Tokratni zapis o srečanju z literati seniorji v Logatcu bom izkoristil za nekaj kritičnih besed. Pričel ga bom z zaključnim dejanjem na srečanju v Logatcu, ko sem zapuščal prizorišče literarnega večera, na katerem so se predstavili udeleženci; takrat me je namreč tik pred odhodom precej grobo in jezno zaustavila gospa na berglah, ki je prej sedela med poslušalci. Dejala je, da mi bo nekaj povedala. Prav, sem ji odvrnil, nič hudega sluteč. A jezen izraz na njenem obrazu je dal hitro slutiti, da se bliža »nevihta razočaranja«. In se je usulo iz nje, češ zakaj nisem izbral njene prijateljice, ki je svoje pesmi prebrala najlepše, daleč najbolj doživeto in mnogo bolj izvirno kot drugi … Gospo sem prekinil v njenem precej sunkovitem očitanju in se prijazno poslovil. Preprosto, ni se mi ljubilo razlagati, kaj je pravzaprav branje, kaj literatura, kaj literarni natečaj in da ona, sicer kot poslušalka, meša jabolka in hruške.
Ta dogodek mi je dal še kasneje veliko misliti. Misliti o tem, kako poslušalci in gledalci na takšnih zaključnih literarnih večerih doživljajo prebrana dela. Očitno izrazito subjektivno in nacentrirano zgolj in samo na svoje bližnje, prijatelje …
Tudi med nekaterimi udeleženci sem zaznaval precej občutka pretirane samozadostnosti, užaljenosti, ker niso dobili več besede, več možnosti, več, več, več … Pa sem jim poskušal, kot zmeraj doslej, povedati, da je pravo izhodišče skromnost, tista skromnost, ko ponižno poklekneš pred obličje umetnosti in se zahvališ za vse tiste redke trenutke, ko se lahko zares spogledaš z njo. Ob vsem pa, kar naprej poudarjam, so temelj: branje, poslušanje, zorenje, nadgrajevanje, želja po razvoju … in velika mera samokritičnosti, ki, resnici na ljubo, velikokrat umanjka.
Skupina, s katero sem delal, je bila sicer množična, ustvarjalci raznoliki, večina jih je dokaj suvereno pristopila k pogovoru in h kreativnim delavnicam, a tudi tu ni šlo brez občasnega nepotrebnega razlaganja o raznih okoliščinah nastanka nekega besedila. Take zastranitve so, milo rečeno, nekulturne do preostalih slušateljev. Držimo se začrtane niti, sem moral večkrat ponoviti.
Vem, nekdo bi mi lahko očital, da moraliziram, a takšen balast je preprosto nepotrebna izguba časa. Tudi neskončna zaverovanost v to, da je ( le) moje najboljše, je lahko tisti oklep, ki onemogoča globoko zadihati in uživati svojo ustvarjalnost skozi polna pljuča.
Nekaterim od piscev je to gotovo uspelo. Mnogi so že pokazali visoko stopnjo estetizacije, suverenosti in izvirnosti. Na koncu pa sem izbral le dve poetiki, ker sta bili dodelani do te (najvišje) stopnje, da sta izpovedovali tisto nekaj »več«.
Pesmi, napisane izpod peresa Majde Kočar, so izrazito plastične, polne in bogate s sinestetičnimi preobrati; jezik je gnetljiv, kompakten, stavki zazvenijo v neko bolečo praznino, a nas že v naslednjem spet povrnejo na polje čutno izpovedane erotične poezije. Mesenost se poleže na pravih mestih. Pisava izkazuje zrelost in veliko notranjo kontrolo, ki je še zlasti pomembna, ko gre za take motive in teme.
Milan Žniderič pa preseneča s spretnim prepletom fabule in svojstvenega sloga. Sintaksa sicer neredko deluje razbito, mestoma nekompatibilno – a v resnici gre največkrat za tehniko zlaganja kock, ki jih iz razbitin sestavimo v trdno jezikovno strukturo. Presenečenj kar ne zmanjka, zato zgodba nazadnje preseže primarno raven psihologizacije in preide v tisto, po čemer današnji bralec tako zelo hrepeni: v eno pravo, pravcato zabavno branje!
In z zabavno platjo literature bom tudi sklenil. Morda bi se lahko v prihodnjem letu seniorski literati v večjem številu usmerili proč od prežvečenih tem mladosti, spominov in večdimenzionalnega tarnanja in bi pisali o tem danes, tukaj, o aktualnih temah, ki jih družbene razmere na veliko ponujajo ...
Predvsem pa bo potrebnega še veliko dela na področju samokritičnosti, ki je nujni ventil, da ne spustimo prav vsega, kar zapišemo, v bralski eter.
Tokratni zapis o srečanju z literati seniorji v Logatcu bom izkoristil za nekaj kritičnih besed. Pričel ga bom z zaključnim dejanjem na srečanju v Logatcu, ko sem zapuščal prizorišče literarnega večera, na katerem so se predstavili udeleženci; takrat me je namreč tik pred odhodom precej grobo in jezno zaustavila gospa na berglah, ki je prej sedela med poslušalci. Dejala je, da mi bo nekaj povedala. Prav, sem ji odvrnil, nič hudega sluteč. A jezen izraz na njenem obrazu je dal hitro slutiti, da se bliža »nevihta razočaranja«. In se je usulo iz nje, češ zakaj nisem izbral njene prijateljice, ki je svoje pesmi prebrala najlepše, daleč najbolj doživeto in mnogo bolj izvirno kot drugi … Gospo sem prekinil v njenem precej sunkovitem očitanju in se prijazno poslovil. Preprosto, ni se mi ljubilo razlagati, kaj je pravzaprav branje, kaj literatura, kaj literarni natečaj in da ona, sicer kot poslušalka, meša jabolka in hruške.
Ta dogodek mi je dal še kasneje veliko misliti. Misliti o tem, kako poslušalci in gledalci na takšnih zaključnih literarnih večerih doživljajo prebrana dela. Očitno izrazito subjektivno in nacentrirano zgolj in samo na svoje bližnje, prijatelje …
Tudi med nekaterimi udeleženci sem zaznaval precej občutka pretirane samozadostnosti, užaljenosti, ker niso dobili več besede, več možnosti, več, več, več … Pa sem jim poskušal, kot zmeraj doslej, povedati, da je pravo izhodišče skromnost, tista skromnost, ko ponižno poklekneš pred obličje umetnosti in se zahvališ za vse tiste redke trenutke, ko se lahko zares spogledaš z njo. Ob vsem pa, kar naprej poudarjam, so temelj: branje, poslušanje, zorenje, nadgrajevanje, želja po razvoju … in velika mera samokritičnosti, ki, resnici na ljubo, velikokrat umanjka.
Skupina, s katero sem delal, je bila sicer množična, ustvarjalci raznoliki, večina jih je dokaj suvereno pristopila k pogovoru in h kreativnim delavnicam, a tudi tu ni šlo brez občasnega nepotrebnega razlaganja o raznih okoliščinah nastanka nekega besedila. Take zastranitve so, milo rečeno, nekulturne do preostalih slušateljev. Držimo se začrtane niti, sem moral večkrat ponoviti.
Vem, nekdo bi mi lahko očital, da moraliziram, a takšen balast je preprosto nepotrebna izguba časa. Tudi neskončna zaverovanost v to, da je ( le) moje najboljše, je lahko tisti oklep, ki onemogoča globoko zadihati in uživati svojo ustvarjalnost skozi polna pljuča.
Nekaterim od piscev je to gotovo uspelo. Mnogi so že pokazali visoko stopnjo estetizacije, suverenosti in izvirnosti. Na koncu pa sem izbral le dve poetiki, ker sta bili dodelani do te (najvišje) stopnje, da sta izpovedovali tisto nekaj »več«.
Pesmi, napisane izpod peresa Majde Kočar, so izrazito plastične, polne in bogate s sinestetičnimi preobrati; jezik je gnetljiv, kompakten, stavki zazvenijo v neko bolečo praznino, a nas že v naslednjem spet povrnejo na polje čutno izpovedane erotične poezije. Mesenost se poleže na pravih mestih. Pisava izkazuje zrelost in veliko notranjo kontrolo, ki je še zlasti pomembna, ko gre za take motive in teme.
Milan Žniderič pa preseneča s spretnim prepletom fabule in svojstvenega sloga. Sintaksa sicer neredko deluje razbito, mestoma nekompatibilno – a v resnici gre največkrat za tehniko zlaganja kock, ki jih iz razbitin sestavimo v trdno jezikovno strukturo. Presenečenj kar ne zmanjka, zato zgodba nazadnje preseže primarno raven psihologizacije in preide v tisto, po čemer današnji bralec tako zelo hrepeni: v eno pravo, pravcato zabavno branje!
In z zabavno platjo literature bom tudi sklenil. Morda bi se lahko v prihodnjem letu seniorski literati v večjem številu usmerili proč od prežvečenih tem mladosti, spominov in večdimenzionalnega tarnanja in bi pisali o tem danes, tukaj, o aktualnih temah, ki jih družbene razmere na veliko ponujajo ...
Predvsem pa bo potrebnega še veliko dela na področju samokritičnosti, ki je nujni ventil, da ne spustimo prav vsega, kar zapišemo, v bralski eter.
