Okrog rdeče pomladi se bo ovila.
Do koščice ni daleč. Do koščice ni blizu.
V centru mesa je center. Od tam izvira.
Od tam njeno ljubkovanje zgodnjega jutra v sebi.
Pozni večer je tudi zakopala vase.
Pod toplo, rdečo kožo. Nastavlja se. In vabi.
In vpliva na sonce. Sonce jo posnema,
ko pada izza drevesa kot rdeča češnja
in se obesi na drevo. K njej.
In začutita drug v drugem podobno koščico.
2
BANANE
Banane raziskujejo. V šopih stojijo.
Ovohavajo skozi zelene nosove.
Dolge so kot afriški dan. Kot pesek,
ki ga nosijo za olupki. Pesek,
ki se je strdil v mehko belo srce.
Banane raziskujejo dneve, njihove premike,
ločitve, dihanje ljudi, ki baje bivamo.
Banane nas ovohavajo kot umirjeni psi.
Banane so na koncu rumene in
obenem umazane s krvjo. Zemlja krvavi iz njih.
Iz nosov se ji navzgor cedijo gosti, krvavi smrklji.
3
JAGODA
Kje pravzaprav si, jagoda, ko te plemeniti
žgano jutro? In kam?
Kam se ti nabira tema? Globača? Tvoj kis?
Kje se zmehča glava, ki leze vase?
Kam rasteš, jagoda, ko ti postaja jutro pretesno
in se nasloniš na čas? Na lastni prostor?
Na večer, ki to ni?
Kam počiš, ljubica,
ko ti tu zmanjka prostora?
4
LIMONA
Limona poči. V sebe. S sunkom.
S sunkom se zakotali. S sunkom špricne.
Po listih. Solze se cedijo v veliko zemljo.
In se vzpnejo nazaj.
Oko zapeče: naše in njeno.
In se sprime: naše in njeno.
Med njima je vse, kar je okrog njiju,
in kar je mèd in mèd in mèd.
Kaj je? Kaj?!
Da ni to, kar nam že vse življenje po tihem uhaja iz telesa …
5
LUBENICA
Rekla bi, naj se otroci hranijo s koščicami,
da bodo vzkalili,
naj ji nežne roke ženske operejo obraz od znotraj,
naj si moški operejo suha usta z njeno notranjo ranljivostjo,
naj ostanke položijo na zemljo,
na njeno telo,
ki je nastajalo,
medtem ko je rasla nazaj v maternico,
tja,
kjer je bilo tako,
kot bi ne bilo dovolj centimetrov.
In je bilo v vsakem milimetru
kilometre ljubezni.
6
JABOLKO
Jo pravilno bereš? Je lepo napisana?
Kako ji bo naslov – Jutro? Pena? Slad?
Kako jo boš obrisal, da bo? Da še vedno bo?
Zaljubljena in odprta? Kam jo boš dal –
Na mizo? Na omarico? V usta?
Jo upaš pregrizniti? Preklati? Ubiti?
Jo boš res preklal z vsemi zobmi,
da bo padla kot zdrobljena, hreščeča glasba,
kot človek, ki se je upognil iz prostora
in postal nikjer in nikoli več?
Jo upaš zabiti v čas? Izdreti iz lepote?
Jo suniti? Se sploh upaš dotakniti njene energije?
Njene ideje, ki jo nosi? Njenega, kar je njeno?
Ona je, jabolko, gladko, da vse spolzi.
Dosledno. In vedno. In večno.
Čeprav jo imaš, je nimaš. Čeprav jo držiš,
jo istočasno spuščaš skozi svoje središče.
In iščeš naslov – Pot? Dotik? Možnost?,
kako jo obdržati in kako pojesti,
ne da bi jo pri tem razdrl in ranil
in spremenil v kašo in bi se spomnil,
da bo čas nekoč to isto napravil s tvojim obrazom?
7
KIVI
Ta zelena, mučilna naprava s koščicami,
ta sadist z dlakavo skorjo, z nohti v očeh,
s konicami v koži, z iglami v grlu,
ta napeta piraja, ki plava v njem,
ki odgrizne jezik in ustno votlino in splava med žile
in nas žre od znotraj in nas do konca izprazni.
Ta stroj, ki ima v sebi taborišče okusa,
ki bo dal koščice v nas,
da bodo napadle
in posrkale svetlobo iz oči
in številke iz mišic
in mokri prah z dna kosti.
In te koščice, dolge nič centimetrov,
nam bodo kri zalepile nekega dne.
Globoko v zemljo.
8
ANANAS
Zakaj si se spojil? Zakaj se nisi,
prevrnil v lastne oči na primer?
Zakaj si oder? Se hočeš uprizoriti?
Do kam? Do zemlje? Čez obraz?
Prek svojih delov, ki sestavljajo odnose?
S katerim bitjem bi cvetel, če te ne bi srečala
usta, če te ne bi goltalo grlo, lačno in mlačno?
Si res hočeš do konca zapeti skorjo?
Biti nedostopen sadež, ki ničesar ne pozna?
Ker se noče poznati …
Zakaj si se spojil? Zakaj vse takoj prežvečiš?
Zakaj nas potem pljuvaš, kot da si ne zaslužimo?
Kot da si zaslužimo le trdi pljunek, ananasov kamen?
Slišiš, ananasek, zvonovi ti zvonijo?
Krsta je v tebi. Ti si v njej. Ti neseš njo, ona tebe.
Ti se ustaviš, ona te zatesni in potuje naprej.
Tako je to. Krste so vztrajne plesalke vesolja,
mi njihovi soplesalci – one izbirajo, s kom bodo na koncu plesale …
9
HRUŠKA
Imeti en sam namen: iti v njen ugriz
in se vprašati, kje in kako se začeti
in kdo je maternica komu.
Imeti en sam namen: iti skozi njeno toplo stran
in se segreti v njene olupke
in se zadržati v peclju, polnem življenja.
Imeti en sam namen: sebe spreminjati
in se pojesti s hruško
in se nenadoma s severa telesa glasno poklicati na jug.
10
MALINA
Mar ni življenje podobno malinam,
ki jih grmi pripnejo nase
in odpnejo nekega dne
in spustijo skozi odprte predale
zemlje?
In ti predali –
še nihče doslej jih ni uspel zapreti!
11
ROBIDA
Okus je blizu prostora, vonj blizu dveh življenj –
tvojega in tistega, ki te jé.
V tebi ni reda. Ni te, v lastnem mesu te ni, v tebi te ni.
Rada kartaš s svojo notranjostjo. S svojimi in njegovimi mislimi.
Kot domine padajo ideje na tvoji meji. Hočeš se skriti,
da boš kot najmanjša žilica v vratu. Utriplješ že tako.
Tako, da se spustiš. Z njim. Z jedcem, ki te jé, ki te občuduje, vonja.
In se mu zategneš med kosti, okoli hrbtenice mu zrasteš kot bršljan,
ki gloda tesnobo.
Ti si njegov strah, ker se ravno dovolj ne vidiš.
In se ravno dovolj vidiš.
Ponekod si, ponekod te sploh ni. Tvoji centimetri so bombe
v njegovih ustih, črte na dlaneh si mu posilila
in spremenila usodo, da je jokal s pritiskom dveh metrov,
s strastjo sedmih milj se je hotel ustaviti. Bi se moral. Bi se.
Pa se ni. Brizgnila si se mu med bele zobe, ko te je žvečil,
k sebi si jih stisnila, da so bila usta črtasta,
da je strahovita zebra stekla iz njih in nam uredila občutke –
nekaj res ni v redu, nekaj pa res ne!
In še nujno vprašanje:
Ali se črne robide v resnici sploh lahko žrejo,
in to z našimi belimi zobmi?
1
ČEŠNJA
Okrog rdeče pomladi se bo ovila.
Do koščice ni daleč. Do koščice ni blizu.
V centru mesa je center. Od tam izvira.
Od tam njeno ljubkovanje zgodnjega jutra v sebi.
Pozni večer je tudi zakopala vase.
Pod toplo, rdečo kožo. Nastavlja se. In vabi.
In vpliva na sonce. Sonce jo posnema,
ko pada izza drevesa kot rdeča češnja
in se obesi na drevo. K njej.
In začutita drug v drugem podobno koščico.
2
BANANE
Banane raziskujejo. V šopih stojijo.
Ovohavajo skozi zelene nosove.
Dolge so kot afriški dan. Kot pesek,
ki ga nosijo za olupki. Pesek,
ki se je strdil v mehko belo srce.
Banane raziskujejo dneve, njihove premike,
ločitve, dihanje ljudi, ki baje bivamo.
Banane nas ovohavajo kot umirjeni psi.
Banane so na koncu rumene in
obenem umazane s krvjo. Zemlja krvavi iz njih.
Iz nosov se ji navzgor cedijo gosti, krvavi smrklji.
3
JAGODA
Kje pravzaprav si, jagoda, ko te plemeniti
žgano jutro? In kam?
Kam se ti nabira tema? Globača? Tvoj kis?
Kje se zmehča glava, ki leze vase?
Kam rasteš, jagoda, ko ti postaja jutro pretesno
in se nasloniš na čas? Na lastni prostor?
Na večer, ki to ni?
Kam počiš, ljubica,
ko ti tu zmanjka prostora?
4
LIMONA
Limona poči. V sebe. S sunkom.
S sunkom se zakotali. S sunkom špricne.
Po listih. Solze se cedijo v veliko zemljo.
In se vzpnejo nazaj.
Oko zapeče: naše in njeno.
In se sprime: naše in njeno.
Med njima je vse, kar je okrog njiju,
in kar je mèd in mèd in mèd.
Kaj je? Kaj?!
Da ni to, kar nam že vse življenje po tihem uhaja iz telesa …
5
LUBENICA
Rekla bi, naj se otroci hranijo s koščicami,
da bodo vzkalili,
naj ji nežne roke ženske operejo obraz od znotraj,
naj si moški operejo suha usta z njeno notranjo ranljivostjo,
naj ostanke položijo na zemljo,
na njeno telo,
ki je nastajalo,
medtem ko je rasla nazaj v maternico,
tja,
kjer je bilo tako,
kot bi ne bilo dovolj centimetrov.
In je bilo v vsakem milimetru
kilometre ljubezni.
6
JABOLKO
Jo pravilno bereš? Je lepo napisana?
Kako ji bo naslov – Jutro? Pena? Slad?
Kako jo boš obrisal, da bo? Da še vedno bo?
Zaljubljena in odprta? Kam jo boš dal –
Na mizo? Na omarico? V usta?
Jo upaš pregrizniti? Preklati? Ubiti?
Jo boš res preklal z vsemi zobmi,
da bo padla kot zdrobljena, hreščeča glasba,
kot človek, ki se je upognil iz prostora
in postal nikjer in nikoli več?
Jo upaš zabiti v čas? Izdreti iz lepote?
Jo suniti? Se sploh upaš dotakniti njene energije?
Njene ideje, ki jo nosi? Njenega, kar je njeno?
Ona je, jabolko, gladko, da vse spolzi.
Dosledno. In vedno. In večno.
Čeprav jo imaš, je nimaš. Čeprav jo držiš,
jo istočasno spuščaš skozi svoje središče.
In iščeš naslov – Pot? Dotik? Možnost?,
kako jo obdržati in kako pojesti,
ne da bi jo pri tem razdrl in ranil
in spremenil v kašo in bi se spomnil,
da bo čas nekoč to isto napravil s tvojim obrazom?
7
KIVI
Ta zelena, mučilna naprava s koščicami,
ta sadist z dlakavo skorjo, z nohti v očeh,
s konicami v koži, z iglami v grlu,
ta napeta piraja, ki plava v njem,
ki odgrizne jezik in ustno votlino in splava med žile
in nas žre od znotraj in nas do konca izprazni.
Ta stroj, ki ima v sebi taborišče okusa,
ki bo dal koščice v nas,
da bodo napadle
in posrkale svetlobo iz oči
in številke iz mišic
in mokri prah z dna kosti.
In te koščice, dolge nič centimetrov,
nam bodo kri zalepile nekega dne.
Globoko v zemljo.
8
ANANAS
Zakaj si se spojil? Zakaj se nisi,
prevrnil v lastne oči na primer?
Zakaj si oder? Se hočeš uprizoriti?
Do kam? Do zemlje? Čez obraz?
Prek svojih delov, ki sestavljajo odnose?
S katerim bitjem bi cvetel, če te ne bi srečala
usta, če te ne bi goltalo grlo, lačno in mlačno?
Si res hočeš do konca zapeti skorjo?
Biti nedostopen sadež, ki ničesar ne pozna?
Ker se noče poznati …
Zakaj si se spojil? Zakaj vse takoj prežvečiš?
Zakaj nas potem pljuvaš, kot da si ne zaslužimo?
Kot da si zaslužimo le trdi pljunek, ananasov kamen?
Slišiš, ananasek, zvonovi ti zvonijo?
Krsta je v tebi. Ti si v njej. Ti neseš njo, ona tebe.
Ti se ustaviš, ona te zatesni in potuje naprej.
Tako je to. Krste so vztrajne plesalke vesolja,
mi njihovi soplesalci – one izbirajo, s kom bodo na koncu plesale …
9
HRUŠKA
Imeti en sam namen: iti v njen ugriz
in se vprašati, kje in kako se začeti
in kdo je maternica komu.
Imeti en sam namen: iti skozi njeno toplo stran
in se segreti v njene olupke
in se zadržati v peclju, polnem življenja.
Imeti en sam namen: sebe spreminjati
in se pojesti s hruško
in se nenadoma s severa telesa glasno poklicati na jug.
10
MALINA
Mar ni življenje podobno malinam,
ki jih grmi pripnejo nase
in odpnejo nekega dne
in spustijo skozi odprte predale
zemlje?
In ti predali –
še nihče doslej jih ni uspel zapreti!
11
ROBIDA
Okus je blizu prostora, vonj blizu dveh življenj –
tvojega in tistega, ki te jé.
V tebi ni reda. Ni te, v lastnem mesu te ni, v tebi te ni.
Rada kartaš s svojo notranjostjo. S svojimi in njegovimi mislimi.
Kot domine padajo ideje na tvoji meji. Hočeš se skriti,
da boš kot najmanjša žilica v vratu. Utriplješ že tako.
Tako, da se spustiš. Z njim. Z jedcem, ki te jé, ki te občuduje, vonja.
In se mu zategneš med kosti, okoli hrbtenice mu zrasteš kot bršljan,
ki gloda tesnobo.
Ti si njegov strah, ker se ravno dovolj ne vidiš.
In se ravno dovolj vidiš.
Ponekod si, ponekod te sploh ni. Tvoji centimetri so bombe
v njegovih ustih, črte na dlaneh si mu posilila
in spremenila usodo, da je jokal s pritiskom dveh metrov,
s strastjo sedmih milj se je hotel ustaviti. Bi se moral. Bi se.
Pa se ni. Brizgnila si se mu med bele zobe, ko te je žvečil,
k sebi si jih stisnila, da so bila usta črtasta,
da je strahovita zebra stekla iz njih in nam uredila občutke –
nekaj res ni v redu, nekaj pa res ne!
In še nujno vprašanje:
Ali se črne robide v resnici sploh lahko žrejo,
in to z našimi belimi zobmi?
