Skril se je za zid. Srce mu je razbijalo. Naslonil se je na hladno steno in dihal je kot hripav stroj, ki ga bo vsak trenutek pobralo. Sledili so mu, to je bilo jasno. Vprašanje je bilo le, če v pravo smer. S koščkom očesa je pogledal proti zasledovalcem in videl, da tečejo v drugo smer. To! Zgrešili so me! Spet mi je uspelo!
Filipu se je vedno uspelo skriti. Že kot majhen otrok se je skrival za omaro. Pa za zaveso je stopil in rekel z otroškim: »Ni, ni, Filipa!«
Potem je prišel do novih idej; pa se je skril za zofo, v kopalno kad, pod kuhinjsko mizo.
A kako je bil jezen, ko ga je oče našel. Skrivališče, kjer so ga odkrili, mu ni bilo več zanimivo. Potem je iskal nova.
Tudi ko je šel v šolo, je nadaljeval s skrivanjem. V osmem razredu osnovne šole je pobegnil iz šole. No, tako so vsaj mislili. Pa so ga iskali. Najprej je ravnatelj nervozno obračal telefonsko slušalko in klical očeta. Potem je oče klical vse prijatelje, sosede, znance, … Nazadnje celo policijo.
Filip je medtem že nekajkrat veselo rignil. Skril se je namreč v šolsko kuhinjo in ko je kuhar zaklenil vrata, se je do sitega najedel in napil gaziranih pijač. V hladilniku je našel tri lučke. Pojedel je tudi te. In potem je obsedel. V želodcu ga je čudno napihovalo. V glavi se mu je vse razredčilo. Bolj ko je imel poln želodec, bolj prazno glavo je imel. Kot bi mu vsebina izparevala v obliki dima. Zadnja, tanka zavesa dima, kot bi jo bil videl, je hotela izpuhteti iz njega, ko se je prestrašen vstal. Hop! Zdaj pa domov …
Potem se je postavil pred vse, ki so ga čakali. Z rahlim nasmeškom na ustih. Oče je mahal po zraku, policaj je govoril v duetu z očetom. Njemu pa je šlo na smeh. Oče mu je primazal klofuto, najraje bi mu jo še policaj.
Filip je dobil kazen med počitnicami, ki so bile pred vrati.
»Med počitnicami nimaš izhoda iz stanovanja!« je zatulil Filipov oče.
»Zakaj?!« je vprašal Filip še vedno z nasmeškom na ustih.
»Kaj zakaj!! Še bolj bi te moral kaznovati! Pa ne smej se več … s takim trapastim smehom!«
Dneva, ki ga je doživel Filipov oče, ko naj bi Filipova medpočitniška kazen pretekla, ni najbrž nikoli pozabil. Vstopil je. Pozdravil, kot vedno, ko je prišel iz službe. Dvakrat zavpil. Vprašal, ali je Filip vse postoril, kot sta se zjutraj dogovorila.
»Filip, jebenti, zdaj pa nehaj s tem! Tisočkrat sem ti že rekel, da se nehaj skrivati! Filip! Filip!!«
Najprej je stopil v njegovo sobo. Prazno. Ni ga bilo – ne pod posteljo ne v omari. Šel je v kopalnico in pogledal v kad. Kot da je pozabil, da se Filip na kraje, kjer so ga že odkrili, ne skrije nikoli več. Pogledal je za vrata. Celo za pralni stroj in v stranišče. Nadaljeval je v kuhinji. Pod mizo … v vseh omarah … pod stoli. Celo hladilnik mu je prišel na pamet. Pa saj se je Filip tja enkrat že skril.
»Filip!! Filip!!!«
Glasilke so mu skoraj stekle na plano kot majoneza iz stisnjene tube. Prijel se je za glavo in krožil po stanovanju. Živčno, sem in tja. Na čelu so se mu svetile znojne proge.
»Filip! Filip, prosim, ne delaj mi več tega …«
Nadaljeval je … V hodniku. Z obešalnikov je zmetal vse plašče in obleke. Tu ga ni bilo. Potem so se mu pričele tresti roke. Pomislil je, da bo moral poklicati Filipovega psihologa. Že je hotel prijeti za slušalko, ko je zagledal …
Dvoje nog, ki sta stali za zaveso.
»Toda saj se na isti kraj ne skriješ nikoli več …« si je rekel in s sunkom odgrnil zaveso. Tam je stal Filip. Popolnoma tih, z velikim belim, popisanim listom papirja. Na njem je pisalo: Zdaj sem do konca skrit. V sebi. Notri sem. Nekje … Dvomim, da me boš ti ali kdor koli drug kdaj našel. Skriti se v sebe je najbolj zanesljivo!
Filip je šel po tistem na zdravljenje na psihiatrijo – na to in še več drugih; in nikoli več ni spregovoril.
Vse življenje se že potika od te do one psihiatrične ustanove. Do nedavnega, ko je zbežal. Še vedno ga iščejo, on pa z umirjenim dihanjem stoji za zidom. Spet mu je uspelo. Sklonil se je k zemlji.
V kotu, za veliko steno, so v travi poganjali prvi marčevski zvončki. Tako dolgo so bili skriti globoko, globoko v zemlji …
Skril se je za zid. Srce mu je razbijalo. Naslonil se je na hladno steno in dihal je kot hripav stroj, ki ga bo vsak trenutek pobralo. Sledili so mu, to je bilo jasno. Vprašanje je bilo le, če v pravo smer. S koščkom očesa je pogledal proti zasledovalcem in videl, da tečejo v drugo smer. To! Zgrešili so me! Spet mi je uspelo!
Filipu se je vedno uspelo skriti. Že kot majhen otrok se je skrival za omaro. Pa za zaveso je stopil in rekel z otroškim: »Ni, ni, Filipa!«
Potem je prišel do novih idej; pa se je skril za zofo, v kopalno kad, pod kuhinjsko mizo.
A kako je bil jezen, ko ga je oče našel. Skrivališče, kjer so ga odkrili, mu ni bilo več zanimivo. Potem je iskal nova.
Tudi ko je šel v šolo, je nadaljeval s skrivanjem. V osmem razredu osnovne šole je pobegnil iz šole. No, tako so vsaj mislili. Pa so ga iskali. Najprej je ravnatelj nervozno obračal telefonsko slušalko in klical očeta. Potem je oče klical vse prijatelje, sosede, znance, … Nazadnje celo policijo.
Filip je medtem že nekajkrat veselo rignil. Skril se je namreč v šolsko kuhinjo in ko je kuhar zaklenil vrata, se je do sitega najedel in napil gaziranih pijač. V hladilniku je našel tri lučke. Pojedel je tudi te. In potem je obsedel. V želodcu ga je čudno napihovalo. V glavi se mu je vse razredčilo. Bolj ko je imel poln želodec, bolj prazno glavo je imel. Kot bi mu vsebina izparevala v obliki dima. Zadnja, tanka zavesa dima, kot bi jo bil videl, je hotela izpuhteti iz njega, ko se je prestrašen vstal. Hop! Zdaj pa domov …
Potem se je postavil pred vse, ki so ga čakali. Z rahlim nasmeškom na ustih. Oče je mahal po zraku, policaj je govoril v duetu z očetom. Njemu pa je šlo na smeh. Oče mu je primazal klofuto, najraje bi mu jo še policaj.
Filip je dobil kazen med počitnicami, ki so bile pred vrati.
»Med počitnicami nimaš izhoda iz stanovanja!« je zatulil Filipov oče.
»Zakaj?!« je vprašal Filip še vedno z nasmeškom na ustih.
»Kaj zakaj!! Še bolj bi te moral kaznovati! Pa ne smej se več … s takim trapastim smehom!«
Dneva, ki ga je doživel Filipov oče, ko naj bi Filipova medpočitniška kazen pretekla, ni najbrž nikoli pozabil. Vstopil je. Pozdravil, kot vedno, ko je prišel iz službe. Dvakrat zavpil. Vprašal, ali je Filip vse postoril, kot sta se zjutraj dogovorila.
»Filip, jebenti, zdaj pa nehaj s tem! Tisočkrat sem ti že rekel, da se nehaj skrivati! Filip! Filip!!«
Najprej je stopil v njegovo sobo. Prazno. Ni ga bilo – ne pod posteljo ne v omari. Šel je v kopalnico in pogledal v kad. Kot da je pozabil, da se Filip na kraje, kjer so ga že odkrili, ne skrije nikoli več. Pogledal je za vrata. Celo za pralni stroj in v stranišče. Nadaljeval je v kuhinji. Pod mizo … v vseh omarah … pod stoli. Celo hladilnik mu je prišel na pamet. Pa saj se je Filip tja enkrat že skril.
»Filip!! Filip!!!«
Glasilke so mu skoraj stekle na plano kot majoneza iz stisnjene tube. Prijel se je za glavo in krožil po stanovanju. Živčno, sem in tja. Na čelu so se mu svetile znojne proge.
»Filip! Filip, prosim, ne delaj mi več tega …«
Nadaljeval je … V hodniku. Z obešalnikov je zmetal vse plašče in obleke. Tu ga ni bilo. Potem so se mu pričele tresti roke. Pomislil je, da bo moral poklicati Filipovega psihologa. Že je hotel prijeti za slušalko, ko je zagledal …
Dvoje nog, ki sta stali za zaveso.
»Toda saj se na isti kraj ne skriješ nikoli več …« si je rekel in s sunkom odgrnil zaveso. Tam je stal Filip. Popolnoma tih, z velikim belim, popisanim listom papirja. Na njem je pisalo: Zdaj sem do konca skrit. V sebi. Notri sem. Nekje … Dvomim, da me boš ti ali kdor koli drug kdaj našel. Skriti se v sebe je najbolj zanesljivo!
Filip je šel po tistem na zdravljenje na psihiatrijo – na to in še več drugih; in nikoli več ni spregovoril.
Vse življenje se že potika od te do one psihiatrične ustanove. Do nedavnega, ko je zbežal. Še vedno ga iščejo, on pa z umirjenim dihanjem stoji za zidom. Spet mu je uspelo. Sklonil se je k zemlji.
V kotu, za veliko steno, so v travi poganjali prvi marčevski zvončki. Tako dolgo so bili skriti globoko, globoko v zemlji …
