S pisalom
potegneš črto
čez list,
da zakrvavi.
Prisloniš se
in zaznaš učinek nastajajoče pesmi.
Njeno pokrajino objameš
v celoti
in potem ugotoviš.
da si na neki drugi strani
lista.
II
Iz razpoke v listu
se dvignejo
zvočne stopnice ustnic –
po njih (s)teče življenje
kvišku,
tekočina dneva se vzpenja,
(44 stopinj Celzija je)
življenje s prsti podrsava skozi lase mesta.
Sonce, dehteča guba neba,
je vse bolj bronasto:
kot kupola, ujeta v daljavo,
v konico pisala na mizi.
Iz notranje razpoke lista,
na zunanjo mizo,
bodo privrele črke.
III
Črkon poči.
Črke se razlivajo vodoravno: s ž i k u h t r š t v f l i …
Kapljajo,
navpično:
d
g
k
t
m
.
.
.
Pršijo skozi mala in velika vesolja belega:
a k s o
s g
š u l z
Potem se zberejo v pesniku,
lijaku navdiha,
in se razširijo v pisalo.
IV
Konica pisala
cveti v kupolo.
Pod mikroskopom pesništva
je neskončno polje cvetov.
Napeti so
in v beli zrak lista
se dvigajo
in spuščajo
in celijo razpoko v listu.
Črke se združujejo s cvetovi.
Pisalo utripa v žile,
ki zapisujejo pesem.
V
Roke oblakov se dotikajo
bronaste kupole,
ko je bel list še vedno na mizi:
miza je ploščato nebo,
po katerem pesnik orje z očmi
in poskuša razumeti sonce.
List na mizi je zelo oddaljen
od oblakov na nebu,
oblaki na mizi so zelo oddaljeni
od lista na nebu –
a je vse dovolj blizu,
kot je eno vesolje dovolj blizu drugemu.
VI
Če bi počilo pisalo,
medtem ko piše pesem,
bi bilo,
kot bi počile prsi pesniku,
ki napenja dan
in ga približuje noči
s tolikšno silo,
da spraska vso tèmo svoje biti
izza mehkih vek.
VII
Prsi iz črk tipa,
ko se z rokami
upogne k vejicam
in jih polaga na jezik
pesmi.
Potem steče
v stožec sebe,
naga in radostna,
z lepotično piko
na levem gležnju,
in utone v roso črk –
vsakič ko se razpre
v konico pisala.
VIII
Po papirju steče dolga poved in se kar noče zaključiti in ne upošteva roba;
šele pri podpičju pade
v prepad
in se upeha
na dno
same
sebe.
IX
Zbližano je:
pesnikovo bivanje z oblaki,
oblaki z bronasto kupolo …
Črke tečejo kot maratonci,
ki mahajo skozi vročo migljanje zraka.
Pesem se kliče.
Pesem se sliši.
Pesem se zapisuje navznoter.
Z lista se plaho zbriše senca
in zapusti sobo
kot milozvočno kadilo ritma.
X
Navdih se je raztegnil.
Odprl.
Planil.
V bele plasti lista se širi.
Ptica razpira peruti kupole
in sestavlja popoldan.
Črke so zrele,
da si jih pesem zloži na telo
in jih pesnik odtrga
s krošnje pesmi …
Bralcu jih dá,
ki jim bo z očmi
na konicah zob
predrl belo telo.
I
S pisalom
potegneš črto
čez list,
da zakrvavi.
Prisloniš se
in zaznaš učinek nastajajoče pesmi.
Njeno pokrajino objameš
v celoti
in potem ugotoviš.
da si na neki drugi strani
lista.
II
Iz razpoke v listu
se dvignejo
zvočne stopnice ustnic –
po njih (s)teče življenje
kvišku,
tekočina dneva se vzpenja,
(44 stopinj Celzija je)
življenje s prsti podrsava skozi lase mesta.
Sonce, dehteča guba neba,
je vse bolj bronasto:
kot kupola, ujeta v daljavo,
v konico pisala na mizi.
Iz notranje razpoke lista,
na zunanjo mizo,
bodo privrele črke.
III
Črkon poči.
Črke se razlivajo vodoravno: s ž i k u h t r š t v f l i …
Kapljajo,
navpično:
d
g
k
t
m
.
.
.
Pršijo skozi mala in velika vesolja belega:
a k s o
s g
š u l z
Potem se zberejo v pesniku,
lijaku navdiha,
in se razširijo v pisalo.
IV
Konica pisala
cveti v kupolo.
Pod mikroskopom pesništva
je neskončno polje cvetov.
Napeti so
in v beli zrak lista
se dvigajo
in spuščajo
in celijo razpoko v listu.
Črke se združujejo s cvetovi.
Pisalo utripa v žile,
ki zapisujejo pesem.
V
Roke oblakov se dotikajo
bronaste kupole,
ko je bel list še vedno na mizi:
miza je ploščato nebo,
po katerem pesnik orje z očmi
in poskuša razumeti sonce.
List na mizi je zelo oddaljen
od oblakov na nebu,
oblaki na mizi so zelo oddaljeni
od lista na nebu –
a je vse dovolj blizu,
kot je eno vesolje dovolj blizu drugemu.
VI
Če bi počilo pisalo,
medtem ko piše pesem,
bi bilo,
kot bi počile prsi pesniku,
ki napenja dan
in ga približuje noči
s tolikšno silo,
da spraska vso tèmo svoje biti
izza mehkih vek.
VII
Prsi iz črk tipa,
ko se z rokami
upogne k vejicam
in jih polaga na jezik
pesmi.
Potem steče
v stožec sebe,
naga in radostna,
z lepotično piko
na levem gležnju,
in utone v roso črk –
vsakič ko se razpre
v konico pisala.
VIII
Po papirju steče dolga poved in se kar noče zaključiti in ne upošteva roba;
šele pri podpičju pade
v prepad
in se upeha
na dno
same
sebe.
IX
Zbližano je:
pesnikovo bivanje z oblaki,
oblaki z bronasto kupolo …
Črke tečejo kot maratonci,
ki mahajo skozi vročo migljanje zraka.
Pesem se kliče.
Pesem se sliši.
Pesem se zapisuje navznoter.
Z lista se plaho zbriše senca
in zapusti sobo
kot milozvočno kadilo ritma.
X
Navdih se je raztegnil.
Odprl.
Planil.
V bele plasti lista se širi.
Ptica razpira peruti kupole
in sestavlja popoldan.
Črke so zrele,
da si jih pesem zloži na telo
in jih pesnik odtrga
s krošnje pesmi …
Bralcu jih dá,
ki jim bo z očmi
na konicah zob
predrl belo telo.
