NOČNI NAKUPOVALCI (Prvotna verzija – brez konzervansov in umetnih barvil)
Vrata, za sabo, seveda, zaprem.
Zaklenem jih. Počepnem nad školjko. Z eno nogo na eno stran, z drugo na drugo stran. Da me pri spodnji odprtini vrat ne bi videli. Tudi diham bolj plitko. Kratko in čisto počasi, komaj slišno.
Ker imam noge ves čas na enem mestu, mi mišice zatrepetajo, kot bi jih bilo strah. Vedno bolj se mi tresejo. Vedno glasneje, se mi zdi, tudi diham.
Škljoc! Popolna tema … Nekdo ugasne luč.
Nekaj časa še prisluškujem, če je res vse tiho. Če so res vsi odšli. Potem se z levo nogo dotaknem tal, previdno jo zravnam. Uh, boli! Komaj jo zravnam. Bolečina se razleze kot najbolj divja kača. Najprej me zagrize v omrtvičenih stopalih, nato se splazi preko otrdelih meč do bolečega stegna. Zdaj previdno stopim še z desno na temna tla. Potipam. Ja, tako je, stojim. Tudi v desni nogi imam tisto kačo. Boli kot hudič!
Oblije me znoj. Kot vsak večer. Če bi me kdo zdaj obsvetil z lučjo, bi bil na mojem čelu svetlikajoči se pas znojnih kapljic. Srce mi razbija, da se njegova eksplozivnost čuti v hladnih stenah ploščic. Še vedno trda tema. Temnih prostorov ne maram. Bojim se, da bom ostal v temi tudi, ko se bo luč že prižgala. Potem bi me šele zategnila panika in bi iskal stikalo v sebi …
Nočem več razmišljati o tem. S hrbta snamem nahrbtnik, potipam po njegovi globini in zagrabim.
Škljoc!
Nič … Tema se zdi še trša kot prej. Kot da se plasti in me pokriva, plast za plastjo.
Škljoc!
Hudiča! Potresem. Poteptam. But-but!
Škljoc!
Temni prostor me tipa, po očeh me praska, v oči mi tišči orjaške črne prste. Zdaj diham hitro in vse bolj površno. Znoj se mi cedi po hrbtenici. Kapljam! Podoben sem zvokom straniščne školjke spodaj. Zunaj, kjer so pisoarji v trdi temi, se pretaka voda. Tako je vsak večer. Vsako noč to prenašam. A baterija mi ni še nikoli crknila. To je nekaj novega. Še enkrat potolčem po njej … snop svetlobe se razlije po kabini stranišča.
Hja, še vidim. Ne bo potrebe po notranjem stikalu.
Zdaj lahko razločno vidim školjko, kot nit tanek curek, ki se iz kotlička za vodo preko cevi vztrajno vije v vodno kotanjico stranišča. Pomanjšana igra narave, ki potone v globoke kanalizacijske cevi. Z baterijo se sprehodim po plasteh teme.
Prva temna plast se dvigne tik nad školjko. Obsvetim steno nad njo. Hladne ploščice pijejo toplo svetlobo baterije. Plast za plastjo teme, ko pridem do tiste z vrati – oglas na njih. Je bil že prej tukaj?
PRODAM … kaj prodaja, se ne vidi razločno … Z baterijo sledim vrstici, napisani z alkoholnim flomastrom. Spet nekaj hudo nečitljivega. Preberem le še telefonsko, ki je izpisana na koncu nakracanega oglasa.
Ha! Kako živo si predstavljam nekoga, ki sedi na školjki in serje. Potem zagleda ta oglas in si prepiše številko. Ali pa kar na licu mesta pokliče: »Halo, tu … veš, sem videl tvoj oglas, saj veš, kje. Me zanima, koliko stane … ta avto? Omara? Smuči?«
In potem se oni na drugi strani razpeni, češ kaj se ta norčuje. Saj je jasno napisal, kaj prodaja, zdaj pa ga neki cepec kliče in ga zejabava. Malo več resnosti bi pa le pričakoval od ljudi, ki berejo oglase med sranjem.
Odklenem vrata. Srce mi še vedno razbija. Pisoarji. Voda kaplja po njih. S koraki režem skozi prostor, mimo velikih treh ogledal. Obsvetim jih. Z baterijo zaokrožim sem in tja. Moja postava tam notri zapleše. Senca za mojim hrbtom se razteguje in krči kot smešna guma. Napade me smeh. Tako je vsako noč. Previdno odprem glavna vrata stranišča. Posvetim v dolgo telo temnega hodnika. Še malo, pa bom zunaj. Do glavnih vrat je dvajset dolgih, skoraj trideset srednje dolgih in več kot petdeset izredno kratkih korakov. Odrinem glavna vrata, skozi katera od spodaj pronica svetloba. Odprem in dotakne se me snop svetlobe trgovskega centra, v katerem vso noč gorijo luči. Zakaj so trgovski centri vso noč osvetljeni, mi ni bilo jasno, dokler nisem tega pričel s pridom izkoriščati. Gotovo so osvetljeni zame. Da se lahko sprehajam sem in tja. Po hodnikih. Da lahko skačem po tekočih stopnicah, ki vsaki večer obstojijo. Da buljim skozi izložbe in se pačim pred mrtvimi plastičnimi lutkami.
Izklopim baterijo in jo vrnem nahrbtniku, ki odpre usta in jo pogoltne. Previdno grem mimo desetih senzorjev. Vedno so tam. Paziti moram, da se ne dotaknem glavnega stikala ali se zaletim v osrednja vhodna vrata. Paziti se moram njega, ki pride, a tudi gre …
Najprej se sprehodim do polic s pijačami. Tu tako rad sedim. Zadiham. Globoko in visoko. Ozrem se po najljubši pijači. Previdno snamem pokrovček. Požirek, dva, trije … Več ne smem. Potem vzamem iz nahrbtnika plastenko z vodo in zapolnim, kar sem prej izpraznil. Do vrha. Potem zaprem nazaj. Saj ne bodo opazili. Postopek ponovim še pri drugi, tretji, četrti in peti plastenki.
U, ta mi je tudi všeč! Rdeča brusnica s sončničnimi semeni in dodanim C-vitaminom. Požirek. Dodajanje vode. Zapiranje. Na polico z njo.
To moram tudi, to, biokivi in biojabolka v najbolj čisti vodi … Dva požirka. Fuj! Dodajanje vode. Zapiranje. Na polico s to kislico!
Ta je zagotovo boljša. Jagode s španskih bionjiv z dodatkom naravnega matičnega mlečka. Požirek. Ni slabo. Sladkasto. Še en požirek, dva … Joj, preveč! Zdaj bo preveč očitno. Dolivanje vode. Zapiranje. Na polico. Smeh. Joj, kako izstopa! Tako svetle barve je. Tovarniška napaka pač.
Tako, malo bolj nazaj greš, plastenkica mala.
Top-top-top-top … koraki …
Vržem se po tleh. To je on. Vsaki večer je tako. V vseh trgovskih centrih tega sveta je tako. V marsikaterem sem že bil. Povsod kamere, senzorji, milijoni luči, tekoče stopnice in: … varnostnik.
Ponavadi bolj lene sorte. V čisti prisili se, brez najmanjšega pričakovanja, da bo res na kaj ali koga naletel, sprehodi sem in tja. S snopom svetlobe, kar od zunaj, prebode steklo izložbe in obsveti notranji prostor – malo sem, malo tja.
Zdaj, zdaj bo šla svetloba tudi mimo mene. Potem se bom odpravil h kozmetiki.
Še vedno nič. Pravzaprav nenadoma vse potihne. Varnostnika ni videti in ne slišati. Hecno! Kaj pa ga je pičilo nocoj? Malo stegnem vrat. Ničesar. Nikogar. Še malo počakam, potem grem. Na kozmetični oddelek.
Kako rad odpiram kremice in tiščim prste vanje. Dvignem hlačnici in si po nogah s kremami rišem dolge debele črte in krivulje. Potem kreme razmažem po koži. Včasih tudi ne … Previdno popravim površino kreme, poravnam srebrno prevleko in zaprem pokrov.
Tube so še slajše. Usta si zapolnim z vsemi mogočimi zobnimi pastami. Odprem, previdno snamem srebrno prevleko in jih stisnem v usta. Malo iz te, malo iz druge. V ustih se mi včasih ustvarja sozvočje okusov.
Uf, ta pa peče! Kaj piše na škatli? Za svež zadah in čvrste dlesni – da bodo vaši zobje do konca z vami. Hahaha!
Top-top … Spet koraki …
Jebenti! Se vržem na tla in stisnem k polici. Tesno. Od nekod se približa razbijanje srca. Aja, moje je! Meni razbija, kot da cela trgovina utripa, kot da se vse ploščice bočijo in zvijajo. Očitno se danes varnostniku ljubi. Da me ni slučajno opazil? To bi pomenilo moj konec!
Top-top-top … zaporedje hitrih korakov.
Ja, zdaj je gotovo! Tu je! Kot takrat, ko sem bil v enem španskih trgovskih centrov. Upam, da se to ne ponovi. Grozno je bilo. Plazil sem se, kot bi bil sredi bombnega napada. Tega res ne bi rad ponovno doživljal.
Spet vse potihne.
Nič drugega mi ne preostane, kot to, da obsedim na enem mestu in čakam. Kriza, ostalo je še toliko oddelkov: tisti z mlečnimi izdelki, pa oni z oblekami, orodjem, igračami …
Ne, počakal bom! Tu je, nekaj sluti …
01.10 – tišina …
01.40 – še vedno nič …
02.03 – tišina in še vedno nič …
Sedim. Oči se mi rahlo zapirajo. Hop! Glava gor. Spet se mi delajo valovi vek pred očmi. Obzorje se zapira. Hop! Glavo gor!
Top-top-top …
Šit! To je! Tu je! Toda kje!?
Aha, snop svetlobe iz njegove baterije. Tam torej. Toda zakaj se skriva? Najbrž me je opazil in me čaka v zasedi. Pa le ni tako len in praznoglav, kot bi si mislil.
Splazim se do konca police s kozmetiko. Ležim na tleh. Z glavo se pomaknem toliko naprej, da zagledam dolgo vrsto velikih hladilnikov mesa, sirov, klobas. Tam, na koncu, je oddelek s kruhom in pecivom. Izmerim dolžino: od tu do tja. Reklamni plakati, seveda! En reklamni plakat je dolg okoli tri metre. Če jih seštejem, dobim razdaljo, ki bi jo moral preplaziti, da bi se skril tam zadaj. Z očmi grem čez plakate:
1. PLAČAŠ TRI, DOBIŠ ŠTIRI!
2. DANES CENEJŠE PIŠČANČJE PRSI!
3. VEČ KOT 50 POPUST!
4. DNEVNO SVEŽE RIBE IZ MORSKIH GLOBIN!
5. HRANA BREZ KONZERVANSOV!
6. SIRI IZ FINEGA MLEKA NAŠIH PLANIN!
7. POPUST NA POLNOMASTNE SIRE OD JUTRA DO VEČERA!
8. ŠE VROČE IZ PEČI!
9. OD 20 DO 30 POPUSTA, ČE IMATE NAŠO KARTICO!
10. VSAK DAN SVEŽE PECIVO!
Deset. Deset krat tri! Torej okoli trideset metrov …
Pričnem se plaziti. Počasi. Telo mi drsi po ploščicah.
Se tako počuti umetnostni drsalec, ko pade pred tisočglavo množico? Jaz imam enega samega gledalca. Pa saj ne vem, kdo gleda koga.
Top-top-top-top-top-top …
Zdaj jo zagledam. Njo. Zadihano pojavo, ki počepne predme in izklopi baterijo. Na usta si položi prst in mi pokaže: pssst!
Oba otrpneva. Skozi izložbo prodre svetloba. Dva varnostnika si ogledujeta notranjost. Prameni svetlobe švigajo po prostoru.
Zakaj baterije, če je vendar vse osvetljeno?
Odideta. Nastane smrtna tišina. Takrat šele zaznam utrip in dihanje velikega trgovskega centra. V njegovih pljučih sedim, delec njegovega zraka sem. In ona ob meni. Zdaj si jo šele dodobra ogledam.
»Baterije imajo, da prodrejo v vsak kotiček. Toda mi že vemo, kako in kaj …«
»Mi …« jo začudeno pogledam, »… kdo mi?«
»Če misliš, da si edini, se motiš. Na stotine nas je, po vsej Evropi smo. Nočni nakupovalci si pravimo, čeprav ničesar ne kupimo. Kot da tega nisi vedel …«
»Nisem,« zamomljam skoraj razočarano, saj me misel na to, da je takih, ki ponočujejo po velikih trgovskih centrih, še več, prav nič ne pomiri.
»Pa ja nisi mislil, da je to tvoja ideja!«
»Seveda nisem …« ji odgovorim, čeprav seveda globoko v sebi mislim drugače.
Spet molk. Pod črno oprijetim pulijem sem ugledal obris vabljivih prsi. Spodaj je nosila črni triko. Čevlje je imela podobne nekakšnim copatom. Bila je gibka in prodorna. Z modrimi očmi me je zatrnkala in nisem več mogel odvrniti pogleda. Spet tišina. Nekaj zaškrta v oddaljenih tekočih stopnicah sredi trgovskega centra, kot da kašljajo in se želijo pognati. Ne še … do jutra!
» Kdo pa je bil prvi?« mi ne da miru.
»Je to sploh pomembno?« se zasmeji nazaj in hecno našobi ustnice.
»Hja, saj ni!« si nisem upal izreči naglas.
Do danes sem mislil, da sem sam. Da se sprehajam le jaz ponoči po trgovskih centrih, do danes sem mislil, da ni nikogar, ki bi preizkušal kremice ali jedel sveže jogurte sredi noči, zdaj pa …
»Po vsej Evropi smo,« še enkrat ponovi, »po vsem svetu, povsod, kjer so ogromne trgovine, luči, alarmni sistemi, kamere, adrenalin. Razumeš? Ostanemo notri, se skrijemo, potem prilezemo na zrak in raziskujemo človeški dolgčas. Dolgčas, ja, kaj pa je trgovski center drugega? Novo svetišče! Novo igrišče! Novo srce mest! Tu je vse. Sem gredo ljudje in svoje zdolgočasene oči namakajo v temno rjavo kavo, sem pridejo, tu se povežejo. Tu nakupujejo. Odvratni so!«
Prikimam. Še vedno sva na tleh, tam za policami, pravzaprav se nobenemu nikamor ne mudi. Jaz sem se navadil na bližino njenih v črno zavitih prsi, ona uživa v ideji, da mi je odprla oči, da nisem prvi, pa tudi edini še zdaleč ne.
»Kar nekaj nas je takih, ki gojimo svoj kult. Ki se upiramo potrošniški mrzlici, katalogom, popustom!«
»Si vsak večer tu?« presekam njeno govorjenje.
»Ha-ha,« naniza dva cinična zloga v nasmehu, »ljubček, vsak večer sem drugje. Kot ti. Toda moja vloga je malenkost drugačna od tvoje.«
»Vloga?«
»Jaz razsvetljujem. Povem. Odprem oči. Poosebljam adrenalin, ki si ga želiš …«
Da razsvetljuje, še razumem. Da pove, da je očitno več takih, ki ponoči brskajo po trgovinah in da odpira oči – tudi to dvoje mi je jasno. Toda poosebljeni adrenalin?!
»Pride trenutek, ko vse to ni več dovolj. Pitje iz plastenk, ki jim popraviš zamaške, kot da se ni nič zgodilo, lizanje jogurtov skozi majhne luknjice, mazanje s kremicami, ki jim popraviš srebrno folijo in škatlo, kot da je nova in nedotaknjena, odpiranje škatel z igračami, oblačenje v dolge vrste oblek …«
Po vsem tem naštevanju me potegne za roko in vstane. Stoji nad menoj, jaz še vedno na tleh. Gledam jo kvišku. Njene modre oči se vabljivo zmehčajo, ustnice našobijo. Vstanem. Nekaj časa se samo gledava. Potem me z rezilom vprašanja prereže skozi samo bistvo: »Si srečen?«
Pri tem prasnem v smeh, ona pa tudi. Dolgo se smejiva. Še dobro, da ni premikajočih se baterij, na katere so običajno pripeti varnostniki. Najin smeh odmeva po vsej trgovini.
Naenkrat odvrže svoj nahrbtnik in steče.
»Ulovi me!« zakriči, kot majhna deklica, ki se lovi po dvorišču. Zavije za polico, polno paštet in mesnih narezkov.
»Ulovi me!« še enkrat ponovi.
Odvržem nahrbtnik in tečem za njo, ne da bi za hip pomislil, kdo sploh je, kaj če me prijavi in odkrije. Tečem za njo.
»Pazi, da česa ne prevržeš!« se sliši v mešanici njenih korakov, smeha in dihanja. Zdaj tečeva po športnem oddelku. Skoči na sobno kolo, trikrat požene pedale, se nasmehne, skoči še pravi čas z njega in se mi ponovno umakne.
Hitra je!
Spet jo lovim.
Ustavi se. Skriva se – za polico s športnimi copati. Skoznjo me gleda.
»A veš, da so vsi ti v akciji? Prav take si je kupila neka ženska, ki je bila nesrečna. Potem je pričela z njimi teči po bližnjem igrišču, shujšala je, si našla novega tipa in našla smisel!«
Po tej, zadnji izrečeni besedi prasne v takšen smeh, da se moram smejati z njo – ne le zaradi misli o smislu, temveč tudi zaradi njenega smeha, ki je bil reakcija nanjo.
»Veš, kaj pravijo v reklami za oranžne copate na koncu vrste? Da pomladijo. Da varujejo kosti. Celo pozdravijo jih! Sklepe! Gležnje! Kolena! Verjameš?«
In že je ni več za polico. Teče. Skozi športni oddelek na tistega z vrtnim orodjem in vsemi mogočimi pripomočki. Vzame škarje za rezanje žive meje in maha z njimi po zraku kot lik iz najslabše grozljivke. Steče in jaz za njo. Oba sva že pošteno zadihana.
»Veš, to seme je boljše,« med tekom pokaže na zid, na katerem visijo drobni paketki različnih semen, »ker je polno vitaminov. Vanj je vgrajen gen za multivitaminskost! Ja, zdravje! Ja, lepota! Kako boš lep, če boš sejal, kako boš lep, ko bo seme vzklilo in kako zdrav, če boš jedel, kar zraste iz njega.«
Všeč mi postaja. Divja je. Nekaj tornadnega je v njej. Nežni tornado trgovin, me spreleti. In kako okretna in natančna. Če sem jaz skoraj podrl dve polici med tekom in zrušil nekaj artiklov na tekaški poti, je ona mimo vseh švignila, ne da bi jih za las premaknila.
»Pazi, da česa ne podreš!« ponovno zavpije. Na oddelku z oblekami. Naposled se ustavi. Me pogleda. Zadihana.
»Kaj je?« jo vprašam in tudi sam ustavim noge. Primem se za kolena, sključen, in izdihavam trgovinski zrak.
»Si se že ljubil v trgovini? Če hočeš biti nočni nakupovalec, moraš opraviti s tem.«
V trenutku se zravnam in jo pogledam. To je najbrž tisti adrenalin! Poosebitev adrenalina …
Ne vem, kaj naj rečem na vse to, pa saj tudi ni časa. Njena desnica že zdrsne za zadrgo mojih hlač v spodnjice in me močno stisne za ud. Ona se mi še bolj približa in njen jezik vstopi skozi moja usta. Mokra in gibka kača opleta sem in tja in jaz ji vračam. Levo dlan nasloni na moje prsi, kot bi prisluškovala bitju mojega srca. Z desnico me vedno hitreje drgne po udu. Sopeva kot dve ranjeni trgovinski živali, ko se naenkrat odmakne in reče: »Dovolj za nocoj! Svetloba se bliža …«
Še vedno v ekstazi stojim pred njo in jo z očmi rotim, naj vendar dokonča, s čimer je pričela. Ona me še enkrat poljubi in tiho izreče: »Od tu bova nadaljevala. Obljubim, da ti bom srce spremenila v ognjemet. Jutri …«
Takoj za tem steče po nahrbtnik spodaj in nato proti ženskemu stranišču velikega trgovskega centra, v katerega vse bolj pronica dnevna svetloba. Tudi sam ji sledim. Zmeden, ker je ni, zmeden, ker je šla. Najraje bi šel za njo in jo zgrabil in strgal obleko z nje. A zunaj je že svetloba. Treba bo počakati do jutri.
Počepnem nad školjko v eni od kabin moškega stranišča. Ugasnem baterijo. Čakam.
Slišim prve čistilke. Prve trgovke. Salve smeha. Končno tudi korakanje prvih jutranjih kupcev. Zdaj je trenutek, da iz nahrbtnika potegnem rezervno obleko. Preoblečem se in preobujem. Nočno obleko shranim v nahrbtnik. Odprem vrata stranišča in odkorakam ven. Ko odprem glavna vrata hodnika, ki združuje moško in žensko stranišče, zagledam na tla sključeno čistilko, ki dvigne pogled, naguba čelo in me začudeno pogleda. Kot da mi hoče z očmi povedati, da ni danes še nikogar videla vstopiti na stranišče … Kako in od kod sem se torej vzel?
Rečem ji tihi dober dan in se odpravim skozi center.
Iz papirnice derejo ljudje s kupi papirja in čestitkami. Nekdo se smehlja z novim kanarčkom na rami, ki ga je kupil pred minuto po akcijski ceni v trgovini z malimi živalmi. Tekoče stopnice polzijo gor in dol in na njih so v vrsto postavljeni človečki. Prvi z novimi hlačami jutra, drugi s puloverjem jutranje rose, tretji z darilnimi boni, ki dišijo po svežem jutru, četrti s kuponom za nov hladilnik. Iz trgovine se vijejo kače nakupovalnih vozičkov, vsi nekaj govorijo, se nasmihajo – tam mož nadira ženo, tu žena moža, tam, na drugem koncu, hči nadira mater, levo od njiju pa dva šele ugotavljata, v kakšnem sorodstvenem razmerju pravzaprav sta.
Moje opazovanje prekinjajo značilni motilci medčloveškega sporazumevanja, ki se slišijo s teh in onih strani trgovskega centra: »Vreme pa je bolj tako, ne?! … Ej, stari, kako si? … Gre? … Ja, kaj si si pa ti kupil?!«
Tik preden želim prijeti kljuko glavnih izhodnih vrat, me prehiti druga roka. Ona je. Modrooka nočna nakupovalka. Hočem nekaj reči, ona pa položi prst na svoja usta in tiho zašepeta: pssst! Pomežikne, prime za kljuko in izstopi.
Tako napravim tudi sam.
Vrata, za sabo, seveda, zaprem …
Vrata, za sabo, seveda, zaprem.
Zaklenem jih. Počepnem nad školjko. Z eno nogo na eno stran, z drugo na drugo stran. Da me pri spodnji odprtini vrat ne bi videli. Tudi diham bolj plitko. Kratko in čisto počasi, komaj slišno.
Ker imam noge ves čas na enem mestu, mi mišice zatrepetajo, kot bi jih bilo strah. Vedno bolj se mi tresejo. Vedno glasneje, se mi zdi, tudi diham.
Škljoc! Popolna tema … Nekdo ugasne luč.
Nekaj časa še prisluškujem, če je res vse tiho. Če so res vsi odšli. Potem se z levo nogo dotaknem tal, previdno jo zravnam. Uh, boli! Komaj jo zravnam. Bolečina se razleze kot najbolj divja kača. Najprej me zagrize v omrtvičenih stopalih, nato se splazi preko otrdelih meč do bolečega stegna. Zdaj previdno stopim še z desno na temna tla. Potipam. Ja, tako je, stojim. Tudi v desni nogi imam tisto kačo. Boli kot hudič!
Oblije me znoj. Kot vsak večer. Če bi me kdo zdaj obsvetil z lučjo, bi bil na mojem čelu svetlikajoči se pas znojnih kapljic. Srce mi razbija, da se njegova eksplozivnost čuti v hladnih stenah ploščic. Še vedno trda tema. Temnih prostorov ne maram. Bojim se, da bom ostal v temi tudi, ko se bo luč že prižgala. Potem bi me šele zategnila panika in bi iskal stikalo v sebi …
Nočem več razmišljati o tem. S hrbta snamem nahrbtnik, potipam po njegovi globini in zagrabim.
Škljoc!
Nič … Tema se zdi še trša kot prej. Kot da se plasti in me pokriva, plast za plastjo.
Škljoc!
Hudiča! Potresem. Poteptam. But-but!
Škljoc!
Temni prostor me tipa, po očeh me praska, v oči mi tišči orjaške črne prste. Zdaj diham hitro in vse bolj površno. Znoj se mi cedi po hrbtenici. Kapljam! Podoben sem zvokom straniščne školjke spodaj. Zunaj, kjer so pisoarji v trdi temi, se pretaka voda. Tako je vsak večer. Vsako noč to prenašam. A baterija mi ni še nikoli crknila. To je nekaj novega. Še enkrat potolčem po njej … snop svetlobe se razlije po kabini stranišča.
Hja, še vidim. Ne bo potrebe po notranjem stikalu.
Zdaj lahko razločno vidim školjko, kot nit tanek curek, ki se iz kotlička za vodo preko cevi vztrajno vije v vodno kotanjico stranišča. Pomanjšana igra narave, ki potone v globoke kanalizacijske cevi. Z baterijo se sprehodim po plasteh teme.
Prva temna plast se dvigne tik nad školjko. Obsvetim steno nad njo. Hladne ploščice pijejo toplo svetlobo baterije. Plast za plastjo teme, ko pridem do tiste z vrati – oglas na njih. Je bil že prej tukaj?
PRODAM … kaj prodaja, se ne vidi razločno … Z baterijo sledim vrstici, napisani z alkoholnim flomastrom. Spet nekaj hudo nečitljivega. Preberem le še telefonsko, ki je izpisana na koncu nakracanega oglasa.
Ha! Kako živo si predstavljam nekoga, ki sedi na školjki in serje. Potem zagleda ta oglas in si prepiše številko. Ali pa kar na licu mesta pokliče: »Halo, tu … veš, sem videl tvoj oglas, saj veš, kje. Me zanima, koliko stane … ta avto? Omara? Smuči?«
In potem se oni na drugi strani razpeni, češ kaj se ta norčuje. Saj je jasno napisal, kaj prodaja, zdaj pa ga neki cepec kliče in ga zejabava. Malo več resnosti bi pa le pričakoval od ljudi, ki berejo oglase med sranjem.
Odklenem vrata. Srce mi še vedno razbija. Pisoarji. Voda kaplja po njih. S koraki režem skozi prostor, mimo velikih treh ogledal. Obsvetim jih. Z baterijo zaokrožim sem in tja. Moja postava tam notri zapleše. Senca za mojim hrbtom se razteguje in krči kot smešna guma. Napade me smeh. Tako je vsako noč. Previdno odprem glavna vrata stranišča. Posvetim v dolgo telo temnega hodnika. Še malo, pa bom zunaj. Do glavnih vrat je dvajset dolgih, skoraj trideset srednje dolgih in več kot petdeset izredno kratkih korakov. Odrinem glavna vrata, skozi katera od spodaj pronica svetloba. Odprem in dotakne se me snop svetlobe trgovskega centra, v katerem vso noč gorijo luči. Zakaj so trgovski centri vso noč osvetljeni, mi ni bilo jasno, dokler nisem tega pričel s pridom izkoriščati. Gotovo so osvetljeni zame. Da se lahko sprehajam sem in tja. Po hodnikih. Da lahko skačem po tekočih stopnicah, ki vsaki večer obstojijo. Da buljim skozi izložbe in se pačim pred mrtvimi plastičnimi lutkami.
Izklopim baterijo in jo vrnem nahrbtniku, ki odpre usta in jo pogoltne. Previdno grem mimo desetih senzorjev. Vedno so tam. Paziti moram, da se ne dotaknem glavnega stikala ali se zaletim v osrednja vhodna vrata. Paziti se moram njega, ki pride, a tudi gre …
Najprej se sprehodim do polic s pijačami. Tu tako rad sedim. Zadiham. Globoko in visoko. Ozrem se po najljubši pijači. Previdno snamem pokrovček. Požirek, dva, trije … Več ne smem. Potem vzamem iz nahrbtnika plastenko z vodo in zapolnim, kar sem prej izpraznil. Do vrha. Potem zaprem nazaj. Saj ne bodo opazili. Postopek ponovim še pri drugi, tretji, četrti in peti plastenki.
U, ta mi je tudi všeč! Rdeča brusnica s sončničnimi semeni in dodanim C-vitaminom. Požirek. Dodajanje vode. Zapiranje. Na polico z njo.
To moram tudi, to, biokivi in biojabolka v najbolj čisti vodi … Dva požirka. Fuj! Dodajanje vode. Zapiranje. Na polico s to kislico!
Ta je zagotovo boljša. Jagode s španskih bionjiv z dodatkom naravnega matičnega mlečka. Požirek. Ni slabo. Sladkasto. Še en požirek, dva … Joj, preveč! Zdaj bo preveč očitno. Dolivanje vode. Zapiranje. Na polico. Smeh. Joj, kako izstopa! Tako svetle barve je. Tovarniška napaka pač.
Tako, malo bolj nazaj greš, plastenkica mala.
Top-top-top-top … koraki …
Vržem se po tleh. To je on. Vsaki večer je tako. V vseh trgovskih centrih tega sveta je tako. V marsikaterem sem že bil. Povsod kamere, senzorji, milijoni luči, tekoče stopnice in: … varnostnik.
Ponavadi bolj lene sorte. V čisti prisili se, brez najmanjšega pričakovanja, da bo res na kaj ali koga naletel, sprehodi sem in tja. S snopom svetlobe, kar od zunaj, prebode steklo izložbe in obsveti notranji prostor – malo sem, malo tja.
Zdaj, zdaj bo šla svetloba tudi mimo mene. Potem se bom odpravil h kozmetiki.
Še vedno nič. Pravzaprav nenadoma vse potihne. Varnostnika ni videti in ne slišati. Hecno! Kaj pa ga je pičilo nocoj? Malo stegnem vrat. Ničesar. Nikogar. Še malo počakam, potem grem. Na kozmetični oddelek.
Kako rad odpiram kremice in tiščim prste vanje. Dvignem hlačnici in si po nogah s kremami rišem dolge debele črte in krivulje. Potem kreme razmažem po koži. Včasih tudi ne … Previdno popravim površino kreme, poravnam srebrno prevleko in zaprem pokrov.
Tube so še slajše. Usta si zapolnim z vsemi mogočimi zobnimi pastami. Odprem, previdno snamem srebrno prevleko in jih stisnem v usta. Malo iz te, malo iz druge. V ustih se mi včasih ustvarja sozvočje okusov.
Uf, ta pa peče! Kaj piše na škatli? Za svež zadah in čvrste dlesni – da bodo vaši zobje do konca z vami. Hahaha!
Top-top … Spet koraki …
Jebenti! Se vržem na tla in stisnem k polici. Tesno. Od nekod se približa razbijanje srca. Aja, moje je! Meni razbija, kot da cela trgovina utripa, kot da se vse ploščice bočijo in zvijajo. Očitno se danes varnostniku ljubi. Da me ni slučajno opazil? To bi pomenilo moj konec!
Top-top-top … zaporedje hitrih korakov.
Ja, zdaj je gotovo! Tu je! Kot takrat, ko sem bil v enem španskih trgovskih centrov. Upam, da se to ne ponovi. Grozno je bilo. Plazil sem se, kot bi bil sredi bombnega napada. Tega res ne bi rad ponovno doživljal.
Spet vse potihne.
Nič drugega mi ne preostane, kot to, da obsedim na enem mestu in čakam. Kriza, ostalo je še toliko oddelkov: tisti z mlečnimi izdelki, pa oni z oblekami, orodjem, igračami …
Ne, počakal bom! Tu je, nekaj sluti …
01.10 – tišina …
01.40 – še vedno nič …
02.03 – tišina in še vedno nič …
Sedim. Oči se mi rahlo zapirajo. Hop! Glava gor. Spet se mi delajo valovi vek pred očmi. Obzorje se zapira. Hop! Glavo gor!
Top-top-top …
Šit! To je! Tu je! Toda kje!?
Aha, snop svetlobe iz njegove baterije. Tam torej. Toda zakaj se skriva? Najbrž me je opazil in me čaka v zasedi. Pa le ni tako len in praznoglav, kot bi si mislil.
Splazim se do konca police s kozmetiko. Ležim na tleh. Z glavo se pomaknem toliko naprej, da zagledam dolgo vrsto velikih hladilnikov mesa, sirov, klobas. Tam, na koncu, je oddelek s kruhom in pecivom. Izmerim dolžino: od tu do tja. Reklamni plakati, seveda! En reklamni plakat je dolg okoli tri metre. Če jih seštejem, dobim razdaljo, ki bi jo moral preplaziti, da bi se skril tam zadaj. Z očmi grem čez plakate:
1. PLAČAŠ TRI, DOBIŠ ŠTIRI!
2. DANES CENEJŠE PIŠČANČJE PRSI!
3. VEČ KOT 50 POPUST!
4. DNEVNO SVEŽE RIBE IZ MORSKIH GLOBIN!
5. HRANA BREZ KONZERVANSOV!
6. SIRI IZ FINEGA MLEKA NAŠIH PLANIN!
7. POPUST NA POLNOMASTNE SIRE OD JUTRA DO VEČERA!
8. ŠE VROČE IZ PEČI!
9. OD 20 DO 30 POPUSTA, ČE IMATE NAŠO KARTICO!
10. VSAK DAN SVEŽE PECIVO!
Deset. Deset krat tri! Torej okoli trideset metrov …
Pričnem se plaziti. Počasi. Telo mi drsi po ploščicah.
Se tako počuti umetnostni drsalec, ko pade pred tisočglavo množico? Jaz imam enega samega gledalca. Pa saj ne vem, kdo gleda koga.
Top-top-top-top-top-top …
Zdaj jo zagledam. Njo. Zadihano pojavo, ki počepne predme in izklopi baterijo. Na usta si položi prst in mi pokaže: pssst!
Oba otrpneva. Skozi izložbo prodre svetloba. Dva varnostnika si ogledujeta notranjost. Prameni svetlobe švigajo po prostoru.
Zakaj baterije, če je vendar vse osvetljeno?
Odideta. Nastane smrtna tišina. Takrat šele zaznam utrip in dihanje velikega trgovskega centra. V njegovih pljučih sedim, delec njegovega zraka sem. In ona ob meni. Zdaj si jo šele dodobra ogledam.
»Baterije imajo, da prodrejo v vsak kotiček. Toda mi že vemo, kako in kaj …«
»Mi …« jo začudeno pogledam, »… kdo mi?«
»Če misliš, da si edini, se motiš. Na stotine nas je, po vsej Evropi smo. Nočni nakupovalci si pravimo, čeprav ničesar ne kupimo. Kot da tega nisi vedel …«
»Nisem,« zamomljam skoraj razočarano, saj me misel na to, da je takih, ki ponočujejo po velikih trgovskih centrih, še več, prav nič ne pomiri.
»Pa ja nisi mislil, da je to tvoja ideja!«
»Seveda nisem …« ji odgovorim, čeprav seveda globoko v sebi mislim drugače.
Spet molk. Pod črno oprijetim pulijem sem ugledal obris vabljivih prsi. Spodaj je nosila črni triko. Čevlje je imela podobne nekakšnim copatom. Bila je gibka in prodorna. Z modrimi očmi me je zatrnkala in nisem več mogel odvrniti pogleda. Spet tišina. Nekaj zaškrta v oddaljenih tekočih stopnicah sredi trgovskega centra, kot da kašljajo in se želijo pognati. Ne še … do jutra!
» Kdo pa je bil prvi?« mi ne da miru.
»Je to sploh pomembno?« se zasmeji nazaj in hecno našobi ustnice.
»Hja, saj ni!« si nisem upal izreči naglas.
Do danes sem mislil, da sem sam. Da se sprehajam le jaz ponoči po trgovskih centrih, do danes sem mislil, da ni nikogar, ki bi preizkušal kremice ali jedel sveže jogurte sredi noči, zdaj pa …
»Po vsej Evropi smo,« še enkrat ponovi, »po vsem svetu, povsod, kjer so ogromne trgovine, luči, alarmni sistemi, kamere, adrenalin. Razumeš? Ostanemo notri, se skrijemo, potem prilezemo na zrak in raziskujemo človeški dolgčas. Dolgčas, ja, kaj pa je trgovski center drugega? Novo svetišče! Novo igrišče! Novo srce mest! Tu je vse. Sem gredo ljudje in svoje zdolgočasene oči namakajo v temno rjavo kavo, sem pridejo, tu se povežejo. Tu nakupujejo. Odvratni so!«
Prikimam. Še vedno sva na tleh, tam za policami, pravzaprav se nobenemu nikamor ne mudi. Jaz sem se navadil na bližino njenih v črno zavitih prsi, ona uživa v ideji, da mi je odprla oči, da nisem prvi, pa tudi edini še zdaleč ne.
»Kar nekaj nas je takih, ki gojimo svoj kult. Ki se upiramo potrošniški mrzlici, katalogom, popustom!«
»Si vsak večer tu?« presekam njeno govorjenje.
»Ha-ha,« naniza dva cinična zloga v nasmehu, »ljubček, vsak večer sem drugje. Kot ti. Toda moja vloga je malenkost drugačna od tvoje.«
»Vloga?«
»Jaz razsvetljujem. Povem. Odprem oči. Poosebljam adrenalin, ki si ga želiš …«
Da razsvetljuje, še razumem. Da pove, da je očitno več takih, ki ponoči brskajo po trgovinah in da odpira oči – tudi to dvoje mi je jasno. Toda poosebljeni adrenalin?!
»Pride trenutek, ko vse to ni več dovolj. Pitje iz plastenk, ki jim popraviš zamaške, kot da se ni nič zgodilo, lizanje jogurtov skozi majhne luknjice, mazanje s kremicami, ki jim popraviš srebrno folijo in škatlo, kot da je nova in nedotaknjena, odpiranje škatel z igračami, oblačenje v dolge vrste oblek …«
Po vsem tem naštevanju me potegne za roko in vstane. Stoji nad menoj, jaz še vedno na tleh. Gledam jo kvišku. Njene modre oči se vabljivo zmehčajo, ustnice našobijo. Vstanem. Nekaj časa se samo gledava. Potem me z rezilom vprašanja prereže skozi samo bistvo: »Si srečen?«
Pri tem prasnem v smeh, ona pa tudi. Dolgo se smejiva. Še dobro, da ni premikajočih se baterij, na katere so običajno pripeti varnostniki. Najin smeh odmeva po vsej trgovini.
Naenkrat odvrže svoj nahrbtnik in steče.
»Ulovi me!« zakriči, kot majhna deklica, ki se lovi po dvorišču. Zavije za polico, polno paštet in mesnih narezkov.
»Ulovi me!« še enkrat ponovi.
Odvržem nahrbtnik in tečem za njo, ne da bi za hip pomislil, kdo sploh je, kaj če me prijavi in odkrije. Tečem za njo.
»Pazi, da česa ne prevržeš!« se sliši v mešanici njenih korakov, smeha in dihanja. Zdaj tečeva po športnem oddelku. Skoči na sobno kolo, trikrat požene pedale, se nasmehne, skoči še pravi čas z njega in se mi ponovno umakne.
Hitra je!
Spet jo lovim.
Ustavi se. Skriva se – za polico s športnimi copati. Skoznjo me gleda.
»A veš, da so vsi ti v akciji? Prav take si je kupila neka ženska, ki je bila nesrečna. Potem je pričela z njimi teči po bližnjem igrišču, shujšala je, si našla novega tipa in našla smisel!«
Po tej, zadnji izrečeni besedi prasne v takšen smeh, da se moram smejati z njo – ne le zaradi misli o smislu, temveč tudi zaradi njenega smeha, ki je bil reakcija nanjo.
»Veš, kaj pravijo v reklami za oranžne copate na koncu vrste? Da pomladijo. Da varujejo kosti. Celo pozdravijo jih! Sklepe! Gležnje! Kolena! Verjameš?«
In že je ni več za polico. Teče. Skozi športni oddelek na tistega z vrtnim orodjem in vsemi mogočimi pripomočki. Vzame škarje za rezanje žive meje in maha z njimi po zraku kot lik iz najslabše grozljivke. Steče in jaz za njo. Oba sva že pošteno zadihana.
»Veš, to seme je boljše,« med tekom pokaže na zid, na katerem visijo drobni paketki različnih semen, »ker je polno vitaminov. Vanj je vgrajen gen za multivitaminskost! Ja, zdravje! Ja, lepota! Kako boš lep, če boš sejal, kako boš lep, ko bo seme vzklilo in kako zdrav, če boš jedel, kar zraste iz njega.«
Všeč mi postaja. Divja je. Nekaj tornadnega je v njej. Nežni tornado trgovin, me spreleti. In kako okretna in natančna. Če sem jaz skoraj podrl dve polici med tekom in zrušil nekaj artiklov na tekaški poti, je ona mimo vseh švignila, ne da bi jih za las premaknila.
»Pazi, da česa ne podreš!« ponovno zavpije. Na oddelku z oblekami. Naposled se ustavi. Me pogleda. Zadihana.
»Kaj je?« jo vprašam in tudi sam ustavim noge. Primem se za kolena, sključen, in izdihavam trgovinski zrak.
»Si se že ljubil v trgovini? Če hočeš biti nočni nakupovalec, moraš opraviti s tem.«
V trenutku se zravnam in jo pogledam. To je najbrž tisti adrenalin! Poosebitev adrenalina …
Ne vem, kaj naj rečem na vse to, pa saj tudi ni časa. Njena desnica že zdrsne za zadrgo mojih hlač v spodnjice in me močno stisne za ud. Ona se mi še bolj približa in njen jezik vstopi skozi moja usta. Mokra in gibka kača opleta sem in tja in jaz ji vračam. Levo dlan nasloni na moje prsi, kot bi prisluškovala bitju mojega srca. Z desnico me vedno hitreje drgne po udu. Sopeva kot dve ranjeni trgovinski živali, ko se naenkrat odmakne in reče: »Dovolj za nocoj! Svetloba se bliža …«
Še vedno v ekstazi stojim pred njo in jo z očmi rotim, naj vendar dokonča, s čimer je pričela. Ona me še enkrat poljubi in tiho izreče: »Od tu bova nadaljevala. Obljubim, da ti bom srce spremenila v ognjemet. Jutri …«
Takoj za tem steče po nahrbtnik spodaj in nato proti ženskemu stranišču velikega trgovskega centra, v katerega vse bolj pronica dnevna svetloba. Tudi sam ji sledim. Zmeden, ker je ni, zmeden, ker je šla. Najraje bi šel za njo in jo zgrabil in strgal obleko z nje. A zunaj je že svetloba. Treba bo počakati do jutri.
Počepnem nad školjko v eni od kabin moškega stranišča. Ugasnem baterijo. Čakam.
Slišim prve čistilke. Prve trgovke. Salve smeha. Končno tudi korakanje prvih jutranjih kupcev. Zdaj je trenutek, da iz nahrbtnika potegnem rezervno obleko. Preoblečem se in preobujem. Nočno obleko shranim v nahrbtnik. Odprem vrata stranišča in odkorakam ven. Ko odprem glavna vrata hodnika, ki združuje moško in žensko stranišče, zagledam na tla sključeno čistilko, ki dvigne pogled, naguba čelo in me začudeno pogleda. Kot da mi hoče z očmi povedati, da ni danes še nikogar videla vstopiti na stranišče … Kako in od kod sem se torej vzel?
Rečem ji tihi dober dan in se odpravim skozi center.
Iz papirnice derejo ljudje s kupi papirja in čestitkami. Nekdo se smehlja z novim kanarčkom na rami, ki ga je kupil pred minuto po akcijski ceni v trgovini z malimi živalmi. Tekoče stopnice polzijo gor in dol in na njih so v vrsto postavljeni človečki. Prvi z novimi hlačami jutra, drugi s puloverjem jutranje rose, tretji z darilnimi boni, ki dišijo po svežem jutru, četrti s kuponom za nov hladilnik. Iz trgovine se vijejo kače nakupovalnih vozičkov, vsi nekaj govorijo, se nasmihajo – tam mož nadira ženo, tu žena moža, tam, na drugem koncu, hči nadira mater, levo od njiju pa dva šele ugotavljata, v kakšnem sorodstvenem razmerju pravzaprav sta.
Moje opazovanje prekinjajo značilni motilci medčloveškega sporazumevanja, ki se slišijo s teh in onih strani trgovskega centra: »Vreme pa je bolj tako, ne?! … Ej, stari, kako si? … Gre? … Ja, kaj si si pa ti kupil?!«
Tik preden želim prijeti kljuko glavnih izhodnih vrat, me prehiti druga roka. Ona je. Modrooka nočna nakupovalka. Hočem nekaj reči, ona pa položi prst na svoja usta in tiho zašepeta: pssst! Pomežikne, prime za kljuko in izstopi.
