SKORAJ NESKONČNOKRAT

V službo vedno prihajam prvi …

Tudi to jutro je bilo tako. Parkirišče pred šolo je bilo še prazno. Okolica šole tudi. Vstopil sem v avlo, kjer je sedelo nekaj otrok, ki so gledali v pametne telefone. Kakšen med njimi je brskal po zvezkih. Večina jih je bila še v napol spečem stanju.

Po stopnicah sem se povzpel do daljšega hodnika, ki je vodil do zbornice. Vrata vseh pisarn, levo in desno po hodniku, so bila še zaklenjena. Odložil sem svojo službeno torbo, suknjo obesil na obešalnik, iz torbe vzel rokovnik in mapo s pripravami ter sedel. To jutranjo tišino v zbornici sem imel še posebej rad. Vsi stoli sodelavcev so bili še prazni.

Šele čez čas je vstopila čistilka Mira. Kot bi me ne videla, je odprla dvoje oken in pri sebi potožila, da so rože v koritih na okenskih policah čisto uvele in suhe.

Kot izžeti učitelji, sem pomislil, taki, ki nimajo več kaj dati. Presahli so od vseh zahtev … Čeprav se na videz še vedno držijo s koreninami zaraščeni v zemljo, ne zmorejo več. Svojo usahlo pedagoško bilko bi radi izpulili iz molčeče šolske zemlje, pa tega ne zmorejo.

Nekaj minut kasneje so se vrata pisarn, vzdolž hodnika, pričela odklepati. Slišal sem smeh obeh tajnic, slišal sem klepet pomočnika ravnateljice, zatem računovodkinjo. Vmes je v zbornico vstopila pedagoginja, ki je nekaj zamrmrala. Potem sta prišli še dve sodelavki, učiteljici, ki sta prav tako veljali za zgodnejši ptici naše šole.

»Glej, domov me je klicala mati moje učenke … Ne morem več. Vsak dan me kličejo, vsak dan hodijo po šoli, sprašujejo, zahtevajo – nemogoče … nemogoče! Ko bi vsaj sprejeli, da otrok toliko ne zmore,« je potožila ena od njiju.

Druga ji je sledila, takoj ko je obesila plašč: »Niti ne govori. Trudim se … tako, tako … Nič jim ni prav. Poskušala sem že to in ono. S pomočjo računalnika, filma, glasbe, tihega branja, … Poskusila sem glasno branje. Zmeraj enak odgovor, da jim je tako zelo dolgčas, da se jim ne ljubi, da je pouk beden, da, da, oh …«

»Ja, tako je to. Preživeti moramo. Bomo že nekako …« je na koncu dodala sivolasa pedagoginja, ki se je pogladila po laseh, večkrat zapored pa zavzdihnila tako, kot da ji bo vsak čas do konca zmanjkalo zraka in še vsem navzočim v zbornici.

In volumen zraka se je pričel nekaj minut zatem resno manjšati, saj so vstopali učitelji, eden za drugim. Velika šola, majhna zbornica, veliko učiteljev: glasni, hrupni …

Vsak je imel kaj povedati, vsak je hotel kaj podeliti z drugimi.

Stavki so frčali kot zmedeni golobi, ki bi se radi nekam usedli, na tla ali pod varno podstrešje, a jih je vedno znova kaj prestrašilo in dvignilo visoko v zrak. Zdelo se mi je, da se je name usipal dež golobjega perja, ki se je, skoraj kot v lebdenju, počasi spuščal k tlom.

Glasov je bilo vse več. Vse glasnejši so bili, medtem ko sem jaz še vedno samo sedel in v mislih rezal tisto tišino, ki sem jo našel v zbornici zgodaj zjutraj.

»Ja, čas je, da mu damo vzgojni ukrep! Ni druge …«

»Njena mati je ostala sama – in zdaj še brez službe. Menda uživa psihiatrična zdravila. Zadnjič je padla v nezavest.«

»Oba sta preveč posesivna. Otroka bosta uničila pod težo vseh pritiskov.«

»Verjetno bo imel popravni izpit, zdaj sem mu dala še zadnjo možnost!«

»Starši so obveščeni? So?«

»So. Ampak krivijo šolo. Učitelji smo krivi, za vse smo krivi mi, učitelji!«

»Veš, da je klical njegov oče, da se je ponoči spet klatil naokrog. Menda naj bi razgrajal po parku.«

»Opozarjam jih, pa nič. Kaj vas briga, če ima lase pobarvane na roza in majice z malo večjim dekoltejem. Je pač v puberteti! Tako je kričala name njena skrbnica …«

»Debelo sem gledal in jo vprašal, če misli resno, ko je zagrozila z inšpekcijo …«

»Med odmorom so se stepli. In to spet isti trije.«

»Test naj bi bil negativen, češ da smo si mi izmislili, da naj bi imel opravka z drogo …«

Perje je frčalo, se spuščalo … in končno tudi posedlo po tleh zbornice.

Z visokimi petami in odločnimi koraki ga je v zrak ponovno razmetala ravnateljica, a se je hitro poleglo nazaj po tleh.

»Dobro jutro,« je rekla z nekoliko hripavim glasom. Njeno dihanje je odražalo poseben napor, kakor da bi jo nekaj tiščalo v prsih. Zmeraj je tako dihala, od stresa, je govorila, in od preveč cigaret.

»Nič dobrega, dragi sodelavci. Nič dobrega. S slabimi novicami moram začeti.«

Nekaj učiteljev se je nemirno presedlo. Nekdo je zakašljal. Nekdo je komentiral, po tihem, seveda, da je vsak ponedeljek zjutraj tako.

»Imamo novo grožnjo … med učenci … Skratka, da …«

Vmes je spet nekajkrat zakašljala. Glas se ji je hrapavo lomil.

»… da vam pojasnim, za kaj gre. Igra menda izvira iz ameriških logov, gre pa takole – mladi, prijatelji na Facebooku, si postavljajo karseda nore in drzne izzive. Če ga ne opraviš, te seveda izključijo, če ga opraviš, postaviš ti nov izziv in izbereš, kdo od tvojih prijateljev naj ga opravi. V sosednjih šolah so težavo že zaznali. Nek učenec je porezal gume na vseh pred šolo parkiranih avtomobilih učiteljev. Iz druge šole poročajo o razbitem steklu na ambulanti za male živali, ki so ga menda razbili njihovi učenci. Iz tretje šole je prispela vest o tem, da so v učilnico zaklenili učiteljico, potem pa so jo verbalno zmerjali, vse skupaj posneli in objavili na You Tubu …«

Nekaj učiteljev se je zdrznilo. Nekaj jih je opazno zardelo. Na obrazih večine so se mešali groza, jeza, ogorčenje.

Končno se je le oglasila ena od učiteljic: »To je grozno! In to samo zaradi vseh teh socialnih omrežij …«

Več jih je odločno prikimalo. Nekaj jih je tudi na glas pritrdilo s tem, kar je povedala.

»Ampak kje so tu starši?« se je zdrznil drug sodelavec.

»Hm, tam, kjer so mnogi pri večini takih zadev … ni jih,« je pritrdila ravnateljica z zaskrbljenim obrazom.

»In kaj lahko naredimo?« se je oglasil še en od sodelavcev, ki je živčno obračal pisalo v roki. »Če jim povemo, da tega ne smejo, bodo to še raje počeli. Če ne rečemo ničesar, smo sokrivi!«

To besedo sem, odkar delam kot učitelj, slišal tolikokrat, da sem jo že nehal šteti – krivda, naša učiteljska krivda, ker nič ne naredimo, ker ne ukrepamo, ker ne vzgajamo, ker nič ne naučimo, ker smo, ker nismo, ker, ...

»Vsekakor moramo učence odločno nagovoriti. Se na ta nagovor dodobra pripraviti. Vedeti, kaj jim želimo sporočiti, jih opozoriti na to, v kakšno nevarnost s tem silijo, kakšne so lahko posledice. Učence sosednjih šol, njihove starše, je to veliko stalo, … stroški zaradi poškodovanega. Dobili so tudi vzgojne ukrepe.«

»Če bi ti kaj pomagali …« je bilo slišati nekoga iz vrst učiteljev.

»Drži. A to je vse, kar imamo. Svojo iznajdljivost in dober nagovor učencem, da jih poskušamo odvrniti,« je rekla ravnateljica.

Medtem je vstopila tajnica, ki je pogledala proti ravnateljici.

»Nujno je,« je rekla.

Ravnateljica je vzdihnila, potem pa vstala in šla s tajnico do pisarne, kjer jo je menda čakal telefonski klic.

Učitelji so se spogledovali, klepetali en prek drugega. Tudi sodelavki na moji desni sta klepetali in se pogovarjali o tem, kaj sta kuhali čez vikend. Ena je nekaj zašepetala o nekom, ki mu ni v navadi, da bi ravno zamujal – in to toliko minut.

Ravnateljica se je vrnila. Bila je bleda. Njen izraz na obrazu je bil pomešan z grozo. Z molkom, ki se je razgrnil čez vso zbornico, je sedla. Vsi smo z grozo zrli proti njej, kaj bo povedala, saj smo videli, da je zelo zaskrbljena.

Vmes so se prebudile sence prejšnjih golobov, ki so prhutale globoko v tihih tolmunih naših misli.

»Ah, spet kak nezadovoljen starš …«

»Kaj pa zdaj? Spet kako novo obvestilo? Nekdo jo je pošteno vznemiril.«

»Mislim, da me bo že zdaj, zjutraj, pričela boleti glava. Pa še sedem šolskih ur imam pred sabo …«

»Je kaj narobe s katerim učencem iz tretjega razreda?«

»Naš sodelavec …« je pričela s tihim glasom.

Vsi smo napeto poslušali. Čutiti je bilo pričakovanje, v katerega se je primešala nervoza.

» … prometno nesrečo je imel …«

»Kdo?!« je vprašala sunkovito in šokirano učiteljica, ki je sedela v kotu in se prijela za glavo.

»Naš /…/!« je nadaljevala ravnateljica. »Z avtom je zdrsnil s ceste, ker so mu menda nekaj pokvarili v avtu … Mrtev je.«

Imena nisem slišal, zato sem razmišljal, kdo bi lahko bil, kdo manjka. Nekaj učiteljev je medtem pogledalo v tla. Nekaj si jih je pokrilo usta. Ena od učiteljic je zakričala. Druga se je prijela za trebuh in rekla, da mora vstati, ker ji zmanjkuje zraka in da se ji vrti.

»Kdo? Pa kako je to mogoče? Zakaj?!« je pričel panično kričati eden od učiteljev. »Ta svet ni več normalen!«

»Po podatkih policije naj bi šlo za skupino mladoletnikov, … učencev naše šole … Spet je menda šlo za stavo, spletni izziv …« je pojasnjevala ravnateljica, ki je zdaj vstala in se sprehodila po razburjeni zbornici. Isto so naredili tudi številni sodelavci. In vsi so pogledovali proti meni, ki sem sedel neverjetno mirno. Ne vem, zakaj se me vse skupaj ni bolj dotaknilo. Ne vem, zakaj nisem bolj razburjen, čeprav sem bil vedno bolj nervozne vrste.

»Zato je zamujal. Čudno mi je bilo. Pa nič ni javil,« je govorila ravnateljica in si brisala potno čelo.

Knjižničarka, ki je sedela preko mene, in še dve sodelavki so se molče gledale. V obraz so bile videti zelo razburjene. Zalivale so jih solze. Vse so pogledovale proti meni.

»Je kaj narobe z mano?« sem spraševal.

»Groza, ha?« je dodala v debeli prostor tišine okoli mene učiteljica likovnega pouka, pretresena, da je še komaj zadrževala solze.

»Biti učitelj je očitno postalo zelo nevarno, tako rekoč nemogoče. Ne, ne, mislim, da je šlo zdaj vse res občutno predaleč …«

S tem sem se strinjal in prikimaval. Hotel sem tudi povedati, kar sem si mislil o vsem, ko je eden od sodelavcev pogledal proti meni in glasno rekel: »Pa ravno /…/! Dober sodelavec je bil. In učenci so ga imeli zelo radi …«

Nekaj sodelavcev je šlo iz zbornice, spet drugi so bili tako pretreseni, da niso mogli niti govoriti.

Motilo me je, da nisem slišal imena. Motilo pa me je tudi, da sem še vedno brezbrižno sedel na svojem mestu v zbornici in se me vse skupaj ni niti malo zares dotaknilo.

Ravnateljico je spet poklicala tajnica. Po hodniku so stopali trije policisti. Za njimi se je gnetla gruča radovednih učencev, ki so stikali glave in gledali, kaj se dogaja. Ravnateljica je učencem naročila, da naj gredo v avlo in v učilnice, vendar je bilo že prepozno. Slišali so – mrtev? Učitelj? Naš? Zakaj? Kaj?!

Počasi so šli vsi na hodnik, nekateri v učilnice. Učenci so se prestrašeno obveščali o tem, kar so slišali. Nekateri so jokali. Učitelji, ki so se razkropili mednje, po šolskih hodnikih in učilnicah, so jih poskušali pomiriti.

»Kdo bo povedal njegovim učencem?« je vprašala ena od učiteljic.

»Pojdi ti k njim, da se pomirijo,« je naročila pretresena ravnateljica. »Pridem za tabo, da jim bom poskušala nekako razložiti …«

»Čakaj, kje, v kateri učilnici imajo njegovi učenci pouk prvo uro?«

»V učilnici številka 7!« je dejal eden od učiteljev.

Takrat me je spreletela močna elektrika, ki se je selila od vrha glave vse do tal ...

Učilnica 7?

Čakaj, to so moji učenci. Tem sem jaz razrednik! Grem jaz k njim!

Ko sem hotel vstati, da bi šel do oglasne deske z urnikom, nisem mogel. Šele tedaj sem opazil: svoje izmaličene noge, poplavo krvi pod seboj, raztrgane mišice in zlomljene kosti, ki so štrlele iz orjaških ran …

Huda bolečina me je preplavila.

Zakričal sem. Klical sem sodelavce, a me noben ni slišal.

»Jože Predan je mrtev,« je rekel policist in povesil glavo. Tako je napravila tudi ravnateljica.

Čutil sem, da me preplavlja čuden hlad. Postopoma sem zaprl oči in se umiril. Vse tiše in mirneje je postajalo.

»Vzporedna vesolja obstajajo,« mi je nekdo zašepetal v uho. »Zdaj si, povsod, tam, kjer si bil, kjer si hotel biti in kjer si bil le v svojih mislih, sanjah. Toliko tvojih jazov bo tam – nevidnih, molčečih, a vedno in večno prisotnih. Doma, v stanovanju, na cesti, v šoli, v vsaki trgovini, ki si jo kdaj obiskal, ob vsakem človeku, ki si ga kdaj srečal, videl ali si ga samo hotel videti. Čutiš, da si skoraj neskončnokrat? Smrt je lepa in mnogo bolj živa kot življenje samo … Namesto ene situacije jih zdaj obvladuješ skoraj neskončno mnogo, namesto da bi hodil zgolj po eni poti, hodiš zdaj po vseh …«

In res sem začutil pomirljivo prisotnost vsega in vsakega in vseh …

Tudi tistih treh učencev, ki so mi včeraj, čez noč, pokvarili avto in jih zdaj peljejo na policijsko postajo. Eden od njih je med vožnjo na moj Facebook profil, ki je zdaj oživel bolj kot kdajkoli, zapisal: »RIP, počivaj v miru …«

In še preden so jih pripeljali do policijske postaje v spremstvu svojih do konca pretresenih staršev je ta objava na mojem profilu dosegla skoraj neskončno število všečkov.

V službo vedno prihajam prvi …

Tudi to jutro je bilo tako. Parkirišče pred šolo je bilo še prazno. Okolica šole tudi. Vstopil sem v avlo, kjer je sedelo nekaj otrok, ki so gledali v pametne telefone. Kakšen med njimi je brskal po zvezkih. Večina jih je bila še v napol spečem stanju.

Po stopnicah sem se povzpel do daljšega hodnika, ki je vodil do zbornice. Vrata vseh pisarn, levo in desno po hodniku, so bila še zaklenjena. Odložil sem svojo službeno torbo, suknjo obesil na obešalnik, iz torbe vzel rokovnik in mapo s pripravami ter sedel. To jutranjo tišino v zbornici sem imel še posebej rad. Vsi stoli sodelavcev so bili še prazni.

Šele čez čas je vstopila čistilka Mira. Kot bi me ne videla, je odprla dvoje oken in pri sebi potožila, da so rože v koritih na okenskih policah čisto uvele in suhe.

Kot izžeti učitelji, sem pomislil, taki, ki nimajo več kaj dati. Presahli so od vseh zahtev … Čeprav se na videz še vedno držijo s koreninami zaraščeni v zemljo, ne zmorejo več. Svojo usahlo pedagoško bilko bi radi izpulili iz molčeče šolske zemlje, pa tega ne zmorejo.

Nekaj minut kasneje so se vrata pisarn, vzdolž hodnika, pričela odklepati. Slišal sem smeh obeh tajnic, slišal sem klepet pomočnika ravnateljice, zatem računovodkinjo. Vmes je v zbornico vstopila pedagoginja, ki je nekaj zamrmrala. Potem sta prišli še dve sodelavki, učiteljici, ki sta prav tako veljali za zgodnejši ptici naše šole.

»Glej, domov me je klicala mati moje učenke … Ne morem več. Vsak dan me kličejo, vsak dan hodijo po šoli, sprašujejo, zahtevajo – nemogoče … nemogoče! Ko bi vsaj sprejeli, da otrok toliko ne zmore,« je potožila ena od njiju.

Druga ji je sledila, takoj ko je obesila plašč: »Niti ne govori. Trudim se … tako, tako … Nič jim ni prav. Poskušala sem že to in ono. S pomočjo računalnika, filma, glasbe, tihega branja, … Poskusila sem glasno branje. Zmeraj enak odgovor, da jim je tako zelo dolgčas, da se jim ne ljubi, da je pouk beden, da, da, oh …«

»Ja, tako je to. Preživeti moramo. Bomo že nekako …« je na koncu dodala sivolasa pedagoginja, ki se je pogladila po laseh, večkrat zapored pa zavzdihnila tako, kot da ji bo vsak čas do konca zmanjkalo zraka in še vsem navzočim v zbornici.

In volumen zraka se je pričel nekaj minut zatem resno manjšati, saj so vstopali učitelji, eden za drugim. Velika šola, majhna zbornica, veliko učiteljev: glasni, hrupni …

Vsak je imel kaj povedati, vsak je hotel kaj podeliti z drugimi.

Stavki so frčali kot zmedeni golobi, ki bi se radi nekam usedli, na tla ali pod varno podstrešje, a jih je vedno znova kaj prestrašilo in dvignilo visoko v zrak. Zdelo se mi je, da se je name usipal dež golobjega perja, ki se je, skoraj kot v lebdenju, počasi spuščal k tlom.

Glasov je bilo vse več. Vse glasnejši so bili, medtem ko sem jaz še vedno samo sedel in v mislih rezal tisto tišino, ki sem jo našel v zbornici zgodaj zjutraj.

»Ja, čas je, da mu damo vzgojni ukrep! Ni druge …«

»Njena mati je ostala sama – in zdaj še brez službe. Menda uživa psihiatrična zdravila. Zadnjič je padla v nezavest.«

»Oba sta preveč posesivna. Otroka bosta uničila pod težo vseh pritiskov.«

»Verjetno bo imel popravni izpit, zdaj sem mu dala še zadnjo možnost!«

»Starši so obveščeni? So?«

»So. Ampak krivijo šolo. Učitelji smo krivi, za vse smo krivi mi, učitelji!«

»Veš, da je klical njegov oče, da se je ponoči spet klatil naokrog. Menda naj bi razgrajal po parku.«

»Opozarjam jih, pa nič. Kaj vas briga, če ima lase pobarvane na roza in majice z malo večjim dekoltejem. Je pač v puberteti! Tako je kričala name njena skrbnica …«

»Debelo sem gledal in jo vprašal, če misli resno, ko je zagrozila z inšpekcijo …«

»Med odmorom so se stepli. In to spet isti trije.«

»Test naj bi bil negativen, češ da smo si mi izmislili, da naj bi imel opravka z drogo …«

Perje je frčalo, se spuščalo … in končno tudi posedlo po tleh zbornice.

Z visokimi petami in odločnimi koraki ga je v zrak ponovno razmetala ravnateljica, a se je hitro poleglo nazaj po tleh.

»Dobro jutro,« je rekla z nekoliko hripavim glasom. Njeno dihanje je odražalo poseben napor, kakor da bi jo nekaj tiščalo v prsih. Zmeraj je tako dihala, od stresa, je govorila, in od preveč cigaret.

»Nič dobrega, dragi sodelavci. Nič dobrega. S slabimi novicami moram začeti.«

Nekaj učiteljev se je nemirno presedlo. Nekdo je zakašljal. Nekdo je komentiral, po tihem, seveda, da je vsak ponedeljek zjutraj tako.

»Imamo novo grožnjo … med učenci … Skratka, da …«

Vmes je spet nekajkrat zakašljala. Glas se ji je hrapavo lomil.

»… da vam pojasnim, za kaj gre. Igra menda izvira iz ameriških logov, gre pa takole – mladi, prijatelji na Facebooku, si postavljajo karseda nore in drzne izzive. Če ga ne opraviš, te seveda izključijo, če ga opraviš, postaviš ti nov izziv in izbereš, kdo od tvojih prijateljev naj ga opravi. V sosednjih šolah so težavo že zaznali. Nek učenec je porezal gume na vseh pred šolo parkiranih avtomobilih učiteljev. Iz druge šole poročajo o razbitem steklu na ambulanti za male živali, ki so ga menda razbili njihovi učenci. Iz tretje šole je prispela vest o tem, da so v učilnico zaklenili učiteljico, potem pa so jo verbalno zmerjali, vse skupaj posneli in objavili na You Tubu …«

Nekaj učiteljev se je zdrznilo. Nekaj jih je opazno zardelo. Na obrazih večine so se mešali groza, jeza, ogorčenje.

Končno se je le oglasila ena od učiteljic: »To je grozno! In to samo zaradi vseh teh socialnih omrežij …«

Več jih je odločno prikimalo. Nekaj jih je tudi na glas pritrdilo s tem, kar je povedala.

»Ampak kje so tu starši?« se je zdrznil drug sodelavec.

»Hm, tam, kjer so mnogi pri večini takih zadev … ni jih,« je pritrdila ravnateljica z zaskrbljenim obrazom.

»In kaj lahko naredimo?« se je oglasil še en od sodelavcev, ki je živčno obračal pisalo v roki. »Če jim povemo, da tega ne smejo, bodo to še raje počeli. Če ne rečemo ničesar, smo sokrivi!«

To besedo sem, odkar delam kot učitelj, slišal tolikokrat, da sem jo že nehal šteti – krivda, naša učiteljska krivda, ker nič ne naredimo, ker ne ukrepamo, ker ne vzgajamo, ker nič ne naučimo, ker smo, ker nismo, ker, ...

»Vsekakor moramo učence odločno nagovoriti. Se na ta nagovor dodobra pripraviti. Vedeti, kaj jim želimo sporočiti, jih opozoriti na to, v kakšno nevarnost s tem silijo, kakšne so lahko posledice. Učence sosednjih šol, njihove starše, je to veliko stalo, … stroški zaradi poškodovanega. Dobili so tudi vzgojne ukrepe.«

»Če bi ti kaj pomagali …« je bilo slišati nekoga iz vrst učiteljev.

»Drži. A to je vse, kar imamo. Svojo iznajdljivost in dober nagovor učencem, da jih poskušamo odvrniti,« je rekla ravnateljica.

Medtem je vstopila tajnica, ki je pogledala proti ravnateljici.

»Nujno je,« je rekla.

Ravnateljica je vzdihnila, potem pa vstala in šla s tajnico do pisarne, kjer jo je menda čakal telefonski klic.

Učitelji so se spogledovali, klepetali en prek drugega. Tudi sodelavki na moji desni sta klepetali in se pogovarjali o tem, kaj sta kuhali čez vikend. Ena je nekaj zašepetala o nekom, ki mu ni v navadi, da bi ravno zamujal – in to toliko minut.

Ravnateljica se je vrnila. Bila je bleda. Njen izraz na obrazu je bil pomešan z grozo. Z molkom, ki se je razgrnil čez vso zbornico, je sedla. Vsi smo z grozo zrli proti njej, kaj bo povedala, saj smo videli, da je zelo zaskrbljena.

Vmes so se prebudile sence prejšnjih golobov, ki so prhutale globoko v tihih tolmunih naših misli.

»Ah, spet kak nezadovoljen starš …«

»Kaj pa zdaj? Spet kako novo obvestilo? Nekdo jo je pošteno vznemiril.«

»Mislim, da me bo že zdaj, zjutraj, pričela boleti glava. Pa še sedem šolskih ur imam pred sabo …«

»Je kaj narobe s katerim učencem iz tretjega razreda?«

»Naš sodelavec …« je pričela s tihim glasom.

Vsi smo napeto poslušali. Čutiti je bilo pričakovanje, v katerega se je primešala nervoza.

» … prometno nesrečo je imel …«

»Kdo?!« je vprašala sunkovito in šokirano učiteljica, ki je sedela v kotu in se prijela za glavo.

»Naš /…/!« je nadaljevala ravnateljica. »Z avtom je zdrsnil s ceste, ker so mu menda nekaj pokvarili v avtu … Mrtev je.«

Imena nisem slišal, zato sem razmišljal, kdo bi lahko bil, kdo manjka. Nekaj učiteljev je medtem pogledalo v tla. Nekaj si jih je pokrilo usta. Ena od učiteljic je zakričala. Druga se je prijela za trebuh in rekla, da mora vstati, ker ji zmanjkuje zraka in da se ji vrti.

»Kdo? Pa kako je to mogoče? Zakaj?!« je pričel panično kričati eden od učiteljev. »Ta svet ni več normalen!«

»Po podatkih policije naj bi šlo za skupino mladoletnikov, … učencev naše šole … Spet je menda šlo za stavo, spletni izziv …« je pojasnjevala ravnateljica, ki je zdaj vstala in se sprehodila po razburjeni zbornici. Isto so naredili tudi številni sodelavci. In vsi so pogledovali proti meni, ki sem sedel neverjetno mirno. Ne vem, zakaj se me vse skupaj ni bolj dotaknilo. Ne vem, zakaj nisem bolj razburjen, čeprav sem bil vedno bolj nervozne vrste.

»Zato je zamujal. Čudno mi je bilo. Pa nič ni javil,« je govorila ravnateljica in si brisala potno čelo.

Knjižničarka, ki je sedela preko mene, in še dve sodelavki so se molče gledale. V obraz so bile videti zelo razburjene. Zalivale so jih solze. Vse so pogledovale proti meni.

»Je kaj narobe z mano?« sem spraševal.

»Groza, ha?« je dodala v debeli prostor tišine okoli mene učiteljica likovnega pouka, pretresena, da je še komaj zadrževala solze.

»Biti učitelj je očitno postalo zelo nevarno, tako rekoč nemogoče. Ne, ne, mislim, da je šlo zdaj vse res občutno predaleč …«

S tem sem se strinjal in prikimaval. Hotel sem tudi povedati, kar sem si mislil o vsem, ko je eden od sodelavcev pogledal proti meni in glasno rekel: »Pa ravno /…/! Dober sodelavec je bil. In učenci so ga imeli zelo radi …«

Nekaj sodelavcev je šlo iz zbornice, spet drugi so bili tako pretreseni, da niso mogli niti govoriti.

Motilo me je, da nisem slišal imena. Motilo pa me je tudi, da sem še vedno brezbrižno sedel na svojem mestu v zbornici in se me vse skupaj ni niti malo zares dotaknilo.

Ravnateljico je spet poklicala tajnica. Po hodniku so stopali trije policisti. Za njimi se je gnetla gruča radovednih učencev, ki so stikali glave in gledali, kaj se dogaja. Ravnateljica je učencem naročila, da naj gredo v avlo in v učilnice, vendar je bilo že prepozno. Slišali so – mrtev? Učitelj? Naš? Zakaj? Kaj?!

Počasi so šli vsi na hodnik, nekateri v učilnice. Učenci so se prestrašeno obveščali o tem, kar so slišali. Nekateri so jokali. Učitelji, ki so se razkropili mednje, po šolskih hodnikih in učilnicah, so jih poskušali pomiriti.

»Kdo bo povedal njegovim učencem?« je vprašala ena od učiteljic.

»Pojdi ti k njim, da se pomirijo,« je naročila pretresena ravnateljica. »Pridem za tabo, da jim bom poskušala nekako razložiti …«

»Čakaj, kje, v kateri učilnici imajo njegovi učenci pouk prvo uro?«

»V učilnici številka 7!« je dejal eden od učiteljev.

Takrat me je spreletela močna elektrika, ki se je selila od vrha glave vse do tal ...

Učilnica 7?

Čakaj, to so moji učenci. Tem sem jaz razrednik! Grem jaz k njim!

Ko sem hotel vstati, da bi šel do oglasne deske z urnikom, nisem mogel. Šele tedaj sem opazil: svoje izmaličene noge, poplavo krvi pod seboj, raztrgane mišice in zlomljene kosti, ki so štrlele iz orjaških ran …

Huda bolečina me je preplavila.

Zakričal sem. Klical sem sodelavce, a me noben ni slišal.

»Jože Predan je mrtev,« je rekel policist in povesil glavo. Tako je napravila tudi ravnateljica.

Čutil sem, da me preplavlja čuden hlad. Postopoma sem zaprl oči in se umiril. Vse tiše in mirneje je postajalo.

»Vzporedna vesolja obstajajo,« mi je nekdo zašepetal v uho. »Zdaj si, povsod, tam, kjer si bil, kjer si hotel biti in kjer si bil le v svojih mislih, sanjah. Toliko tvojih jazov bo tam – nevidnih, molčečih, a vedno in večno prisotnih. Doma, v stanovanju, na cesti, v šoli, v vsaki trgovini, ki si jo kdaj obiskal, ob vsakem človeku, ki si ga kdaj srečal, videl ali si ga samo hotel videti. Čutiš, da si skoraj neskončnokrat? Smrt je lepa in mnogo bolj živa kot življenje samo … Namesto ene situacije jih zdaj obvladuješ skoraj neskončno mnogo, namesto da bi hodil zgolj po eni poti, hodiš zdaj po vseh …«

In res sem začutil pomirljivo prisotnost vsega in vsakega in vseh …

Tudi tistih treh učencev, ki so mi včeraj, čez noč, pokvarili avto in jih zdaj peljejo na policijsko postajo. Eden od njih je med vožnjo na moj Facebook profil, ki je zdaj oživel bolj kot kdajkoli, zapisal: »RIP, počivaj v miru …«

In še preden so jih pripeljali do policijske postaje v spremstvu svojih do konca pretresenih staršev je ta objava na mojem profilu dosegla skoraj neskončno število všečkov.