.
enostavna pesem se začne tako
da narediš piko na njenem začetku
in eno tu.
in tu.
in še tri za vejico,
…
in nato narediš
v želji po drugačnosti
vprašaj?
in se nato brez ločil vprašaš
česa je bilo doslej v tvojem življenju največ
pik
klicajev
ali vprašajev
in še
zakaj ne bi te pesmi zaključil bolj drzno
z dvopičjem na primer
:
I
na obronku
stoji dan
in opazuje
golo noč
kako si liže temne ustnice
in jo povleče
skozi dvopičje dišečih nosnic
:
in ko noč zapre roke
v svojo temno lepoto
se njeni pomišljaji zarišejo
v zvezde
ki padajo
–
–
dol
–
–
dol
–––
po najdaljšem in najtemnejšem nočnem pomišljaju –––––
plezajo poletni črički
in čirikajo
v pesniški signal
te pesmi
II
ko se pike skotalijo
po belem papirju
kot topli orehi
kot oči dreves
…… … . … …. … …
… …………… ….. ..
……… …… ………… .
…………………………..
… .. . . . . . ………… ..
krošnje v pesmi zacvetijo
kot slovnica sonca
in ločila se zvijejo
v najnežnejši del pravopisa
III
klicaj
se nagne
in zaniha
. /
in niha
̷ .
in skoraj razpade
dokler se ne ustavi
in obstoji
!
a se ponovno nagne
/ .
in pade
vodoravno se razleti
v pomišljaj
–
in globoko piko
.
in potem se ugrezne
na papir
kot škorenj pisala
v sneg
ki ga je pesnik nabral
v svoje nikoli izpovedane dlani
IV
z vejicami kapljamo
vsi
vsak
vztrajno
po pesmi
navzdol
,
,
,
,
,
,
,
dokler se ne zberemo na dnu
kot kondenz navdiha
ki sega
od enega
do drugega
roba življenja
,,,,,,,,,,,,,,,,,,,,,,,,,,,,,,,,,,,,,,,,,,,,,,,,,,,,,,,,,,,,,,,,,,,,,,,,,,,,,,,,,,,,,,,,,,,,,,,,,,,,,,,,,,,,,,,,,,,,,,,,,,,,,,,,,,,,,,,,,,,,,,,,,,,,,,,
V
odprem pesem
in vanjo pospravim
vsako vejico
posebej
v štiri ravne vrste
jih zložim
in uredim
, , , , , , , , ,
, , , , , , , , ,
, , , , , , , , ,
, , , , , , , , ,
in potem pesem
do tu
nepredušno zaprem
razen ene vejice
razen te vejice ,
te ne dam v pesem
zunaj jo pustim
in opazujem
da bi videl
kako hrepenijo ta pravopisna bitja
eno po vseh drugih
vsa druga po eni celoti
VI
vsaka pesem ima steno
krhka je
stihasta
iz bele pesniške moke
ki jo je zmlel
zvočni mlin
vsaka pesem ima veliko sten
pesnik piše po njih
včasih stene ukrivi
v vprašaj
?
včasih jih strne
v piko
.
ali
skoči
navzgor
v klicaj
!
in navzdol
do roba
nove pesmi
ki je ne zaključi zares
kajti
v vsaki pesmi ostane mnogo
mnogo
nepopisanih sten
VII
vzeti se iz nevidnega papirja
se odlepiti s površine pisanja
in se zgostiti
v končni vprašaj
ki pesnika vztrajno
in boleče
ločuje
od bistva
vsake pesmi
?
VIII
to je drzno približevanje oklepajev
( )
drug proti drugemu drsita
( )
belo med njima se krči
( )
še bliže (si) zdrsneta
( )
skoraj do konca (si) sežeta
( )
skoraj
navijeta
eno življenje na drugega
( )
tako zelo blizu sta (si)
( )
dokler se ne stisneta
do konca
v tesno lupino belega
()
in znotraj njiju
je tako poseben molk
da ga ni mogoče utišati
ko bo eksplodiralo
se bo pesnik
z ločili razmetal
po vseh pesmih
tega sveta
0
.
enostavna pesem se začne tako
da narediš piko na njenem začetku
in eno tu.
in tu.
in še tri za vejico,
…
in nato narediš
v želji po drugačnosti
vprašaj?
in se nato brez ločil vprašaš
česa je bilo doslej v tvojem življenju največ
pik
klicajev
ali vprašajev
in še
zakaj ne bi te pesmi zaključil bolj drzno
z dvopičjem na primer
:
I
na obronku
stoji dan
in opazuje
golo noč
kako si liže temne ustnice
in jo povleče
skozi dvopičje dišečih nosnic
:
in ko noč zapre roke
v svojo temno lepoto
se njeni pomišljaji zarišejo
v zvezde
ki padajo
–
–
dol
–
–
dol
–––
po najdaljšem in najtemnejšem nočnem pomišljaju –––––
plezajo poletni črički
in čirikajo
v pesniški signal
te pesmi
II
ko se pike skotalijo
po belem papirju
kot topli orehi
kot oči dreves
…… … . … …. … …
… …………… ….. ..
……… …… ………… .
…………………………..
… .. . . . . . ………… ..
krošnje v pesmi zacvetijo
kot slovnica sonca
in ločila se zvijejo
v najnežnejši del pravopisa
III
klicaj
se nagne
in zaniha
. /
in niha
̷ .
in skoraj razpade
dokler se ne ustavi
in obstoji
!
a se ponovno nagne
/ .
in pade
vodoravno se razleti
v pomišljaj
–
in globoko piko
.
in potem se ugrezne
na papir
kot škorenj pisala
v sneg
ki ga je pesnik nabral
v svoje nikoli izpovedane dlani
IV
z vejicami kapljamo
vsi
vsak
vztrajno
po pesmi
navzdol
,
,
,
,
,
,
,
dokler se ne zberemo na dnu
kot kondenz navdiha
ki sega
od enega
do drugega
roba življenja
,,,,,,,,,,,,,,,,,,,,,,,,,,,,,,,,,,,,,,,,,,,,,,,,,,,,,,,,,,,,,,,,,,,,,,,,,,,,,,,,,,,,,,,,,,,,,,,,,,,,,,,,,,,,,,,,,,,,,,,,,,,,,,,,,,,,,,,,,,,,,,,,,,,,,,,
V
odprem pesem
in vanjo pospravim
vsako vejico
posebej
v štiri ravne vrste
jih zložim
in uredim
, , , , , , , , ,
, , , , , , , , ,
, , , , , , , , ,
, , , , , , , , ,
in potem pesem
do tu
nepredušno zaprem
razen ene vejice
razen te vejice ,
te ne dam v pesem
zunaj jo pustim
in opazujem
da bi videl
kako hrepenijo ta pravopisna bitja
eno po vseh drugih
vsa druga po eni celoti
VI
vsaka pesem ima steno
krhka je
stihasta
iz bele pesniške moke
ki jo je zmlel
zvočni mlin
vsaka pesem ima veliko sten
pesnik piše po njih
včasih stene ukrivi
v vprašaj
?
včasih jih strne
v piko
.
ali
skoči
navzgor
v klicaj
!
in navzdol
do roba
nove pesmi
ki je ne zaključi zares
kajti
v vsaki pesmi ostane mnogo
mnogo
nepopisanih sten
VII
vzeti se iz nevidnega papirja
se odlepiti s površine pisanja
in se zgostiti
v končni vprašaj
ki pesnika vztrajno
in boleče
ločuje
od bistva
vsake pesmi
?
VIII
to je drzno približevanje oklepajev
( )
drug proti drugemu drsita
( )
belo med njima se krči
( )
še bliže (si) zdrsneta
( )
skoraj do konca (si) sežeta
( )
skoraj
navijeta
eno življenje na drugega
( )
tako zelo blizu sta (si)
( )
dokler se ne stisneta
do konca
v tesno lupino belega
()
in znotraj njiju
je tako poseben molk
da ga ni mogoče utišati
