Marta je vstopila. Gledala sta se prek mize. Med njima je bil položaj svinčnika, posodica z bonboni, ki jih ni nikoli nikomur ponudil, bila je svetilka, kup knjig, zvezki, recepti, računalnik na levi, stetoskop, in seveda na tone merilnih trakov, nekakšnih ravnilc, kotomerov in šestil za telo.
»Ste pripravljeni, Marta?« jo je vprašal.
»Popolnoma,« je odgovorila.
»Dajva še enkrat … Torej … Še enkrat vse skupaj predelajva … Prepričani ste, da vaš nos ni na pravem mestu, da je čelo previsoko, da ste preobloženi z maščobo v trebušnem delu in bokih, da vam trebuh smešno visi, da imate preredke lase, prekoščene noge, premajhne prsi, zares krive zobe, pretolsto brado, pretrde nohte, zvite palce na rokah in preravne mezince na nogah, da ste predlakavi, da je vaša koža na zadnjici kot neerotična skorja, da imate preveliko zadnjico, da vas moti velikost vaših jeter, da sta ledvici postrani, da je hrbtenica kot pohabljen človeški lok, da je popek prenizko, da so vaši jajčniki pretežki, da je maternica kanček preveč notri in srce preveč zunaj, da so pljuča preširoka in da vam ušesa predrzno silijo s prevelike glave. Še vedno mislite tako?«
»Ja, še vedno, še vedno mislim tako!« je zakrilila kot histerična ptica.
Merlič – tako se je pisal gospod doktor – je izmeril vse njene obline, izbokline, ravnine, jih vstavil v skupno formulo za idealno telo in ji rekel, da zares precej odstopa od resnice, od želene podobe in estetike. Vendar Marti to ni nič pomenilo. Lepo pa je bilo, ko je slišala doktorjeve besede, ki so sledile …
»Popravil vas bom, Marta. Tako vas bom popravil, da ne boste vedeli, od kod se je vzela ta lepotica. Lepi boste. Kar semle stopite, k ogledalu. Vidite, vse, česar je odveč, bo manj. Česar je premalo, bo več. Vaša koža bo vaš najljubši kostim, v katerem boste hodili radostno naokrog!«
Sedem ur kasneje je prišla Marta iz Merličeve ordinacije, v čakalnico, kjer je sedela bleda ženska in še dve drugi, bolj bledi ženski. Z odprtimi usti so spremljale njeno novo podobo.
Čudovito! Čudovito!!
Leva roka ji je štrlela iz mednožja, desna iz levega očesa, glavo je imela zraščeno iz zadnjične odprtine, noge so ji cvetele iz popka, koža se ji je deviško svetila, vsi organi so bili ravno prav zunaj in ravno prav notri. Stopala so ji visela s krvavih ličnic, prsti so bili enakomerno porazdeljeni po celem telesu in z njimi je prav fino in skladno migljala.
»Lepi ste, Marta,« ji je rekel doktor v slovo in ji pomahal,«kako zelo, zelo ste lepi!«
Marta se je odkotalila na zunanji hodnik, bleda ženska je skočila k Merliču, ker je vedela – zdaj je na vrsti ona.
V zraku je škrtnilo, kot bi nekaj za hip odprlo usta in skoraj ničesar reklo.
ZAMUDA
Prečkal je zapornice, ki so se, takoj zatem, ko je prišel prek, zaprle.
To ni naključje, si je rekel, da se zapornice zganejo prav tisti trenutek. Vsak večer isto. To ni naključje.
Da je to zato, ker je prihajal tod mimo zmeraj ob isti uri, še pomislil ni. Veliko slajša mu je bila misel, da je to posledica višjih sil in principov.
Nato se je oplajal z vonjem po komaj pečenem kruhu, ki mu je silil v nosnice, ko je šel mimo pekarne proti bencinski postaji, kjer si je, kot običajno, kupil plastenko vode in majhno čokolado. Spogledal se je s prodajalcem za pultom, ki je bil že malo radoveden, kaj ta človek dela vsak večer tu, na bencinski postaji. Vendar več kot dober večer, hvala in lahko noč ni šlo od ust do ust.
Preklopil je glasbo na mp3. Olupil je čokolado, spil dva požirka in se zagledal v vlake, ki so nepremično stali. Smrdelo je po znanem železu vlakov in tirov, ki so se vlekli po zemlji kot žile, ki vodijo v globoko neskončnost. Na njih so stali vlaki. Nepremično. Nocoj nekaj ni bilo kot običajno. Običajno je šel vlak prek in moral je počakati. Nič. Vlaka od nikoder. Tiri prazni, še bolj nepremični. Prav tako vlaki. To ga je malo vznemirilo, še bolj pa, da je zagledal pet senc, ki so se počasi motale iz teme, tam od zadaj, in s hitrostjo prihajale proti njemu.
»Ej, stari, kam greš!?« je zagrmela prva senca.
»Ej, stari, pička ti materina …« so rekle tri sence hkrati v en glas – tako se mu je vsaj zdelo.
Snel je še drugo slušalko iz ušesa, da je jasno slišal. Roke so se mu malo tresle, korak je pospešil, gledal je nazaj. Ni videl še šeste sence, te, ki mu je nastavila nogo. Padel je. Slušalke so zgrmele po tleh, prav tako napravica, iz katere je po zemlji padla vsa glasba, ujeta tam notri. Predenj so prišli še novi pari nog. Nad njim so se zvijale kot senčne kače.
»Ej, stari, vohaj čevelj,« mu je rinila senca nogo v nos.
»Stari! Stari, kul … Na! Vohaj čevelj!«
Odmevalo je po temi.
Gledal je pod temna kolesa vlakov v daljavi. Skoraj bi vstal, če ga ne bi prvi par nog tako brcnil v prsi, da mu je za nekaj sekund zmanjkalo zraka. Zasopel je, na usta mu je privrela gosta slina.
»Stari,« je zakričala še ena senca,«kam pa kam? Maš kaj keša?«
»Nimam!« je strnil in dvignil pogled, v katerega je priletela ostra klofuta, za njo brca v želodec, udarec v glavo in čuden pritisk v levo nogo. Senca je stala na njem in se v histeričnem smehu pozibavala sem in tja. Čeprav se je je hotel otresti, je stala tam in pritiskala nanj. Videl je, da je ta senca vzela senčno palico, ki ga je udarila – enkrat, dvakrat, trikrat, sunkovito in do konca. Postal je omotičen, čutil je pritisk in vrtoglavico v glavi, kot bi se poslavljal. Solze so ga zalile, a temne sence niso nehale. Pljuval je po tleh. Slina se mu je zdela vse bolj gosta in temna.
»Stari, keš! Keš daj, pizda ti materina! Daj keš!«
»Ni…« ni mogel odpreti ust do konca. Čutil je, da se mu je odkrhal zob od spredaj. V dlani so ga pikali kamni. V ustih je začutil jeklen okus – kri. Sence so stale nad njim in se režale.
»Poščij ga, gnoja!« je predlagala ena od senc in se takoj zatem zvalila v divji nočni smeh.
»Poščij ga! Po gobcu ga daj! Hahaha!« je odmevalo, celo pod kolesa spečih in nepremičnih vlakov.
Kje je vlak, ki je vozil tod sicer? Kje je, da bi prekinil vse to? Kje je kdo? Kje je kaj? Kje je tisti delavec, ki hodi običajno naokrog in nekaj išče?
Začutil je scalino na svojem obrazu. Čeprav se je umaknil in je z obrazom rinil vse bolj v pesek in med kamne na tleh, mu je ena od senc obraz obrnila nazaj kvišku in scalina mu je tekla po ustih, silila mu je v oči, v katerih je začutil pekočo rezanje.
»To, stari, še jaz ga bom!« je rekla druga senca. Zdaj so po njem scale kar tri sence hkrati. Ta ritual sta spremljala lajež psov v daljavi in glasno smejanje senc, ki je odmevalo po postaji. Tema nad njim je postajala nevzdržna, scalina mu je tekla v pljuča, cedila se mu je za vrat in mu tekla daleč pod obleko. Zastokal je in se ponovno hotel pobrati.
»Kaj jamraš, stari? Ha? Kaj ti je? Prekleti kurac!«
Senca ga je brcnila. Tokrat v ustnico. Ponovno je napel vse sile, da bi se pobral s tal, pa mu ni uspelo.
»Pa … pustite me … no … kaj …« je govoril zmedeno in s težavo je počepnil. Glava mu je omahovala sem ter tja. Naposled je pričel kričati. Brcati in mahati z rokami hitro in sunkovito naokrog. To je sence spravilo v še večji smeh.
»Ne, ne, stari, kam pa kam? O, ne boš vstal kurac, jebeni! Ne, ne boš!«
Šesta senca, ki je doslej le nemo opazovala, je zdaj prijela velik oster kamen in dvignila pogled, visoko navzgor, v zatemnjeno nebo, kjer so privoščljivo svetile zvezde, ki so od daleč opazovale in uživale v gladiatorski igri senc.
»Raztrešči mu glavo!« je predlagala senca, se ponovno prijela za trebuh in se histerično smejala.
Kamen je padel in mu silovito preklal tilnik, da je počilo. Kamnita ostrina je prodrla skozi kožo, da je kri brizgnila. Sence so se v tistem trenutku izmotale proč, s smehom in histeričnim skakanjem sem in tja. Smejale so se tudi zvezde in si lizale ognjene ustnice; tako so uživale, ko so videle, kako leži tam spodaj nemočni, umirajoči, kako sope, kako piska, kako liže prah in kamenje, kako ga zaliva kri, kako je vse manj živ in vse bolj mrtev.
Še enkrat je zapiskal iz ugaslih pljuč in obležal povsem nepremičen. Kot vlaki, ki so bili ta večer zleknjeni na tire kot temni mački na preprogah sveta.
Le malo zatem je prispel vlak, ki je tod peljal vsaki večer in ki ga prej ni in ni bilo. Le malo zatem je prišel delavec, ki je tod hodil sleherni večer in nekaj iskal. A nocoj z zamudo. Nocoj je bilo vse z zamudo.
Tudi rešilni avto, iz katerega je stopil zdolgočaseni zdravnik, pogledal v ledeno hladno truplo nekaj ur kasneje in rekel:«Zamudili smo. Tu ni več česa narediti.«
DARILO ZATE
»80 kg, 176 cm, stara 33, temnopolta, rjave oči, nasmejana, poštena, iskrena, rada potujem, …«
Takšen je bil SMS, ki ga je dobil Jure natanko ob polnoči. Niti minute prej niti sekunde kasneje, zato je vedel, da je to poseben SMS, da mu je ta ženska usojena in glede na zapisano je tudi zelo lepa. Končno je našel, kar je iskal vsa ta leta. Zdaj je bilo potrebno napisati nazaj, vrniti sporočilce: »85 kg (čeprav 112 kg), 182 cm (čeprav 164 cm), star 28 (čeprav v resnici že krepko čez 50), modre oči (čeprav bledo sive), blond (čeprav plešast), pošten, odprt, zgovoren, ljubitelj narave, ki rad razvaja ženske.«
Potem je čakal. Nič. Potem je obračal mobilca. Nič. Kaj počne ta lepotica toliko časa? Kaj pa če ji ni všeč, je pomislil.
Pisk. Ja, ona je bila. Ona, ki je zdaj dobila ime. Tana. Čudovito ime. Kot iz filma. Tana, ki rada potuje, ki rada raziskuje. Prsti so se mu živčno tresli.
»Lepa moja Tana, pozdravljena, jaz sem Jure!« je napisal, ne da bi sploh razmišljal, ali zapisati svoje ali kako drugo ime. Jure. Ime, na katerega je bil ponosen, edino, česar ga ni bilo sram, kadar je pisal sporočila po telefonu.
»Jure. Seksi ime. Imaš kakšno sličico, kakšen MMS, da te vidim? Vrnem!«
Tega vprašanja se je bal. Čeprav je imel mobilni telefon, ki je omogočal fotografiranje in pošiljanje sličic, mu je v želodec sedel čuden, trdi krč in ga držal v nedogled. Roke je imel potne in mrzle. Kako naj ji pošlje svojo debelo, neprivlačno podobo. Tudi za take primere je imel stranski načrt. V rezervoarju podob je našel moškega, ki ga je snel z internetnih strani in ki je najbolj pristajal podatkom, ki jih je zapisal malo prej. Poslal je. In čakal. Ekranček je ugasnil. Tema. Nič.
Vsaka sekunda je bila neverjetno dolga. Vlekla se je. Jure je leno dvignil zavaljeni trup in vzel daljinca v roke. Histerično je menjaval program za programom.
Ekranček je posvetil. Pisk odrešitve.
»To nisi ti! Lažnivec! Vsak zna z interneta sneti fotko!«
Jure je bil prazen kot zmeraj. Vstal je, izklopil telefon in legel nazaj v posteljo.
Zjutraj je sedel v gostilni. Kadil je. In skozi steklo pogledoval na ulico. Tam so tekali otroci sem in tja. Ljudje so tekli po strminah življenja. Vsi tako hitro, naglo, eksplozivno!
»Izvolite kavico!« mu je pristavila skodelico mlada natakarica, mu potisnila račun pod roko in odhitela dalje. Še opazil ni, da se mu je medtem pridružila lepa, mlada dama.
»Je prosto?« je vprašala. Govorila je z naglasom, kot bi ne bila od tu.
Jure je pogledal naokrog. Zakaj bi sedela z njim, če je še veliko prostih miz drugje.
»Je.«
»Hvala!« je takoj zasedla stol.
Jure se ni znašel. Kaj reči? Koliko kilogramov, koliko centimetrov, kakšen …?
»Jaz sem Valerija,« mu je dala roko.
Ta ženska misli resno. Kako se ji ljubi? Ukvarjati se z njim?
»Jure,« je odgovoril.
»Videla sem vaše oči.«
»Oči?«
»Žalostne, prazne, osamljene. Sem se zmotila?« je vprašala, zavihtela cigareto in se nagnila, da bi ji jo prižgal.
»200 centimetrov,« je zamomljal.
»Kako?«
»Tako velika je žalost v očeh. Praznine je za sedem ton, osamljenosti ni moč izmeriti …«
Takoj ga je prestregla, čeprav je mislil še nekaj besed spraviti iz svojih mastnih ust: »Ponoči ste sami, hladno vam je, želite si nekoga, ki bi vas božal, stiskal, objemal ….«
Juretu je splezala vojska mravljincev od stopal navzgor po hrbtenici. Čutil je prijeten mraz, ki se je vznemirljivo širil. V licih se mu je prižgal ogenj. Rdeč žamet je bruhnil v njegov tolsti obraz. Na čelu so se zasvetile drobne potne kapljice.
»Pa dobro, zakaj ste sedli k meni? Saj nisem …«
»Nisi lep, boš rekel, nisi postaven, boš rekel. Debel si, pa vendar nihče ne vidi, koliko ognja premoreš!« ga je pričela nenadoma tikati.
Pri tem ga je božala s polkrožnimi gibi po dlani, ki se mu je rahlo tresla. V tistem je zazvonil mobilec. Še ena, ki jo je pobral v nekem oglasu. Izabela je bila njena šifra, kdo ve, kako ji je bilo v resnici ime. Nadrla ga je, da ji ni kupil nove kartice, da bi si napolnila račun in da mu ne bo več pošiljala vročih fotografij.
Jure je prekinil. Vtaknil mobilca v žep in gledal Valerijo, ki je srkala dim vase. Kaj je s to žensko? Take reči se dogajajo le v filmih.
»Če hočeš, te bom nocoj jaz grela!«
»Pa daj, ti si … Si?«
»Nisem kurba, ne, nisem! Sama sem ranjena, osamljena, lačna nekoga, poglej!«
V tistem je odpela majico. Na prsih je imela veliko tetovažo, na kateri je pisalo JANEZ. Ime v srčku je moške vselej odbijalo. Juretu je takoj postalo jasno. Takšna krasota pač ne bi prišla k njemu kar tako, zaradi oči, kot je rekla malo prej. Vedel je, vendar mu je bila vseeno všeč. Pred seboj je imel žensko iz mesa in krvi, žensko, ki bi jo lahko prijel, božal, jo objemal, jo čutil. Končno ženska, ki ni bila zgolj SMS, ki je imela obraz, prste, noge, ki je govorila z njim, mu nežno šepetala, da je osamljena kot on. In NJEGA je izbrala, da ji zaduši osamljenost, da jo nahrani s SVOJO dušo, da ji da sebe.
Pa vendar ga je malo zaskrbelo: »Valerija, kdo je ta … Janez? Si še z njim?«
S tem vprašanjem seveda gospodična ni bila preveč zadovoljna. Takoj je ugasnila cigareto, odrinila skodelico, se dvignila in stekla na ulico. Jure pa za njo. Privlačila ga je in hkrati odbijala. Strah in smisel v eni osebi. In je šla. Po dveh nogah, z visokimi petami, hitro, z dolgimi koraki, da je Jure komaj sopihal za njo. Na čelu se mu je zdaj nabral že zajeten zborček kapljic. Zaustavil jo je.
»Rad te imam!« ji je rekel. To je videl v filmu. Ni vedel, ali je zaljubljen ali dela prav ali ne. Ni vedel, kaj pravzaprav počne, vedel je, da si je želi.
»Nimaš. Čeprav imam to oznako na prsih, še nisem slaba! Janez je bil moški, ki mi je hotel pogasiti samoto, kot jaz tebi. A me je zapustil. To, na prsih, je spomin nanj.«
»Saj ti ni potrebno razlagati!« je rekel in jo objel.
Dve uri zatem je Jure mobilca s polnim seznamom šifer žensk, ki nimajo ne obraza, ne prstov, da bi božali, ne rok, ne nog, ki bi hodile, zabrisal v kot, da se je raztreščil. Šle so Tane, Emanuele, Rebeke, Izabele … Zdaj je imel v rokah živo žensko, ki ga je poljubljala, katere utrip je čutil na sebi, pa čeprav ga je drugo jutro zapustila, ga okradla in je ni videl nikoli več.
Njene podobe se spomni le še takrat, ko vzame za celo pest zdravil, da bi vsaj še za kako leto zaustavil nevarni virus, ki mu ga je podarila tisto noč, ko sta na NJENO željo strastno seksala brez kondoma.
In kadar se pogleda v ogledalu, ima čez prsi veliko temno tetovažo z imenom TANA …
KAKO STE LEPI, MARTA!
Marta je vstopila. Gledala sta se prek mize. Med njima je bil položaj svinčnika, posodica z bonboni, ki jih ni nikoli nikomur ponudil, bila je svetilka, kup knjig, zvezki, recepti, računalnik na levi, stetoskop, in seveda na tone merilnih trakov, nekakšnih ravnilc, kotomerov in šestil za telo.
»Ste pripravljeni, Marta?« jo je vprašal.
»Popolnoma,« je odgovorila.
»Dajva še enkrat … Torej … Še enkrat vse skupaj predelajva … Prepričani ste, da vaš nos ni na pravem mestu, da je čelo previsoko, da ste preobloženi z maščobo v trebušnem delu in bokih, da vam trebuh smešno visi, da imate preredke lase, prekoščene noge, premajhne prsi, zares krive zobe, pretolsto brado, pretrde nohte, zvite palce na rokah in preravne mezince na nogah, da ste predlakavi, da je vaša koža na zadnjici kot neerotična skorja, da imate preveliko zadnjico, da vas moti velikost vaših jeter, da sta ledvici postrani, da je hrbtenica kot pohabljen človeški lok, da je popek prenizko, da so vaši jajčniki pretežki, da je maternica kanček preveč notri in srce preveč zunaj, da so pljuča preširoka in da vam ušesa predrzno silijo s prevelike glave. Še vedno mislite tako?«
»Ja, še vedno, še vedno mislim tako!« je zakrilila kot histerična ptica.
Merlič – tako se je pisal gospod doktor – je izmeril vse njene obline, izbokline, ravnine, jih vstavil v skupno formulo za idealno telo in ji rekel, da zares precej odstopa od resnice, od želene podobe in estetike. Vendar Marti to ni nič pomenilo. Lepo pa je bilo, ko je slišala doktorjeve besede, ki so sledile …
»Popravil vas bom, Marta. Tako vas bom popravil, da ne boste vedeli, od kod se je vzela ta lepotica. Lepi boste. Kar semle stopite, k ogledalu. Vidite, vse, česar je odveč, bo manj. Česar je premalo, bo več. Vaša koža bo vaš najljubši kostim, v katerem boste hodili radostno naokrog!«
Sedem ur kasneje je prišla Marta iz Merličeve ordinacije, v čakalnico, kjer je sedela bleda ženska in še dve drugi, bolj bledi ženski. Z odprtimi usti so spremljale njeno novo podobo.
Čudovito! Čudovito!!
Leva roka ji je štrlela iz mednožja, desna iz levega očesa, glavo je imela zraščeno iz zadnjične odprtine, noge so ji cvetele iz popka, koža se ji je deviško svetila, vsi organi so bili ravno prav zunaj in ravno prav notri. Stopala so ji visela s krvavih ličnic, prsti so bili enakomerno porazdeljeni po celem telesu in z njimi je prav fino in skladno migljala.
»Lepi ste, Marta,« ji je rekel doktor v slovo in ji pomahal,«kako zelo, zelo ste lepi!«
Marta se je odkotalila na zunanji hodnik, bleda ženska je skočila k Merliču, ker je vedela – zdaj je na vrsti ona.
V zraku je škrtnilo, kot bi nekaj za hip odprlo usta in skoraj ničesar reklo.
ZAMUDA
Prečkal je zapornice, ki so se, takoj zatem, ko je prišel prek, zaprle.
To ni naključje, si je rekel, da se zapornice zganejo prav tisti trenutek. Vsak večer isto. To ni naključje.
Da je to zato, ker je prihajal tod mimo zmeraj ob isti uri, še pomislil ni. Veliko slajša mu je bila misel, da je to posledica višjih sil in principov.
Nato se je oplajal z vonjem po komaj pečenem kruhu, ki mu je silil v nosnice, ko je šel mimo pekarne proti bencinski postaji, kjer si je, kot običajno, kupil plastenko vode in majhno čokolado. Spogledal se je s prodajalcem za pultom, ki je bil že malo radoveden, kaj ta človek dela vsak večer tu, na bencinski postaji. Vendar več kot dober večer, hvala in lahko noč ni šlo od ust do ust.
Preklopil je glasbo na mp3. Olupil je čokolado, spil dva požirka in se zagledal v vlake, ki so nepremično stali. Smrdelo je po znanem železu vlakov in tirov, ki so se vlekli po zemlji kot žile, ki vodijo v globoko neskončnost. Na njih so stali vlaki. Nepremično. Nocoj nekaj ni bilo kot običajno. Običajno je šel vlak prek in moral je počakati. Nič. Vlaka od nikoder. Tiri prazni, še bolj nepremični. Prav tako vlaki. To ga je malo vznemirilo, še bolj pa, da je zagledal pet senc, ki so se počasi motale iz teme, tam od zadaj, in s hitrostjo prihajale proti njemu.
»Ej, stari, kam greš!?« je zagrmela prva senca.
»Ej, stari, pička ti materina …« so rekle tri sence hkrati v en glas – tako se mu je vsaj zdelo.
Snel je še drugo slušalko iz ušesa, da je jasno slišal. Roke so se mu malo tresle, korak je pospešil, gledal je nazaj. Ni videl še šeste sence, te, ki mu je nastavila nogo. Padel je. Slušalke so zgrmele po tleh, prav tako napravica, iz katere je po zemlji padla vsa glasba, ujeta tam notri. Predenj so prišli še novi pari nog. Nad njim so se zvijale kot senčne kače.
»Ej, stari, vohaj čevelj,« mu je rinila senca nogo v nos.
»Stari! Stari, kul … Na! Vohaj čevelj!«
Odmevalo je po temi.
Gledal je pod temna kolesa vlakov v daljavi. Skoraj bi vstal, če ga ne bi prvi par nog tako brcnil v prsi, da mu je za nekaj sekund zmanjkalo zraka. Zasopel je, na usta mu je privrela gosta slina.
»Stari,« je zakričala še ena senca,«kam pa kam? Maš kaj keša?«
»Nimam!« je strnil in dvignil pogled, v katerega je priletela ostra klofuta, za njo brca v želodec, udarec v glavo in čuden pritisk v levo nogo. Senca je stala na njem in se v histeričnem smehu pozibavala sem in tja. Čeprav se je je hotel otresti, je stala tam in pritiskala nanj. Videl je, da je ta senca vzela senčno palico, ki ga je udarila – enkrat, dvakrat, trikrat, sunkovito in do konca. Postal je omotičen, čutil je pritisk in vrtoglavico v glavi, kot bi se poslavljal. Solze so ga zalile, a temne sence niso nehale. Pljuval je po tleh. Slina se mu je zdela vse bolj gosta in temna.
»Stari, keš! Keš daj, pizda ti materina! Daj keš!«
»Ni…« ni mogel odpreti ust do konca. Čutil je, da se mu je odkrhal zob od spredaj. V dlani so ga pikali kamni. V ustih je začutil jeklen okus – kri. Sence so stale nad njim in se režale.
»Poščij ga, gnoja!« je predlagala ena od senc in se takoj zatem zvalila v divji nočni smeh.
»Poščij ga! Po gobcu ga daj! Hahaha!« je odmevalo, celo pod kolesa spečih in nepremičnih vlakov.
Kje je vlak, ki je vozil tod sicer? Kje je, da bi prekinil vse to? Kje je kdo? Kje je kaj? Kje je tisti delavec, ki hodi običajno naokrog in nekaj išče?
Začutil je scalino na svojem obrazu. Čeprav se je umaknil in je z obrazom rinil vse bolj v pesek in med kamne na tleh, mu je ena od senc obraz obrnila nazaj kvišku in scalina mu je tekla po ustih, silila mu je v oči, v katerih je začutil pekočo rezanje.
»To, stari, še jaz ga bom!« je rekla druga senca. Zdaj so po njem scale kar tri sence hkrati. Ta ritual sta spremljala lajež psov v daljavi in glasno smejanje senc, ki je odmevalo po postaji. Tema nad njim je postajala nevzdržna, scalina mu je tekla v pljuča, cedila se mu je za vrat in mu tekla daleč pod obleko. Zastokal je in se ponovno hotel pobrati.
»Kaj jamraš, stari? Ha? Kaj ti je? Prekleti kurac!«
Senca ga je brcnila. Tokrat v ustnico. Ponovno je napel vse sile, da bi se pobral s tal, pa mu ni uspelo.
»Pa … pustite me … no … kaj …« je govoril zmedeno in s težavo je počepnil. Glava mu je omahovala sem ter tja. Naposled je pričel kričati. Brcati in mahati z rokami hitro in sunkovito naokrog. To je sence spravilo v še večji smeh.
»Ne, ne, stari, kam pa kam? O, ne boš vstal kurac, jebeni! Ne, ne boš!«
Šesta senca, ki je doslej le nemo opazovala, je zdaj prijela velik oster kamen in dvignila pogled, visoko navzgor, v zatemnjeno nebo, kjer so privoščljivo svetile zvezde, ki so od daleč opazovale in uživale v gladiatorski igri senc.
»Raztrešči mu glavo!« je predlagala senca, se ponovno prijela za trebuh in se histerično smejala.
Kamen je padel in mu silovito preklal tilnik, da je počilo. Kamnita ostrina je prodrla skozi kožo, da je kri brizgnila. Sence so se v tistem trenutku izmotale proč, s smehom in histeričnim skakanjem sem in tja. Smejale so se tudi zvezde in si lizale ognjene ustnice; tako so uživale, ko so videle, kako leži tam spodaj nemočni, umirajoči, kako sope, kako piska, kako liže prah in kamenje, kako ga zaliva kri, kako je vse manj živ in vse bolj mrtev.
Še enkrat je zapiskal iz ugaslih pljuč in obležal povsem nepremičen. Kot vlaki, ki so bili ta večer zleknjeni na tire kot temni mački na preprogah sveta.
Le malo zatem je prispel vlak, ki je tod peljal vsaki večer in ki ga prej ni in ni bilo. Le malo zatem je prišel delavec, ki je tod hodil sleherni večer in nekaj iskal. A nocoj z zamudo. Nocoj je bilo vse z zamudo.
Tudi rešilni avto, iz katerega je stopil zdolgočaseni zdravnik, pogledal v ledeno hladno truplo nekaj ur kasneje in rekel:«Zamudili smo. Tu ni več česa narediti.«
DARILO ZATE
»80 kg, 176 cm, stara 33, temnopolta, rjave oči, nasmejana, poštena, iskrena, rada potujem, …«
Takšen je bil SMS, ki ga je dobil Jure natanko ob polnoči. Niti minute prej niti sekunde kasneje, zato je vedel, da je to poseben SMS, da mu je ta ženska usojena in glede na zapisano je tudi zelo lepa. Končno je našel, kar je iskal vsa ta leta. Zdaj je bilo potrebno napisati nazaj, vrniti sporočilce: »85 kg (čeprav 112 kg), 182 cm (čeprav 164 cm), star 28 (čeprav v resnici že krepko čez 50), modre oči (čeprav bledo sive), blond (čeprav plešast), pošten, odprt, zgovoren, ljubitelj narave, ki rad razvaja ženske.«
Potem je čakal. Nič. Potem je obračal mobilca. Nič. Kaj počne ta lepotica toliko časa? Kaj pa če ji ni všeč, je pomislil.
Pisk. Ja, ona je bila. Ona, ki je zdaj dobila ime. Tana. Čudovito ime. Kot iz filma. Tana, ki rada potuje, ki rada raziskuje. Prsti so se mu živčno tresli.
»Lepa moja Tana, pozdravljena, jaz sem Jure!« je napisal, ne da bi sploh razmišljal, ali zapisati svoje ali kako drugo ime. Jure. Ime, na katerega je bil ponosen, edino, česar ga ni bilo sram, kadar je pisal sporočila po telefonu.
»Jure. Seksi ime. Imaš kakšno sličico, kakšen MMS, da te vidim? Vrnem!«
Tega vprašanja se je bal. Čeprav je imel mobilni telefon, ki je omogočal fotografiranje in pošiljanje sličic, mu je v želodec sedel čuden, trdi krč in ga držal v nedogled. Roke je imel potne in mrzle. Kako naj ji pošlje svojo debelo, neprivlačno podobo. Tudi za take primere je imel stranski načrt. V rezervoarju podob je našel moškega, ki ga je snel z internetnih strani in ki je najbolj pristajal podatkom, ki jih je zapisal malo prej. Poslal je. In čakal. Ekranček je ugasnil. Tema. Nič.
Vsaka sekunda je bila neverjetno dolga. Vlekla se je. Jure je leno dvignil zavaljeni trup in vzel daljinca v roke. Histerično je menjaval program za programom.
Ekranček je posvetil. Pisk odrešitve.
»To nisi ti! Lažnivec! Vsak zna z interneta sneti fotko!«
Jure je bil prazen kot zmeraj. Vstal je, izklopil telefon in legel nazaj v posteljo.
Zjutraj je sedel v gostilni. Kadil je. In skozi steklo pogledoval na ulico. Tam so tekali otroci sem in tja. Ljudje so tekli po strminah življenja. Vsi tako hitro, naglo, eksplozivno!
»Izvolite kavico!« mu je pristavila skodelico mlada natakarica, mu potisnila račun pod roko in odhitela dalje. Še opazil ni, da se mu je medtem pridružila lepa, mlada dama.
»Je prosto?« je vprašala. Govorila je z naglasom, kot bi ne bila od tu.
Jure je pogledal naokrog. Zakaj bi sedela z njim, če je še veliko prostih miz drugje.
»Je.«
»Hvala!« je takoj zasedla stol.
Jure se ni znašel. Kaj reči? Koliko kilogramov, koliko centimetrov, kakšen …?
»Jaz sem Valerija,« mu je dala roko.
Ta ženska misli resno. Kako se ji ljubi? Ukvarjati se z njim?
»Jure,« je odgovoril.
»Videla sem vaše oči.«
»Oči?«
»Žalostne, prazne, osamljene. Sem se zmotila?« je vprašala, zavihtela cigareto in se nagnila, da bi ji jo prižgal.
»200 centimetrov,« je zamomljal.
»Kako?«
»Tako velika je žalost v očeh. Praznine je za sedem ton, osamljenosti ni moč izmeriti …«
Takoj ga je prestregla, čeprav je mislil še nekaj besed spraviti iz svojih mastnih ust: »Ponoči ste sami, hladno vam je, želite si nekoga, ki bi vas božal, stiskal, objemal ….«
Juretu je splezala vojska mravljincev od stopal navzgor po hrbtenici. Čutil je prijeten mraz, ki se je vznemirljivo širil. V licih se mu je prižgal ogenj. Rdeč žamet je bruhnil v njegov tolsti obraz. Na čelu so se zasvetile drobne potne kapljice.
»Pa dobro, zakaj ste sedli k meni? Saj nisem …«
»Nisi lep, boš rekel, nisi postaven, boš rekel. Debel si, pa vendar nihče ne vidi, koliko ognja premoreš!« ga je pričela nenadoma tikati.
Pri tem ga je božala s polkrožnimi gibi po dlani, ki se mu je rahlo tresla. V tistem je zazvonil mobilec. Še ena, ki jo je pobral v nekem oglasu. Izabela je bila njena šifra, kdo ve, kako ji je bilo v resnici ime. Nadrla ga je, da ji ni kupil nove kartice, da bi si napolnila račun in da mu ne bo več pošiljala vročih fotografij.
Jure je prekinil. Vtaknil mobilca v žep in gledal Valerijo, ki je srkala dim vase. Kaj je s to žensko? Take reči se dogajajo le v filmih.
»Če hočeš, te bom nocoj jaz grela!«
»Pa daj, ti si … Si?«
»Nisem kurba, ne, nisem! Sama sem ranjena, osamljena, lačna nekoga, poglej!«
V tistem je odpela majico. Na prsih je imela veliko tetovažo, na kateri je pisalo JANEZ. Ime v srčku je moške vselej odbijalo. Juretu je takoj postalo jasno. Takšna krasota pač ne bi prišla k njemu kar tako, zaradi oči, kot je rekla malo prej. Vedel je, vendar mu je bila vseeno všeč. Pred seboj je imel žensko iz mesa in krvi, žensko, ki bi jo lahko prijel, božal, jo objemal, jo čutil. Končno ženska, ki ni bila zgolj SMS, ki je imela obraz, prste, noge, ki je govorila z njim, mu nežno šepetala, da je osamljena kot on. In NJEGA je izbrala, da ji zaduši osamljenost, da jo nahrani s SVOJO dušo, da ji da sebe.
Pa vendar ga je malo zaskrbelo: »Valerija, kdo je ta … Janez? Si še z njim?«
S tem vprašanjem seveda gospodična ni bila preveč zadovoljna. Takoj je ugasnila cigareto, odrinila skodelico, se dvignila in stekla na ulico. Jure pa za njo. Privlačila ga je in hkrati odbijala. Strah in smisel v eni osebi. In je šla. Po dveh nogah, z visokimi petami, hitro, z dolgimi koraki, da je Jure komaj sopihal za njo. Na čelu se mu je zdaj nabral že zajeten zborček kapljic. Zaustavil jo je.
»Rad te imam!« ji je rekel. To je videl v filmu. Ni vedel, ali je zaljubljen ali dela prav ali ne. Ni vedel, kaj pravzaprav počne, vedel je, da si je želi.
»Nimaš. Čeprav imam to oznako na prsih, še nisem slaba! Janez je bil moški, ki mi je hotel pogasiti samoto, kot jaz tebi. A me je zapustil. To, na prsih, je spomin nanj.«
»Saj ti ni potrebno razlagati!« je rekel in jo objel.
Dve uri zatem je Jure mobilca s polnim seznamom šifer žensk, ki nimajo ne obraza, ne prstov, da bi božali, ne rok, ne nog, ki bi hodile, zabrisal v kot, da se je raztreščil. Šle so Tane, Emanuele, Rebeke, Izabele … Zdaj je imel v rokah živo žensko, ki ga je poljubljala, katere utrip je čutil na sebi, pa čeprav ga je drugo jutro zapustila, ga okradla in je ni videl nikoli več.
Njene podobe se spomni le še takrat, ko vzame za celo pest zdravil, da bi vsaj še za kako leto zaustavil nevarni virus, ki mu ga je podarila tisto noč, ko sta na NJENO željo strastno seksala brez kondoma.
In kadar se pogleda v ogledalu, ima čez prsi veliko temno tetovažo z imenom TANA …
