Skozi okno je padal prostaški sončni žarek. Povampirjeno je svetil. Britvico na mizi je zajel z vsem svojim telesom. Od njenih kovinskih delov se je odbijal …
Če bi sonce vzelo britvico in si obrilo svoje zlate vročične kocine, kakšen bi bil potem dan?
Takrat sem se gladila po nežnih nogah. Na sebi sem imela samo spodnje hlačke. Za trenutek se mi je zdelo, da bi me moralo biti sram, a saj sem bila povsem sama sredi ogromne spalnice. Kakih petsto kvadratov je imela. Od ene do druge stene se je komaj videlo. Vse je bilo belo, razen ogromne kvadrataste oljne slike na steni. Na njej je bil upodobljen z oljnimi barvami razmazan moški. Videti ni bilo skoraj ničesar, razen črnih las, podobnih grivi, ki mu je rasla iz zabrisane glave. Na tleh so bili beli tepihi, ki so dišali po baziliki in mleku. Okna so bila velika, zavese so se zibale v vetru.
Ležala sem na postelji in se z rokami gladila po nogah, trebuhu in obrazu. Sonce je prodrlo globoko v sobo. Pet tisoč kubičnih metrov toplega sonca sem čutila na sebi in na sredini tega prostora je bila ogromna postelja, na kateri sem se nežno gladila. S prsti sem narahlo božala svoje prsi in jih gnetla. Glavo sem nagnila daleč nazaj ob rob velikanske postelje, da sem lahko na steni opazovala razmazano podobo moškega, njegove votle mišice, krepke, a nevidne roke, močne namišljene noge in ogromne dlani, sestavljene iz kock fantazije. Vse to sem videla na oljnem polju za menoj.
Sončna toplota mi je legala na telo. Njene tople kosme sem začutila vzdolž nog, prsi in v kotanjici popka. Svetloba mi je obsvetila obraz in dolge rjave lase, skozi katere sem nežno prehajala z roko. Z ustnic sem si lizala roso, ki se je nabrala na njih. Zdaj sem si počasi slekla še hlačke.
A, tako pa ne! sem pomislila, ko se je sonce kot topla zlata sulica pognalo med moje vzburjene noge.
Z dlanjo sem zaprla prostor med nogami, z drugo roko pa nežno masirala zdaj eno zdaj drugo bradavico. Obe sta se našpičili, kot bi hoteli poleteti v zrak. Spet sem se nagnila, da sem še bolje videla razmazano moško podobo na veliki oljni sliki. Vzdihnila sem in se zapeljivo nasmehnila. Jaz sem zapeljevala sonce in abstraktnega moškega na steni, mene je zapeljevala britvica. Svetila se je, ta ostra zapeljivka! Na mizi, z bleščečim jeklom, me je vabila.
Z obema rokama sem božala telo, si dražila bradavičke, prsti desne roke pa so se podaljšali globoko v navlaženo češpljico. Zdelo se mi je, da je bil prvi dotik podoben začetku vzburljivega cvetenja. Potem me je ta občutek drobnih krčev preplavil po vsem telesu. Spet sem pogledovala moškega na sliki. Sonce se je zmešalo s prsti in me dražilo daleč navznoter. Britvica se je skrčila v moje misli. Vzela sem jo v roke …
Kako zapeljivo rezilo, ki še ni srečalo nikogar. Nekomu namenjeno, za nekoga narejeno. Zame …, sem pomislila.
Britev je imela več ostrih rezil, postavljenih v stopničasto zaporedje. Njen jekleni ročaj se je večkrat zasvetil. Moja roka je zatrepetala. Zdaj je bilo do konca jasno, da je britev namenjena meni. Za potovanje po moji koži je bila narejena. Počutila sem se kot globus, po katerem so potovali: sonce, podoba razmazanega moškega v ozadju, prsti leve roke in svetleča kovinska britev v desni.
Najprej sem z britvico zaokrožila okoli trde pokončne bradavice in odločno zarezala vanjo. Ni me bolelo. Razburkalo me je. Malo sem zaječala od ugodja in po prsih mi je spolzel odrezan vršiček bradavice ter topla kri.
Zdaj sem britvico, ki je bila popacana z bradavično krvjo, približala spodnji ustnici in jo narahlo poljubila. Pri tem sem se spogledala s sliko moškega, ki je bil tisti hip še abstraktnejši kot kadar koli prej, še bolj neviden, do konca razmazan in povsem oddaljen. Britvico sem večkrat močno prislonila na nabrekline mehkih ustnic, da je zarisala več prek in prek postavljenih krvavih črtic. Potem sem začutila kapljanje krvi med zobmi, polagoma tudi v grlo.
Sonce se je napenjalo z radostno svetlobo. Toliko življenja še nisem čutila! Tisti trenutek nisem bila sama. Sonce se je plazilo po meni. Vsa bližina je bila zgoščena v tistem hipu. Vse stene so bile blizu. Pogledala sem hvaležno britev in jo prislonila k licu, kot bi pestovala nikoli rojeno dete. Čutila sem jo kot omehčano seme bolečine, kot vznik občutka, da sem tu – živa! slečena! prepišna! božana! vznemirjena! osončena! natopljena!
Z vsako besedo sem z britvijo zarezala po kakem delu telesa. Ranice in rane so se polagoma odpirale kot hvaležna rdeča okenca na hrepeneči koži. Iz njih sem tekla, v svojem krvavečem pulzu plavala. Bila sem v posteljnem jezeru iz krvi, v katerem sva plavali jaz in moja razigrana britev. Mazala sem se s krvjo in se smejala. Vseeno mi je bilo za sliko abstraktnega moškega, vseeno za sonce, ki se je namakalo v meni. Vse bolj zgoščena sem bila. Nog in rok nisem čutila več, bila sem imenitna kepica hladne toplote.
Ne vem, kdo me je našel, ne vem tudi, zakaj …
Zdaj sem tu. Tavam v mislih. Povsod iščem svojo britev. Nekdo jo je odnesel takrat: mojo britev! Zame narejeno, zame sestavljeno. Takrat sva se zadnjič videli, prvič in zadnjič me je erotično ostrila in delala nadvse živo. Ne najdem je več. Pogledala sem v vse smeti, brskala po vseh odpadih tega sveta, tipala po vseh kotičkih tistega hotela, spraševala sonce, ki je seksalo takrat z menoj. Nikoli ne bom odnehala z iskanjem! Do smrti jo bom iskala: svojo britev, namenjeno samo meni in rezanju moje zdolgočasene duše v koži.
Zadnjič sem stopila iz bloka in v kotu zagledala svetleč kovinski predmet. Nemudoma sem stekla tja. Ni bila moja britev, pač pa del pločevinke, ki se je bleščal v soncu. Obsedela sem nemočna in pomislila …
Britev in sonce sta si tako podobna: oba sta svetla kot življenje. Britev in sonce sta si tako različna: medtem ko je britev za eno, izbrano osebo, je sonce najbolj kurbirsko bitje na Zemlji, nekakšna pozlačena orgija, ki se kot perverzni žig z neba spusti na vsakogar.
In sem vstala, objokana, in jo šla znova in znova iskat …
II.
GOREČI SNEŽAK
»Pička vam materina, če mi ne spokate izpod balkona, vas polijem z vodo!« je kričal stari Fladar skozi okno.
Pri tem se je nagnil naprej, točno pod streho in skoraj tik pod nebom, da se je zdelo, da se bo od jeze izstrelil skozi okno in treščil navzdol, po asfaltnem dvorišču. Toda mladci spodaj, pred vhodom bloka, niso odnehali. Iz njih so se valile histerične salve smeha. Še bolj so nabili glasbo, ki je donela iz odprtega avtomobila, parkiranega spodaj, prav pred blokom. Eden med njimi je začel izzivalno poplesavati. Z dvignjenimi rokami se je zibal po taktih balkana in vmes pokazal odločen jebi se z dvignjenim sredincem. Drugi je slekel bundo in kavbojke ter razpenjenemu starcu pokazal nago rit. Pri tem je večkrat pomigal z njo in se smejal na ves glas.
»Pička vam materina! Da vam jebem …« je kričal stari Fladar, ki se mu je iz ust valila bela zmajska sapa.
Nastalo je hipno zatišje, a le hipno, dokler ni stari zabrisal skozi okno polivinilaste vrečke, polne vode. Ta je padla kot ogromen prozorni naboj po mrzlem asfaltu in se ognjevito raztreščila. Iz njenih razcefranih polivinilastih ran je brizgnila voda in zalila mladce, ki so stali kot vkopani. Vendar ne za dolgo. Najprej se je iz avta sunkovito pognal črnolasec, ki je pričel na vse strani preklinjati. Potem sta se mu pridružila še dva. Četrti, ki je malo prej zračil svoje ritnice, pa je naredil tako jezen izraz na obrazu, da se ga je ustrašila celo gospa Linarjeva iz prvega nadstropja, ki je kljub mrazu zmeraj zračila svoje malo tesno stanovanje. Ko je zaprla okno in se postavila za rjavkasto zaveso, da bi od tam vse skupaj še naprej opazovala, so tako naredile še druge figure v bloku, ki so tudi zračile svoja mala tesna stanovanja. Ena za drugo, po vseh nadstropjih, so zapirale okna. Potem so zagrnile rjavkaste zavese in obmirovale na enem mestu. Vse je bilo v pričakovanju. Vedelo se je, da se bodo mladci Fladarju končno maščevali.
»Pridi dol, če upaš, starina jebena!« je zakričal eden med njimi.
»Pridi, da te fuknemo v sneg! Kje si zdaj, ha?!« je kričal drugi.
Le pred blokom je bilo odprto polje sivega mrzlega asfalta, vse naokrog pa je ležal visok sneg, ki je padal ves teden. Pritiskal je mraz, a to mladcev ni motilo, da ne bi zračili avtomobila. Zdaj je črnolasec ugasnil glasbo.
»Pridi dol! Pridi … Dol pridi!« so začeli kričati vse povprek. Pri tem so bili rdeči v obraz, iz ust so jim padale slinaste kapljice.
Fladar pa je, kot da še ne bi bilo dovolj, vanje pričel metati drobno kamenje iz mačjega stranišča, da je jeznemu blondincu priletela v bundo kepa mačjega dreka ter mu spolzela po gladkem rokavu.
»Ej, stari! Pa kaj si nor! Si vido, kaj je naredo?! Zdaj pa pridem gor pa te vbijem!« je rekel blondinec z madežem na rokavu.
Sunkovito se je pognal proti vhodnim vratom bloka. Sence za zavesami so se nekoliko zganile in čakale, kaj bo. Za njim so se pognali še ostali trije. Z jeznim tekom proti četrtemu nadstropju so se vzpenjali po stopnicah, medtem ko je škrtnilo v Fladarjevih vratih, nekdo pa je večkrat premaknil kljuko, da bi preveril, če so vrata zares zaklenjena. Blondinec se je zaletel vanje in pihal kot bik, ki ga gleda milijonglava množica in bo čez nekaj sekund prebodel drznega matadorja.
»Stari, pizda ti materina, odpri! Odpri!!« je udarjal s pestmi po vratih, vmes pa je vanje tudi brcal.
Izmenično so se v vrata zaletavali še črnolasec, za njim rdečelasec in tip z lasmi, pobarvanimi na kričeče zeleno. Potem je spet nadaljeval blondinec, ki je brcnil v vrata in odlomil kljuko.
»Stari! Kje si, pizda?! Pridi ven! Pridi veeeen!« je kričal blondinec, čigar rokav na bundi je bil, kot bi bil popacan s krvjo.
Prostor pred vrati je bil na robu prebijanja zvoka in časa. Vse se je vrtinčilo. Jeza se je zaletavala po vseh kotih, tu in tam je zapiskala, divje zakričala. Zrak je bil vroč in gibek, tulil je, ko je jezni blondinec rekel jeznemu črnolascu: »Vdrimo! Sfukajmo starega prasca!«
Skupaj sta se zaletela v vrata, a še niso popustila. Ponovila sta. In še nekajkrat. Vrata so pričela popuščati. Vmes se je zaslišal Fladarjev prestrašeni glas, ki je prihajal nekje od znotraj: »Poklical sem policijo …«
Čeprav so fantje dobro vedeli, da skopuški Fladar sploh nima telefona in da jim samo grozi. Niso se ustavili. Jeza je norela, da je njeno čisto tkivo pogledalo skozi kožo in usta prostora. Vrata so že rahlo obvisela. Za vrati drugih stanovanj so slonela zdolgočasena ušesa in natančno prisluškovala. Neka mladenka se je hihitala z drugo, tako prostaško lep je bil ta trenutek.
Starega Fladarja bodo končno zadavili! Naj ga le – zmeraj le teži in preklinja, starec skopuški, ki ne mara nikogar. Naj ga le!
Zdaj so vrata padla. Štirje mladci so kakor rohneče zveri planili v malo tesno stanovanje. Najprej je Fladarja, ki se je skrival za nizko omaro, povlekel k sebi razvneti blondinec in ga udaril po glavi, da je stari padel. Črnolasec ga je brcnil v desno nogo, potem pa še v obraz in staremu so odletela očala. Tipal je po parketu, ko ga je zelenolasec dvignil in ga povlekel za seboj. Na drugi strani ga je pograbil blondinec. Črnolasec je stopil predenj, mu pljunil v obraz in ga boksnil s tolikšno silo v trebuh, da je staremu izstopila antena sline, potem je sunkovito zakašljal in zdelo se je, da bo bruhnil.
»Gremo, pička ti …« je še komaj dihal v silnem besu rdečelasec, ki je medtem pograbil še Fladarjevo mijavkajočo mačko.
»Pusti jo!« je kričal Fladar, medtem ko so ga vlekli po stopnicah navzdol. Opotekal se je in komaj sledil hitrosti mladcev, ki so ga vlekli kot obsedeni biki. Njihove oči so bile izbuljene in ognjene. Jasno je bilo, da je bila njihova jeza ubijalska. Rdečelasec je držal mačko za tace, obrnjeno na glavo, da se je v divjih krčih zvijala in glasno mijavkala, ker se je hotela iztrgati iz njegovih rok.
Zdaj so ju zvlekli pred blok, na dvorišče, na krpico asfalta, kjer ni bilo snega. Sence so se ponovno postavile za rjave zavese. Mladenka se je hihitala z drugo mladenko. Neka starka je vzela robec in zajokala od vseh dražečih impulzov, ki so sekali siceršnji dolgčas. Moški za zaveso iz drugega nadstropja pa je mislil, da gre za resničnostni šov, zato je ženi velel, naj mu prinese kokice in se mu pridruži pri gledanju.
Mladci so oba izpred dvorišča peljali na sosednji breg in ju vrgli v visoki sneg – Fladarja in njegovo mačko. Rdečelasec je v navalu besa mačko vlekel po snegu, da se je tresla in krčila od strahu. Njeno mijavkanje je zadušil s snegom, ki ji ga je sunkovito natlačil v droben gobček.
»Žri, prasica mačja!« je kričal in jo, kot v neslutenem navalu poželenja, célo zasul s snegom, nato pa jo je valjal, da je ostala v središču velikanske snežne kepe.
Fladar je vmes zajokal. Večkrat je krvavo zakašljal, potem ko ga je črnolasec ponovno brcnil, tokrat najprej v prsi, nato v obraz, da se je nakapljalo že lepo število krvavih kapljic po belem snegu. Mačji zvok je polagoma izginil v jedru kepe, ki je bila zdaj že lepo okrogla in debela.
»Evo ti, mačkica!« se je krohotal rdečelasec in lizal sneg. Z njim so se smejali tudi ostali, kot bi bili do konca podivjani.
»Komu si ti vrgo vrečko?« je mazal Fladarja s snegom po obrazu blondinec, »komu, ha?! Pa mačji drek? Pizda ti materina! Razsul te bom, stari, totalno te bom razsul!«
Pri tem so ga vrgli v sneg in ga vsi štirje hkrati, v silnem navalu smeha, valili po belem hribu. Fladarju se je pričelo vrteti, kašljal je kri in sopel ter nemočno hlastal za zrakom, ko mu je sneg napolnil ostarelo grlo. Mahal je, čeprav vedno bolj nemočen in omotičen.
»Hop!« so ponavljali mladci ob vsakem obratu Fladarjevega telesa, ujetega v sneg, »Hop! … Hop! … Hop! … Hop!«
Njegovo pojemajoče dihanje je bilo mučno, ko je črnolasec sédel na kepo in jo tlačil k tlom. Nekajkrat je sede poskočil in pritiskal zadnjico v okroglo gmoto snega, da bi ta še bolj otrdela. Vsi so se smejali, čeprav so imeli roke premražene in modrikaste. Tudi sence za zavesami so se smejale. Prijetno je bilo. Dolgčas v tem mestu je bil za nekaj minut daleč vstran. Vsem se je zdelo, da ima bivanje za trenutek celo smisel. Oči dolgčasa so se hipno zaprle in zavrtele same vase. Nebo je bilo v svoji belini nad blokom prvič zelo, zelo lepo in smiselno.
Ko je Fladar nehal vpiti, dihati in sploh kazati znake življenja, so mladci na njegovo kepo pritrdili kepo, v kateri je bila mačka, na vrhu pa so naredili še eno, najmanjšo. Nanjo so dali kamenčka iz mačjega stranišča za snežakove oči, usta so narisali s kapljicami Fladarjeve krvi, za nos pa so uporabili debelo vejo, na katero je blondinec nataknil še Fladarjeva polomljena očala.
»Stari, ti si fukjen!« je zelenolasec pohvalil blondinca, ki je očitno ves čas vedel, kaj bodo storili z njim in je vmes pobral očala, »Ful dobro! Hehehe!«
Nekaj časa so se še smejali, potem so sedli v avto in se odpeljali s prižganimi zvočniki, ki so odmevali z glasbo.
Snežak pa je stal tam, v snegu. Ogromen je bil in otroci so ga gledali od blizu in daleč. Gledali so ga starčki, ki so hodili mimo. Uslužbenke so se z nasmeškom spominjale svojih snežakov iz otroštva. Neki pijanec je stopil pred snežaka in zapel pesem o veseli, mrzli zimi, potem pa omahnil v sneg.
Ponoči se je črnolascu sanjalo, da je šel do snežaka. Da je ta ječal in se zvijal kot bela guma. Slišal je mijavkanje v globini. Slišal je trpeče ihtenje starca, ki je kričal v silnih mukah. Stal je tam in iz hlač izvlekel svoj vroči ud, iz katerega se je kar kadila smrt. Približal se je snežaku in scal po njem. Snežak se je nekaj časa še zvijal, mijavkal in ječal, nato pa se je črnolaščev urin spremenil v usodni bencin. In malo zatem si je prižgal cigareto in jo, ko jo je ves umirjen do konca pokadil, vrgel v lastno bencinsko scalino, da se je snežak vnel in pričel goreti tako divje in strastno, da takega ognja ni še nihče videl. Snežak je kričal s parajočimi zvoki. Črnolasec pa je samo gledal …
Zjutraj so poročali, da je skupina treh mladoletnikov ponoči zažgala snežaka, da ga je polila z bencinom in da so našli zogleneli trupli starejšega gospoda ter mačke. Črnolasec pa je minuto zatem prejel SMS: »Sori, stari … Saj smo te klicali, pa si očitno spal. Zdaj pa smo starega res zjebali do konca!«
III.
ŠE EN
Dišalo je po pomarančah …
Ko je vstopil v sobo, se je ustrašil ogledala. V njem je prepoznal lasten odsev: modre hlače, preznojena majica, globoki podočnjaki, temna griva neurejenih las, visoko nagubano čelo, neobrita brada, dolgočasni štrleči uhlji, postavljeni na vsako stran glave.
Nad njegovo sobo v hotelu, zgoraj, je nekdo glasno točil vodo, spodaj, pod njegovo sobo, pa je nekdo klepetal o jutranji telovadbi, o imenitni gimnastiki v vodi, o tem, da so bazeni ovalni in polni vroče žveplaste vode ter da te pogoltnejo v svoja klokotajoča vodnata usta. Pred njim, na drugem koncu sobe, je bilo veliko okno z zavesami. Stopil je tja, kar obut. Vonj po pomarančah, ki se je širil po celi sobi, je bil zdaj še močnejši. Kot bi si nekdo lupil pomaranče v vseh kotih sobe.
Odprl je okno, za katerim so bila težka, lesena, bela polkna, ki jih je zdolgočaseno razprl. Predenj je kot prešerni otrok skočil pogled navzdol: ulica, avto, še en, še en, pa še trije, …, tovornjak, dve ženski, dva psa, pet otrok, skupina babic z vnučki, gospa hitre hoje z usnjeno torbico, gospod s preznojenim čelom in z madeži na srajci, avto, še en, še dva, še trije …
Pa je zamenjal perspektivo. Tokrat je šel s pogledom navzgor: oblaki, ki so se česali en prek drugega, nebo, ki jih je gladilo, morje v daljavi, vonj po lahkotni soli, ki je šel vzporedno z vonjem pomaranče, ki se je spet prikradel iz sobe za njim.
Za hip je pomislil, kdo je bil prej tu, kdo je jedel pomarančo, kdo jo je lupil in kaj je pri tem občutil. Najbrž sta bila kakšna ljubimca. Mogoče sta želela prekriti vonj po strahu nemogoče združitve dveh teles, dveh duš; kajti v vsaki erotiki sta strah in pričakovanje tista, ki vznemirjata, vodita in na koncu zadušita. Morda je bila sobarica s parfumom divje pomaranče. Morda je bil nekakšen samotar, ki ne vidi drugega smisla, kot sedeti sam, zapuščen, v prazni hotelski sobi, in si lupiti osamljene pomaranče. Samotar, kot je bil on. Še en. Vedno več jih je na tem okisanem grebenu vesolja.
Po obilni hotelski večerji mu ni preostalo drugega, kot da si poišče kakšno družbo. Na desni je slonela stara ženska, kakih šestdeset je štela in kakih šest piv je že spila. Glava ji je kinkala v smeri proti spancu.
»Kako?«
»Super. Zelo dobro …«
To so bile igrice med nekaj vprašati in morda tudi kaj odgovoriti. Alman je rad spraševal, starka pa ne eno ne drugo. Zdaj je zares zaspala. Spala je tudi podoba tam doli, na koncu. Drugega – razen teh dveh – in gostilničarke Svele ni bilo.
»Še prinesem kaj?« je vprašala Svela.
»Še eno pivo, ja …«
Kako mu je odleglo. Gostilničarka je celo govorila. In pri tem je brisala pult in lepo zavijala z očmi. Opazil je, da je bila gibka, stara kakih trideset, kot on, in da sta se ji za majico stiskali dve mični bučki z našpičenima muhicama.
»Bo?« je vprašala, ko je naredil prvi požirek hladnega piva.
»Bo! Dobro je!« je odvrnil Alman.
Tako sta se pogovarjala še nekaj časa …
Včasih so mu trznile obrazne mišice, kadar je njena roka zapeljala v ovinek, s krpo po pultu, in se narahlo dotaknila njegove osamljene kože. Zdelo se mu je, da res obvlada svoje delo, da obvlada vse: prostor, čas in zapeljevanje.
Svela se je gola zvalila nanj in ga zajahala. Če bi bila sila trenja tisti hip prava, bi se še zaljubila vanj, tako pa je opazila, da ima kar malo prevelik trebuh, da je kosmat kot medved in da med seksom neprijetno cvili. Bolj ga je naskakovala, bolj je cvilil. Nazadnje ni vedela več, ali seksa s podgano ali kaj.
Zdaj sta zamenjala položaj. Še vedno je jahala, le da zdaj njegov oslinjen jezik, ki se je zabijal v mokrotno omarico ljubezni in se gibko premikal po njej. Včasih jo je stresla elektrika, do trenutka, ko so se vse sile položile skladno in ji je prišlo. Vzela mu ga je v usta, z desnico pa mu je gnetla pivski trebuh, ki je spominjal na belo testo. Nazadnje mu je prišlo, tako da je razpakiral vse kovčke svojega poželenja in ji razgalil vso svojo vsebino. Sploh mu ni padel. Obrnil jo je v pasji položaj in jo porival še naprej, da je obema prišlo še drugič. Tokrat manj silovito, a je Alman konec, potem ko sta se zvalila po veliki razmetani postelji, naznanil z besedami pesnika: »Ženske so lepe. V poeziji in na sliki, ker imajo en tak molk v popku ...«
Svela na te besede ni nič odreagirala. Oblekla se je in zapustila sobo. Alman pa je ležal v poltemi, na postelji, in rekel v prazno: »Ja, to žensko sem imel rad! Deset minut več kot samega sebe.«
Hotelska soba je bila temna. Zavese so bile vedno bolj črne. Stene so se čudno lomile. Vrata zunaj so bila zvočnejša kot kadar koli. Nekdo je potrkal nanje. Alman je odprl in ni razumel. Ne Svele, ne moških, ki so stali zunaj, ga ostro gledali in premerjali od nog do glave. Eden je že pripravljal lisice, da mu vzame prostost. Drugi je napel mišice, Svela je jokala. Kot val lačnih mravelj so se spustili v prazno sobo, polno teme in črnih zaves ob oknu. Onadva sta vstopila in še deset moških, ki so spremljali Svelo. Ona se je postavila pred Almana in ga gledala v oči …
»Svela, ne razumem, kaj se dogaja? Kaj delajo ti moški tukaj?«
»Veš, kaj sva imela!« je rekla zdaj ona.
»Svela, samo seks je bil.«
»Seks ne prenese besede samo! Seks je igra dati-dobiti. Dobiti, Alman, dobiti!«
»Kaj iščejo po sobi?« je vprašal Alman živčno in pogledoval po moških, ki so nekaj iskali po vseh kotičkih. Prevrnili so posteljo, trgali predale iz njihovih varnih okov, odpirali omare, na kar je eden med njimi zavpil: »Našel sem!«
Alman se je približal prazni vrečki, ki jo je držal eden od moških v rokah. Napihnjena je bila, polna zraka. Alman je strmel vanjo in se čudil.
Svela je naposled pristopila in rekla: »Sem vam rekla. Užival je. Me otipaval po celem telesu, me božal in lizal … Prišlo mu je, dvakrat, pa ni plačal!«
»Si kurba ali kaj?!« je zarohnel Alman, ker ni vedel, kaj naj, »Saj nisi rekla, da moram karkoli plačati. Če bi vedel …«
»Če bi vedel? Mar ni logično? Seksam za položnice, drugega smisla v tem ne vidim! V tej vrečki je vonj najinega seksa, Alman! Tu notri je najinih trideset minut, Alman, ki so ostale neplačane! Vedeti bi moral, da v seksu ni drugega kot projekcija položnic, Alman!«
Almana so moški odpeljali v klet hotela, ga divje obrcali, pretepli, da mu je zob vzletel proti stropu kot beli osvobojeni ptiček. Slišalo se je nekaj njegovih mučnih krikov, ki jih je sprožilo Almanovo mučeno telo, in na koncu še močan strel v njegovo levo bradavico. Levo, ker je tudi njej gnetel levo dojko hitreje, več in bolj kot desno.
»Ni plačal,« je ponavljala Svela nekje v mraku kleti, »ni plačal …«
Olupila si je pomarančo in jo jedla z največjo slastjo, medtem ko je gledala Almanovo na stol privezano truplo. Preden je odšla iz hotela, je nastavila pomarančne olupke v tisto sobo, pod posteljo, da se bo tudi naslednji gost vprašal: Kaj je to, da tako po pomarančah diši?
In še: Kdo je zakrival vonj po strahu ali vonj po razdalji ali celo vonj po smrti? Kdo? In komu so te pomarančne vonjave v resnici sploh namenjene?
I.
SONČEVA BRITEV
Skozi okno je padal prostaški sončni žarek. Povampirjeno je svetil. Britvico na mizi je zajel z vsem svojim telesom. Od njenih kovinskih delov se je odbijal …
Če bi sonce vzelo britvico in si obrilo svoje zlate vročične kocine, kakšen bi bil potem dan?
Takrat sem se gladila po nežnih nogah. Na sebi sem imela samo spodnje hlačke. Za trenutek se mi je zdelo, da bi me moralo biti sram, a saj sem bila povsem sama sredi ogromne spalnice. Kakih petsto kvadratov je imela. Od ene do druge stene se je komaj videlo. Vse je bilo belo, razen ogromne kvadrataste oljne slike na steni. Na njej je bil upodobljen z oljnimi barvami razmazan moški. Videti ni bilo skoraj ničesar, razen črnih las, podobnih grivi, ki mu je rasla iz zabrisane glave. Na tleh so bili beli tepihi, ki so dišali po baziliki in mleku. Okna so bila velika, zavese so se zibale v vetru.
Ležala sem na postelji in se z rokami gladila po nogah, trebuhu in obrazu. Sonce je prodrlo globoko v sobo. Pet tisoč kubičnih metrov toplega sonca sem čutila na sebi in na sredini tega prostora je bila ogromna postelja, na kateri sem se nežno gladila. S prsti sem narahlo božala svoje prsi in jih gnetla. Glavo sem nagnila daleč nazaj ob rob velikanske postelje, da sem lahko na steni opazovala razmazano podobo moškega, njegove votle mišice, krepke, a nevidne roke, močne namišljene noge in ogromne dlani, sestavljene iz kock fantazije. Vse to sem videla na oljnem polju za menoj.
Sončna toplota mi je legala na telo. Njene tople kosme sem začutila vzdolž nog, prsi in v kotanjici popka. Svetloba mi je obsvetila obraz in dolge rjave lase, skozi katere sem nežno prehajala z roko. Z ustnic sem si lizala roso, ki se je nabrala na njih. Zdaj sem si počasi slekla še hlačke.
A, tako pa ne! sem pomislila, ko se je sonce kot topla zlata sulica pognalo med moje vzburjene noge.
Z dlanjo sem zaprla prostor med nogami, z drugo roko pa nežno masirala zdaj eno zdaj drugo bradavico. Obe sta se našpičili, kot bi hoteli poleteti v zrak. Spet sem se nagnila, da sem še bolje videla razmazano moško podobo na veliki oljni sliki. Vzdihnila sem in se zapeljivo nasmehnila. Jaz sem zapeljevala sonce in abstraktnega moškega na steni, mene je zapeljevala britvica. Svetila se je, ta ostra zapeljivka! Na mizi, z bleščečim jeklom, me je vabila.
Z obema rokama sem božala telo, si dražila bradavičke, prsti desne roke pa so se podaljšali globoko v navlaženo češpljico. Zdelo se mi je, da je bil prvi dotik podoben začetku vzburljivega cvetenja. Potem me je ta občutek drobnih krčev preplavil po vsem telesu. Spet sem pogledovala moškega na sliki. Sonce se je zmešalo s prsti in me dražilo daleč navznoter. Britvica se je skrčila v moje misli. Vzela sem jo v roke …
Kako zapeljivo rezilo, ki še ni srečalo nikogar. Nekomu namenjeno, za nekoga narejeno. Zame …, sem pomislila.
Britev je imela več ostrih rezil, postavljenih v stopničasto zaporedje. Njen jekleni ročaj se je večkrat zasvetil. Moja roka je zatrepetala. Zdaj je bilo do konca jasno, da je britev namenjena meni. Za potovanje po moji koži je bila narejena. Počutila sem se kot globus, po katerem so potovali: sonce, podoba razmazanega moškega v ozadju, prsti leve roke in svetleča kovinska britev v desni.
Najprej sem z britvico zaokrožila okoli trde pokončne bradavice in odločno zarezala vanjo. Ni me bolelo. Razburkalo me je. Malo sem zaječala od ugodja in po prsih mi je spolzel odrezan vršiček bradavice ter topla kri.
Zdaj sem britvico, ki je bila popacana z bradavično krvjo, približala spodnji ustnici in jo narahlo poljubila. Pri tem sem se spogledala s sliko moškega, ki je bil tisti hip še abstraktnejši kot kadar koli prej, še bolj neviden, do konca razmazan in povsem oddaljen. Britvico sem večkrat močno prislonila na nabrekline mehkih ustnic, da je zarisala več prek in prek postavljenih krvavih črtic. Potem sem začutila kapljanje krvi med zobmi, polagoma tudi v grlo.
Sonce se je napenjalo z radostno svetlobo. Toliko življenja še nisem čutila! Tisti trenutek nisem bila sama. Sonce se je plazilo po meni. Vsa bližina je bila zgoščena v tistem hipu. Vse stene so bile blizu. Pogledala sem hvaležno britev in jo prislonila k licu, kot bi pestovala nikoli rojeno dete. Čutila sem jo kot omehčano seme bolečine, kot vznik občutka, da sem tu – živa! slečena! prepišna! božana! vznemirjena! osončena! natopljena!
Z vsako besedo sem z britvijo zarezala po kakem delu telesa. Ranice in rane so se polagoma odpirale kot hvaležna rdeča okenca na hrepeneči koži. Iz njih sem tekla, v svojem krvavečem pulzu plavala. Bila sem v posteljnem jezeru iz krvi, v katerem sva plavali jaz in moja razigrana britev. Mazala sem se s krvjo in se smejala. Vseeno mi je bilo za sliko abstraktnega moškega, vseeno za sonce, ki se je namakalo v meni. Vse bolj zgoščena sem bila. Nog in rok nisem čutila več, bila sem imenitna kepica hladne toplote.
Ne vem, kdo me je našel, ne vem tudi, zakaj …
Zdaj sem tu. Tavam v mislih. Povsod iščem svojo britev. Nekdo jo je odnesel takrat: mojo britev! Zame narejeno, zame sestavljeno. Takrat sva se zadnjič videli, prvič in zadnjič me je erotično ostrila in delala nadvse živo. Ne najdem je več. Pogledala sem v vse smeti, brskala po vseh odpadih tega sveta, tipala po vseh kotičkih tistega hotela, spraševala sonce, ki je seksalo takrat z menoj. Nikoli ne bom odnehala z iskanjem! Do smrti jo bom iskala: svojo britev, namenjeno samo meni in rezanju moje zdolgočasene duše v koži.
Zadnjič sem stopila iz bloka in v kotu zagledala svetleč kovinski predmet. Nemudoma sem stekla tja. Ni bila moja britev, pač pa del pločevinke, ki se je bleščal v soncu. Obsedela sem nemočna in pomislila …
Britev in sonce sta si tako podobna: oba sta svetla kot življenje. Britev in sonce sta si tako različna: medtem ko je britev za eno, izbrano osebo, je sonce najbolj kurbirsko bitje na Zemlji, nekakšna pozlačena orgija, ki se kot perverzni žig z neba spusti na vsakogar.
In sem vstala, objokana, in jo šla znova in znova iskat …
II.
GOREČI SNEŽAK
»Pička vam materina, če mi ne spokate izpod balkona, vas polijem z vodo!« je kričal stari Fladar skozi okno.
Pri tem se je nagnil naprej, točno pod streho in skoraj tik pod nebom, da se je zdelo, da se bo od jeze izstrelil skozi okno in treščil navzdol, po asfaltnem dvorišču. Toda mladci spodaj, pred vhodom bloka, niso odnehali. Iz njih so se valile histerične salve smeha. Še bolj so nabili glasbo, ki je donela iz odprtega avtomobila, parkiranega spodaj, prav pred blokom. Eden med njimi je začel izzivalno poplesavati. Z dvignjenimi rokami se je zibal po taktih balkana in vmes pokazal odločen jebi se z dvignjenim sredincem. Drugi je slekel bundo in kavbojke ter razpenjenemu starcu pokazal nago rit. Pri tem je večkrat pomigal z njo in se smejal na ves glas.
»Pička vam materina! Da vam jebem …« je kričal stari Fladar, ki se mu je iz ust valila bela zmajska sapa.
Nastalo je hipno zatišje, a le hipno, dokler ni stari zabrisal skozi okno polivinilaste vrečke, polne vode. Ta je padla kot ogromen prozorni naboj po mrzlem asfaltu in se ognjevito raztreščila. Iz njenih razcefranih polivinilastih ran je brizgnila voda in zalila mladce, ki so stali kot vkopani. Vendar ne za dolgo. Najprej se je iz avta sunkovito pognal črnolasec, ki je pričel na vse strani preklinjati. Potem sta se mu pridružila še dva. Četrti, ki je malo prej zračil svoje ritnice, pa je naredil tako jezen izraz na obrazu, da se ga je ustrašila celo gospa Linarjeva iz prvega nadstropja, ki je kljub mrazu zmeraj zračila svoje malo tesno stanovanje. Ko je zaprla okno in se postavila za rjavkasto zaveso, da bi od tam vse skupaj še naprej opazovala, so tako naredile še druge figure v bloku, ki so tudi zračile svoja mala tesna stanovanja. Ena za drugo, po vseh nadstropjih, so zapirale okna. Potem so zagrnile rjavkaste zavese in obmirovale na enem mestu. Vse je bilo v pričakovanju. Vedelo se je, da se bodo mladci Fladarju končno maščevali.
»Pridi dol, če upaš, starina jebena!« je zakričal eden med njimi.
»Pridi, da te fuknemo v sneg! Kje si zdaj, ha?!« je kričal drugi.
Le pred blokom je bilo odprto polje sivega mrzlega asfalta, vse naokrog pa je ležal visok sneg, ki je padal ves teden. Pritiskal je mraz, a to mladcev ni motilo, da ne bi zračili avtomobila. Zdaj je črnolasec ugasnil glasbo.
»Pridi dol! Pridi … Dol pridi!« so začeli kričati vse povprek. Pri tem so bili rdeči v obraz, iz ust so jim padale slinaste kapljice.
Fladar pa je, kot da še ne bi bilo dovolj, vanje pričel metati drobno kamenje iz mačjega stranišča, da je jeznemu blondincu priletela v bundo kepa mačjega dreka ter mu spolzela po gladkem rokavu.
»Ej, stari! Pa kaj si nor! Si vido, kaj je naredo?! Zdaj pa pridem gor pa te vbijem!« je rekel blondinec z madežem na rokavu.
Sunkovito se je pognal proti vhodnim vratom bloka. Sence za zavesami so se nekoliko zganile in čakale, kaj bo. Za njim so se pognali še ostali trije. Z jeznim tekom proti četrtemu nadstropju so se vzpenjali po stopnicah, medtem ko je škrtnilo v Fladarjevih vratih, nekdo pa je večkrat premaknil kljuko, da bi preveril, če so vrata zares zaklenjena. Blondinec se je zaletel vanje in pihal kot bik, ki ga gleda milijonglava množica in bo čez nekaj sekund prebodel drznega matadorja.
»Stari, pizda ti materina, odpri! Odpri!!« je udarjal s pestmi po vratih, vmes pa je vanje tudi brcal.
Izmenično so se v vrata zaletavali še črnolasec, za njim rdečelasec in tip z lasmi, pobarvanimi na kričeče zeleno. Potem je spet nadaljeval blondinec, ki je brcnil v vrata in odlomil kljuko.
»Stari! Kje si, pizda?! Pridi ven! Pridi veeeen!« je kričal blondinec, čigar rokav na bundi je bil, kot bi bil popacan s krvjo.
Prostor pred vrati je bil na robu prebijanja zvoka in časa. Vse se je vrtinčilo. Jeza se je zaletavala po vseh kotih, tu in tam je zapiskala, divje zakričala. Zrak je bil vroč in gibek, tulil je, ko je jezni blondinec rekel jeznemu črnolascu: »Vdrimo! Sfukajmo starega prasca!«
Skupaj sta se zaletela v vrata, a še niso popustila. Ponovila sta. In še nekajkrat. Vrata so pričela popuščati. Vmes se je zaslišal Fladarjev prestrašeni glas, ki je prihajal nekje od znotraj: »Poklical sem policijo …«
Čeprav so fantje dobro vedeli, da skopuški Fladar sploh nima telefona in da jim samo grozi. Niso se ustavili. Jeza je norela, da je njeno čisto tkivo pogledalo skozi kožo in usta prostora. Vrata so že rahlo obvisela. Za vrati drugih stanovanj so slonela zdolgočasena ušesa in natančno prisluškovala. Neka mladenka se je hihitala z drugo, tako prostaško lep je bil ta trenutek.
Starega Fladarja bodo končno zadavili! Naj ga le – zmeraj le teži in preklinja, starec skopuški, ki ne mara nikogar. Naj ga le!
Zdaj so vrata padla. Štirje mladci so kakor rohneče zveri planili v malo tesno stanovanje. Najprej je Fladarja, ki se je skrival za nizko omaro, povlekel k sebi razvneti blondinec in ga udaril po glavi, da je stari padel. Črnolasec ga je brcnil v desno nogo, potem pa še v obraz in staremu so odletela očala. Tipal je po parketu, ko ga je zelenolasec dvignil in ga povlekel za seboj. Na drugi strani ga je pograbil blondinec. Črnolasec je stopil predenj, mu pljunil v obraz in ga boksnil s tolikšno silo v trebuh, da je staremu izstopila antena sline, potem je sunkovito zakašljal in zdelo se je, da bo bruhnil.
»Gremo, pička ti …« je še komaj dihal v silnem besu rdečelasec, ki je medtem pograbil še Fladarjevo mijavkajočo mačko.
»Pusti jo!« je kričal Fladar, medtem ko so ga vlekli po stopnicah navzdol. Opotekal se je in komaj sledil hitrosti mladcev, ki so ga vlekli kot obsedeni biki. Njihove oči so bile izbuljene in ognjene. Jasno je bilo, da je bila njihova jeza ubijalska. Rdečelasec je držal mačko za tace, obrnjeno na glavo, da se je v divjih krčih zvijala in glasno mijavkala, ker se je hotela iztrgati iz njegovih rok.
Zdaj so ju zvlekli pred blok, na dvorišče, na krpico asfalta, kjer ni bilo snega. Sence so se ponovno postavile za rjave zavese. Mladenka se je hihitala z drugo mladenko. Neka starka je vzela robec in zajokala od vseh dražečih impulzov, ki so sekali siceršnji dolgčas. Moški za zaveso iz drugega nadstropja pa je mislil, da gre za resničnostni šov, zato je ženi velel, naj mu prinese kokice in se mu pridruži pri gledanju.
Mladci so oba izpred dvorišča peljali na sosednji breg in ju vrgli v visoki sneg – Fladarja in njegovo mačko. Rdečelasec je v navalu besa mačko vlekel po snegu, da se je tresla in krčila od strahu. Njeno mijavkanje je zadušil s snegom, ki ji ga je sunkovito natlačil v droben gobček.
»Žri, prasica mačja!« je kričal in jo, kot v neslutenem navalu poželenja, célo zasul s snegom, nato pa jo je valjal, da je ostala v središču velikanske snežne kepe.
Fladar je vmes zajokal. Večkrat je krvavo zakašljal, potem ko ga je črnolasec ponovno brcnil, tokrat najprej v prsi, nato v obraz, da se je nakapljalo že lepo število krvavih kapljic po belem snegu. Mačji zvok je polagoma izginil v jedru kepe, ki je bila zdaj že lepo okrogla in debela.
»Evo ti, mačkica!« se je krohotal rdečelasec in lizal sneg. Z njim so se smejali tudi ostali, kot bi bili do konca podivjani.
»Komu si ti vrgo vrečko?« je mazal Fladarja s snegom po obrazu blondinec, »komu, ha?! Pa mačji drek? Pizda ti materina! Razsul te bom, stari, totalno te bom razsul!«
Pri tem so ga vrgli v sneg in ga vsi štirje hkrati, v silnem navalu smeha, valili po belem hribu. Fladarju se je pričelo vrteti, kašljal je kri in sopel ter nemočno hlastal za zrakom, ko mu je sneg napolnil ostarelo grlo. Mahal je, čeprav vedno bolj nemočen in omotičen.
»Hop!« so ponavljali mladci ob vsakem obratu Fladarjevega telesa, ujetega v sneg, »Hop! … Hop! … Hop! … Hop!«
Njegovo pojemajoče dihanje je bilo mučno, ko je črnolasec sédel na kepo in jo tlačil k tlom. Nekajkrat je sede poskočil in pritiskal zadnjico v okroglo gmoto snega, da bi ta še bolj otrdela. Vsi so se smejali, čeprav so imeli roke premražene in modrikaste. Tudi sence za zavesami so se smejale. Prijetno je bilo. Dolgčas v tem mestu je bil za nekaj minut daleč vstran. Vsem se je zdelo, da ima bivanje za trenutek celo smisel. Oči dolgčasa so se hipno zaprle in zavrtele same vase. Nebo je bilo v svoji belini nad blokom prvič zelo, zelo lepo in smiselno.
Ko je Fladar nehal vpiti, dihati in sploh kazati znake življenja, so mladci na njegovo kepo pritrdili kepo, v kateri je bila mačka, na vrhu pa so naredili še eno, najmanjšo. Nanjo so dali kamenčka iz mačjega stranišča za snežakove oči, usta so narisali s kapljicami Fladarjeve krvi, za nos pa so uporabili debelo vejo, na katero je blondinec nataknil še Fladarjeva polomljena očala.
»Stari, ti si fukjen!« je zelenolasec pohvalil blondinca, ki je očitno ves čas vedel, kaj bodo storili z njim in je vmes pobral očala, »Ful dobro! Hehehe!«
Nekaj časa so se še smejali, potem so sedli v avto in se odpeljali s prižganimi zvočniki, ki so odmevali z glasbo.
Snežak pa je stal tam, v snegu. Ogromen je bil in otroci so ga gledali od blizu in daleč. Gledali so ga starčki, ki so hodili mimo. Uslužbenke so se z nasmeškom spominjale svojih snežakov iz otroštva. Neki pijanec je stopil pred snežaka in zapel pesem o veseli, mrzli zimi, potem pa omahnil v sneg.
Ponoči se je črnolascu sanjalo, da je šel do snežaka. Da je ta ječal in se zvijal kot bela guma. Slišal je mijavkanje v globini. Slišal je trpeče ihtenje starca, ki je kričal v silnih mukah. Stal je tam in iz hlač izvlekel svoj vroči ud, iz katerega se je kar kadila smrt. Približal se je snežaku in scal po njem. Snežak se je nekaj časa še zvijal, mijavkal in ječal, nato pa se je črnolaščev urin spremenil v usodni bencin. In malo zatem si je prižgal cigareto in jo, ko jo je ves umirjen do konca pokadil, vrgel v lastno bencinsko scalino, da se je snežak vnel in pričel goreti tako divje in strastno, da takega ognja ni še nihče videl. Snežak je kričal s parajočimi zvoki. Črnolasec pa je samo gledal …
Zjutraj so poročali, da je skupina treh mladoletnikov ponoči zažgala snežaka, da ga je polila z bencinom in da so našli zogleneli trupli starejšega gospoda ter mačke. Črnolasec pa je minuto zatem prejel SMS: »Sori, stari … Saj smo te klicali, pa si očitno spal. Zdaj pa smo starega res zjebali do konca!«
III.
ŠE EN
Dišalo je po pomarančah …
Ko je vstopil v sobo, se je ustrašil ogledala. V njem je prepoznal lasten odsev: modre hlače, preznojena majica, globoki podočnjaki, temna griva neurejenih las, visoko nagubano čelo, neobrita brada, dolgočasni štrleči uhlji, postavljeni na vsako stran glave.
Nad njegovo sobo v hotelu, zgoraj, je nekdo glasno točil vodo, spodaj, pod njegovo sobo, pa je nekdo klepetal o jutranji telovadbi, o imenitni gimnastiki v vodi, o tem, da so bazeni ovalni in polni vroče žveplaste vode ter da te pogoltnejo v svoja klokotajoča vodnata usta. Pred njim, na drugem koncu sobe, je bilo veliko okno z zavesami. Stopil je tja, kar obut. Vonj po pomarančah, ki se je širil po celi sobi, je bil zdaj še močnejši. Kot bi si nekdo lupil pomaranče v vseh kotih sobe.
Odprl je okno, za katerim so bila težka, lesena, bela polkna, ki jih je zdolgočaseno razprl. Predenj je kot prešerni otrok skočil pogled navzdol: ulica, avto, še en, še en, pa še trije, …, tovornjak, dve ženski, dva psa, pet otrok, skupina babic z vnučki, gospa hitre hoje z usnjeno torbico, gospod s preznojenim čelom in z madeži na srajci, avto, še en, še dva, še trije …
Pa je zamenjal perspektivo. Tokrat je šel s pogledom navzgor: oblaki, ki so se česali en prek drugega, nebo, ki jih je gladilo, morje v daljavi, vonj po lahkotni soli, ki je šel vzporedno z vonjem pomaranče, ki se je spet prikradel iz sobe za njim.
Za hip je pomislil, kdo je bil prej tu, kdo je jedel pomarančo, kdo jo je lupil in kaj je pri tem občutil. Najbrž sta bila kakšna ljubimca. Mogoče sta želela prekriti vonj po strahu nemogoče združitve dveh teles, dveh duš; kajti v vsaki erotiki sta strah in pričakovanje tista, ki vznemirjata, vodita in na koncu zadušita. Morda je bila sobarica s parfumom divje pomaranče. Morda je bil nekakšen samotar, ki ne vidi drugega smisla, kot sedeti sam, zapuščen, v prazni hotelski sobi, in si lupiti osamljene pomaranče. Samotar, kot je bil on. Še en. Vedno več jih je na tem okisanem grebenu vesolja.
Po obilni hotelski večerji mu ni preostalo drugega, kot da si poišče kakšno družbo. Na desni je slonela stara ženska, kakih šestdeset je štela in kakih šest piv je že spila. Glava ji je kinkala v smeri proti spancu.
»Kako?«
»Super. Zelo dobro …«
To so bile igrice med nekaj vprašati in morda tudi kaj odgovoriti. Alman je rad spraševal, starka pa ne eno ne drugo. Zdaj je zares zaspala. Spala je tudi podoba tam doli, na koncu. Drugega – razen teh dveh – in gostilničarke Svele ni bilo.
»Še prinesem kaj?« je vprašala Svela.
»Še eno pivo, ja …«
Kako mu je odleglo. Gostilničarka je celo govorila. In pri tem je brisala pult in lepo zavijala z očmi. Opazil je, da je bila gibka, stara kakih trideset, kot on, in da sta se ji za majico stiskali dve mični bučki z našpičenima muhicama.
»Bo?« je vprašala, ko je naredil prvi požirek hladnega piva.
»Bo! Dobro je!« je odvrnil Alman.
Tako sta se pogovarjala še nekaj časa …
Včasih so mu trznile obrazne mišice, kadar je njena roka zapeljala v ovinek, s krpo po pultu, in se narahlo dotaknila njegove osamljene kože. Zdelo se mu je, da res obvlada svoje delo, da obvlada vse: prostor, čas in zapeljevanje.
Svela se je gola zvalila nanj in ga zajahala. Če bi bila sila trenja tisti hip prava, bi se še zaljubila vanj, tako pa je opazila, da ima kar malo prevelik trebuh, da je kosmat kot medved in da med seksom neprijetno cvili. Bolj ga je naskakovala, bolj je cvilil. Nazadnje ni vedela več, ali seksa s podgano ali kaj.
Zdaj sta zamenjala položaj. Še vedno je jahala, le da zdaj njegov oslinjen jezik, ki se je zabijal v mokrotno omarico ljubezni in se gibko premikal po njej. Včasih jo je stresla elektrika, do trenutka, ko so se vse sile položile skladno in ji je prišlo. Vzela mu ga je v usta, z desnico pa mu je gnetla pivski trebuh, ki je spominjal na belo testo. Nazadnje mu je prišlo, tako da je razpakiral vse kovčke svojega poželenja in ji razgalil vso svojo vsebino. Sploh mu ni padel. Obrnil jo je v pasji položaj in jo porival še naprej, da je obema prišlo še drugič. Tokrat manj silovito, a je Alman konec, potem ko sta se zvalila po veliki razmetani postelji, naznanil z besedami pesnika: »Ženske so lepe. V poeziji in na sliki, ker imajo en tak molk v popku ...«
Svela na te besede ni nič odreagirala. Oblekla se je in zapustila sobo. Alman pa je ležal v poltemi, na postelji, in rekel v prazno: »Ja, to žensko sem imel rad! Deset minut več kot samega sebe.«
Hotelska soba je bila temna. Zavese so bile vedno bolj črne. Stene so se čudno lomile. Vrata zunaj so bila zvočnejša kot kadar koli. Nekdo je potrkal nanje. Alman je odprl in ni razumel. Ne Svele, ne moških, ki so stali zunaj, ga ostro gledali in premerjali od nog do glave. Eden je že pripravljal lisice, da mu vzame prostost. Drugi je napel mišice, Svela je jokala. Kot val lačnih mravelj so se spustili v prazno sobo, polno teme in črnih zaves ob oknu. Onadva sta vstopila in še deset moških, ki so spremljali Svelo. Ona se je postavila pred Almana in ga gledala v oči …
»Svela, ne razumem, kaj se dogaja? Kaj delajo ti moški tukaj?«
»Veš, kaj sva imela!« je rekla zdaj ona.
»Svela, samo seks je bil.«
»Seks ne prenese besede samo! Seks je igra dati-dobiti. Dobiti, Alman, dobiti!«
»Kaj iščejo po sobi?« je vprašal Alman živčno in pogledoval po moških, ki so nekaj iskali po vseh kotičkih. Prevrnili so posteljo, trgali predale iz njihovih varnih okov, odpirali omare, na kar je eden med njimi zavpil: »Našel sem!«
Alman se je približal prazni vrečki, ki jo je držal eden od moških v rokah. Napihnjena je bila, polna zraka. Alman je strmel vanjo in se čudil.
Svela je naposled pristopila in rekla: »Sem vam rekla. Užival je. Me otipaval po celem telesu, me božal in lizal … Prišlo mu je, dvakrat, pa ni plačal!«
»Si kurba ali kaj?!« je zarohnel Alman, ker ni vedel, kaj naj, »Saj nisi rekla, da moram karkoli plačati. Če bi vedel …«
»Če bi vedel? Mar ni logično? Seksam za položnice, drugega smisla v tem ne vidim! V tej vrečki je vonj najinega seksa, Alman! Tu notri je najinih trideset minut, Alman, ki so ostale neplačane! Vedeti bi moral, da v seksu ni drugega kot projekcija položnic, Alman!«
Almana so moški odpeljali v klet hotela, ga divje obrcali, pretepli, da mu je zob vzletel proti stropu kot beli osvobojeni ptiček. Slišalo se je nekaj njegovih mučnih krikov, ki jih je sprožilo Almanovo mučeno telo, in na koncu še močan strel v njegovo levo bradavico. Levo, ker je tudi njej gnetel levo dojko hitreje, več in bolj kot desno.
»Ni plačal,« je ponavljala Svela nekje v mraku kleti, »ni plačal …«
Olupila si je pomarančo in jo jedla z največjo slastjo, medtem ko je gledala Almanovo na stol privezano truplo. Preden je odšla iz hotela, je nastavila pomarančne olupke v tisto sobo, pod posteljo, da se bo tudi naslednji gost vprašal: Kaj je to, da tako po pomarančah diši?
In še: Kdo je zakrival vonj po strahu ali vonj po razdalji ali celo vonj po smrti? Kdo? In komu so te pomarančne vonjave v resnici sploh namenjene?
