprl v silni grozi. Okoli ust trupla se je raztezala mlaka krvi … To bitje … ni imelo oči … ni imelo ušes … ni imelo … Imelo pa je velika gumi podobna usta, ki so ponavljala: »Desno. Peljite na desno! Na naslednjem odcepu izberite drugi izvoz … Ko pridete v krožišče, izberite … Levo. Ponavljam … Levo, levo, levo! Potem desno … pa spet desno … desno!«

Žiga si je prekril ušesa, se krčil, počepnil z glavo navdzol, zdelo se mu je, da bo vsak hip izgubil zavest. Sililo ga je na bruhanje. Po telesu je čutil krče. Kot njegov oče, takrat, ko je …

»Spet?« je rekel skoraj v joku. »Kdaj se bo to nehalo?«

Bitje na tleh je takrat dvignilo okrvavljeno roko, na široko zazevalo in panično zahlastalo za zrakom, kot bi hotelo še zadnjič zajeti zrak. Žiga je odskočil, stekel v avtu in se v hipu zaprl vanj. Ves se je tresel, medtem ko je garmin neutrudno ponavljal: »Levo … Desno … Peljite desno! Peljite dol … Pa dol … Pa spet dol … Malo gor … Levo. Peljite desno … peljite! Samo peljite! In ponavljajte!«

Žiga si je pokril ušesa in zamižal z očmi.

Jaz nisem nič kriv! Nič! Nisem … kriv!

Ko je odprl oči, je v vzvratnem ogledalu zagledal starega moža, s pipo v ustih, z drobnimi očali. S prodornimi očmi je pogledal Žiga, se sklonil z zadnjega sedeža naprej in rekel: »Življenje je eno samo ponavljanje. Ceste, poti, kot žile naše podzavesti! Kako zelo rad jih friziram, krtačim, prodiram vanje, segam tja, kjer najbolj boli …«

»Prosim, nehajte!« je kričal Žiga. »Nisem kriv!«

»Gozd, megla, zastori … Letni časi, naše vedenje, ljubljenje, vožnja, dotiki … vse je eno samo ponavljanje. Žiga …«

»Ne, ne, ne, ne!« je kričal.

»Žiga, kaj ti je rekel oče, ko si …«

»Nisem! Nič nisem naredil! Nič mi ni rekel! Nič! Ne, ne, ne!«

» … ko si povozil človeka? In je bil oče s tabo! In sta vse skupaj zamolčala … In je oče prevzel krivdo nase. In se je … takrat … v zaporu … saj veš, da se je …«

Takrat je avto izginil. Cesta tudi. Megla se je razpršila. Gozd se je oddaljil, razredčil, umiril. Edino garmin se je še oglašal: »Levo … peljite … desno … tukaj … sem … tja …«

Gospod Cvetko je imel na mizi garmin, kompase različnih oblik, zemljevide, makete …

»Veš, ponovila bova seanso … Saj rad ponavljaš vožnjo po teh cestah, kajne, Žiga?« se je nasmehnil Žigov psihiater in si popravil drobna očala, da je še bolj prodorno zabodel svoj pogled vanj.

»Ja,« je prikimal Žiga, ko se je prebudil iz hipnoze. »Upam le, da moj oče ne bo ponovil samomora!«

Psihiater Cvetko se je nasmehnil in pomežiknil Žigu, ki je vzel garmin v svoje tresoče se roke in si ga nesel v svojo sobo psihiatrične bolnišnice. Ta pa je ponavljal: »Ponavljam … pelji … desno … pelji … levo … notri … globoko …«