Prej sem nabiral gobe sproščeno in počasi. Vsako sem si temeljito ogledal in šele, ko sem bil povsem prepričan o njeni užitnosti, sem jo odtrgal, očistil z nožkom in previdno položil v košaro.
Zdaj nimam nožka, nimam košare, gob si ne ogledujem več tako temeljito. Ko zagledam gobo, mi pulz čudno poskoči, nenavaden pritisk me prevzame, neka omotica. Takrat sedem in izvlečem zvezek in staro, a še vedno uporabno pisalo, in pričnem pisati – zgodbe, brez pravega načrta, premisleka.
In predvsem, predvsem teh zgodb ne želim končati.
Za nobeno ceno.
Nikoli!
Želim, da so boleče odprte. Kot rane, ki zevajo s papirja. Da so nezaključene, nedorečene, ne…, ne...
Da se šele zares pričnejo, ko jih neham pisati, ko jih odrežem in naredim piko. Tisto nasilno piko. Ker pika je najbolj nasilno ločilo, saj nenadoma zareže, zaustavi, zablokira.
»Hej!« ponovno zakričim in se sunkovito obrnem.
Zdi se mi, da mi nekdo sledi. Že več dni je tako. Po gozdu hodi za menoj in se skriva. Vsakič, ko slišim pokanje vejevja ali oddaljeno dihanje, se oziram naokrog, a videti ni nikogar. Zagledam veliko belo gobo.
V roki začutim tisto znano mravljinčenje. Nekakšen krč, ki se seli od vrha roke ter se na koncu – kot rečna delta – razveja v vseh pet prstov.
Pričnem pisati …
ZGODBA 1
»Zdaj zdaj bo …« je rekla Greta in prižgala cigareto. V zrak je pihnila dim, ki ga je veter takoj razkropil, kot bi sunil vanj. Potem je pogledala svojo hčer, ki je bila bleda in prestrašena, naslonjena na zid hiše. Dolge kodraste lase ji je vse bolj premetaval veter.
»Brigitka moja, vse bo še v redu!« je Greta vase potegnila novo dozo cigaretnega dima.
»Kaj pa če ne bo?« je vprašala Brigita, ki je postajala vse bolj in bolj bleda.
Veter je pričel še bolj pihati. Čez nebo se je raztegnil temen pokrov oblakov, ki so zatemnili pokrajino. Njihove barve so se prelivale od črne v še bolj črno. Vmes so se odpirale svetlejše lise, ki so bile obrobljene vijolično. V ozadju je neprestano pobliskavalo. Kot neslišna elektrika, ki je drsela po površini oblakov.
»Mama …« je polslišno še komaj izdavila Brigita. »Zelo, zelo me je strah …«
Ob teh besedah Greta ni rekla nič. V zrak je frcnila ogorek, ki ga je veter pobral s svojimi vse bolj divjimi rokami in ga zvrtinčil po tleh.
»Greva!« je zavpila Greta in Brigito potegnila za roko.
Stekli sta v hišo in zaprli vrata. Vklopili sta televizijo, a je samo »snežilo«. Na nobenem kanalu ni bilo več življenja. Črne in bele pikice so migljale in poskakovale kot živčne mravlje. Greta je vzela star radio in ga vklopila.
Vse je hreščalo. Signal je bil moten in kar naprej ga je prekinjalo. Tako so se slišale le določene besede in njihovi okruški: »Podn…ne razmer… suša … pomembno je, d… se navadimo na no… razmere … na novo re…nost … tako bo … in še huje … Zava…jte sebe in svoje …«
Zunaj je pričelo bobneti in tuliti. Radio je do konca izgubil signal. Samo šumelo je še v njem. Kot zunaj, kjer je grmelo, šumelo, bobnelo, tolklo, se vrtinčilo.
Brigita je hotela do okna, da bi videla, kaj se dogaja, a jo je Greta povlekla za roko.
»Ne! Ne k oknu, Brigita … V klet morava. Takoj!« je zavpila in povlekla šestletno Brigito po stopnicah v klet, ki sta jo zaprli. K vratom sta postavili staro železno omaro. Majhna kletna luč je vse bolj utripala. Nastajal je votel, boleč zvok, nekje med težkim odmevanjem in cviljenjem, ki se je slišalo ves čas.
»Mami …« je v joku izdavila Brigita in se privila h Greti, ki je pogledovala v strop, kjer je drobna žarnica vse bolj utripala.
Žarnica, ki je visela na krajši žici, se je pričela pozibavati, ko je naenkrat počila.
»Mami!« je zakričala Brigita. Greta jo je prižela k sebi. Njuno pospešeno dihanje se je prepletalo. Slišati je bilo, kot da ju bo vsak čas zadušilo.
»Joj, joj, joj!« je kričala Brigita, ko sta se znašli v trdi temi, zunaj pa je vse bolj in bolj tulilo, bobnelo.
»Brigita!« jo je v temi stresla Greta. »Umiri si! Brigita! Prižgala bom baterijo … Brigita, prosim …«
Še tesneje jo je objela. Brigita ni nič rekla. Kot bi se od težke sape in hitrega dihanja za hip onesvestila. Greta je potegnila baterijo iz žepa in jo prižgala.
Zdaj sta lahko razločno videli, da se vse trese. Omet kletnega stropa se je pričel krušiti. Z njega so padali okruški in bel prah, ki jima je silil v pljuča, da sta še težje dihali.
»Mami, kako me strah!« je kričala Brigita.
Greta jo je še močneje objela in ji na tiho zašepetala: »Vse bo še v redu. Še malo in bo mimo …«
Seveda v kleti nista mogli videti, da je tornado zunaj podivjano radiral drevesa, hiše, da je delal večmetrske luknje v tla, da je mlel listje in travo, kot bi jih žvečil. Seveda nista vedeli, da je sosedovo družino, ki je živela kak kilometer stran, odneslo v zrak.
Nebo je bilo prepredeno s strelami. Po tleh je padala toča, kot bi se z neba stresalo kamenje.
Njuna hiša se je pričela tresti. Stene so vibrirale. Zvok je bil tako močan, da sta si obe prekrivali ušesa, a to ni bilo dovolj – med prsti se jima je iz ušes ulila kri. Vse slabše sta slišali. Vse bolj in bolj je ropotalo, se treslo. Zaslišalo se je lomljenje strehe in sten. Tornado je snel streho kot za šalo in pričel radirati ranljivi beton.
Greta je Brigito poljubila na čelo.
Čutim, da je tu tista točka prekinitve.
Zgodbo moram končati.
Narediti nasilno piko na papirju.
»Zdaj pa mi je dovolj!« zakričim skozi gosto vejevje, kjer je spet počilo.
Stečem v smeri, kjer sem malo prej slišal korake in dihanje, ki se zdaj naglo oddaljuje.
»Kaj hočeš od mene? Kdo si? Zakaj me zasleduješ?!« vpijem med tekom, ki ga zmoti goba. Oranžne barve in nenavadne oblike.
Kakor se to zadnje čase dogaja med mojim gobarjenjem, se ustavim. Obsedim. Čas je za novo zgodbo. Vzamem papir, pisalo. V trenutku me preplavi tisti občutek …
ZGODBA 2
Jaz tega ne bi kar tako vzel …
KER SI STRAHOPETEC!
Mogoče sem res, samo …
SAMO, KAJ???
Kaj pa, če …
ODJEBI!
Domen si je dopisoval s prijateljem še ob dveh zjutraj. V desni roki je držal energijsko pijačo, ki jo je pravkar spil do konca.
»Marš!« je zavpil od jeze in prazno pločevinko je vrgel po sobi, ki je bila v celoti nastlana. Po tleh so ležale prazne pločevinke, zvezki in knjige, zmečkani papir, celo rolica toaletnega papirja se je svaljkala po sredini sobe. Domen je vstal in jo brcnil, da se je odbila od stene in padla v kot.
»Fak! Ne morem verjeti, da bo vzel …« je rekel sam pri sebi.
Vrgel se je na posteljo. Kar oblečen in ob prižgani luči je pričel dremati, ko mu je ponovno zabrnel telefon.
PRIDEŠ?
Domen se je predramil. Skočil je pokonci. Pomel si je oči, ki so se mu vmes že dodobra zlepile od zaspanosti.
Hm????
Ni vedel, kaj naj odgovori Andreju, ki mu je še kar naprej pisal sporočila, naj vendar že pride v park.
Prsti so mu samodejno zdrsnili po monitorju telefona in odtipkali tri besede.
Mogoče pa pridem.
Po tistem nekaj minut ni dobil odgovora. Andrej mu ni odpisal. Mislil ga je že poklicati, ko je prispelo novo sporočilo.
JA, PRIDI!
Domen se je izvil iz hiše. Njegova mama, ki je spala kot ubita, zadeta od analgetikov in antidepresivov, pač ni vedela, kaj se dogaja z njenim sinom. Ne podnevi ne ponoči. Domen je tudi sam večkrat vzel kako njeno tabletko. Takole za probo, eksperiment! Iz čistega dolgčasa. In ko je mama tako zelo zbolela, je on nehal spati. Skoraj nič ni spal. Včasih je malo zaspal šele proti jutru. Kar oblečen. Pravzaprav ni skrbel za svojo podobo, oblačila, higieno.
»Stari, smrdiš!« mu je rekel Andrej, ko je Domen prikorakal do od lune osvetljene klopi sredi parka. Oba sta se pričela glasno smejati.
»Ti nič manj!« mu je vrnil Domen.
Tudi Andrej je imel podobno usodo. Le da je bila v njegovem primeru mama tista, ki ga je zapustila in šla z ljubimcem v Kanado, oče pa je imel prometno nesrečo – in zatem je izgubil službo, voljo do vsega.
»Kako je foter?« je vprašal Domen in sedel na klop.
»Mah, saj veš … Zadet. Zdaj ima še neka nova zdravila. Proti tresenju ali kaj že … Veš, kako se mu tresejo roke, da mu moram jaz dati vse tiste tablete. Polno pest tablet. Trikrat na dan …«
»Ja, pri moji mami je tudi tako …« je šepnil Domen. »Kje pa so ostali?«
Andrej je zdaj prisedel na klop in ga pogledal skozi mrak.
»Samo za naju sem priskrbel. Ne morem kar z vsemi deliti, saj veš … In ker imam samo dve, sem povabil tebe. Moj najboljši prijatelj si …«
Domen se je pričel smejati. Boksnil ga je v desno ramo.
Andrej ni odreagiral. Iz žepa je potegnil dve tabletki trikotne oblike.
»To sta tabletki, Tornado se jima reče … Samo z vodo poplakneš,« je rekel poznavalsko, kot bi že kdaj vzel to drogo.
Eno tabletko je izročil Domnu, drugo je držal med tresočimi se prsti.
»Kaj pa če prej še kaj skadiva?« je vprašal Domen, ki ga je mikalo, da bi pogoltnil mali strupeni trikotnik, po drugi strani pa se je neznansko bal, kaj se bo zgodilo.
»Zdaj bova vzela tole,« je rekel Andrej, si dal tabletko v usta in z dolgim požirkom vode iz plastenke vse skupaj poplaknil v grlo.
»Na vrsti si,« je rekel in Domnu pomolil skoraj prazno plastenko vode.
Domnu je srce naglo razbijalo. Tabletko je dal v usta, naredil požirek in ta je zdrsnila skozi grlo v želodec.
Nastala je tišina. Nič nista govorila. Domen je gledal Andreja, Andrej je gledal Domna.
»Zakaj pa še nič ne prijemlje?« je vprašal Domen, ki je vmes pomislil, da bi šel do grma za klopjo in tabletko izbruhal.
»Bo,« je odgovoril Andrej.
Spet sta samo sedela in čakala. Zaradi lune sta se njuna obraza svetila.
»Andrej, pizda, to je ponaredek!« je še rekel Domen, ko je Andrej že vstal in – ne da bi kaj rekel – stekel z vso naglico na železno konstrukcijo mostu. Domen je klical za njim, ko je tudi sam začutil mrak za čelom. Hladna ekstaza ga je oblila po vsem telesu. Vstal je in stekel v drugo smer. Postavil se je na obrobje deroče reke.
Iz nahrbtnika potegnem plastenko z vodo in jo stresem. Nasmejim se, ko se spomnim na reko, na Andreja in Domna. Počasi popijem požirek ali dva, ko prvič, po vseh dneh beganja po gozdu, pomislim, da bi svojemu zalezovalcu postavil nekakšno past, ga kako prelisičil ali presenetil. Tudi zdaj, ta hip, čutim oči na tilniku. Nekje nekdo stoji in gleda in preži name.
»Kaj hočeš?!« zakričim.
Naredim še nekaj požirkov vode. Plastenko pospravim v nahrbtnik in sedim. Gobe, ki je prej rastla tu, ni več. To se mi sicer zdi nekoliko nenavadno, vendar glede tega nič ne napravim. Vstanem in razmišljam, kako bi presenetil zalezovalca. Nekaj v meni me kar naprej žene, da se moram premikati – »iskati gobe«.
Ko pridem na vrh gozdnatega hriba, se odpre pogled na drevesa, ki se razraščajo na vse strani. Kot bi stal v ogromnem gnezdu ali na glavi ogromne gobe, sestavljene iz drevesnih krošenj. Večkrat zaokrožim s pogledom, morda pa le najdem človeka, ki me zasleduje. A me isti trenutek premami velikanska goba, ki raste nekaj metrov spodaj. Takoj se odpravim tja. Obrobljena z divje rdečo barvo in belim krogom na sredini ogromne gobje glave me spominja na ustnice, ki objemajo mrzlo snežno kepo. To je tudi vse, kar me zanima o tej gobi.
Ni potrebno dolgo čakati, ko me preplavi omotičnost in moram sesti. In moram vzeti zvezek in pisalo. Kot omamljen sedim in v roko se mi naseli enakomerna vročina, ki se plazi po vsej moji desnici. Pisalo zavihtim v položaj za pisanje, odprem novo, prazno stran v zvezku in pričnem pisati …
ZGODBA 3
»A prideš?« ga je vabila Tina v vodo.
Komaj triletni Tim je bil prvič na morju. Začudeno je zrl v premikajočo se vodo. Valove, ki so butali ob obalo in zalivali oddaljene skale, da je morska voda pljuskala na vse strani. Na rahlo je pomočil tri prste v morsko vodo in zanesel v usta. Pričel se je kremžiti in pljuvati, ker mu okus ni bil všeč.
»Ne v usta, Tim!« je v smehu rekla Tina, ki je bila že do pasu v vodi. »Ta voda je slana. Ni dobra!«
Zdaj se je za Timov hrbet privalil njegov oče, Tinin partner Peter in Tima dvignil k sebi v naročje.
»Pridita. Tim, pridi, z očkom bosta šla skupaj v morje …« je ponavljala Tina, ki je počepnila v vodo, da ji je segla do ramen. »Uh, kako je fino! Bomo skupaj plavali!«
»Pridi, bomo plavali. In kakšno ribico bomo ujeli,« je rekel Peter in se počasi spustil proti morju. Tim je opazoval Petrove velike noge, stopala, ki so prodirala po mehkem pesku in jih je vse bolj zalivala morska voda.
»Prav prijetno topla je!« je zaklical Peter k Tini.
Končno sta se potopila do te globine, da so se Timovi podplati malo dotaknili gladine vode. Zasmejal se je in noge pokrčil v zrak, kot bi si jih ne hotel zmočiti.
»Kar zmoči se, mali!« je vzkliknil Peter in s Timom sta se naposled počasi potopila do pasu v vodo. Zdaj se je Tina približala in zagrabila Tima za noge. Smejali so se in čofotali po vodi.
V zraku je pihljal nežen vetrc. V daljavi so brneli čolni. Eden od njih, na katerem je pisalo TORNADO, se je zelo približal. Potem se je sunkovito obrnil, da je za seboj pustil penast val, in se podal nazaj proti globljemu morju.
Tim je z dlanmi raziskoval morsko gladino. Se je dotikal. Opazoval bleske sončnih žarkov na njej. Se čudil premikajoči se vodi. Večkrat je tudi plosknil po gladini, da je počilo. Voda pa je špricnila vsem trem v oči. Tina se je malo oddaljila, šla je nekaj metrov dlje, proti globini, Peter in Tim sta še vedno čofotala v plitvinah.
»Ti je všeč, kaj?« je spraševal Peter svojega sina in gledal, kako uživa v vodi.
»Peter!« je zaklicala Tina v tistem. »Peter, nekaj plava tukaj!«
Peter je pogledal v smeri proti Tini, ki je, kot bi jo povlekel magnet v globino, nenadoma poniknila pod vodo.
»Mami se potaplja …« je pojasnil Timu, čeprav mu tisti klici malo pred tem niso zveneli ravno prijetno. Ko Tine nekaj časa še vedno ni bilo na spregled, ga je pričelo skrbeti. Gladina je bila še vedno nenavadno mirna, Peter pa je vedel, da Tina ni ne vem kakšna plavalka in da potapljanja, sploh tako dolgega, ne mara ravno najbolj.
»Tina! Ok, pridi iz vode!« je zaklical, a se gladina še vedno ni zganila.
»Tina, zdaj me pa strašiš!« je rekel in v tistem pogledal Tima, ki je zresnil obraz in prestrašeno pogledal očeta.
»Tina! Tina!!« je pričel kričati. Tim je planil v jok. Nekaj ljudi, ki so stali naokrog, so pričeli gledati, kaj se dogaja. Peter ni mogel dlje, v globino, ker je imel v rokah Tima, zato je z vso silo bredel proti kopnemu.
»Tukaj počakaj, Tim!« je zaukazal Timu, ki je moral stati na obrežju.
V tistem je v morje že planil reševalec iz vode in pričel z iskanjem.
»Tina!« je spet zakričal Peter, ko se je pognal v smer, kjer jo je nazadnje videl. Isto sta storila še dva moška, ki sta jo pomagala iskati.
»Kaj se je zgodilo?« je vprašal eden od njiju Petra, ko se je ta med plavanjem zaustavil in panično pogledoval naokrog po gladini.
»Rekla je, da nekaj plava, potem pa …«
»Pomagajte!« je zakričal drug moški, ki je Tino zdaj vlekel na površje. Reševalec iz vode je takoj zaplaval v njuno smer. Tako sta ravnala tudi Peter in moški, s katerim se je še malo prej pogovarjal.
Tina je bila nezavestna. Obraz je imela ves otečen in pordel.
»Ojoj!« je zakričala neka ženska, ko so Tino vlekli iz vode.
Po vsem telesu je bila pordela, otečena. Ni dihala. Takoj so jo pričeli oživljati. Peter je dihal hitro in panično. Okrog Tine so se zbrali radovedni ljudje in govorili v različnih jezikih.
Petru je postalo v tistem trenutku, ko ga je turški zdravnik nekaj spraševal v polomljeni angleščini, žal, da so sploh šli sem, na turško obalo. Še dobro, da je bilo tu veliko Slovencev in eden od njih mu je pomagal pri sporazumevanju. Ko so Tino, ki so jo še vedno oživljali, dali v reševalno vozilo, je Peter pričel iskati in klicati Tima: »Tim!«
Reševalec je v angleščini vpil, da morajo iti, da Tina nima časa ...
»Moj sin. Samo njega še vzamem in gremo,« je rekel Peter in pričel tekati po obali.
Na tistem mestu, kjer ga je pustil, sta bila le še drobcena odtisa njegovih stopal. Ta je zdaj novi val morske vode ponovno nežno pobožal in do konca zbrisal sled, da je kdo tukaj kdaj stal.
»Tim!« je vnovič zakričal Peter, a otroka ni bilo nikjer.
Reševalno vozilo se je zaprlo in Tino so odpeljali proti bolnici.
Peter je tekal po plaži in gledal otroke, ki so se igrali s peskom in postavljali gradove, če bi bil Tim morda med njimi.
Ni ga bilo.
Stoji pred mano.
Samo nekaj metrov stran.
Med vejami, v grmu.
Negibno.
Temna pojava.
»Kdo si?!« zakričim tja, a se ne premakne. Zvezek in pisalo pospravim, vstanem in še vedno gledam v temno senco.
»Zakaj hodiš za menoj?« vprašam. Ne vem, naj se veselim, da sem si končno potrdil, da me res nekdo zasleduje, ali naj me bo strah.
Pogledam naokrog in v roke vzamem velik kos debele, odlomljene veje. Zalučam jo v tisto smer, vendar veji pregosta rast grmovja prepreči, da bi padla bliže ali celo v temno postavo brez obraza.
»Kaj hočeš?!« zakričim.
V tistem pričnem teči v smeri, kjer stoji temna senca. Ta se še vedno ne premakne. Ko sem že skoraj pri grmu, za katerim je skrita skrivnostna temna pojava, še vedno nič – stoji tam, negibna in obrnjena v isto smer. Šele ko stopim za grm …
»Senca …« šepnem razočarano, ko pričnejo v daljavi za mojim hrbtom pokati veje. Ena za drugo. Koraki se oddaljujejo. Nekdo mi je očitno sledil, mi dihal za vrat in zdaj teče v drugo smer. Utrujen sem od vsega skupaj. Sploh ne vem, kdaj sem zašel v ta gozd, kdaj sem pričel s takim gobarjenjem in hlastanjem za zgodbami, ki jim odrežem pol ali včasih še večji del telesa. Sploh ne vem, kako dolgo sem že tu in kako dolgo mislim še biti. In ne vem, zakaj mi sledi ta, ki se noče pokazati in me vse bolj živcira.
V tistem zagledam majhno gobo zelene barve.
Sedem kar na mokrotna gozdna tla, da mi vlaga mahov udari skozi hlače. Zazibljem se v vrtinec in še preden se docela zavem, spet pišem … po utečenem postopku …
ZGODBA 4
V čakalnici je Denis zmeraj pogledoval na uro in nestrpno mencal z rokami in nogami.
»Danes bova torej opravila …« si je rekel in vdihnil, kot da mu bo kdo čez minuto ali dve napovedal smrtno obsodbo.
»Pozdravljeni,« mu je rekla gospa, ki je prišla po stopnicah navzdol in mu pomolila roko v pozdrav. »Ste se pripeljali?«
»Sem …« je tesnobno prikimal Denis in skupaj sta se povzpela po stopnicah navzgor. Na steni, desno od vrat, je pisalo Ordinacija 1.
»Kar izvolite,« je rekla.
Govorila je z izjemno nežnim in napol tihim tonom. Le tu in tam je to nežno govorico zmotil žvenket njenih številnih zapestnic, ki jih je imela na obeh rokah.
Sedla sta. Ona na črn, on na bel sedež. Nastala je tišina. Ona je vzela list papirja in nanj nekaj pisala, on je živčno mencal sem in tja. Njegov pogled se je ves čas opiral proti oknu.
»Kako ste danes, Denis?« ga je vprašala naposled. »S katerimi čustvi prihajate?«
Denis je najprej globoko izdihnil in spet pogledal proti oknu.
»Vas moti? Spustim žaluzije?« ga je vprašala.
»Ne, saj bo šlo. Ampak ko gledam te veje, ki …«
»Razumem,« je rekla, vstala in spustila žaluzije. »Denis, kaj bi rekli, kako ste danes? Katera čustva ste prinesli s seboj, na svojih ramenih?«
»Strah,« je takoj odgovoril. »Vsekakor strah.«
»Še katero drugo čustvo?« ga je pogledala, potem ko si je nekaj zapisala.
»Mogoče nemir … stres … razočaranje … nemoč …« je Denis našteval svoja čustva, ki so prišla z njim v veliko prostorno ordinacijo. Potem je povesil glavo, oči si je prekril z desno roko in pričel glasno hlipati kot kakšen otrok.
»Denis, zaupati mi morate, da bova zadevo rešila,« mu je rekla, potem ko se mu je približala in ga nalahno prijela za ramo. »Dihajte, Denis. Dihajte, kot sva se učila …«
Veliko ordinacijo je zajelo dihanje, kot bi tudi stene naredile nekaj dolgih vdihov in izdihov.
»Pogovoriva se o vejah, tistih, na smrekah, ki ste jih malo prej tako nervozno gledali …« je rekla in sedla nazaj v svoj črn sedež, medtem ko se je Denis, ki je sedel na belem, počasi umirjal.
»Ne vem, gospa Metka, ne vem …« je rekel in ponovno sramežljivo pogledal v tla.
»Denis, kako ste se počutili, ko ste gledali te veje?«
»Grozljivo. To premikanje. Pričelo se mi je vrteti. Oblije me znoj, srce …« se mu je zataknilo v grlu.
»Kaj je s srcem?« se je nagnila naprej.
»Razbijati mi začne. In dušiti me začne. Telo mi preplavijo mravljinci. In po hrbtenici … kot bi se mi ulila ledena prha, ki se širi po vsem telesu. Potem … potem … se ne morem več premakniti … Gospa Metka, sovražim veter!«
Metka si je sproti zapisovala in ves čas spremljala Denisovo telesno govorico.
»Razumem. Sovražite veter … Ste kdaj razmišljali, zakaj potrebujete to sovraštvo do vetra?«
Nastala je tišina. Denis ni vedel, kaj naj reče. V nekem trenutku ga je preplavila celo jeza, zakaj mu vendar postavlja taka vprašanja.
»Potrebujem? Hm…« je naposled le izdavil.
Ona je še vedno zrla v bel list papirja pred seboj, medtem ko je trdno sedela na svojem črnem stolu.
Na belem stolu pa je postajalo nemirno. Denis se je nemirno presedal, trzal z levo nogo, s prsti je živčno opletal.
»Gospa Metka, te sanje, ne spim … Vedno znova …«
»Niste mi odgovorili, Denis. Zakaj potrebujete ta strah pred vetrom? Zakaj se bojite vetra?«
»Ne vem!« je zakričal Denis. Še sam ni vedel, od kod je prišla ta jeza. In sledil je plaz besed, kot bi se usule iz njega: »Vem samo, da se zbujam, ponoči, največkrat pa sploh ne spim. Bojim se, odkar sem videl film o uničujočem tornadu. Ste kdaj videli, gospa Metka, kaj napravi ta sila narave? Kako zmelje? Uniči? Zruši in ubije? Ko bo prišel …«
Metka ga je prekinila in mu zatem postavila še niz vprašanj. Šele dve uri zatem ji je ponovno potrdil, da danes želi to opraviti.
»Pripravljeni ste …« je rekla, zaklenila vrata, vse zatemnila in pričela z izvajanjem hipnoze. Denis je počasi potonil v posebno stanje, ona pa mu je postavljala vprašanja in ga previdno vodila po zavitih kanalih njegovih prestrašenih možganov.
»Denis, kaj vidite sedaj?« ga je vprašala, medtem ko se je on pričel zvijati, kričati in tolči na vse strani.
»Joj, tornado!« je kričal in naposled ga je vrglo s sedeža.
Metka je pričela z odštevanjem in s klicanjem Denisa, a ga ni uspela prebuditi. Vse bolj in bolj je kričal. V hipnozi je pričel metati stvari po ordinaciji.
»Denis, v redu je, z menoj ste, zbudite se. Vse je v redu. Denis!« je tudi Metka vse glasneje kričala.
»Zdaj me vidiš. Tu sem. Ja, jaz te zasledujem, že dva tedna hodim za teboj. Povsod ti sledim,« slišim nad sabo.
Zvezek je v njegovih rokah, pisalo leži nekaj metrov stran.
»Kdo si?« ga vprašam.
»A je to sploh pomembno?« vpraša in se nasmehne. »Veš, obstajajo pisatelji z dobrimi idejami in odličnimi začetki zgodb … in smo tisti, ki nam nekako ne steče. Ideje iščemo mesece, leta … In začetki zgodb, nekaj najtežjega je začeti. Ti pa stresaš zgodbe iz rokava, ideje, začetke … si pa eden tistih, ki zgodbe ne izpelješ v pravo smer. Tvoji konci so osupljivo dolgočasni. Zato tukaj nastopimo mi …«
»Vi?« ga vprašam, medtem ko vidim, da pobere pisalo in ga skupaj z mojim zvezkom pospravi v svojo torbo.
»Ja, mi. Veš …« se mi približa in me gleda z izrazom na obrazu, kot bi se mi posmehoval. »Cepivo, ki si ga dobil …«
»Cepivo? Kakšno cepivo? Kdaj?«
»To. Novo. Ni še dolgo na tržišču. Tornado se mu reče in odlično deluje. Stranski učinek je, da se izgubiš. Da iščeš, sam ne veš, kaj. Ti, recimo, gobe. In potem pišeš zgodbe, ki jih nisi zmožen napisati do konca. Koncentracija ti hitro pade, mi pa to s pridom uporabimo. Žal pa to cepivo …«
»Kaj?« ga vprašam in gledam, ko se počasi oddalji.
Še enkrat se obrne proti meni in se nasmehne: »Hvala za ideje in vse te začetke zgodb.«
Zatem odkoraka, jaz pa ves ohromljen ležim na tleh, preplavljen s težkimi občutki v prsih in z omotico, kot bi mi možgane vrtinčil tornado.
»Kaj ste mi vbrizgali? Kakšno …? Ka-kakšno cepivo … zakaj? Kaj bo z mano?Kaj bo vendar z mano?«
Drevesa nemo molčijo.
Vetra ni.
Niti sapice.
V daljavi prične rasti nova goba.
Pika.
Prej sem nabiral gobe sproščeno in počasi. Vsako sem si temeljito ogledal in šele, ko sem bil povsem prepričan o njeni užitnosti, sem jo odtrgal, očistil z nožkom in previdno položil v košaro.
Zdaj nimam nožka, nimam košare, gob si ne ogledujem več tako temeljito. Ko zagledam gobo, mi pulz čudno poskoči, nenavaden pritisk me prevzame, neka omotica. Takrat sedem in izvlečem zvezek in staro, a še vedno uporabno pisalo, in pričnem pisati – zgodbe, brez pravega načrta, premisleka.
In predvsem, predvsem teh zgodb ne želim končati.
Za nobeno ceno.
Nikoli!
Želim, da so boleče odprte. Kot rane, ki zevajo s papirja. Da so nezaključene, nedorečene, ne…, ne...
Da se šele zares pričnejo, ko jih neham pisati, ko jih odrežem in naredim piko. Tisto nasilno piko. Ker pika je najbolj nasilno ločilo, saj nenadoma zareže, zaustavi, zablokira.
»Hej!« ponovno zakričim in se sunkovito obrnem.
Zdi se mi, da mi nekdo sledi. Že več dni je tako. Po gozdu hodi za menoj in se skriva. Vsakič, ko slišim pokanje vejevja ali oddaljeno dihanje, se oziram naokrog, a videti ni nikogar. Zagledam veliko belo gobo.
V roki začutim tisto znano mravljinčenje. Nekakšen krč, ki se seli od vrha roke ter se na koncu – kot rečna delta – razveja v vseh pet prstov.
Pričnem pisati …
ZGODBA 1
»Zdaj zdaj bo …« je rekla Greta in prižgala cigareto. V zrak je pihnila dim, ki ga je veter takoj razkropil, kot bi sunil vanj. Potem je pogledala svojo hčer, ki je bila bleda in prestrašena, naslonjena na zid hiše. Dolge kodraste lase ji je vse bolj premetaval veter.
»Brigitka moja, vse bo še v redu!« je Greta vase potegnila novo dozo cigaretnega dima.
»Kaj pa če ne bo?« je vprašala Brigita, ki je postajala vse bolj in bolj bleda.
Veter je pričel še bolj pihati. Čez nebo se je raztegnil temen pokrov oblakov, ki so zatemnili pokrajino. Njihove barve so se prelivale od črne v še bolj črno. Vmes so se odpirale svetlejše lise, ki so bile obrobljene vijolično. V ozadju je neprestano pobliskavalo. Kot neslišna elektrika, ki je drsela po površini oblakov.
»Mama …« je polslišno še komaj izdavila Brigita. »Zelo, zelo me je strah …«
Ob teh besedah Greta ni rekla nič. V zrak je frcnila ogorek, ki ga je veter pobral s svojimi vse bolj divjimi rokami in ga zvrtinčil po tleh.
»Greva!« je zavpila Greta in Brigito potegnila za roko.
Stekli sta v hišo in zaprli vrata. Vklopili sta televizijo, a je samo »snežilo«. Na nobenem kanalu ni bilo več življenja. Črne in bele pikice so migljale in poskakovale kot živčne mravlje. Greta je vzela star radio in ga vklopila.
Vse je hreščalo. Signal je bil moten in kar naprej ga je prekinjalo. Tako so se slišale le določene besede in njihovi okruški: »Podn…ne razmer… suša … pomembno je, d… se navadimo na no… razmere … na novo re…nost … tako bo … in še huje … Zava…jte sebe in svoje …«
Zunaj je pričelo bobneti in tuliti. Radio je do konca izgubil signal. Samo šumelo je še v njem. Kot zunaj, kjer je grmelo, šumelo, bobnelo, tolklo, se vrtinčilo.
Brigita je hotela do okna, da bi videla, kaj se dogaja, a jo je Greta povlekla za roko.
»Ne! Ne k oknu, Brigita … V klet morava. Takoj!« je zavpila in povlekla šestletno Brigito po stopnicah v klet, ki sta jo zaprli. K vratom sta postavili staro železno omaro. Majhna kletna luč je vse bolj utripala. Nastajal je votel, boleč zvok, nekje med težkim odmevanjem in cviljenjem, ki se je slišalo ves čas.
»Mami …« je v joku izdavila Brigita in se privila h Greti, ki je pogledovala v strop, kjer je drobna žarnica vse bolj utripala.
Žarnica, ki je visela na krajši žici, se je pričela pozibavati, ko je naenkrat počila.
»Mami!« je zakričala Brigita. Greta jo je prižela k sebi. Njuno pospešeno dihanje se je prepletalo. Slišati je bilo, kot da ju bo vsak čas zadušilo.
»Joj, joj, joj!« je kričala Brigita, ko sta se znašli v trdi temi, zunaj pa je vse bolj in bolj tulilo, bobnelo.
»Brigita!« jo je v temi stresla Greta. »Umiri si! Brigita! Prižgala bom baterijo … Brigita, prosim …«
Še tesneje jo je objela. Brigita ni nič rekla. Kot bi se od težke sape in hitrega dihanja za hip onesvestila. Greta je potegnila baterijo iz žepa in jo prižgala.
Zdaj sta lahko razločno videli, da se vse trese. Omet kletnega stropa se je pričel krušiti. Z njega so padali okruški in bel prah, ki jima je silil v pljuča, da sta še težje dihali.
»Mami, kako me strah!« je kričala Brigita.
Greta jo je še močneje objela in ji na tiho zašepetala: »Vse bo še v redu. Še malo in bo mimo …«
Seveda v kleti nista mogli videti, da je tornado zunaj podivjano radiral drevesa, hiše, da je delal večmetrske luknje v tla, da je mlel listje in travo, kot bi jih žvečil. Seveda nista vedeli, da je sosedovo družino, ki je živela kak kilometer stran, odneslo v zrak.
Nebo je bilo prepredeno s strelami. Po tleh je padala toča, kot bi se z neba stresalo kamenje.
Njuna hiša se je pričela tresti. Stene so vibrirale. Zvok je bil tako močan, da sta si obe prekrivali ušesa, a to ni bilo dovolj – med prsti se jima je iz ušes ulila kri. Vse slabše sta slišali. Vse bolj in bolj je ropotalo, se treslo. Zaslišalo se je lomljenje strehe in sten. Tornado je snel streho kot za šalo in pričel radirati ranljivi beton.
Greta je Brigito poljubila na čelo.
Čutim, da je tu tista točka prekinitve.
Zgodbo moram končati.
Narediti nasilno piko na papirju.
»Zdaj pa mi je dovolj!« zakričim skozi gosto vejevje, kjer je spet počilo.
Stečem v smeri, kjer sem malo prej slišal korake in dihanje, ki se zdaj naglo oddaljuje.
»Kaj hočeš od mene? Kdo si? Zakaj me zasleduješ?!« vpijem med tekom, ki ga zmoti goba. Oranžne barve in nenavadne oblike.
Kakor se to zadnje čase dogaja med mojim gobarjenjem, se ustavim. Obsedim. Čas je za novo zgodbo. Vzamem papir, pisalo. V trenutku me preplavi tisti občutek …
ZGODBA 2
Jaz tega ne bi kar tako vzel …
KER SI STRAHOPETEC!
Mogoče sem res, samo …
SAMO, KAJ???
Kaj pa, če …
ODJEBI!
Domen si je dopisoval s prijateljem še ob dveh zjutraj. V desni roki je držal energijsko pijačo, ki jo je pravkar spil do konca.
»Marš!« je zavpil od jeze in prazno pločevinko je vrgel po sobi, ki je bila v celoti nastlana. Po tleh so ležale prazne pločevinke, zvezki in knjige, zmečkani papir, celo rolica toaletnega papirja se je svaljkala po sredini sobe. Domen je vstal in jo brcnil, da se je odbila od stene in padla v kot.
»Fak! Ne morem verjeti, da bo vzel …« je rekel sam pri sebi.
Vrgel se je na posteljo. Kar oblečen in ob prižgani luči je pričel dremati, ko mu je ponovno zabrnel telefon.
PRIDEŠ?
Domen se je predramil. Skočil je pokonci. Pomel si je oči, ki so se mu vmes že dodobra zlepile od zaspanosti.
Hm????
Ni vedel, kaj naj odgovori Andreju, ki mu je še kar naprej pisal sporočila, naj vendar že pride v park.
Prsti so mu samodejno zdrsnili po monitorju telefona in odtipkali tri besede.
Mogoče pa pridem.
Po tistem nekaj minut ni dobil odgovora. Andrej mu ni odpisal. Mislil ga je že poklicati, ko je prispelo novo sporočilo.
JA, PRIDI!
Domen se je izvil iz hiše. Njegova mama, ki je spala kot ubita, zadeta od analgetikov in antidepresivov, pač ni vedela, kaj se dogaja z njenim sinom. Ne podnevi ne ponoči. Domen je tudi sam večkrat vzel kako njeno tabletko. Takole za probo, eksperiment! Iz čistega dolgčasa. In ko je mama tako zelo zbolela, je on nehal spati. Skoraj nič ni spal. Včasih je malo zaspal šele proti jutru. Kar oblečen. Pravzaprav ni skrbel za svojo podobo, oblačila, higieno.
»Stari, smrdiš!« mu je rekel Andrej, ko je Domen prikorakal do od lune osvetljene klopi sredi parka. Oba sta se pričela glasno smejati.
»Ti nič manj!« mu je vrnil Domen.
Tudi Andrej je imel podobno usodo. Le da je bila v njegovem primeru mama tista, ki ga je zapustila in šla z ljubimcem v Kanado, oče pa je imel prometno nesrečo – in zatem je izgubil službo, voljo do vsega.
»Kako je foter?« je vprašal Domen in sedel na klop.
»Mah, saj veš … Zadet. Zdaj ima še neka nova zdravila. Proti tresenju ali kaj že … Veš, kako se mu tresejo roke, da mu moram jaz dati vse tiste tablete. Polno pest tablet. Trikrat na dan …«
»Ja, pri moji mami je tudi tako …« je šepnil Domen. »Kje pa so ostali?«
Andrej je zdaj prisedel na klop in ga pogledal skozi mrak.
»Samo za naju sem priskrbel. Ne morem kar z vsemi deliti, saj veš … In ker imam samo dve, sem povabil tebe. Moj najboljši prijatelj si …«
Domen se je pričel smejati. Boksnil ga je v desno ramo.
Andrej ni odreagiral. Iz žepa je potegnil dve tabletki trikotne oblike.
»To sta tabletki, Tornado se jima reče … Samo z vodo poplakneš,« je rekel poznavalsko, kot bi že kdaj vzel to drogo.
Eno tabletko je izročil Domnu, drugo je držal med tresočimi se prsti.
»Kaj pa če prej še kaj skadiva?« je vprašal Domen, ki ga je mikalo, da bi pogoltnil mali strupeni trikotnik, po drugi strani pa se je neznansko bal, kaj se bo zgodilo.
»Zdaj bova vzela tole,« je rekel Andrej, si dal tabletko v usta in z dolgim požirkom vode iz plastenke vse skupaj poplaknil v grlo.
»Na vrsti si,« je rekel in Domnu pomolil skoraj prazno plastenko vode.
Domnu je srce naglo razbijalo. Tabletko je dal v usta, naredil požirek in ta je zdrsnila skozi grlo v želodec.
Nastala je tišina. Nič nista govorila. Domen je gledal Andreja, Andrej je gledal Domna.
»Zakaj pa še nič ne prijemlje?« je vprašal Domen, ki je vmes pomislil, da bi šel do grma za klopjo in tabletko izbruhal.
»Bo,« je odgovoril Andrej.
Spet sta samo sedela in čakala. Zaradi lune sta se njuna obraza svetila.
»Andrej, pizda, to je ponaredek!« je še rekel Domen, ko je Andrej že vstal in – ne da bi kaj rekel – stekel z vso naglico na železno konstrukcijo mostu. Domen je klical za njim, ko je tudi sam začutil mrak za čelom. Hladna ekstaza ga je oblila po vsem telesu. Vstal je in stekel v drugo smer. Postavil se je na obrobje deroče reke.
Iz nahrbtnika potegnem plastenko z vodo in jo stresem. Nasmejim se, ko se spomnim na reko, na Andreja in Domna. Počasi popijem požirek ali dva, ko prvič, po vseh dneh beganja po gozdu, pomislim, da bi svojemu zalezovalcu postavil nekakšno past, ga kako prelisičil ali presenetil. Tudi zdaj, ta hip, čutim oči na tilniku. Nekje nekdo stoji in gleda in preži name.
»Kaj hočeš?!« zakričim.
Naredim še nekaj požirkov vode. Plastenko pospravim v nahrbtnik in sedim. Gobe, ki je prej rastla tu, ni več. To se mi sicer zdi nekoliko nenavadno, vendar glede tega nič ne napravim. Vstanem in razmišljam, kako bi presenetil zalezovalca. Nekaj v meni me kar naprej žene, da se moram premikati – »iskati gobe«.
Ko pridem na vrh gozdnatega hriba, se odpre pogled na drevesa, ki se razraščajo na vse strani. Kot bi stal v ogromnem gnezdu ali na glavi ogromne gobe, sestavljene iz drevesnih krošenj. Večkrat zaokrožim s pogledom, morda pa le najdem človeka, ki me zasleduje. A me isti trenutek premami velikanska goba, ki raste nekaj metrov spodaj. Takoj se odpravim tja. Obrobljena z divje rdečo barvo in belim krogom na sredini ogromne gobje glave me spominja na ustnice, ki objemajo mrzlo snežno kepo. To je tudi vse, kar me zanima o tej gobi.
Ni potrebno dolgo čakati, ko me preplavi omotičnost in moram sesti. In moram vzeti zvezek in pisalo. Kot omamljen sedim in v roko se mi naseli enakomerna vročina, ki se plazi po vsej moji desnici. Pisalo zavihtim v položaj za pisanje, odprem novo, prazno stran v zvezku in pričnem pisati …
ZGODBA 3
»A prideš?« ga je vabila Tina v vodo.
Komaj triletni Tim je bil prvič na morju. Začudeno je zrl v premikajočo se vodo. Valove, ki so butali ob obalo in zalivali oddaljene skale, da je morska voda pljuskala na vse strani. Na rahlo je pomočil tri prste v morsko vodo in zanesel v usta. Pričel se je kremžiti in pljuvati, ker mu okus ni bil všeč.
»Ne v usta, Tim!« je v smehu rekla Tina, ki je bila že do pasu v vodi. »Ta voda je slana. Ni dobra!«
Zdaj se je za Timov hrbet privalil njegov oče, Tinin partner Peter in Tima dvignil k sebi v naročje.
»Pridita. Tim, pridi, z očkom bosta šla skupaj v morje …« je ponavljala Tina, ki je počepnila v vodo, da ji je segla do ramen. »Uh, kako je fino! Bomo skupaj plavali!«
»Pridi, bomo plavali. In kakšno ribico bomo ujeli,« je rekel Peter in se počasi spustil proti morju. Tim je opazoval Petrove velike noge, stopala, ki so prodirala po mehkem pesku in jih je vse bolj zalivala morska voda.
»Prav prijetno topla je!« je zaklical Peter k Tini.
Končno sta se potopila do te globine, da so se Timovi podplati malo dotaknili gladine vode. Zasmejal se je in noge pokrčil v zrak, kot bi si jih ne hotel zmočiti.
»Kar zmoči se, mali!« je vzkliknil Peter in s Timom sta se naposled počasi potopila do pasu v vodo. Zdaj se je Tina približala in zagrabila Tima za noge. Smejali so se in čofotali po vodi.
V zraku je pihljal nežen vetrc. V daljavi so brneli čolni. Eden od njih, na katerem je pisalo TORNADO, se je zelo približal. Potem se je sunkovito obrnil, da je za seboj pustil penast val, in se podal nazaj proti globljemu morju.
Tim je z dlanmi raziskoval morsko gladino. Se je dotikal. Opazoval bleske sončnih žarkov na njej. Se čudil premikajoči se vodi. Večkrat je tudi plosknil po gladini, da je počilo. Voda pa je špricnila vsem trem v oči. Tina se je malo oddaljila, šla je nekaj metrov dlje, proti globini, Peter in Tim sta še vedno čofotala v plitvinah.
»Ti je všeč, kaj?« je spraševal Peter svojega sina in gledal, kako uživa v vodi.
»Peter!« je zaklicala Tina v tistem. »Peter, nekaj plava tukaj!«
Peter je pogledal v smeri proti Tini, ki je, kot bi jo povlekel magnet v globino, nenadoma poniknila pod vodo.
»Mami se potaplja …« je pojasnil Timu, čeprav mu tisti klici malo pred tem niso zveneli ravno prijetno. Ko Tine nekaj časa še vedno ni bilo na spregled, ga je pričelo skrbeti. Gladina je bila še vedno nenavadno mirna, Peter pa je vedel, da Tina ni ne vem kakšna plavalka in da potapljanja, sploh tako dolgega, ne mara ravno najbolj.
»Tina! Ok, pridi iz vode!« je zaklical, a se gladina še vedno ni zganila.
»Tina, zdaj me pa strašiš!« je rekel in v tistem pogledal Tima, ki je zresnil obraz in prestrašeno pogledal očeta.
»Tina! Tina!!« je pričel kričati. Tim je planil v jok. Nekaj ljudi, ki so stali naokrog, so pričeli gledati, kaj se dogaja. Peter ni mogel dlje, v globino, ker je imel v rokah Tima, zato je z vso silo bredel proti kopnemu.
»Tukaj počakaj, Tim!« je zaukazal Timu, ki je moral stati na obrežju.
V tistem je v morje že planil reševalec iz vode in pričel z iskanjem.
»Tina!« je spet zakričal Peter, ko se je pognal v smer, kjer jo je nazadnje videl. Isto sta storila še dva moška, ki sta jo pomagala iskati.
»Kaj se je zgodilo?« je vprašal eden od njiju Petra, ko se je ta med plavanjem zaustavil in panično pogledoval naokrog po gladini.
»Rekla je, da nekaj plava, potem pa …«
»Pomagajte!« je zakričal drug moški, ki je Tino zdaj vlekel na površje. Reševalec iz vode je takoj zaplaval v njuno smer. Tako sta ravnala tudi Peter in moški, s katerim se je še malo prej pogovarjal.
Tina je bila nezavestna. Obraz je imela ves otečen in pordel.
»Ojoj!« je zakričala neka ženska, ko so Tino vlekli iz vode.
Po vsem telesu je bila pordela, otečena. Ni dihala. Takoj so jo pričeli oživljati. Peter je dihal hitro in panično. Okrog Tine so se zbrali radovedni ljudje in govorili v različnih jezikih.
Petru je postalo v tistem trenutku, ko ga je turški zdravnik nekaj spraševal v polomljeni angleščini, žal, da so sploh šli sem, na turško obalo. Še dobro, da je bilo tu veliko Slovencev in eden od njih mu je pomagal pri sporazumevanju. Ko so Tino, ki so jo še vedno oživljali, dali v reševalno vozilo, je Peter pričel iskati in klicati Tima: »Tim!«
Reševalec je v angleščini vpil, da morajo iti, da Tina nima časa ...
»Moj sin. Samo njega še vzamem in gremo,« je rekel Peter in pričel tekati po obali.
Na tistem mestu, kjer ga je pustil, sta bila le še drobcena odtisa njegovih stopal. Ta je zdaj novi val morske vode ponovno nežno pobožal in do konca zbrisal sled, da je kdo tukaj kdaj stal.
»Tim!« je vnovič zakričal Peter, a otroka ni bilo nikjer.
Reševalno vozilo se je zaprlo in Tino so odpeljali proti bolnici.
Peter je tekal po plaži in gledal otroke, ki so se igrali s peskom in postavljali gradove, če bi bil Tim morda med njimi.
Ni ga bilo.
Stoji pred mano.
Samo nekaj metrov stran.
Med vejami, v grmu.
Negibno.
Temna pojava.
»Kdo si?!« zakričim tja, a se ne premakne. Zvezek in pisalo pospravim, vstanem in še vedno gledam v temno senco.
»Zakaj hodiš za menoj?« vprašam. Ne vem, naj se veselim, da sem si končno potrdil, da me res nekdo zasleduje, ali naj me bo strah.
Pogledam naokrog in v roke vzamem velik kos debele, odlomljene veje. Zalučam jo v tisto smer, vendar veji pregosta rast grmovja prepreči, da bi padla bliže ali celo v temno postavo brez obraza.
»Kaj hočeš?!« zakričim.
V tistem pričnem teči v smeri, kjer stoji temna senca. Ta se še vedno ne premakne. Ko sem že skoraj pri grmu, za katerim je skrita skrivnostna temna pojava, še vedno nič – stoji tam, negibna in obrnjena v isto smer. Šele ko stopim za grm …
»Senca …« šepnem razočarano, ko pričnejo v daljavi za mojim hrbtom pokati veje. Ena za drugo. Koraki se oddaljujejo. Nekdo mi je očitno sledil, mi dihal za vrat in zdaj teče v drugo smer. Utrujen sem od vsega skupaj. Sploh ne vem, kdaj sem zašel v ta gozd, kdaj sem pričel s takim gobarjenjem in hlastanjem za zgodbami, ki jim odrežem pol ali včasih še večji del telesa. Sploh ne vem, kako dolgo sem že tu in kako dolgo mislim še biti. In ne vem, zakaj mi sledi ta, ki se noče pokazati in me vse bolj živcira.
V tistem zagledam majhno gobo zelene barve.
Sedem kar na mokrotna gozdna tla, da mi vlaga mahov udari skozi hlače. Zazibljem se v vrtinec in še preden se docela zavem, spet pišem … po utečenem postopku …
ZGODBA 4
V čakalnici je Denis zmeraj pogledoval na uro in nestrpno mencal z rokami in nogami.
»Danes bova torej opravila …« si je rekel in vdihnil, kot da mu bo kdo čez minuto ali dve napovedal smrtno obsodbo.
»Pozdravljeni,« mu je rekla gospa, ki je prišla po stopnicah navzdol in mu pomolila roko v pozdrav. »Ste se pripeljali?«
»Sem …« je tesnobno prikimal Denis in skupaj sta se povzpela po stopnicah navzgor. Na steni, desno od vrat, je pisalo Ordinacija 1.
»Kar izvolite,« je rekla.
Govorila je z izjemno nežnim in napol tihim tonom. Le tu in tam je to nežno govorico zmotil žvenket njenih številnih zapestnic, ki jih je imela na obeh rokah.
Sedla sta. Ona na črn, on na bel sedež. Nastala je tišina. Ona je vzela list papirja in nanj nekaj pisala, on je živčno mencal sem in tja. Njegov pogled se je ves čas opiral proti oknu.
»Kako ste danes, Denis?« ga je vprašala naposled. »S katerimi čustvi prihajate?«
Denis je najprej globoko izdihnil in spet pogledal proti oknu.
»Vas moti? Spustim žaluzije?« ga je vprašala.
»Ne, saj bo šlo. Ampak ko gledam te veje, ki …«
»Razumem,« je rekla, vstala in spustila žaluzije. »Denis, kaj bi rekli, kako ste danes? Katera čustva ste prinesli s seboj, na svojih ramenih?«
»Strah,« je takoj odgovoril. »Vsekakor strah.«
»Še katero drugo čustvo?« ga je pogledala, potem ko si je nekaj zapisala.
»Mogoče nemir … stres … razočaranje … nemoč …« je Denis našteval svoja čustva, ki so prišla z njim v veliko prostorno ordinacijo. Potem je povesil glavo, oči si je prekril z desno roko in pričel glasno hlipati kot kakšen otrok.
»Denis, zaupati mi morate, da bova zadevo rešila,« mu je rekla, potem ko se mu je približala in ga nalahno prijela za ramo. »Dihajte, Denis. Dihajte, kot sva se učila …«
Veliko ordinacijo je zajelo dihanje, kot bi tudi stene naredile nekaj dolgih vdihov in izdihov.
»Pogovoriva se o vejah, tistih, na smrekah, ki ste jih malo prej tako nervozno gledali …« je rekla in sedla nazaj v svoj črn sedež, medtem ko se je Denis, ki je sedel na belem, počasi umirjal.
»Ne vem, gospa Metka, ne vem …« je rekel in ponovno sramežljivo pogledal v tla.
»Denis, kako ste se počutili, ko ste gledali te veje?«
»Grozljivo. To premikanje. Pričelo se mi je vrteti. Oblije me znoj, srce …« se mu je zataknilo v grlu.
»Kaj je s srcem?« se je nagnila naprej.
»Razbijati mi začne. In dušiti me začne. Telo mi preplavijo mravljinci. In po hrbtenici … kot bi se mi ulila ledena prha, ki se širi po vsem telesu. Potem … potem … se ne morem več premakniti … Gospa Metka, sovražim veter!«
Metka si je sproti zapisovala in ves čas spremljala Denisovo telesno govorico.
»Razumem. Sovražite veter … Ste kdaj razmišljali, zakaj potrebujete to sovraštvo do vetra?«
Nastala je tišina. Denis ni vedel, kaj naj reče. V nekem trenutku ga je preplavila celo jeza, zakaj mu vendar postavlja taka vprašanja.
»Potrebujem? Hm…« je naposled le izdavil.
Ona je še vedno zrla v bel list papirja pred seboj, medtem ko je trdno sedela na svojem črnem stolu.
Na belem stolu pa je postajalo nemirno. Denis se je nemirno presedal, trzal z levo nogo, s prsti je živčno opletal.
»Gospa Metka, te sanje, ne spim … Vedno znova …«
»Niste mi odgovorili, Denis. Zakaj potrebujete ta strah pred vetrom? Zakaj se bojite vetra?«
»Ne vem!« je zakričal Denis. Še sam ni vedel, od kod je prišla ta jeza. In sledil je plaz besed, kot bi se usule iz njega: »Vem samo, da se zbujam, ponoči, največkrat pa sploh ne spim. Bojim se, odkar sem videl film o uničujočem tornadu. Ste kdaj videli, gospa Metka, kaj napravi ta sila narave? Kako zmelje? Uniči? Zruši in ubije? Ko bo prišel …«
Metka ga je prekinila in mu zatem postavila še niz vprašanj. Šele dve uri zatem ji je ponovno potrdil, da danes želi to opraviti.
»Pripravljeni ste …« je rekla, zaklenila vrata, vse zatemnila in pričela z izvajanjem hipnoze. Denis je počasi potonil v posebno stanje, ona pa mu je postavljala vprašanja in ga previdno vodila po zavitih kanalih njegovih prestrašenih možganov.
»Denis, kaj vidite sedaj?« ga je vprašala, medtem ko se je on pričel zvijati, kričati in tolči na vse strani.
»Joj, tornado!« je kričal in naposled ga je vrglo s sedeža.
Metka je pričela z odštevanjem in s klicanjem Denisa, a ga ni uspela prebuditi. Vse bolj in bolj je kričal. V hipnozi je pričel metati stvari po ordinaciji.
»Denis, v redu je, z menoj ste, zbudite se. Vse je v redu. Denis!« je tudi Metka vse glasneje kričala.
»Zdaj me vidiš. Tu sem. Ja, jaz te zasledujem, že dva tedna hodim za teboj. Povsod ti sledim,« slišim nad sabo.
Zvezek je v njegovih rokah, pisalo leži nekaj metrov stran.
»Kdo si?« ga vprašam.
»A je to sploh pomembno?« vpraša in se nasmehne. »Veš, obstajajo pisatelji z dobrimi idejami in odličnimi začetki zgodb … in smo tisti, ki nam nekako ne steče. Ideje iščemo mesece, leta … In začetki zgodb, nekaj najtežjega je začeti. Ti pa stresaš zgodbe iz rokava, ideje, začetke … si pa eden tistih, ki zgodbe ne izpelješ v pravo smer. Tvoji konci so osupljivo dolgočasni. Zato tukaj nastopimo mi …«
»Vi?« ga vprašam, medtem ko vidim, da pobere pisalo in ga skupaj z mojim zvezkom pospravi v svojo torbo.
»Ja, mi. Veš …« se mi približa in me gleda z izrazom na obrazu, kot bi se mi posmehoval. »Cepivo, ki si ga dobil …«
»Cepivo? Kakšno cepivo? Kdaj?«
»To. Novo. Ni še dolgo na tržišču. Tornado se mu reče in odlično deluje. Stranski učinek je, da se izgubiš. Da iščeš, sam ne veš, kaj. Ti, recimo, gobe. In potem pišeš zgodbe, ki jih nisi zmožen napisati do konca. Koncentracija ti hitro pade, mi pa to s pridom uporabimo. Žal pa to cepivo …«
»Kaj?« ga vprašam in gledam, ko se počasi oddalji.
Še enkrat se obrne proti meni in se nasmehne: »Hvala za ideje in vse te začetke zgodb.«
Zatem odkoraka, jaz pa ves ohromljen ležim na tleh, preplavljen s težkimi občutki v prsih in z omotico, kot bi mi možgane vrtinčil tornado.
»Kaj ste mi vbrizgali? Kakšno …? Ka-kakšno cepivo … zakaj? Kaj bo z mano?Kaj bo vendar z mano?«
