Tako je Lidija štela korake od doma do pokopališča, kjer je bila pokopana njena mama Tončka. 2013. korak je bil, kot vsak popoldan, zadnji, potem je obstala. Sledilo je, kot vedno, opazovanje maminega groba po točno določenem zaporedju.
Najprej kamnita plošča: visok, siv kamen, s pozlačenim napisom: Tončka Tihec. Pod tem letnica 1943, pa črtica vmes, s katere je Lidija včeraj s krpico obrisala ptičji drek, zatem letnica 2003, s katere je zdaj frcnila pajka, ki si ji pletel mrežo, kot bi bilo celo leto 2003 samo njegovo.
Pod ploščo so rasle rože. V ravne vrste zložene in točno osem jih je bilo. Kot včeraj. Toda Lidija je med njimi takoj ugledala telo majhne trave, ki je prodiralo na svetlo med urejenimi rožami. Prijela ga je in jezno izpulila. Potem se je zravnala in si ogledovala dalje. Okrog poravnane krpice zemlje, še malo naprej, so bili v pravilni pravokotnik oblikovani beli kamenčki. Do centimetra natančno razporejeni. Razen enega, ki ga je Lidija premaknila že tolikokrat, pa ni nikoli našel svojega pravega mesta. Kot bi ne zmogel svoje eksistence med ostalimi belimi kamni, ki so se kar stapljali v belo kamnito maso. Ta kamenček je Lidijo nerviral tudi danes. Najprej ga je dala v desni kot groba, a je delovalo preveč ostro, potem ga je dala malo naprej, pa je bil kupček na tistem mestu občutno prevelik. Nazadnje ga je dala točno tja, kjer je bil že pred prihodom.
Znova se je zravnala, toda tokrat je njeno drobno suhljato postavo nagnilo nekoliko naprej. Prej jezen obraz so skoraj v celoti prekrile zgrožene oči. Med vazo, iz katere se je, kot včeraj, dvigal bogat šop vijoličnih rož in pet vejic zelenja, ter tremi svečami, je stala še četrta. Bila je skoraj modre barve, morda pet- ali šestkotna, na vrhu pa je imela pozlačen pokrov z luknjicami. Lidija je čutila, kako se ji tresejo kolena. V mečih je začutila čuden krč, kot bi jo iz onostranstva zgrabil oče. Čudno pozibavanje je naselilo njeno majhno telo, po rokah ji je potovala tresavica.
Sklonila se je in še enkrat temeljito pogledala svečo, ki je gorela s predrznim plamenom. Lidija jo je brcnila, da je pokrov zletel dober meter stran. Iz modre plastike se je pocedil bel curek voska in se strdil. Plamen je ugasnil. Lidija je pograbila svečo in pokrov, ki ji je padel skoraj med kamenje, potem pa vzela krpico in s trave pred ploščo in rožami brisala strašno belo barvo voska.
Tako je brisala očetov vosek s svojih mlečnih beder, ko je bila še osnovnošolka. Oče jo je z njim zalil v prvem razredu, ko ji je rekel, naj poklekne pred njim in ga gleda, kaj dela. Potem je z roko podrkaval po nabrekležu. Čudno je dihal med tem dejanjem, sopel je kot bolan konj, a nikoli ne bo pozabila njegovega votlega pogleda, s katerim jo je opazoval, oči je imel kot prazni brezni. Nekaj trenutkov za tistim je dvignil glavo in po njej se je razlilo vroče jedko belilo, ki jo je peklo na gladki koži. Tako je bilo vse do osmega razreda, ko sta z materjo in bratom pobegnili v Slovenijo …
Z jezo je brisala, strgala s trave, da je bila krpica vsa zelena, da se je trava cefrala in se ji lepila na tresoče se prste. Modro svečo je položila na travo ob grobu. Potem je preostale tri sveče, vsako posebej, previdno obrisala in položila na za to predvideno mesto. Že je hotela iti, ko je še enkrat pregledala vsako ped groba. In malo postala. Srce ji je kljuvalo. Malo je manjkalo, pa bi morda zajokala. Sveča na travi jo je vlekla k tlom, v njeni glavi pa je bila zataknjena beseda: kdo?
Na mamin grob že leta noben ni ničesar prinesel. Sorodnikov nista imeli, sosedje ju niso marali, … Najbrž je šlo za pomoto. Morda jo je kdo hotel dati na sosedov grob, pa se je zmotil. Ko je še petič pregledala ves grob in pri tem obrisala še nekaj pedi kamnite plošče, je končno odkorakala domov. Spet je štela korake.
Ko je vstopila v stanovanje, je brat lovil sapo.
»Peter!« je zakričala in že je stala pred njegovo posteljo. Iz predala je panično vzela dihalko in mu jo potisnila v usta. Peter je odpiral in zapiral usta, kot bi z njimi lovil pravo besedo. Potem se mu je dihanje postopoma umirilo. Lidija ga je poljubila na čelo in objela. Glavo je naslonila na njegov prsni koš, da se ji je dvigovala in spuščala kot dvigalo, ki ne najde svojega nadstropja.
»Nekdo je prinesel svečo …« je rekla in Petrovo dihanje se je za hip ustavilo. Dvigalo je obtičalo nekje med tem in nekim drugim Petrovim časom.
Tistim ponedeljkom morda, ko ga je oče prišel iskat v Slovenijo, ko je polomil vse pohištvo, mamo in Lidijo pretepel, da sta končali na urgenci, njega pa zbasal v avto in odpeljal v Avstrijo. Med vožnjo je večkrat poudaril, da bosta onadva zaživela na novo in da ga onidve ne zanimata več. Pa da je Tončka težka kurba, je poudaril večkrat, in da ga je Lidija obdelala vsakemu, ki ji je rekel. Pri tem si je brisal penasto slino in se smejal kot nor. Peter je vedel, da se je oče spet napil, ni pa vedel, da mu bo takratna vožnja tako spremenila življenje.
»Na grob je nekdo prinesel svečo! Ne vem, morda se soseda dela norca. Hilda, ubila bi jo! Kako mi gre na živce. Mogoče je kdo hotel dati na sosedov grob. Jutri je petek, ko Maruševi prihajajo ponavadi na grob. Šla bom tja in jim predala svečo …«
Petru se je dihanje ponovno nekoliko spremenilo. Kot bi se mu nekje v globini zatresel prsni koš, ko je zaslišal besedo petek. Po tistem ponedeljku, ko sta se s pijanim očetom peljala proti Avstriji, je sledil petek. Vmesni dnevi so Petru manjkali. Ko je odprl oči, je ležal kot trda klada lesa. Od vratu navzdol je bil mrzel in negiben. V mislih je tekel, premikal noge, vrtel kolo, gonil kot zmešan, skakal, iztegoval nogi, izmenično, najprej eno, potem drugo, korakal je, … v mislih je hodil, v resnici je, tisti petek, ležal na veliki bolniški postelji in bil povsem negiben. Tudi roki je imel kot dve mrzli želatini ob vsaki strani telesa. Čeprav je čutil, kako se po njiju pretaka kri, ju ni mogel dvigniti. Razen v mislih, kjer je ploskal, se dotikal obraza, grabil vse naokrog, s prsti podrsaval po lubju, … razen v mislih.
»Kaj pa če ni nobeden od njih?« je vprašala Lidija, dvignila glavo in pogledala Petra naravnost v kalne oči. Tako je bila zamaknjena v ta trenutek, da vseh Petrovih spominskih ponedeljkov in petkov, ki so se v njegovih očeh počasi gostili v solze, ni opazila.
»Kdo bi to napravil, Peter?« je rekla in otrpnila, kot bi iz njenega drobnega života hipno posesal vse življenje.
Še isti večer je, čeprav zelo nerada, stopila do vrat sosede Hilde. Iz notranjosti je odmevala glasba. Odprl je Domen, Hildin sin, v spodnjih hlačah, praskal se je po riti in si popravljal spodnjice. Lidija je zaznala žensko nogo, ki se je božala v sobi na koncu hodnika, medtem ko je ta ženski glas ležal mehko preko postelje in stokal, naj pride, da ji še ni prišlo. Ko je Domen zagledal Lidijo, se je perverzno nasmehnil in stopil do nje, da je zaznala vonj njegove vroče, pohotne kože.
»Lidija,« je rekel, »kako si?«
»Sveča ...«
Domen je naredil začuden izraz na obrazu. Spet se je popraskal po sprednjem hribčku, ki se je, tako se vsaj zdelo Lidiji, zdaj še malo napel. Domen je opazil, da je Lidija za trenutek pogledala njegov živahen ud, zato se je še bolj zgrabil zanj in se glasno smejal. Vmes je leva ženska noga v sobi dobila še svojo desno sestro – obe sta pridrsali za Domnom. Bila je Sara, dekle iz sosednjega bloka.
»Domen, malo sem se ohladila,« je rekla in Domna strastno polizala.
»Svečo! Kdo jo je dal na moj grob? Je bila tvoja mama? Je bila Hilda?!«
Domen se je nasmehnil in rekel:
»Moje mame že en teden ni ...«
Lidija je spoznala, da Domen govori resnico. Zdaj je tudi razumela, zakaj je bila vsak dan v stanovanju glasba tako na glas in hrup vse do jutra.
Drugi dan se je Lidija že zgodaj zjutraj odpravila na pokopališče ...
1, 2, 3, 4, 5, ...
..., 2000, 2001, 2002, 2003, 2004 ...
Že od daleč je videla tujek – modro svečo, ki je še vedno gorela. In to spet na maminem grobu! Kako?! Ko pa jo je vendar včeraj položila na drugo mesto!
Plamen v njej se je perverzno zibal, kot se je oče takrat, v kleti, ko je Lidijo potisnil na staro žimnico in jo začel otipavati z orjaškimi šapami. Nazadnje je vanjo vtaknil žilnati ud in končal v njo. Zdrznila se je ob misli na tople bele srage sperme, ki ji je tekla po bedrih.
Morala je ponoviti postopek, a je sveča ves čas motila njeno pozornost. Kamnita plošča: visok, siv kamen (sveča!), s pozlačenim napisom: Tončka (sveča!) Tihec. Pod tem letnica 1943, pa črtica vmes, s katere je Lidija predvčerajšnjim s krpico obrisala ptičji drek, zatem letnica 2003 (sveča!), s katere je zdaj frcnila kar dva pajka.
Pod ploščo so rasle rože (sveča!), v ravne vrste zložene in točno osem jih je bilo. Okrog poravnane krpice zemlje (sveča!), še malo naprej so bili v pravilni pravokotnik oblikovani beli kamenčki (sveča!). Do centimetra natančno razporejeni. Razen tistega, enega, ki ga je Lidija premaknila že tolikokrat, tudi včeraj, pa ni nikoli našel svojega pravega mesta. Toda bolj kot kamenček je Lidijo danes nervirala modra sveča. Vseeno ga je dala v desni kot groba, a je delovalo preveč ostro. Potem ga je dala malo naprej (sveča!), pa je bil kupček na tistem mestu znova občutno prevelik. Nazadnje ga je dala, ponovno, točno tja, kjer je bil že pred prihodom. Med tem se je ves čas ozirala proti grobu Maruševih. Gospa je ponavadi prihajala ob tem času, zjutraj, ob petkih …
(sveča!) (sveča!) (sveča!)
(sveča!) (sveča!)
(sveča!)
Lidija ni zmogla več.
(sveča!)
(sveča!) (sveča!)
(sveča!) (sveča!) (sveča!)
Pričela se je tresti. Počepnila je in svečo gledala od blizu. V glavi ji je prasketalo. Plamen se je premikal kot radoživ otrok, poln energije in življenjske sile. Lidija je začutila, da ji srce utripa kot poblaznelo. Celo telo se ji je upognilo v krč, ki ni popustil. Spodnje veke so prekrili solzni mehurčki. Zakričala je.
V tistem je prišla gospa Maruševa. Lidija se je zvijala po tleh, kričala, trgala travo, metala kamenje, sin gospe Maruševe pa je nekoga poklical. Lidija je nazadnje obležala pred grobom, v obliki še nerojenega fetusa, kjer je s svojim majhnim telesom prekrila pol maminega groba. Točno pred njenimi očmi pa je stala sveča, še vedno predrzno goreča, s plamenom, ki je skakljal pred njenimi poblaznelimi očmi.
»Sveča, sveča, sveča, sveča, ...« je ponavljala in kazala nanjo. Nad njo je stal snemalec, za snemalcem pa gospa Maruševa in njen sin.
»A boste zdaj nakazali honorar?« je vprašala.
»Seveda. Posnetki so fenomenalni!« je odvrnil človek v plašču, ki je stal za njima.
»Ali želite, da vam najdem še koga takega za snemanje skrite oddaje?« je vprašala Maruševa.
»Za naslednjo oddajo že snemamo in zasledujemo nekoga. Svečo smo mu že podtaknili, zdaj čakamo samo še na končni razplet …«
Vsi so se nasmehnili.
Preden je snemalec pospravil kamero, je poklical še rešilca. Potem so odšli.
Tako je Lidija štela korake od doma do pokopališča, kjer je bila pokopana njena mama Tončka. 2013. korak je bil, kot vsak popoldan, zadnji, potem je obstala. Sledilo je, kot vedno, opazovanje maminega groba po točno določenem zaporedju.
Najprej kamnita plošča: visok, siv kamen, s pozlačenim napisom: Tončka Tihec. Pod tem letnica 1943, pa črtica vmes, s katere je Lidija včeraj s krpico obrisala ptičji drek, zatem letnica 2003, s katere je zdaj frcnila pajka, ki si ji pletel mrežo, kot bi bilo celo leto 2003 samo njegovo.
Pod ploščo so rasle rože. V ravne vrste zložene in točno osem jih je bilo. Kot včeraj. Toda Lidija je med njimi takoj ugledala telo majhne trave, ki je prodiralo na svetlo med urejenimi rožami. Prijela ga je in jezno izpulila. Potem se je zravnala in si ogledovala dalje. Okrog poravnane krpice zemlje, še malo naprej, so bili v pravilni pravokotnik oblikovani beli kamenčki. Do centimetra natančno razporejeni. Razen enega, ki ga je Lidija premaknila že tolikokrat, pa ni nikoli našel svojega pravega mesta. Kot bi ne zmogel svoje eksistence med ostalimi belimi kamni, ki so se kar stapljali v belo kamnito maso. Ta kamenček je Lidijo nerviral tudi danes. Najprej ga je dala v desni kot groba, a je delovalo preveč ostro, potem ga je dala malo naprej, pa je bil kupček na tistem mestu občutno prevelik. Nazadnje ga je dala točno tja, kjer je bil že pred prihodom.
Znova se je zravnala, toda tokrat je njeno drobno suhljato postavo nagnilo nekoliko naprej. Prej jezen obraz so skoraj v celoti prekrile zgrožene oči. Med vazo, iz katere se je, kot včeraj, dvigal bogat šop vijoličnih rož in pet vejic zelenja, ter tremi svečami, je stala še četrta. Bila je skoraj modre barve, morda pet- ali šestkotna, na vrhu pa je imela pozlačen pokrov z luknjicami. Lidija je čutila, kako se ji tresejo kolena. V mečih je začutila čuden krč, kot bi jo iz onostranstva zgrabil oče. Čudno pozibavanje je naselilo njeno majhno telo, po rokah ji je potovala tresavica.
Sklonila se je in še enkrat temeljito pogledala svečo, ki je gorela s predrznim plamenom. Lidija jo je brcnila, da je pokrov zletel dober meter stran. Iz modre plastike se je pocedil bel curek voska in se strdil. Plamen je ugasnil. Lidija je pograbila svečo in pokrov, ki ji je padel skoraj med kamenje, potem pa vzela krpico in s trave pred ploščo in rožami brisala strašno belo barvo voska.
Tako je brisala očetov vosek s svojih mlečnih beder, ko je bila še osnovnošolka. Oče jo je z njim zalil v prvem razredu, ko ji je rekel, naj poklekne pred njim in ga gleda, kaj dela. Potem je z roko podrkaval po nabrekležu. Čudno je dihal med tem dejanjem, sopel je kot bolan konj, a nikoli ne bo pozabila njegovega votlega pogleda, s katerim jo je opazoval, oči je imel kot prazni brezni. Nekaj trenutkov za tistim je dvignil glavo in po njej se je razlilo vroče jedko belilo, ki jo je peklo na gladki koži. Tako je bilo vse do osmega razreda, ko sta z materjo in bratom pobegnili v Slovenijo …
Z jezo je brisala, strgala s trave, da je bila krpica vsa zelena, da se je trava cefrala in se ji lepila na tresoče se prste. Modro svečo je položila na travo ob grobu. Potem je preostale tri sveče, vsako posebej, previdno obrisala in položila na za to predvideno mesto. Že je hotela iti, ko je še enkrat pregledala vsako ped groba. In malo postala. Srce ji je kljuvalo. Malo je manjkalo, pa bi morda zajokala. Sveča na travi jo je vlekla k tlom, v njeni glavi pa je bila zataknjena beseda: kdo?
Na mamin grob že leta noben ni ničesar prinesel. Sorodnikov nista imeli, sosedje ju niso marali, … Najbrž je šlo za pomoto. Morda jo je kdo hotel dati na sosedov grob, pa se je zmotil. Ko je še petič pregledala ves grob in pri tem obrisala še nekaj pedi kamnite plošče, je končno odkorakala domov. Spet je štela korake.
Ko je vstopila v stanovanje, je brat lovil sapo.
»Peter!« je zakričala in že je stala pred njegovo posteljo. Iz predala je panično vzela dihalko in mu jo potisnila v usta. Peter je odpiral in zapiral usta, kot bi z njimi lovil pravo besedo. Potem se mu je dihanje postopoma umirilo. Lidija ga je poljubila na čelo in objela. Glavo je naslonila na njegov prsni koš, da se ji je dvigovala in spuščala kot dvigalo, ki ne najde svojega nadstropja.
»Nekdo je prinesel svečo …« je rekla in Petrovo dihanje se je za hip ustavilo. Dvigalo je obtičalo nekje med tem in nekim drugim Petrovim časom.
Tistim ponedeljkom morda, ko ga je oče prišel iskat v Slovenijo, ko je polomil vse pohištvo, mamo in Lidijo pretepel, da sta končali na urgenci, njega pa zbasal v avto in odpeljal v Avstrijo. Med vožnjo je večkrat poudaril, da bosta onadva zaživela na novo in da ga onidve ne zanimata več. Pa da je Tončka težka kurba, je poudaril večkrat, in da ga je Lidija obdelala vsakemu, ki ji je rekel. Pri tem si je brisal penasto slino in se smejal kot nor. Peter je vedel, da se je oče spet napil, ni pa vedel, da mu bo takratna vožnja tako spremenila življenje.
»Na grob je nekdo prinesel svečo! Ne vem, morda se soseda dela norca. Hilda, ubila bi jo! Kako mi gre na živce. Mogoče je kdo hotel dati na sosedov grob. Jutri je petek, ko Maruševi prihajajo ponavadi na grob. Šla bom tja in jim predala svečo …«
Petru se je dihanje ponovno nekoliko spremenilo. Kot bi se mu nekje v globini zatresel prsni koš, ko je zaslišal besedo petek. Po tistem ponedeljku, ko sta se s pijanim očetom peljala proti Avstriji, je sledil petek. Vmesni dnevi so Petru manjkali. Ko je odprl oči, je ležal kot trda klada lesa. Od vratu navzdol je bil mrzel in negiben. V mislih je tekel, premikal noge, vrtel kolo, gonil kot zmešan, skakal, iztegoval nogi, izmenično, najprej eno, potem drugo, korakal je, … v mislih je hodil, v resnici je, tisti petek, ležal na veliki bolniški postelji in bil povsem negiben. Tudi roki je imel kot dve mrzli želatini ob vsaki strani telesa. Čeprav je čutil, kako se po njiju pretaka kri, ju ni mogel dvigniti. Razen v mislih, kjer je ploskal, se dotikal obraza, grabil vse naokrog, s prsti podrsaval po lubju, … razen v mislih.
»Kaj pa če ni nobeden od njih?« je vprašala Lidija, dvignila glavo in pogledala Petra naravnost v kalne oči. Tako je bila zamaknjena v ta trenutek, da vseh Petrovih spominskih ponedeljkov in petkov, ki so se v njegovih očeh počasi gostili v solze, ni opazila.
»Kdo bi to napravil, Peter?« je rekla in otrpnila, kot bi iz njenega drobnega života hipno posesal vse življenje.
Še isti večer je, čeprav zelo nerada, stopila do vrat sosede Hilde. Iz notranjosti je odmevala glasba. Odprl je Domen, Hildin sin, v spodnjih hlačah, praskal se je po riti in si popravljal spodnjice. Lidija je zaznala žensko nogo, ki se je božala v sobi na koncu hodnika, medtem ko je ta ženski glas ležal mehko preko postelje in stokal, naj pride, da ji še ni prišlo. Ko je Domen zagledal Lidijo, se je perverzno nasmehnil in stopil do nje, da je zaznala vonj njegove vroče, pohotne kože.
»Lidija,« je rekel, »kako si?«
»Sveča ...«
Domen je naredil začuden izraz na obrazu. Spet se je popraskal po sprednjem hribčku, ki se je, tako se vsaj zdelo Lidiji, zdaj še malo napel. Domen je opazil, da je Lidija za trenutek pogledala njegov živahen ud, zato se je še bolj zgrabil zanj in se glasno smejal. Vmes je leva ženska noga v sobi dobila še svojo desno sestro – obe sta pridrsali za Domnom. Bila je Sara, dekle iz sosednjega bloka.
»Domen, malo sem se ohladila,« je rekla in Domna strastno polizala.
»Svečo! Kdo jo je dal na moj grob? Je bila tvoja mama? Je bila Hilda?!«
Domen se je nasmehnil in rekel:
»Moje mame že en teden ni ...«
Lidija je spoznala, da Domen govori resnico. Zdaj je tudi razumela, zakaj je bila vsak dan v stanovanju glasba tako na glas in hrup vse do jutra.
Drugi dan se je Lidija že zgodaj zjutraj odpravila na pokopališče ...
1, 2, 3, 4, 5, ...
..., 2000, 2001, 2002, 2003, 2004 ...
Že od daleč je videla tujek – modro svečo, ki je še vedno gorela. In to spet na maminem grobu! Kako?! Ko pa jo je vendar včeraj položila na drugo mesto!
Plamen v njej se je perverzno zibal, kot se je oče takrat, v kleti, ko je Lidijo potisnil na staro žimnico in jo začel otipavati z orjaškimi šapami. Nazadnje je vanjo vtaknil žilnati ud in končal v njo. Zdrznila se je ob misli na tople bele srage sperme, ki ji je tekla po bedrih.
Morala je ponoviti postopek, a je sveča ves čas motila njeno pozornost. Kamnita plošča: visok, siv kamen (sveča!), s pozlačenim napisom: Tončka (sveča!) Tihec. Pod tem letnica 1943, pa črtica vmes, s katere je Lidija predvčerajšnjim s krpico obrisala ptičji drek, zatem letnica 2003 (sveča!), s katere je zdaj frcnila kar dva pajka.
Pod ploščo so rasle rože (sveča!), v ravne vrste zložene in točno osem jih je bilo. Okrog poravnane krpice zemlje (sveča!), še malo naprej so bili v pravilni pravokotnik oblikovani beli kamenčki (sveča!). Do centimetra natančno razporejeni. Razen tistega, enega, ki ga je Lidija premaknila že tolikokrat, tudi včeraj, pa ni nikoli našel svojega pravega mesta. Toda bolj kot kamenček je Lidijo danes nervirala modra sveča. Vseeno ga je dala v desni kot groba, a je delovalo preveč ostro. Potem ga je dala malo naprej (sveča!), pa je bil kupček na tistem mestu znova občutno prevelik. Nazadnje ga je dala, ponovno, točno tja, kjer je bil že pred prihodom. Med tem se je ves čas ozirala proti grobu Maruševih. Gospa je ponavadi prihajala ob tem času, zjutraj, ob petkih …
(sveča!) (sveča!) (sveča!)
(sveča!) (sveča!)
(sveča!)
Lidija ni zmogla več.
(sveča!)
(sveča!) (sveča!)
(sveča!) (sveča!) (sveča!)
Pričela se je tresti. Počepnila je in svečo gledala od blizu. V glavi ji je prasketalo. Plamen se je premikal kot radoživ otrok, poln energije in življenjske sile. Lidija je začutila, da ji srce utripa kot poblaznelo. Celo telo se ji je upognilo v krč, ki ni popustil. Spodnje veke so prekrili solzni mehurčki. Zakričala je.
V tistem je prišla gospa Maruševa. Lidija se je zvijala po tleh, kričala, trgala travo, metala kamenje, sin gospe Maruševe pa je nekoga poklical. Lidija je nazadnje obležala pred grobom, v obliki še nerojenega fetusa, kjer je s svojim majhnim telesom prekrila pol maminega groba. Točno pred njenimi očmi pa je stala sveča, še vedno predrzno goreča, s plamenom, ki je skakljal pred njenimi poblaznelimi očmi.
»Sveča, sveča, sveča, sveča, ...« je ponavljala in kazala nanjo. Nad njo je stal snemalec, za snemalcem pa gospa Maruševa in njen sin.
»A boste zdaj nakazali honorar?« je vprašala.
»Seveda. Posnetki so fenomenalni!« je odvrnil človek v plašču, ki je stal za njima.
»Ali želite, da vam najdem še koga takega za snemanje skrite oddaje?« je vprašala Maruševa.
»Za naslednjo oddajo že snemamo in zasledujemo nekoga. Svečo smo mu že podtaknili, zdaj čakamo samo še na končni razplet …«
Vsi so se nasmehnili.
Preden je snemalec pospravil kamero, je poklical še rešilca. Potem so odšli.
