Morda so bili celo skriti za prvimi vrati in so prisluškovali, kako kričim. Predstavljal sem si, da se privoščljivo smejejo. Moj strah, ki je naraščal, jim je povzročal temno, sladkasto ugodje. Moji kriki so postajali vse tanjši, podobni cvileči žici, ki se je zvočno gibala za vrati, trčila vanje in se potem razblinila navzven.
Nikoli več ne bom videl. Oči se mi bodo navadile na to temo! Ne bom videl!
Srce mi je tolklo po prsih kot roke po bojevniškem bobnu. Mislil sem, da mi bo vratna žila počila in iz sebe izlila nekaj poslednje svetlobe. Ko bi vsaj bilo majhno okno. Ko bi vsaj od nekod prišel majhen košček svetlobe. In ko bi ne bila ta klet, najtemnejša klet na svetu, tako razvejana. Imela je na stotine hodnikov, ki so vodili kdo ve kam. In zdaj me je prešinilo, kar je govorila babica – da v tej kleti bivajo čudni zvoki in da se ljudje bojijo iti noter zaradi strašne teme.
Toda kaj, ko je stikalo zunaj! Edino stikalo, pot do svetlobe, je zunaj!
Oči sem imel suhe, skrhane, da so se skoraj sesedle skupaj. V njih je bila popolna tema. V mene se je privalil težek napad panike. Kot srhljivi morski val, poln hrapave rje in jedke soli. Znoj mi je tekel po prestrašenem hrbtu. V temi sem se naslonil na steno. Zdelo se mi je, da ne bom nikoli več videl. Oči sem si pokril.
Tema! Povsod tema!
Temno, tresočo roko sem tipal z drugo temno, tresočo roko, tipal sem temne okamnele noge, ki so bile težke in polne krvi, potipal sem tresoče ustnice, trebuh, ki se je dvigoval in spuščal kot poblaznel. Strah me je oklepal kot temna veriga. Hotel sem spet zakričati, a ni šlo. Grlo je bilo skrčeno. Strah je pokradel vse besede iz njega in vse krike. Police na glasilkah so bile popolnoma prazne.
Pa je močno počilo nekje v daljavi kleti. Groza se me je polastila, odprla mi je temne oči, kot črne, boleče cvetove, ki se razprejo, ko jih poljubi sonce in jih ubije s svetlobo. Mene je poljubljala tema. In znoj po koži. In hlad dolge votle kleti, v kateri je nekaj škrtalo, pokalo in v kateri je smrdelo po strupeni plesni.
Zdaj sem se zdrznil in pričel spet tolči po vratih. Kako sem uspel vstati, ne vem. Z vsem telesom sem butal po temni grozi. Norel sem. Raje bi umrl. Raje bi bil brez zvoka, brez potne kože, brez srca, ki je tekalo v krogih po prsnem košu, kot da bo zdaj, zdaj padlo v strašljivo brezno blaznosti. Krik, ki sem ga izvil iz sebe, bi moral kdo slišati …
Znova sem se sesedel na tla. Kar sem razločil, je bila kopica korakov z vseh strani temne kleti. Zvoki, ki so se približevali moji truplasti pojavi. Skrčil sem se vase. Trznil, kot bi me kdo z iglo. Zahlipal sem. Ustnice so se mi zatresle. Nekaj hladnega je pihnilo vame. V trdi temi se je sklonilo nadme in puhnilo vame mrzel zrak, podoben plesnivemu ledu.
Ušesa so mi napolnile cvileče violine. Vlekel sem se vzdolž stene, se stiskal vase, kot zarodek, ki ne želi na ta svet. Zvokov je bilo vedno več: cvileča violina z enim samim paničnim tonom, v daljavi pa vse glasnejše cviljenje umirajoče svinje. Tako cvili le tista svinja, ki ji človek z velikim mesarskim nožem pokroviteljsko razpara mehek trebuh in izvrže kepo toplih črevesastih kablov.
Iz teme je privrel vonj svinjske krvi. Na vratu sem čutil strahoten mraz. In zatem še po levi roki. Tisto nekaj, od tam, me je otipavalo z mrzlo bližino, čeprav se me ni nikoli zares do konca dotaknilo. Po telesu so se mi sprožali ledeni mravljinci, kot majhne steklene ampule.
Takrat sem nekoliko privzdignil glavo s tal in bruhnil. Želodec se mi kar ni nehal krčiti. Pod rokami na tleh sem začutil toplo brozgo, ki mi je udarila v nos. Bruhal sem v nedogled, okrog pa so cepetali zvoki kot poskočni otroci groze: cviljenje svinje, ropot mrzlih duš, nečesa, kar je stalo ob meni, me z vseh strani tipalo z očmi in vsake toliko pihnilo ledeno plesen vame.
Zunaj so vsi vedeli. Prisluškovali so. Glasen smeh je napadal enega za drugim. Nekateri so, kot pelargonije smrti, viseli z balkonov in se zvijali od smeha, spet drugi so hodili okrog bloka, držeč se za trebuhe, tako sladek in opojen je bil ta smeh.
Jaz pa nisem nehal bruhati. Usta mi je napolnil grenek žolč. Po tistem je privrelo iz mene nekaj tople pene, to sem čutil, in potem sem bruhal še vroč zrak. Slišal sem, da je nekdo zrušil kletna vrata, me prijel za roko in me zvlekel ven …
To je bilo zadnje, kar sem čutil ali slišal od zunaj.
Zdaj sem ves čas v kleti, zaprt sem v svojo tesno klet. Moje oči so v celoti napolnjene s temo. Moj nos je zaprt v rešetke, proč od tistega zunaj. Vonj tople svinjske krvi in zatohle plesni je moj vsakdanjik. Tudi okušam samo še kri, strah in plesen. Drugega mi jezik ne omogoča več. In v ušesih vsak dan slišim svinjsko cviljenje, poskočne korake od tam in en sam panični ton violine.
In tipam hladno kletno steno, na katero sem prislonjen v silni življenjski muki …
OBMOČJE NOROSTI
Taboriščem
Ko smo se premikali skozi temno cev, kakih milijon nas je bilo, je šumelo drevje v naših glavah. Nekdo je pričel peti, drugi so bili popolnoma tiho. Dišali so kot razcvetelo taborišče. Nekomu se je v temnem zidovju cevi prikazoval jekleni človek. Tak, malo nagnjen, kot bi se bal sirene, ki je zatulila v mehkem območju sveta. Korakali smo z mnogimi nogami. Naše roke so bile temne, ob telesih zravnane in zelo lepljive. Nekdo je tudi zakrvavel v območju norosti. Skoraj bi nekaj rekel, pa ni.
Cev je bila dolga, na koncu zožena kot orjaški svinčnik. Mi smo šli proti konici tega zožanega vesolja. Potem je nekdo rekel, naj se ustavimo, ker gre preko nas postelja. In res je lebdela velika postelja, na kateri je ležal diktator v svoji najbolj zviti drži. Bil je povsem nag. Gosenice so plezale po njegovem otrdelem penisu, on pa se je le smehljal in zavijal z očmi. Na nas je tekla njegova slina. Tipala nas je pohotna rjuha, ki je visela navzdol. Šla je čez naše redke lase, kolikor jih je še ostalo. Po stenah cevi so mrgolele uganke, utripali labirinti, ena od senc je vprašujoče zamomljala: človeštvo? Diktator se je skrčil. Iz gosenic njegovega penisa so vzleteli težki metulji jekla. On se je le smejal. Postelja je odlebdela …
Spet smo se lahko premaknili. Vzdolž cevi je potekala skupna hoja. Korakati smo morali vsi v enem skupnem taktu: leva, desna, leva, desna, leva, desna, leva, desna, …
Nekdo je padel. Postal je trd. Nekdo drug je stopil do njega, do novega, kamnitega človeka, in z vso silo udaril po njem. Raztreščil se je. Tam daleč spodaj je neka ženska brez oči in las narahlo zamrmrala slovensko narodno pesem, da so vse podgane stekle po stropu – kot premikajoči kapniki temne groze so tekle. Vrata so ponovno škripala. Povsod je tulila človeška kri. Temno grlo je požiralo naše v taktu premikajoče se ude.
Leva, desna, leva, desna, leva, desna, … sloni menda hodijo tako, …, leva, desna, leva, desna, …, drevesa se menda gibljejo tako, kadar je blizu veliki tornadni sunek smrti, …, leva, desna, leva, desna,…, denar pada tako, kadar ga nekdo meče v zaporedju lastnega vonja, …, leva, desna, leva, desna, leva, desna, …, tako se menda premika tudi vesolje, vrabci pod streho, ko se ta dvigne in jo odnese z žlebovi vred …
Tako hladno je bilo, ko se je zid pričel krušiti. Ljudje so postopoma padali. Kot brisače, ki jih je bog zavrgel, potem ko si je vanjo obrisal mokrotni razporek na riti. V zraku je visel vonj ran. Podgane so se lizale, cele in po koščkih. Nekdo jih je postopoma odrl iz kože in pahnil v temo. Na koncu, v konici, je bila vse manjša svetloba. Vse se je zaprlo. V popolni temi smo se pričeli tipati. Človeška trupla, potuhnjene mase čustev. Nekdo je jokal, nekdo je kašljal kri, nekdo je kašljal hrepenenje, nekdo je imel napad panike in je otrpnil, nekdo je planil v histerični smeh, nekdo je renčal kakor zver. Otipavali smo se, se mečkali, si pulili lase, se brcali, da je zaplala topla kri povsod. Kot račke so odpadali udje po temni cevi. Ljudje so postopoma razpadali. Novi val podgan je preletel vsrkano temo. Počasi so potihnili bridki glasovi.
Jaz pa sem še nekaj časa razmišljal o tem, kako bi bilo pojesti zeleno travo iz sanj, na katero se zlepijo orjaški polži in se slinijo skozi čas. Potem pa sem razpadel v pepelnat slinček, ki si ga je smrt zavezala okrog vratu, ko je pojedla naša trupla.
ČRNI POLJUB
Vojni in Krzysztofu Pendereckemu
Ona se je odpravila od doma natanko ob 18. uri in 33 minut. Takrat je pogledala na svojo črno ročno uro, ki ji jo je poklonila njena mati, preden je umrla za pljučnim rakom. Popravila si je dolge svetle lase, zaklenila vrata stanovanja in ključe pospravila v torbico, ki jo je stisnila k telesu, kakor da bi imela na sebi visečo maternico. Po stopnicah se je iz drugega nadstropja zagnala s precej odločnimi koraki, da sta dva fanta, ki sta ravno stala na hodniku prvega nadstropja, pogledala, kdo gre. Z nosovi sta dotipale do nje, saj je dišalo po parfumu, kot bi vanju udarila velika dišeča hruška. Strinjala sta se, da je ta soseda dobra mačka in se še nekaj časa pomenkovala o njej. Potem je šla še mimo dveh starejših gospodov, ki sta prav tako kaj hitro zaznala hruško v svojem ostarelem nosu. Med nosne dlačice se je pognal vonj in se razrasel v dišeče drevo. Odprla sta ji vhodna vrata bloka. Obema je pogled zdrsnil po njenem svilnatem vratu, valovitih laseh, po krilu, ki je komaj še prekrivalo njena mladostna kolena, po bluzi, ki se je odpirala kot dvojni cvet bujnega oprsja. Čutila je poglede na sebi, zato se je še bolj oklenila svoje rdeče torbice, ki jo je pritiskala h kostumu rjavkaste barve. V kombinaciji s čevlji je bilo povsem jasno, da ji barve v življenju veliko pomenijo in da dobršen del svoje plače zapravi za lepe obleke. Sedla je v avto in se že skoraj odpeljala, ko sta ji na šipo potrkala dva moška srednjih let in …
…
Ura je bila natanko 18.33, ko je on zapuščal hišo. Na balkonu sta stali njegova sestra in njena prijateljica ter se hihitali. Sestrina prijateljica ga je pogledala od nog, kjer so bili rjavi čevlji, preko rjavih kavbojk in rjave srajce, vse do vrha glave, na kateri so se svetili črni kodrasti lasje. Odprl je vrata garaže in sedel v avto. Počasi je speljal. Ko je z dvorišča zapeljal na zunanjo cesto, sta tam stali dve starki in buljili vanj. Bil je trenutek, ki se je prekinil s pogledom v vzvratno ogledalo. Za avtom sta stali ženski srednjih let in zmajevali z glavo. Šele tedaj je opazil, da je med vožnjo z dvorišča prevrnil lonček z visečimi pelargonijami, ki so v loku z ograje padale na tla. Še nekaj časa je gledal ženski par pred seboj in ženski par za seboj. Končno je pretrgal mučen časovni zatik in stopil iz avta. Pobral je črepinje lončka, popravil rožo, ko je prišla na dvorišče sestra s svojo hihitajočo se prijateljico. Vzela je črepinje in ga gledala, kot bi bilo kaj narobe. Z vseh strani so stale ženske in ga gledale. Šest jih je bilo in vse so pritiskale z očmi nanj, in potem, ko je sedel v svoje vozilo, še na avto, da se je navidezno krivila pločevina. Speljal je, a starki pred njim se nista hoteli umakniti s ceste. Potrobil jima je nekajkrat, a se nista premaknili. Zdaj je odprl avtomobilska vrata in izstopil …
…
… jo zaskrbljeno gledala. Odprla je obe sprednji šipi. Enemu je molel izpod ustnic šop krivih zob, drugemu sta se spredaj nastavljala dva nekoliko gnila. Da je po poti izgubila dva zavitka papirnatih robcev, še opazila ni v vsej naglici. Vsak od njiju ji je dal en zavojček, se nasmehnil in globoko zajel zrak iz njenega avtomobila. Hruške so se razrasle povsod. Na nosnicah so jima vreli vroči sadeži, tako jima je zadišalo. Sploh se nista mogla nehati smejati, tako radostna sta bila. Zahvalila se je, zaprla šipi in speljala. Po daljši cesti je šla … Po tisti zelo dolgi, mučni in trpki, posuti z mrvicami nočne groze. Tako se je stemnilo, nenadoma, kot glasba Krzysztofa Pendereckega. Vozila se je, luči so še komaj predirale temo, ki jo je stiskala za volan. To ni bila noč, pač pa gmota milijonih črnih ptic, zmečkanih, speštanih v črno letečo maso, skozi katero se je komaj še prebijala z avtomobilom. Vmes je pogledala na svojo črno uro, ki se je razlezla kot boleč žolč po dnevu. Vedela je, da zamuja. Nekam zagotovo zamuja, saj vsi venomer kam. Avto se je ustavil. Zunaj je zagledala svetlobo, ki je tulila …
…
… ter ju prijazno nagovoril, jima povedal, da nima časa, da je pozen in da se naj vendar umakneta. Pa se še vedno nista. Njune oči, se mu je zdelo, so pobliskavale. Eno oko starke je utripalo rdeče, drugo rumeno, drugi starki so oči utripale zeleno. Dva očesna semaforja, si je mislil. Vedel je, da ga bo najbrž spet napadla migrena. Take reči so se mu dogajale zmeraj, ko ga je napadla migrena. Končno sta starki pihnili jezno v zrak in šli na rob ceste. Sedel je v avto in odpeljal. Po daljši cesti je šel … Po tisti zelo dolgi, mučni in trpki, posuti z mrvicami nočne groze. Tako se je stemnilo, nenadoma, kot glasba Krzysztofa Pendereckega. Vozil je, luči so še komaj predirale temo, ki se je lepila tudi na volan. To ni bila noč, pač pa črno platno, v katero se je zaletel, da je avto razpadel na jeklene prafaktorje. Vse je bilo počasi in vzporedno, le on je stal povsem vzravnano na sredi vsega tega črnega lomljenja. Čas se je vkrcal vanj, ko se je spomnil, da zamuja. Da bo zamudil! Saj vendar vsi vedno kam zamujajo. Okrog njega se je vrtinčil veter, nad njim so se razplastile volnene simfonije. Zadušljive zvezde so dihale, tako da so sople skozi luno in kašljale gosto zvezdnato sluz. V njih se je zbrala vsa slina tega sveta. Tudi njegova. To je bila slina, ki se je pocedila iz časa. Vedel je, da bo pozen, toda ni se mogel premakniti. Okrog njega so tulili vetrovi. Hodili so po orjaških hoduljah, ki so se premikale skozi temne sokove neba. Potem je zagledal. Kar je zagledal, je bilo skoraj …
…
… kot svetla božjastna deklica, kot volkulja s ponorelo vagino, ki so jo praskali ognji iz vseh strani. Bila je prhka ljubezen, taka … copatasta, kremasta, razmazana po pokrajini, posuta s prstjo, opremljena z orjaškimi drevesi; dišala je po mrtvih glasbilih in pozabljenem vetru. Ona je samo gledala, kako so se hruške lepile na ljubezen, jo nadišavljale in ji nekaj šepetale v jeziku hrušk, v hruškah jezika. Temne ptice so se redčile. Pokrajina je bila polna pevskih zborov, neskončnih pevcev, ki so prepevali himno O YOU TUBU. Medmrežja so se slekla in bil je zaprt, tisti trenutek, da se je ona prijela za torbico. Svojo visečo maternico – varnost, mamico, dudico, slinček … Očeta pa ne! Njega pa ne! Kako jo je otipaval po bedrih, kako jo je ščipal za mehka bleda lica, ko je bila še majhna deklica. Njegovi poljubi so bili kot veliki sluzasti mehkužci na ustnicah, ki so se zatem ugreznili v njeno dušo. Do konca so ji oslinili srce, spomin, celo do biti so posegli s sluzjo. Očka je bil v njeni glavi, ko so ji čudno zagorele prsi, ko so zbori prepevali. In se premikali nikamor. Oči so jo zabolele, ker pokrajina ni nehala biti: glasna, dokončna, stopnjevana, nabrekla, kašljava, slinasta, do konca zaripla! Zavpila je, ko se je veliki trezor odprl in se je vsul ničvredni denar iz njega. Ne za dolgo. Naglo se je raztopil in pevci so jedli sladkorno peno, nastalo iz bankovcev. Potem so jim pokali napeti prozorni trebuhi. Enemu za drugim. Zvok je spominjal na petarde, ki raznesejo zdrizasto grozdje ali toplo črevesje zajca. Ni mogla gledati. A ko je zaprla oči, je spet videla. Vse to. Ko si je zatisnila ušesa, je slišala. Še bolj in do konca. Vse, vsako podrobnost, vsak krik pevca, ki mu je počil trebuh. Ni nehalo pokati. Ni nehalo, niti za hip, čeprav čas v tem kotlu sploh ni obstajal. Mimo se je pripeljalo kolo …
…
… mrtvo. Le na drobno je še živelo. Bilo je njegovo čelo, ki se je zaletavalo v njega. On se ni mogel premakniti. Do trenutka, ko se je lahko ... A takrat se je premikal drugače. Metalo ga je. Skakal je po eni nogi, padel na roki, se odbil, se zvil, sprožil kot gumica iz lastne hrbtenice, spet padel, se skotalil, se raztegnil po zemlji, ki je bila polivinil, se zravnal, odbil, prekucnil, s tilnikom udaril ob sebe, se zamašil, obstal, v neki kockasti obliki je čutil polivinil. In odločne korake, ki so maširali po njem in ga luknjali. Spomnil se je vseh svojih prednikov, čeprav ni nikogar od njih poznal. Prišli so. Suhi. Stanjšani. Koščeni. Pokali so kot tenkočutna keramika, polna modrih žil na beli koži. Oni so bili, ki so bili zaprti v taborišču, ki so umirali v plinskih celicah, ki so padali v jame trupel, ki so jih razmesarili prostaški naboji človeštva. Tipali so ga in slačili. Bolj ko jim je hotel zbežati, bliže so mu bili. Hladni prsti so ga trepljali, roke slačile. Zdaj je bil povsem nag. Po vsem telesu so ga tipale mrzle roke umrlih. Koščene reze je čutil in nekaj podobnega ogabni mrzli keramiki. Po tilniku so se mu spustili mravljinci, vse do stopal so potovali. Še so ga zibali, gnetli, se ga dotikali, mrzle kosti so ga opozarjale, da se bliža nago nebo, da se bo spustilo nanj in ga zajahalo. Od daleč so se oglašala taborišča. V ozadju je stala borza. Gorela je. Ljudje so skakali iz nje in se spreminjali v počene kovance. Ko so padli na tla, so se preklali kot mehka zrkla, kot jajčna lupina, iz katere je brizgnil krvavi rumenjak časa. Nebo ga je z vsem telesom zajahalo. Hopsalo je po njem, medtem ko so koščeni ljudje stali naokrog in molčali. Sedlo je na njegov penis in se radostno zibalo. Zvezde so se našpičile kot globoke temne bradavice. Začutil je krčevite monsune, ki so se sprehajali po njegovi koži. Prepustil se je. Nebo se je nabijalo nanj in ga gledalo pod seboj. Luna se je krčila in širila kot gumijasta vulva s svetniškim sijem. Vse do jajc je čutil nebo: višino neba, razprostrtost po pokrajini, taboriščih, ki so dišala po plinih, in borzi, ki je tonila kot nesrečna želatina. Tresel je nebo na sebi in nebo ga je radostno prekrilo. Premetavalo se je s tolikšno hitrostjo, da se je vsa pokrajina skrčila vanj. Prišlo mu je. Njegova črna sperma, polna zmagovite krvi, je pljusknila v visoka jadra smrti. Planeti so jo posrkali, njegovo počrnelo spermo, po slamicah so jo popili in ga radostno obkrožili!
…
… in trikrat pozvonilo. Pedali so se sami poganjali. Nastajala je bomba. Kupi želodov so se večali, kupi zemlje, srhljive krtine iz črevesja in človeških glav, ki so se še vedno smejale. Bomba je bila in na drsalko se je nasadila. Ta je drsela po zaledeneli pokrajini, ki se je menjavala vsako tisočinko sekunde. Ona je gledala, ona je poslušala. Tudi če je zaprla oči, je videla, tudi če si je prekrila ušesa, je slišala. Bomba je drsela, dokler ni obstala kot rahitična kost sredi zaledenele pokrajine in zajokala. V bombi je bil njen oče. Jokal je. Skozi bombo so lezla njegova usta. Hotel je priti ven, iz samega sebe, a ni šlo. Jokal je, hlipal, rotil, se ščipal, udarjal. Dokler se ni bomba naveličala in jo je razneslo. Očeta ni bilo več. Na tej strani se je sušil čas, kot prestrašen bezeg je visel … navzdol.
…
Nenadoma se je vse umirilo. Po hribu zraka je prišel on, ki se ga ni več spomnila. Nag je stal v prahu, črn od krvi, luknjast po telesu, zvitih kosti, preklanih zrkel. Tak se ji je približal in ona njemu. Skoraj sta se izoblikovala v Rodinov Poljub, naga, strastna, črna, pepelnata, sajasta. On jo je mazal po obrazu, jo lizal po koži, ki je oddajala vonj kuge in občutek smirkovega papirja. Jezik mu je krvavel, tako jo je lizal. Ona je njega božala po hrbtu. Tam je bila koža kot ostro skalovje, kot svetleče steklene črepinje, ki so jo rezale po dlaneh. Kri je kapljala povsod, a nista se nehala božati in poljubljati. Naokrog so divjali tanki, streljali so prozorni vojaki, bombe so padale, nekdo je polil kislino po ljudeh, nekdo je vrgel mednje krvoločne viruse, ki so požirali življenja, nekdo je odvrgel plin, ki je ljudem ustavil dihalne mišice, nekdo je metal ognjene konice, da so se zarivale v meso ljudi in ga cvrle. Oglasil se je alarm. Nebo so prekrili strahotni jekleni brizgalci. Brizgali so kislino, bombardirali so pusto, osivelo zemljo. A njiju ni nič zmotilo pri dotiku in oblikovanju. Zdaj, ko sta bila povsem kot Rodinov poljub, sta se globoko lizala. Kri se je mešala s krvjo, po ustih je tekla toplota kot zaljubljena milnica. Nenadoma sta jima jezika odpadla in drug drugemu sta začela žvečiti trd, gumijast jezik, iz katerega je brizgala žgoča kri. Žvečila sta z oddaljenim pogledom, njuni zobje so se krhali, iz ust jima je tekla masa življenja. Takrat je nekdo, v enkratni daljavi, zavpil, da je tega poljuba že zdavnaj konec …
…
Novica
Ob 18.33 se je zgodila huda prometna nesreča. Najprej je mlada ženska trčila v pešca, za katerega se je kasneje izkazalo, da je njen oče. Ta je umrl na kraju nesreče, takoj ... Njen avtomobil je nato zaneslo v drug avtomobil, v katerem je sedel mlad moški, ki se je najprej zaletel v utripajoči semafor, potem pa je njuni vozili zaneslo s cestišča v prepad. Čeprav jima je medicinsko osebje nudilo pomoč, sta na kraju nesreče hitro zatem umrla. Truplo mlade ženske se je ves čas oklepalo torbice, ki jo je odstranil šele mrliški oglednik. Nesrečo je opazovala skupina šestih žensk in šestih moških različnih starosti. Največja zanimivost pri vsem pa je, da se je na kraju nesreče, potem ko so umaknili uničeni vozili in vse počistili, pojavilo veliko drevo hruške in snop pelargonij, ki so padale z njene krošnje. Domačini trdijo, da tega prej ni bilo tu – a kako to razložiti? Biologi pa: gre za nenavaden pojav, poseben primer naravnega sožitja, ki bi ga lahko primerjali le s pristnim človeškim poljubom.
POTEM PA SNAJPERIST
Čakal sem te na kamnih. Čakal in gledal, kako se je dan nagubal in počil v sivkasto prevleko.
Počasi se je temnilo …
Moje oči so, kot baterije, iskale lupinge žuželk. Ker, ko sem te čakal, veš, je letelo mimo veliko žuželk. Letelo po zraku, utripalo v zgoščeni membrani časa in prostora. Bili si insekti, o da!
Komarji, skoraj približani lepoti stekla. Bile so muhe – trapice sploh niso vedele, da je to njihov zadnji prelet nad srčnim utripom nekoga. Bili so hinavski pajki in bili so metulji, ki jih nisem videl še nikoli poprej.
Čakal sem te, še dobrih deset minut je minilo od takrat, še nekaj klopi je naglo padlo skupaj, še nekaj železa se je zvilo v plahi, kovinski jok …
Ko sem te čakal, je ženska jokala bolj od otroka, ki ga je peljala v vozičku. Ko sem te čakal, je bila to mlada mamica s posušenimi dojkami. Med čakanjem nate, točno takrat, o da!, je stopila k meni in me vprašala z obrazom utrujene votline, kako naj preživi s tristo evri in z majhnim naročjem zvončkov.
Vmes se je do konca stemnilo, kakor je to v navadi vsak večer …
Vmes je počilo na stotine vznemirljivih avtomobilskih gum. Vmes je razneslo oko perzijske mačke v daljavi. Vmes je zažvenketalo grmovje. In vmes, veš, takole vmes, je šla mimo utrujena starka z rameni, zabitimi pod pločnik.
Vmes sem, ker sem že predolgo čakal, stekel v prozorno pesniško mast. Vmes sem se prestavil od violine do notnega okruška. Vmes so me oropali: mojega zvočnega obraza in mojega zvočnega telesa. Vmes sem pomislil, kaj je za vsakim žarkom teme. Za okroglim pročeljem lune. Za alkoholom v rožah, za rožami, pospravljenimi v lične pakete večera. Vmes si tudi prišel …
Šla sva in pomenkovala o pesnjenju. O tem, kako reagira hitra hrana v želodcu. O vedeževalcih, o politikih in gradbincih, o sijajnih odtenkih ciganske glasbe in o nekem orkestru, o filmih, ki krožijo še dolgo zatem po naših glavah, o pesniških zbirkah, in pesmih, ki se zavozlajo kot tenke niti med naše noge, da še komaj stopamo naprej.
Vmes sva tudi sedla na klop pred belo zgradbo. Prisluhnila sva vetru, ki je prinašal zvoke. Videla sva skupino mladih, ki so se iz avta na daljnem parkirišču življenja spustili po stopnicah, nekam v diamantno brezno, s hitrostjo, kot bi jih srknila slamica, in že jih ni bilo več. Vmes sva poslušala, kako je delal veter zvočne svaljke iz zastave na pročelju bele zgradbe. Pokljal je z njo in se zaletaval v njeno telo iz blaga. Toda le nekaj minut.
Potem je …
Potem je … kako naj ti to povem?
Potem, za tistim, pozneje, toda hipno in zelo hitro … je vse potihnilo …
Midva sva gledala vodoravno. Zastava je mirovala, kot bi zamrznila. Tudi vse drugo je zamrznilo.
Pogledal sem te …
Kot v čistem ekspresionizmu je od nekod na tvojem čelu zrasla velika rdeča laserska pika. Tako tihega prostora še nisem doživel.
Potem sva ga zagledala. Ogromno gmoto v temi, snajperista na visokih stopnicah, nekaj metrov proč.
Ti si rekel, da obstaja več premic, po katerih bi bilo mogoče zbežati. Jaz sem se samo nasmehnil. Kar je bilo prej na tvojem čelu – rastoča rdeča laserska lučka – se je zdaj premešalo v mojo prestrašeno slino. Snajperist mi je meril v odprta usta, v jezik, topel in breztežen, in v slino, ki je hotela kričati, pa ni mogla.
Potem sva ga videla v celoti …
Stopal je po stopnicah nasproti naju. Visok je bil kakih šest do sedem metrov. Povsem črn. Ni imel oči, ni imel ust, ni imel prstov, vsaj tako se je zdelo.
Potem je pika iz laserja zlezla med tvoje oči in vse, kar sem še zaznal, je bila brizgajoča kri, ko si obležal na tleh. Pod tabo so bili kamni. Kot oči raznih oblik, raztresene po nadvse dolgočasni zemlji.
Nobenih premic nisem imel več na razpolago, ko me je ustrelil, ko sem padel, ko so me po tleh obkrožili kamni, kot očesa teme, in me nepremično gledali brez vek.
Potem je prišel nad naju in naju gledal, kako se počasi ohlajava. Kri je bila topla in vrela na tleh ter suha in mrtva v najinih telesih.
Potem si izginil …
Potem sem izginil …
Snajperist pa ne. Celo oči so se mu prikazale in usta in temni debeli prsti.
In večer je bil ravno pravšnji, da je sédel na klop, si prižgal cigareto in zakašljal na tako miren način, kot še nikoli poprej.
MOJA KLET
Vedel sem, da so bili nekje v bližini …
Morda so bili celo skriti za prvimi vrati in so prisluškovali, kako kričim. Predstavljal sem si, da se privoščljivo smejejo. Moj strah, ki je naraščal, jim je povzročal temno, sladkasto ugodje. Moji kriki so postajali vse tanjši, podobni cvileči žici, ki se je zvočno gibala za vrati, trčila vanje in se potem razblinila navzven.
Nikoli več ne bom videl. Oči se mi bodo navadile na to temo! Ne bom videl!
Srce mi je tolklo po prsih kot roke po bojevniškem bobnu. Mislil sem, da mi bo vratna žila počila in iz sebe izlila nekaj poslednje svetlobe. Ko bi vsaj bilo majhno okno. Ko bi vsaj od nekod prišel majhen košček svetlobe. In ko bi ne bila ta klet, najtemnejša klet na svetu, tako razvejana. Imela je na stotine hodnikov, ki so vodili kdo ve kam. In zdaj me je prešinilo, kar je govorila babica – da v tej kleti bivajo čudni zvoki in da se ljudje bojijo iti noter zaradi strašne teme.
Toda kaj, ko je stikalo zunaj! Edino stikalo, pot do svetlobe, je zunaj!
Oči sem imel suhe, skrhane, da so se skoraj sesedle skupaj. V njih je bila popolna tema. V mene se je privalil težek napad panike. Kot srhljivi morski val, poln hrapave rje in jedke soli. Znoj mi je tekel po prestrašenem hrbtu. V temi sem se naslonil na steno. Zdelo se mi je, da ne bom nikoli več videl. Oči sem si pokril.
Tema! Povsod tema!
Temno, tresočo roko sem tipal z drugo temno, tresočo roko, tipal sem temne okamnele noge, ki so bile težke in polne krvi, potipal sem tresoče ustnice, trebuh, ki se je dvigoval in spuščal kot poblaznel. Strah me je oklepal kot temna veriga. Hotel sem spet zakričati, a ni šlo. Grlo je bilo skrčeno. Strah je pokradel vse besede iz njega in vse krike. Police na glasilkah so bile popolnoma prazne.
Pa je močno počilo nekje v daljavi kleti. Groza se me je polastila, odprla mi je temne oči, kot črne, boleče cvetove, ki se razprejo, ko jih poljubi sonce in jih ubije s svetlobo. Mene je poljubljala tema. In znoj po koži. In hlad dolge votle kleti, v kateri je nekaj škrtalo, pokalo in v kateri je smrdelo po strupeni plesni.
Zdaj sem se zdrznil in pričel spet tolči po vratih. Kako sem uspel vstati, ne vem. Z vsem telesom sem butal po temni grozi. Norel sem. Raje bi umrl. Raje bi bil brez zvoka, brez potne kože, brez srca, ki je tekalo v krogih po prsnem košu, kot da bo zdaj, zdaj padlo v strašljivo brezno blaznosti. Krik, ki sem ga izvil iz sebe, bi moral kdo slišati …
Znova sem se sesedel na tla. Kar sem razločil, je bila kopica korakov z vseh strani temne kleti. Zvoki, ki so se približevali moji truplasti pojavi. Skrčil sem se vase. Trznil, kot bi me kdo z iglo. Zahlipal sem. Ustnice so se mi zatresle. Nekaj hladnega je pihnilo vame. V trdi temi se je sklonilo nadme in puhnilo vame mrzel zrak, podoben plesnivemu ledu.
Ušesa so mi napolnile cvileče violine. Vlekel sem se vzdolž stene, se stiskal vase, kot zarodek, ki ne želi na ta svet. Zvokov je bilo vedno več: cvileča violina z enim samim paničnim tonom, v daljavi pa vse glasnejše cviljenje umirajoče svinje. Tako cvili le tista svinja, ki ji človek z velikim mesarskim nožem pokroviteljsko razpara mehek trebuh in izvrže kepo toplih črevesastih kablov.
Iz teme je privrel vonj svinjske krvi. Na vratu sem čutil strahoten mraz. In zatem še po levi roki. Tisto nekaj, od tam, me je otipavalo z mrzlo bližino, čeprav se me ni nikoli zares do konca dotaknilo. Po telesu so se mi sprožali ledeni mravljinci, kot majhne steklene ampule.
Takrat sem nekoliko privzdignil glavo s tal in bruhnil. Želodec se mi kar ni nehal krčiti. Pod rokami na tleh sem začutil toplo brozgo, ki mi je udarila v nos. Bruhal sem v nedogled, okrog pa so cepetali zvoki kot poskočni otroci groze: cviljenje svinje, ropot mrzlih duš, nečesa, kar je stalo ob meni, me z vseh strani tipalo z očmi in vsake toliko pihnilo ledeno plesen vame.
Zunaj so vsi vedeli. Prisluškovali so. Glasen smeh je napadal enega za drugim. Nekateri so, kot pelargonije smrti, viseli z balkonov in se zvijali od smeha, spet drugi so hodili okrog bloka, držeč se za trebuhe, tako sladek in opojen je bil ta smeh.
Jaz pa nisem nehal bruhati. Usta mi je napolnil grenek žolč. Po tistem je privrelo iz mene nekaj tople pene, to sem čutil, in potem sem bruhal še vroč zrak. Slišal sem, da je nekdo zrušil kletna vrata, me prijel za roko in me zvlekel ven …
To je bilo zadnje, kar sem čutil ali slišal od zunaj.
Zdaj sem ves čas v kleti, zaprt sem v svojo tesno klet. Moje oči so v celoti napolnjene s temo. Moj nos je zaprt v rešetke, proč od tistega zunaj. Vonj tople svinjske krvi in zatohle plesni je moj vsakdanjik. Tudi okušam samo še kri, strah in plesen. Drugega mi jezik ne omogoča več. In v ušesih vsak dan slišim svinjsko cviljenje, poskočne korake od tam in en sam panični ton violine.
In tipam hladno kletno steno, na katero sem prislonjen v silni življenjski muki …
OBMOČJE NOROSTI
Taboriščem
Ko smo se premikali skozi temno cev, kakih milijon nas je bilo, je šumelo drevje v naših glavah. Nekdo je pričel peti, drugi so bili popolnoma tiho. Dišali so kot razcvetelo taborišče. Nekomu se je v temnem zidovju cevi prikazoval jekleni človek. Tak, malo nagnjen, kot bi se bal sirene, ki je zatulila v mehkem območju sveta. Korakali smo z mnogimi nogami. Naše roke so bile temne, ob telesih zravnane in zelo lepljive. Nekdo je tudi zakrvavel v območju norosti. Skoraj bi nekaj rekel, pa ni.
Cev je bila dolga, na koncu zožena kot orjaški svinčnik. Mi smo šli proti konici tega zožanega vesolja. Potem je nekdo rekel, naj se ustavimo, ker gre preko nas postelja. In res je lebdela velika postelja, na kateri je ležal diktator v svoji najbolj zviti drži. Bil je povsem nag. Gosenice so plezale po njegovem otrdelem penisu, on pa se je le smehljal in zavijal z očmi. Na nas je tekla njegova slina. Tipala nas je pohotna rjuha, ki je visela navzdol. Šla je čez naše redke lase, kolikor jih je še ostalo. Po stenah cevi so mrgolele uganke, utripali labirinti, ena od senc je vprašujoče zamomljala: človeštvo? Diktator se je skrčil. Iz gosenic njegovega penisa so vzleteli težki metulji jekla. On se je le smejal. Postelja je odlebdela …
Spet smo se lahko premaknili. Vzdolž cevi je potekala skupna hoja. Korakati smo morali vsi v enem skupnem taktu: leva, desna, leva, desna, leva, desna, leva, desna, …
Nekdo je padel. Postal je trd. Nekdo drug je stopil do njega, do novega, kamnitega človeka, in z vso silo udaril po njem. Raztreščil se je. Tam daleč spodaj je neka ženska brez oči in las narahlo zamrmrala slovensko narodno pesem, da so vse podgane stekle po stropu – kot premikajoči kapniki temne groze so tekle. Vrata so ponovno škripala. Povsod je tulila človeška kri. Temno grlo je požiralo naše v taktu premikajoče se ude.
Leva, desna, leva, desna, leva, desna, … sloni menda hodijo tako, …, leva, desna, leva, desna, …, drevesa se menda gibljejo tako, kadar je blizu veliki tornadni sunek smrti, …, leva, desna, leva, desna,…, denar pada tako, kadar ga nekdo meče v zaporedju lastnega vonja, …, leva, desna, leva, desna, leva, desna, …, tako se menda premika tudi vesolje, vrabci pod streho, ko se ta dvigne in jo odnese z žlebovi vred …
Tako hladno je bilo, ko se je zid pričel krušiti. Ljudje so postopoma padali. Kot brisače, ki jih je bog zavrgel, potem ko si je vanjo obrisal mokrotni razporek na riti. V zraku je visel vonj ran. Podgane so se lizale, cele in po koščkih. Nekdo jih je postopoma odrl iz kože in pahnil v temo. Na koncu, v konici, je bila vse manjša svetloba. Vse se je zaprlo. V popolni temi smo se pričeli tipati. Človeška trupla, potuhnjene mase čustev. Nekdo je jokal, nekdo je kašljal kri, nekdo je kašljal hrepenenje, nekdo je imel napad panike in je otrpnil, nekdo je planil v histerični smeh, nekdo je renčal kakor zver. Otipavali smo se, se mečkali, si pulili lase, se brcali, da je zaplala topla kri povsod. Kot račke so odpadali udje po temni cevi. Ljudje so postopoma razpadali. Novi val podgan je preletel vsrkano temo. Počasi so potihnili bridki glasovi.
Jaz pa sem še nekaj časa razmišljal o tem, kako bi bilo pojesti zeleno travo iz sanj, na katero se zlepijo orjaški polži in se slinijo skozi čas. Potem pa sem razpadel v pepelnat slinček, ki si ga je smrt zavezala okrog vratu, ko je pojedla naša trupla.
ČRNI POLJUB
Vojni in Krzysztofu Pendereckemu
Ona se je odpravila od doma natanko ob 18. uri in 33 minut. Takrat je pogledala na svojo črno ročno uro, ki ji jo je poklonila njena mati, preden je umrla za pljučnim rakom. Popravila si je dolge svetle lase, zaklenila vrata stanovanja in ključe pospravila v torbico, ki jo je stisnila k telesu, kakor da bi imela na sebi visečo maternico. Po stopnicah se je iz drugega nadstropja zagnala s precej odločnimi koraki, da sta dva fanta, ki sta ravno stala na hodniku prvega nadstropja, pogledala, kdo gre. Z nosovi sta dotipale do nje, saj je dišalo po parfumu, kot bi vanju udarila velika dišeča hruška. Strinjala sta se, da je ta soseda dobra mačka in se še nekaj časa pomenkovala o njej. Potem je šla še mimo dveh starejših gospodov, ki sta prav tako kaj hitro zaznala hruško v svojem ostarelem nosu. Med nosne dlačice se je pognal vonj in se razrasel v dišeče drevo. Odprla sta ji vhodna vrata bloka. Obema je pogled zdrsnil po njenem svilnatem vratu, valovitih laseh, po krilu, ki je komaj še prekrivalo njena mladostna kolena, po bluzi, ki se je odpirala kot dvojni cvet bujnega oprsja. Čutila je poglede na sebi, zato se je še bolj oklenila svoje rdeče torbice, ki jo je pritiskala h kostumu rjavkaste barve. V kombinaciji s čevlji je bilo povsem jasno, da ji barve v življenju veliko pomenijo in da dobršen del svoje plače zapravi za lepe obleke. Sedla je v avto in se že skoraj odpeljala, ko sta ji na šipo potrkala dva moška srednjih let in …
…
Ura je bila natanko 18.33, ko je on zapuščal hišo. Na balkonu sta stali njegova sestra in njena prijateljica ter se hihitali. Sestrina prijateljica ga je pogledala od nog, kjer so bili rjavi čevlji, preko rjavih kavbojk in rjave srajce, vse do vrha glave, na kateri so se svetili črni kodrasti lasje. Odprl je vrata garaže in sedel v avto. Počasi je speljal. Ko je z dvorišča zapeljal na zunanjo cesto, sta tam stali dve starki in buljili vanj. Bil je trenutek, ki se je prekinil s pogledom v vzvratno ogledalo. Za avtom sta stali ženski srednjih let in zmajevali z glavo. Šele tedaj je opazil, da je med vožnjo z dvorišča prevrnil lonček z visečimi pelargonijami, ki so v loku z ograje padale na tla. Še nekaj časa je gledal ženski par pred seboj in ženski par za seboj. Končno je pretrgal mučen časovni zatik in stopil iz avta. Pobral je črepinje lončka, popravil rožo, ko je prišla na dvorišče sestra s svojo hihitajočo se prijateljico. Vzela je črepinje in ga gledala, kot bi bilo kaj narobe. Z vseh strani so stale ženske in ga gledale. Šest jih je bilo in vse so pritiskale z očmi nanj, in potem, ko je sedel v svoje vozilo, še na avto, da se je navidezno krivila pločevina. Speljal je, a starki pred njim se nista hoteli umakniti s ceste. Potrobil jima je nekajkrat, a se nista premaknili. Zdaj je odprl avtomobilska vrata in izstopil …
…
… jo zaskrbljeno gledala. Odprla je obe sprednji šipi. Enemu je molel izpod ustnic šop krivih zob, drugemu sta se spredaj nastavljala dva nekoliko gnila. Da je po poti izgubila dva zavitka papirnatih robcev, še opazila ni v vsej naglici. Vsak od njiju ji je dal en zavojček, se nasmehnil in globoko zajel zrak iz njenega avtomobila. Hruške so se razrasle povsod. Na nosnicah so jima vreli vroči sadeži, tako jima je zadišalo. Sploh se nista mogla nehati smejati, tako radostna sta bila. Zahvalila se je, zaprla šipi in speljala. Po daljši cesti je šla … Po tisti zelo dolgi, mučni in trpki, posuti z mrvicami nočne groze. Tako se je stemnilo, nenadoma, kot glasba Krzysztofa Pendereckega. Vozila se je, luči so še komaj predirale temo, ki jo je stiskala za volan. To ni bila noč, pač pa gmota milijonih črnih ptic, zmečkanih, speštanih v črno letečo maso, skozi katero se je komaj še prebijala z avtomobilom. Vmes je pogledala na svojo črno uro, ki se je razlezla kot boleč žolč po dnevu. Vedela je, da zamuja. Nekam zagotovo zamuja, saj vsi venomer kam. Avto se je ustavil. Zunaj je zagledala svetlobo, ki je tulila …
…
… ter ju prijazno nagovoril, jima povedal, da nima časa, da je pozen in da se naj vendar umakneta. Pa se še vedno nista. Njune oči, se mu je zdelo, so pobliskavale. Eno oko starke je utripalo rdeče, drugo rumeno, drugi starki so oči utripale zeleno. Dva očesna semaforja, si je mislil. Vedel je, da ga bo najbrž spet napadla migrena. Take reči so se mu dogajale zmeraj, ko ga je napadla migrena. Končno sta starki pihnili jezno v zrak in šli na rob ceste. Sedel je v avto in odpeljal. Po daljši cesti je šel … Po tisti zelo dolgi, mučni in trpki, posuti z mrvicami nočne groze. Tako se je stemnilo, nenadoma, kot glasba Krzysztofa Pendereckega. Vozil je, luči so še komaj predirale temo, ki se je lepila tudi na volan. To ni bila noč, pač pa črno platno, v katero se je zaletel, da je avto razpadel na jeklene prafaktorje. Vse je bilo počasi in vzporedno, le on je stal povsem vzravnano na sredi vsega tega črnega lomljenja. Čas se je vkrcal vanj, ko se je spomnil, da zamuja. Da bo zamudil! Saj vendar vsi vedno kam zamujajo. Okrog njega se je vrtinčil veter, nad njim so se razplastile volnene simfonije. Zadušljive zvezde so dihale, tako da so sople skozi luno in kašljale gosto zvezdnato sluz. V njih se je zbrala vsa slina tega sveta. Tudi njegova. To je bila slina, ki se je pocedila iz časa. Vedel je, da bo pozen, toda ni se mogel premakniti. Okrog njega so tulili vetrovi. Hodili so po orjaških hoduljah, ki so se premikale skozi temne sokove neba. Potem je zagledal. Kar je zagledal, je bilo skoraj …
…
… kot svetla božjastna deklica, kot volkulja s ponorelo vagino, ki so jo praskali ognji iz vseh strani. Bila je prhka ljubezen, taka … copatasta, kremasta, razmazana po pokrajini, posuta s prstjo, opremljena z orjaškimi drevesi; dišala je po mrtvih glasbilih in pozabljenem vetru. Ona je samo gledala, kako so se hruške lepile na ljubezen, jo nadišavljale in ji nekaj šepetale v jeziku hrušk, v hruškah jezika. Temne ptice so se redčile. Pokrajina je bila polna pevskih zborov, neskončnih pevcev, ki so prepevali himno O YOU TUBU. Medmrežja so se slekla in bil je zaprt, tisti trenutek, da se je ona prijela za torbico. Svojo visečo maternico – varnost, mamico, dudico, slinček … Očeta pa ne! Njega pa ne! Kako jo je otipaval po bedrih, kako jo je ščipal za mehka bleda lica, ko je bila še majhna deklica. Njegovi poljubi so bili kot veliki sluzasti mehkužci na ustnicah, ki so se zatem ugreznili v njeno dušo. Do konca so ji oslinili srce, spomin, celo do biti so posegli s sluzjo. Očka je bil v njeni glavi, ko so ji čudno zagorele prsi, ko so zbori prepevali. In se premikali nikamor. Oči so jo zabolele, ker pokrajina ni nehala biti: glasna, dokončna, stopnjevana, nabrekla, kašljava, slinasta, do konca zaripla! Zavpila je, ko se je veliki trezor odprl in se je vsul ničvredni denar iz njega. Ne za dolgo. Naglo se je raztopil in pevci so jedli sladkorno peno, nastalo iz bankovcev. Potem so jim pokali napeti prozorni trebuhi. Enemu za drugim. Zvok je spominjal na petarde, ki raznesejo zdrizasto grozdje ali toplo črevesje zajca. Ni mogla gledati. A ko je zaprla oči, je spet videla. Vse to. Ko si je zatisnila ušesa, je slišala. Še bolj in do konca. Vse, vsako podrobnost, vsak krik pevca, ki mu je počil trebuh. Ni nehalo pokati. Ni nehalo, niti za hip, čeprav čas v tem kotlu sploh ni obstajal. Mimo se je pripeljalo kolo …
…
… mrtvo. Le na drobno je še živelo. Bilo je njegovo čelo, ki se je zaletavalo v njega. On se ni mogel premakniti. Do trenutka, ko se je lahko ... A takrat se je premikal drugače. Metalo ga je. Skakal je po eni nogi, padel na roki, se odbil, se zvil, sprožil kot gumica iz lastne hrbtenice, spet padel, se skotalil, se raztegnil po zemlji, ki je bila polivinil, se zravnal, odbil, prekucnil, s tilnikom udaril ob sebe, se zamašil, obstal, v neki kockasti obliki je čutil polivinil. In odločne korake, ki so maširali po njem in ga luknjali. Spomnil se je vseh svojih prednikov, čeprav ni nikogar od njih poznal. Prišli so. Suhi. Stanjšani. Koščeni. Pokali so kot tenkočutna keramika, polna modrih žil na beli koži. Oni so bili, ki so bili zaprti v taborišču, ki so umirali v plinskih celicah, ki so padali v jame trupel, ki so jih razmesarili prostaški naboji človeštva. Tipali so ga in slačili. Bolj ko jim je hotel zbežati, bliže so mu bili. Hladni prsti so ga trepljali, roke slačile. Zdaj je bil povsem nag. Po vsem telesu so ga tipale mrzle roke umrlih. Koščene reze je čutil in nekaj podobnega ogabni mrzli keramiki. Po tilniku so se mu spustili mravljinci, vse do stopal so potovali. Še so ga zibali, gnetli, se ga dotikali, mrzle kosti so ga opozarjale, da se bliža nago nebo, da se bo spustilo nanj in ga zajahalo. Od daleč so se oglašala taborišča. V ozadju je stala borza. Gorela je. Ljudje so skakali iz nje in se spreminjali v počene kovance. Ko so padli na tla, so se preklali kot mehka zrkla, kot jajčna lupina, iz katere je brizgnil krvavi rumenjak časa. Nebo ga je z vsem telesom zajahalo. Hopsalo je po njem, medtem ko so koščeni ljudje stali naokrog in molčali. Sedlo je na njegov penis in se radostno zibalo. Zvezde so se našpičile kot globoke temne bradavice. Začutil je krčevite monsune, ki so se sprehajali po njegovi koži. Prepustil se je. Nebo se je nabijalo nanj in ga gledalo pod seboj. Luna se je krčila in širila kot gumijasta vulva s svetniškim sijem. Vse do jajc je čutil nebo: višino neba, razprostrtost po pokrajini, taboriščih, ki so dišala po plinih, in borzi, ki je tonila kot nesrečna želatina. Tresel je nebo na sebi in nebo ga je radostno prekrilo. Premetavalo se je s tolikšno hitrostjo, da se je vsa pokrajina skrčila vanj. Prišlo mu je. Njegova črna sperma, polna zmagovite krvi, je pljusknila v visoka jadra smrti. Planeti so jo posrkali, njegovo počrnelo spermo, po slamicah so jo popili in ga radostno obkrožili!
…
… in trikrat pozvonilo. Pedali so se sami poganjali. Nastajala je bomba. Kupi želodov so se večali, kupi zemlje, srhljive krtine iz črevesja in človeških glav, ki so se še vedno smejale. Bomba je bila in na drsalko se je nasadila. Ta je drsela po zaledeneli pokrajini, ki se je menjavala vsako tisočinko sekunde. Ona je gledala, ona je poslušala. Tudi če je zaprla oči, je videla, tudi če si je prekrila ušesa, je slišala. Bomba je drsela, dokler ni obstala kot rahitična kost sredi zaledenele pokrajine in zajokala. V bombi je bil njen oče. Jokal je. Skozi bombo so lezla njegova usta. Hotel je priti ven, iz samega sebe, a ni šlo. Jokal je, hlipal, rotil, se ščipal, udarjal. Dokler se ni bomba naveličala in jo je razneslo. Očeta ni bilo več. Na tej strani se je sušil čas, kot prestrašen bezeg je visel … navzdol.
…
Nenadoma se je vse umirilo. Po hribu zraka je prišel on, ki se ga ni več spomnila. Nag je stal v prahu, črn od krvi, luknjast po telesu, zvitih kosti, preklanih zrkel. Tak se ji je približal in ona njemu. Skoraj sta se izoblikovala v Rodinov Poljub, naga, strastna, črna, pepelnata, sajasta. On jo je mazal po obrazu, jo lizal po koži, ki je oddajala vonj kuge in občutek smirkovega papirja. Jezik mu je krvavel, tako jo je lizal. Ona je njega božala po hrbtu. Tam je bila koža kot ostro skalovje, kot svetleče steklene črepinje, ki so jo rezale po dlaneh. Kri je kapljala povsod, a nista se nehala božati in poljubljati. Naokrog so divjali tanki, streljali so prozorni vojaki, bombe so padale, nekdo je polil kislino po ljudeh, nekdo je vrgel mednje krvoločne viruse, ki so požirali življenja, nekdo je odvrgel plin, ki je ljudem ustavil dihalne mišice, nekdo je metal ognjene konice, da so se zarivale v meso ljudi in ga cvrle. Oglasil se je alarm. Nebo so prekrili strahotni jekleni brizgalci. Brizgali so kislino, bombardirali so pusto, osivelo zemljo. A njiju ni nič zmotilo pri dotiku in oblikovanju. Zdaj, ko sta bila povsem kot Rodinov poljub, sta se globoko lizala. Kri se je mešala s krvjo, po ustih je tekla toplota kot zaljubljena milnica. Nenadoma sta jima jezika odpadla in drug drugemu sta začela žvečiti trd, gumijast jezik, iz katerega je brizgala žgoča kri. Žvečila sta z oddaljenim pogledom, njuni zobje so se krhali, iz ust jima je tekla masa življenja. Takrat je nekdo, v enkratni daljavi, zavpil, da je tega poljuba že zdavnaj konec …
…
Novica
Ob 18.33 se je zgodila huda prometna nesreča. Najprej je mlada ženska trčila v pešca, za katerega se je kasneje izkazalo, da je njen oče. Ta je umrl na kraju nesreče, takoj ... Njen avtomobil je nato zaneslo v drug avtomobil, v katerem je sedel mlad moški, ki se je najprej zaletel v utripajoči semafor, potem pa je njuni vozili zaneslo s cestišča v prepad. Čeprav jima je medicinsko osebje nudilo pomoč, sta na kraju nesreče hitro zatem umrla. Truplo mlade ženske se je ves čas oklepalo torbice, ki jo je odstranil šele mrliški oglednik. Nesrečo je opazovala skupina šestih žensk in šestih moških različnih starosti. Največja zanimivost pri vsem pa je, da se je na kraju nesreče, potem ko so umaknili uničeni vozili in vse počistili, pojavilo veliko drevo hruške in snop pelargonij, ki so padale z njene krošnje. Domačini trdijo, da tega prej ni bilo tu – a kako to razložiti? Biologi pa: gre za nenavaden pojav, poseben primer naravnega sožitja, ki bi ga lahko primerjali le s pristnim človeškim poljubom.
POTEM PA SNAJPERIST
Čakal sem te na kamnih. Čakal in gledal, kako se je dan nagubal in počil v sivkasto prevleko.
Počasi se je temnilo …
Moje oči so, kot baterije, iskale lupinge žuželk. Ker, ko sem te čakal, veš, je letelo mimo veliko žuželk. Letelo po zraku, utripalo v zgoščeni membrani časa in prostora. Bili si insekti, o da!
Komarji, skoraj približani lepoti stekla. Bile so muhe – trapice sploh niso vedele, da je to njihov zadnji prelet nad srčnim utripom nekoga. Bili so hinavski pajki in bili so metulji, ki jih nisem videl še nikoli poprej.
Čakal sem te, še dobrih deset minut je minilo od takrat, še nekaj klopi je naglo padlo skupaj, še nekaj železa se je zvilo v plahi, kovinski jok …
Ko sem te čakal, je ženska jokala bolj od otroka, ki ga je peljala v vozičku. Ko sem te čakal, je bila to mlada mamica s posušenimi dojkami. Med čakanjem nate, točno takrat, o da!, je stopila k meni in me vprašala z obrazom utrujene votline, kako naj preživi s tristo evri in z majhnim naročjem zvončkov.
Vmes se je do konca stemnilo, kakor je to v navadi vsak večer …
Vmes je počilo na stotine vznemirljivih avtomobilskih gum. Vmes je razneslo oko perzijske mačke v daljavi. Vmes je zažvenketalo grmovje. In vmes, veš, takole vmes, je šla mimo utrujena starka z rameni, zabitimi pod pločnik.
Vmes sem, ker sem že predolgo čakal, stekel v prozorno pesniško mast. Vmes sem se prestavil od violine do notnega okruška. Vmes so me oropali: mojega zvočnega obraza in mojega zvočnega telesa. Vmes sem pomislil, kaj je za vsakim žarkom teme. Za okroglim pročeljem lune. Za alkoholom v rožah, za rožami, pospravljenimi v lične pakete večera. Vmes si tudi prišel …
Šla sva in pomenkovala o pesnjenju. O tem, kako reagira hitra hrana v želodcu. O vedeževalcih, o politikih in gradbincih, o sijajnih odtenkih ciganske glasbe in o nekem orkestru, o filmih, ki krožijo še dolgo zatem po naših glavah, o pesniških zbirkah, in pesmih, ki se zavozlajo kot tenke niti med naše noge, da še komaj stopamo naprej.
Vmes sva tudi sedla na klop pred belo zgradbo. Prisluhnila sva vetru, ki je prinašal zvoke. Videla sva skupino mladih, ki so se iz avta na daljnem parkirišču življenja spustili po stopnicah, nekam v diamantno brezno, s hitrostjo, kot bi jih srknila slamica, in že jih ni bilo več. Vmes sva poslušala, kako je delal veter zvočne svaljke iz zastave na pročelju bele zgradbe. Pokljal je z njo in se zaletaval v njeno telo iz blaga. Toda le nekaj minut.
Potem je …
Potem je … kako naj ti to povem?
Potem, za tistim, pozneje, toda hipno in zelo hitro … je vse potihnilo …
Midva sva gledala vodoravno. Zastava je mirovala, kot bi zamrznila. Tudi vse drugo je zamrznilo.
Pogledal sem te …
Kot v čistem ekspresionizmu je od nekod na tvojem čelu zrasla velika rdeča laserska pika. Tako tihega prostora še nisem doživel.
Potem sva ga zagledala. Ogromno gmoto v temi, snajperista na visokih stopnicah, nekaj metrov proč.
Ti si rekel, da obstaja več premic, po katerih bi bilo mogoče zbežati. Jaz sem se samo nasmehnil. Kar je bilo prej na tvojem čelu – rastoča rdeča laserska lučka – se je zdaj premešalo v mojo prestrašeno slino. Snajperist mi je meril v odprta usta, v jezik, topel in breztežen, in v slino, ki je hotela kričati, pa ni mogla.
Potem sva ga videla v celoti …
Stopal je po stopnicah nasproti naju. Visok je bil kakih šest do sedem metrov. Povsem črn. Ni imel oči, ni imel ust, ni imel prstov, vsaj tako se je zdelo.
Potem je pika iz laserja zlezla med tvoje oči in vse, kar sem še zaznal, je bila brizgajoča kri, ko si obležal na tleh. Pod tabo so bili kamni. Kot oči raznih oblik, raztresene po nadvse dolgočasni zemlji.
Nobenih premic nisem imel več na razpolago, ko me je ustrelil, ko sem padel, ko so me po tleh obkrožili kamni, kot očesa teme, in me nepremično gledali brez vek.
Potem je prišel nad naju in naju gledal, kako se počasi ohlajava. Kri je bila topla in vrela na tleh ter suha in mrtva v najinih telesih.
Potem si izginil …
Potem sem izginil …
Snajperist pa ne. Celo oči so se mu prikazale in usta in temni debeli prsti.
In večer je bil ravno pravšnji, da je sédel na klop, si prižgal cigareto in zakašljal na tako miren način, kot še nikoli poprej.
