V članku predstavljam kompleksen odnos med literarnim mentorjem in piscem, pri čemer se omejim na tri temeljne vidike njunega odnosa. Nadalje obravnavam odnos avtorja do lastnega besedila v kontekstu navezanosti med njima. Posebej se ukvarjam s primerom, ko je emotivna navezanost oz. besedilna identifikacija avtorja skozi besedilo tako močna, da ta ne zmore objektivnih sodb in kritik o lastnem besedilu. Skozi nekatera osebna in obče teoretična spoznanja nato dodajam tudi možne načine, kako se lahko avtor, ki je pretirano navezan na lastno besedilo, tega postopoma odvadi.
Ključne besede: mentorstvo, pisec-začetnik, emotivna navezanost na besedilo, proces ustvarjalnega zorenja.
ODNOSNI VIDIKI MED MENTORJEM IN PISCEM
Ali pisci-začetniki1 sploh potrebujejo mentorja, nekoga, ki jih usmerja, vodi, ki jim svetuje in jim v trenutkih popolne blokade predstavlja določen ustvarjalni kompas, morebitni izhod iz krize – to je vznemirljivo vprašanje, na katerega je moč pogledati z več zornih kotov oz. vidikov. Ti so določeni s položajem oz. vlogo, ki jo ima mentor v odnosu do pišočega posamez-nika. Med vsemi vidiki, ki tak odnos določajo, se bomo omejili na tri, zdi se, najpoglavitnejše, in sicer: a) spoznavno-ustvarjalnega, b) psihosocialnega in c) motivacijskega. Stopnja njihove pomembnosti je od primera do primera različna, vsi pa se med seboj prepletajo in vzdržujejo zapleteno ravnovesje med obema, v takšen proces vključenima subjektoma – torej literarnim ustvarjalcem in njegovim mentorjem.
Spoznavno-ustvarjalni vidik
Spoznavno-ustvarjalni vidik je aktualen v vseh življenjskih obdobjih piscev, ki šele pričenjajo s tem procesom. Po izkušnjah sodeč je najizrazitejši zlasti pri piscih osnovnih in srednjih šol, kjer se ponavadi v množici vseh že izrazito pokažejo tisti posamezniki, ki so uspešnejši pri snovanju določenih stilnih in jezikovnih rešitev, naloga mentorja na tej stopnji pa je seveda predvsem takega pišočega seznanjati z literarnimi prvinami, ga vabiti k branju raznovrstnih besedil, vzpostavljanju kritičnega in samoanalitičnega koncepta lastnega pisanja, predvsem pa mu pokazati najrazličnejše izrazne možnosti in poti. Pri tem pa mora še posebej (pedagoško) modro in preudarno paziti na to, da mladostniku ustvarjanje prikaže kot pozitiven proces, ki pa obenem zahteva veliko mero kritike, poznavanja danega področja in odgovornosti.
Tudi mentorjevo delo s starejšo populacijo naj bi potekalo po podobnih mehanizmih spozna-vno-ustvarjalnega vidika, le pristopi se nekoliko spremenijo. Mentor mora vzbujati radost ustvar-janja na eni strani, na drugi pa je nujen poudarek na razvoju piščeve percepcije o tem, kakšno bi naj bilo kvalitetno besedilo, ki je dovolj inovativno in presežno, da lahko avtor z njim dejansko prispeva k širokemu korpusu že napisanih literarnih besedil. Mentorjeva naloga je iskanje zaple-tenega ravnotežja med »ostro« kritiko literarnega dela in načinom, s katerim to posreduje piscu.
Psihosocialni vidik
Eden od neizbežnih vidikov odnosa med mentorjem in pišočim je tudi psihosocialni. Osrednji »prostor« med avtorjem in mentorjem predstavlja besedilo, a ob njem obstaja tudi izvenbesedilni »prostor« – tega tvorijo vse izjave, pogovori, sodbe in govorjeni ali pisani načini komunikacije med obema akterjema. Znotraj vsega naštetega se odvijajo občutljivi procesi dveh osebnosti in korelacij med njima. Kot so na eni strani raznolike osebnosti mentorji, so na drugi osebnostno zelo različni tudi pisci.
Pa vendar je ključna razlika med obema v primarnem fokusu, strokovnem interesu in širini znanja na tem področju, poznavanju razmer na literarni sceni in posledični objektivnosti v odnosu do percepcije prebranega. Mentor naj bi bil objektiven strokovnjak ali pa sam ustvarjalec z dovolj širine, pri čemer mora izhajati iz poznavanja večjega nabora že uveljavljenih besedil2.
Po drugi strani se moramo zavedati, da so pišoči v kontekstu psihosocialnega vidika v mnogo »ranljivejši" poziciji, saj je navsezadnje prav njihovo besedilo "objekt" sodb, vrednotenj in analiz. Tako je pričakovati različne reakcije z njihove strani – od izrazito racionalnih pa vse do ekstremno emotivnih, celo afektivnih in agresivnih. Prav zaradi tega mora mentor večkrat poudariti, da gre za analizo besedila in ne pišočega, predvsem pa, da gre za analizo enega ali le nekaj trenutnih besedil oz. nabora le-teh, ne pa za analizo celotnega piščevega opusa3. Res pa je, da je lahko včasih pri določenem avtorju tudi v zelo širokem naboru iz več obdobij težko najti kaj izrazno prepričljivega in oprijemljivega. Ob tem je potrebno večkrat poudariti tudi, da gre za dob-ronamerno analizo, kritiko ali morebitno negativno sodbo, slednje pa mora mentor sporočiti na ustrezen način.
Motivacijski vidik
Z obema vidikoma je neposredno povezan še motivacijski. Mentor naj ne bi deloval kot zavi-ralec, njegova intervencija v besedilo in proces pisanja naj bi bila spodbujajoča, če se to le da. Pomembno je, da opozarja na napake, vendar obenem podaja možnosti in rešitve. Pri tem mora mentor upoštevati tudi cilje, ki naj bi jih pišoči dosegel. Če bi ta rad neko mnenje, njegovo pisanje pa bo ostalo zgolj na osebni, ljubiteljski ravni, je lahko kritika »manj stroga«, če so cilji zelo visoki, npr. revijalne objave ali celo samostojne knjižne izdaje, potem mora biti mentor brezkompromisen.
Problem ustvarjalne motivacije je zelo kompleksen. Nekomu, ki je do sebe kritičen in ki ima visoke ustvarjalne cilje, bo lahko še tako ostra kritika v resnici spodbuda in motiv za razmislek, pri kom drugem je položaj bolje obrniti. Začeti pri pozitivnih nastavkih nekega pisanja in se šele zatem lotiti negativnih. Le kadar mentor po branju več besedil, morda celo iz različnih obdobij, presodi, da oseba nima dovolj občutka (talenta) za literarno ustvarjanje, končni cilji pa so, skladno s tem, previsoki, je pomembno, da to na ustrezen način piscu tudi pove.
AVTORJEVA NAVEZANOST NA BESEDILO
Moja osebna izkušnja je pokazala, da je najpomembnejša naloga mentorja, da poskusi ugoto-viti, kolikšna je razdalja med avtorjem in njegovim besedilom. Seveda gre za metafizično katego-rijo, ki jo v prvi vrsto določa avtorjeva emotivna navezanost na besedilo. Govorimo lahko, v pre-nesenem pomenu seveda, o nekakšni »srčni niti« 4, ki poteka med avtorjem in bese-dilom.
Stopnjo navezanosti med avtorjem in besedilom bi lahko matematično5 opisali s tremi temeljnimi oblikami pojavnosti, in sicer:
a) AB (visoka, »nezdrava« stopnja navezanosti; nepripravljenost na objektivne sodbe o besedilu),
b) A ... B (»zdrava« stopnja navezanosti; besedilo ni središče; avtor je dojemljiv za raz-lične poglede in sodbe, pripravljen je upoštevati morebitne predloge za izboljšave) in
c) A ... ... B (izrazita oddaljenost, pri kateri pisanje avtorju ponavadi predstavlja pos-transko dejavnost, nekaj, do česar nima izrazitega odnosa – v tej kategoriji so pogosto avtorji, ki napišejo le nekaj, sicer kvalitetnih besedil, literarno ustvarjanje pa zatem za daljši čas ali tudi za vedno opustijo).
Problem AB-navezanosti
Če je torej razdalja med besedilom in avtorjem izredno majhna, je stopnja navezanosti in pretirane emotivnosti v odnosu do besedila velika.
Mentor bo hitro zaznal, kdaj gre za tako, »nezdravo« razdaljo, še zlasti po nekaterih piščevih odzivih, kot so:
– pretirana želja po branju lastnih besedil,
– poveličevanje lastnih besedil,
– pretirane in izrazito dramatične razlage o nastanku ter drugih okoliščinah besedila,
– razni čustveni izpadi (npr. jok med branjem),
– poudarjeno pisanje v prvi osebi, sentimentalnost, patetičnost,
– jasno zaznavni vsebinski elementi iz avtorjevega življenja,
– teme, s katerimi želi »ugajati« bralcem ali določeni ciljni skupini.
V naštetih primerih mora mentor še posebej poudarjati, da bo opravil analizo besedila. Če je potrebno, naredi s pišočim po podani kritiki tudi razgovor o počutju itd. Nikakor pa ne sme za ceno »dobre volje« omiliti svojih sodb, zanemarjati določenih napak in pomanjkljivosti literarnega besedila ali celo hvaliti v primeru, ko besedilo ne zadošča niti osnovnim estetskim normam.
Mentor pa mora biti po drugi strani pripravljen tudi na nekatere odzive, ki kažejo na avtorjevo obrambno reagiranje, odkrito jezo in podobno. Lahko da se bo avtor z mentorjem spustil v negativno polemiko, zavračal povedano, v jezi dejal, da je to zgolj mentorjeva sodba ali da ga ta ne razume. Zgodi se lahko tudi agresiven odziv ali celo totalni umik.
Mnogokrat se majhna razdalja med besedilom in avtorjem skriva tudi v pogovoru samem. Gre povečini za tiste pišoče, ki sicer dajejo vtis, da so pripravljeni na objektiven pogovor in kritiko, a se hitro izkaže, da mešajo pojme. Spodaj je navedenih nekaj primerov, na kakšne načine lahko avtorji reagirajo, kadar se nočejo spopasti s problemi ustvarjanja ali pa menjujejo kritiko besedila s kritiko lastne osebnosti:
Tabela, objavljena v priročniku Brez uteži (Bedrač 2007: 38)
MENTOR/KRITIK PESNIK-ZAČETNIK
Zakaj vas tema smrti tako zelo navdušuje? Se vam zdim čuden zaradi tega?
Verzi so zastavljeni, kot bi prebiral Pavčkove Majnice fulaste pesmi. Te knjige ne poznam. Pavčka celo ne maram. Nikoli nisem bral njegovih pesmi.
Metaforika je pa res prezaplete-na, prav odbija od branja. Tudi vi me očitno ne razumete.
Pesmi so pravopisno zelo površno napisane. Ja, če pa sem pisal to pesem ponoči, pa sem imel že utrujene oči, pa nisem videl vseh teh napak.
Tabela, objavljena v priročniku Brez uteži (Bedrač 2007: 38)
Mogoče pride kakemu od mentorjev prav način, ki sem ga sam praksi potrdil že nič koliko-krat, pojasnil pa sem ga prav v priročniku Brez uteži. S konceptom t.i. varne sobice6, ki mnogim avtorjem pomaga bolje razumeti, za kaj gre. Mentor lahko pove, da je vsako besedilo »dobro ali kvalitetno«, dokler obstaja v zaprtem univerzumu, v predalu varne sobice, torej zgolj na črti avtor-tekst. V trenutku, ko se pripeti trikotnik in v prostor avtorja in besedila vstopi še bralec, pa mora biti avtor pripravljen tudi na drug(ačen) pogled, ki je lahko celo povsem nasproten od njegovega. Pripravljen mora biti na morebitne negativne kritike, opazke, celo posmeh, skratka situacije, ki mu morda ne bodo najprijetnejše.
V takem trenutku je zato še posebej potreben temeljit premislek, kdo naj bo bralec, ki mu lahko zaupamo, da bo podal dovolj ali vsaj približno verodostojno objektivno sodbo. Gotovo to niso osebe, ki so s piscem tako ali drugače povezane na osebni ravni (npr. otroci, vnuki, starši, bližnji sorodniki, partnerji, prijatelji itd.), pač pa naj bodo to osebe, ki imajo ustrezen vpogled v literarno ustvarjanje. Prve take stike gotovo predstavljajo učitelji, zlasti jezika in književnosti, sledijo jim lahko razni uredniki, pesniki, kritiki itd, vendar ne nujno v tem vrstnem redu. Pomem-ben vmesni člen med vsemi pa gotovo predstavljajo mentorji. Ti niso zgolj kritiki, pač pa so tudi svetovalci, ki se ne ukvarjajo zgolj z besedilom, ampak tudi z avtorjem.
Odpravljanje AB-navezanosti
Kadar mentor ugotovi, da je razdalja med besedilom in avtorjem zelo majhna, ima več mož-nosti za postopno7 odpravljanje le-te:
– pisca usmeri k branju beletristike,
– svetuje mu, naj bere lastna besedila iz različnih zornih kotov,
– naj se udeležuje literarnih natečajev,
– naj se udeleži kake literarne delavnice ali izobraževanja,
– naj poskusi pridobivati mnenja različnih bralcev, ki pa ne smejo biti emotivno povezani z njim itd.
IDENTIFIKACIJSKI MOMENT
Če je bilo prej govora o emotivni navezanosti med avtorjem in besedilom, je potrebno neko-liko bliže pogledati še identifikacijski moment, tj. kaj pisec s svojim pisanjem sploh želi doseči. Čeprav je ta v določenih ravneh podoben prej obravnavanemu problemu navezanosti med piscem in besedilom, gre vendarle za drugo problematiko.
Ugotavljamo lahko tri pojavnosti odnosa med avtorjem in besedilom, izhajajočega iz identi-fikacijskega momenta, te pa lahko matematično opišemo takole:
a) A = B
Besedilo in avtor sta praktično izenačena. Takšen avtor ni pripravljen na objektiven pogovor, vendar ga lahko mentor z različni pristopi in procesi pripelje do bolj "zdravega" odnosa pri razu-mevanju lastnega pisanja. Gre za pisca z najmočnejšo stopnjo identifikacije, njegova besedila so praviloma osebnoizpovedna in vsebujejo močno »esenco pisca«. Takšen odnos se prekriva z AB-navezanostjo.
b) A > B
Avtorjeva osebnost je vrednostno močno pred besedilom. Takšen avtor se bolj kot z močjo zapisanega ukvarja z močjo lastne promocije. Največ mu pomenita hvala in reklama, »literarno« ustvarjanje pa mu predstavlja le eno od pojavnih oblik, kako izpostaviti samega sebe. Slednje sicer ni problematično, kadar je govora o kvalitetnem ali celo presežnem besedilu, saj v takem primeru avtorjeva »samovšečnost« in avtopromocijska naravnanost nista negativni, temveč morda celo zaželeni. Mnogo težje je, kadar se za tako avtorjevo predstavo skriva zelo šibko besedilo. Pri teh avtorjih je potrebno še posebej veliko strpnosti, psihološke modrosti in znanja. Zgodi se seveda tudi, da avtor svojega ega nikakor ne more zamejiti ali postati dovolj dojemljiv za kritike. V takem primeru ima mentor nalogo, da to avtorju pove in od nadaljnjega sodelovanja z njim odstopi.
c) A < B
Gre za tiste avtorje, ki besedilo postavijo pred svojo osebnost. Z njimi je delo najlažje, saj so se pripravljeni učiti, intenzivno delati, študirati in brati, središče njihovega zanimanja pa je lite-rarno besedilo. Zanimajo jih vse ustvarjalne p(l)asti; ponavadi gre za izrazito vedoželjne in rado-vedne posameznike, ki nenehno sprašujejo, raziskujejo in analizirajo. Posledično se največkrat razvijejo v kvalitetne avtorje, seveda ob predpostavki, da imajo določene predpozicije in smisel za jezik ter literarno izražanje.
OSEBNOSTNO IZOBLIKOVAN LITERARNI USTVARJALEC
Cilj kvalitetnega dela je izoblikovati suverenega pisca, ki je zmožen z distanco govoriti o svojem pisanju, prosto in brez zadreg komunicirati z bralci, če je to mogoče, z mentorjem pa voditi odprt pogovor, v katerem skupaj iščeta možnosti in morebitne predloge za izboljšave.
Tako se ob besedilu (B) in avtorju (A) pojavita še dva dejavnika, ki tvorita kompleksno polje literature: mentor (M) in bralec (BR). Vse elemente povežemo v odnos, kar lahko ponazorimo takole:
VIRI IN LITERATURA
Bedrač, David: Brez uteži. Ljubljana: JSKD; Mentor, 2007.
Bedrač, David: Rad sem hodil tja gor in mislil na robu obrobne misli: poskus označitve naj-mlajše pesniške generacije na Slovenskem. Ljubljana: Mentor, 25/5, 51–59.
Bedrač, David: (Skoraj) vse te besede so bile že videne. Ljubljana: Posebna številka revije Mentor, 2012, 28–59.
Juvan, Marko: Literarna veda v rekonstrukciji. Ljubljana: Literarno-umetniško društvo, 2006.
Kmecl, Matjaž: Mala literarna teorija. Ljubljana: Založba M&N, 1996.
Virk, Tomo: Moderne metode literarne vede in njihove filozofsko teoretske osnove. Ljublja-na: Univerza v Ljubljani, 2003.
Pripombe:
1 Pojem pisec-začetnik se nanaša na literarnega ustvarjalca, ki je s pisanjem šele pričel, ali pa tistega posameznika, ki to počne že dlje, a nekaterih temeljnih veščin literarne »obrti« še vedno ne obvlada dovolj.
2 Pri tem je težko reči, katera vloga določa kvalitetnejšega mentorja. Dober literarni teoretik ni nujno tudi uspešen kot mentor. Podobno je tudi z literarnimi ustvarjalci, ki lahko pišejo izjemna literarna besedila, ustreznega svetovanja pa nekako ne zmorejo. Pravzaprav je najbolje, če gre za kombinacijo lastne izkušnje, dobre teoretične podkovanosti in pedagoške modrosti.
3 V tem oziru so mišljena vsa besedila avtorja, tudi tista, ki jih bo morda še napisal v prihodnje. Prav ideja o prihod-nosti kot času novih rešitev in možnosti lahko prispeva k pozitivnemu odnosu med piscem in mentorjem.
4 Da bi si pisci-začetniki na različnih delavnicah, srečanjih in prireditvah selekcijskega tipa laže predstavljali ta vidik, jim običajno pokažem primer z nitjo oz. elastiko – primer, ki jim nazorno pokaže, za kaj gre.
5 Besedilo označimo z veliko tiskano črko B, avtorja pa z veliko tiskano črko A.
6 Koncept je razložen na štirih osebnostnih tipih piscev-začetnikov, podani pa so tudi teoretični prijemi. (Bedrač 2007: 7–21).
7 Tudi pri tem se pisci-začetniki med seboj razlikujejo. Nekateri bodo ta problem razreševali hitreje kot drugi, men-tor pa se mora zavedati, da gre običajno za počasen proces, ki zahteva določen čas in premislek.
8 Vpliv avtorja na mentorja prav tako poteka na več ravneh, še najbolj pa v smislu pridobivanja novih izkušenj in morebitnih izboljšav lastnih mentorskih postopkov. Črtica med mentorjem in besedilom prikazuje manjši vpliv, ki se mora z rastjo samostojnosti avtorja postopoma povsem umakniti.
POVZETEK
V članku predstavljam kompleksen odnos med literarnim mentorjem in piscem, pri čemer se omejim na tri temeljne vidike njunega odnosa. Nadalje obravnavam odnos avtorja do lastnega besedila v kontekstu navezanosti med njima. Posebej se ukvarjam s primerom, ko je emotivna navezanost oz. besedilna identifikacija avtorja skozi besedilo tako močna, da ta ne zmore objektivnih sodb in kritik o lastnem besedilu. Skozi nekatera osebna in obče teoretična spoznanja nato dodajam tudi možne načine, kako se lahko avtor, ki je pretirano navezan na lastno besedilo, tega postopoma odvadi.
Ključne besede: mentorstvo, pisec-začetnik, emotivna navezanost na besedilo, proces ustvarjalnega zorenja.
ODNOSNI VIDIKI MED MENTORJEM IN PISCEM
Ali pisci-začetniki1 sploh potrebujejo mentorja, nekoga, ki jih usmerja, vodi, ki jim svetuje in jim v trenutkih popolne blokade predstavlja določen ustvarjalni kompas, morebitni izhod iz krize – to je vznemirljivo vprašanje, na katerega je moč pogledati z več zornih kotov oz. vidikov. Ti so določeni s položajem oz. vlogo, ki jo ima mentor v odnosu do pišočega posamez-nika. Med vsemi vidiki, ki tak odnos določajo, se bomo omejili na tri, zdi se, najpoglavitnejše, in sicer: a) spoznavno-ustvarjalnega, b) psihosocialnega in c) motivacijskega. Stopnja njihove pomembnosti je od primera do primera različna, vsi pa se med seboj prepletajo in vzdržujejo zapleteno ravnovesje med obema, v takšen proces vključenima subjektoma – torej literarnim ustvarjalcem in njegovim mentorjem.
Spoznavno-ustvarjalni vidik
Spoznavno-ustvarjalni vidik je aktualen v vseh življenjskih obdobjih piscev, ki šele pričenjajo s tem procesom. Po izkušnjah sodeč je najizrazitejši zlasti pri piscih osnovnih in srednjih šol, kjer se ponavadi v množici vseh že izrazito pokažejo tisti posamezniki, ki so uspešnejši pri snovanju določenih stilnih in jezikovnih rešitev, naloga mentorja na tej stopnji pa je seveda predvsem takega pišočega seznanjati z literarnimi prvinami, ga vabiti k branju raznovrstnih besedil, vzpostavljanju kritičnega in samoanalitičnega koncepta lastnega pisanja, predvsem pa mu pokazati najrazličnejše izrazne možnosti in poti. Pri tem pa mora še posebej (pedagoško) modro in preudarno paziti na to, da mladostniku ustvarjanje prikaže kot pozitiven proces, ki pa obenem zahteva veliko mero kritike, poznavanja danega področja in odgovornosti.
Tudi mentorjevo delo s starejšo populacijo naj bi potekalo po podobnih mehanizmih spozna-vno-ustvarjalnega vidika, le pristopi se nekoliko spremenijo. Mentor mora vzbujati radost ustvar-janja na eni strani, na drugi pa je nujen poudarek na razvoju piščeve percepcije o tem, kakšno bi naj bilo kvalitetno besedilo, ki je dovolj inovativno in presežno, da lahko avtor z njim dejansko prispeva k širokemu korpusu že napisanih literarnih besedil. Mentorjeva naloga je iskanje zaple-tenega ravnotežja med »ostro« kritiko literarnega dela in načinom, s katerim to posreduje piscu.
Psihosocialni vidik
Eden od neizbežnih vidikov odnosa med mentorjem in pišočim je tudi psihosocialni. Osrednji »prostor« med avtorjem in mentorjem predstavlja besedilo, a ob njem obstaja tudi izvenbesedilni »prostor« – tega tvorijo vse izjave, pogovori, sodbe in govorjeni ali pisani načini komunikacije med obema akterjema. Znotraj vsega naštetega se odvijajo občutljivi procesi dveh osebnosti in korelacij med njima. Kot so na eni strani raznolike osebnosti mentorji, so na drugi osebnostno zelo različni tudi pisci.
Pa vendar je ključna razlika med obema v primarnem fokusu, strokovnem interesu in širini znanja na tem področju, poznavanju razmer na literarni sceni in posledični objektivnosti v odnosu do percepcije prebranega. Mentor naj bi bil objektiven strokovnjak ali pa sam ustvarjalec z dovolj širine, pri čemer mora izhajati iz poznavanja večjega nabora že uveljavljenih besedil2.
Po drugi strani se moramo zavedati, da so pišoči v kontekstu psihosocialnega vidika v mnogo »ranljivejši" poziciji, saj je navsezadnje prav njihovo besedilo "objekt" sodb, vrednotenj in analiz. Tako je pričakovati različne reakcije z njihove strani – od izrazito racionalnih pa vse do ekstremno emotivnih, celo afektivnih in agresivnih. Prav zaradi tega mora mentor večkrat poudariti, da gre za analizo besedila in ne pišočega, predvsem pa, da gre za analizo enega ali le nekaj trenutnih besedil oz. nabora le-teh, ne pa za analizo celotnega piščevega opusa3. Res pa je, da je lahko včasih pri določenem avtorju tudi v zelo širokem naboru iz več obdobij težko najti kaj izrazno prepričljivega in oprijemljivega. Ob tem je potrebno večkrat poudariti tudi, da gre za dob-ronamerno analizo, kritiko ali morebitno negativno sodbo, slednje pa mora mentor sporočiti na ustrezen način.
Motivacijski vidik
Z obema vidikoma je neposredno povezan še motivacijski. Mentor naj ne bi deloval kot zavi-ralec, njegova intervencija v besedilo in proces pisanja naj bi bila spodbujajoča, če se to le da. Pomembno je, da opozarja na napake, vendar obenem podaja možnosti in rešitve. Pri tem mora mentor upoštevati tudi cilje, ki naj bi jih pišoči dosegel. Če bi ta rad neko mnenje, njegovo pisanje pa bo ostalo zgolj na osebni, ljubiteljski ravni, je lahko kritika »manj stroga«, če so cilji zelo visoki, npr. revijalne objave ali celo samostojne knjižne izdaje, potem mora biti mentor brezkompromisen.
Problem ustvarjalne motivacije je zelo kompleksen. Nekomu, ki je do sebe kritičen in ki ima visoke ustvarjalne cilje, bo lahko še tako ostra kritika v resnici spodbuda in motiv za razmislek, pri kom drugem je položaj bolje obrniti. Začeti pri pozitivnih nastavkih nekega pisanja in se šele zatem lotiti negativnih. Le kadar mentor po branju več besedil, morda celo iz različnih obdobij, presodi, da oseba nima dovolj občutka (talenta) za literarno ustvarjanje, končni cilji pa so, skladno s tem, previsoki, je pomembno, da to na ustrezen način piscu tudi pove.
AVTORJEVA NAVEZANOST NA BESEDILO
Moja osebna izkušnja je pokazala, da je najpomembnejša naloga mentorja, da poskusi ugoto-viti, kolikšna je razdalja med avtorjem in njegovim besedilom. Seveda gre za metafizično katego-rijo, ki jo v prvi vrsto določa avtorjeva emotivna navezanost na besedilo. Govorimo lahko, v pre-nesenem pomenu seveda, o nekakšni »srčni niti« 4, ki poteka med avtorjem in bese-dilom.
Stopnjo navezanosti med avtorjem in besedilom bi lahko matematično5 opisali s tremi temeljnimi oblikami pojavnosti, in sicer:
a) AB (visoka, »nezdrava« stopnja navezanosti; nepripravljenost na objektivne sodbe o besedilu),
b) A ... B (»zdrava« stopnja navezanosti; besedilo ni središče; avtor je dojemljiv za raz-lične poglede in sodbe, pripravljen je upoštevati morebitne predloge za izboljšave) in
c) A ... ... B (izrazita oddaljenost, pri kateri pisanje avtorju ponavadi predstavlja pos-transko dejavnost, nekaj, do česar nima izrazitega odnosa – v tej kategoriji so pogosto avtorji, ki napišejo le nekaj, sicer kvalitetnih besedil, literarno ustvarjanje pa zatem za daljši čas ali tudi za vedno opustijo).
Problem AB-navezanosti
Če je torej razdalja med besedilom in avtorjem izredno majhna, je stopnja navezanosti in pretirane emotivnosti v odnosu do besedila velika.
Mentor bo hitro zaznal, kdaj gre za tako, »nezdravo« razdaljo, še zlasti po nekaterih piščevih odzivih, kot so:
– pretirana želja po branju lastnih besedil,
– poveličevanje lastnih besedil,
– pretirane in izrazito dramatične razlage o nastanku ter drugih okoliščinah besedila,
– razni čustveni izpadi (npr. jok med branjem),
– poudarjeno pisanje v prvi osebi, sentimentalnost, patetičnost,
– jasno zaznavni vsebinski elementi iz avtorjevega življenja,
– teme, s katerimi želi »ugajati« bralcem ali določeni ciljni skupini.
V naštetih primerih mora mentor še posebej poudarjati, da bo opravil analizo besedila. Če je potrebno, naredi s pišočim po podani kritiki tudi razgovor o počutju itd. Nikakor pa ne sme za ceno »dobre volje« omiliti svojih sodb, zanemarjati določenih napak in pomanjkljivosti literarnega besedila ali celo hvaliti v primeru, ko besedilo ne zadošča niti osnovnim estetskim normam.
Mentor pa mora biti po drugi strani pripravljen tudi na nekatere odzive, ki kažejo na avtorjevo obrambno reagiranje, odkrito jezo in podobno. Lahko da se bo avtor z mentorjem spustil v negativno polemiko, zavračal povedano, v jezi dejal, da je to zgolj mentorjeva sodba ali da ga ta ne razume. Zgodi se lahko tudi agresiven odziv ali celo totalni umik.
Mnogokrat se majhna razdalja med besedilom in avtorjem skriva tudi v pogovoru samem. Gre povečini za tiste pišoče, ki sicer dajejo vtis, da so pripravljeni na objektiven pogovor in kritiko, a se hitro izkaže, da mešajo pojme. Spodaj je navedenih nekaj primerov, na kakšne načine lahko avtorji reagirajo, kadar se nočejo spopasti s problemi ustvarjanja ali pa menjujejo kritiko besedila s kritiko lastne osebnosti:
Tabela, objavljena v priročniku Brez uteži (Bedrač 2007: 38)
MENTOR/KRITIK PESNIK-ZAČETNIK
Zakaj vas tema smrti tako zelo navdušuje? Se vam zdim čuden zaradi tega?
Verzi so zastavljeni, kot bi prebiral Pavčkove Majnice fulaste pesmi. Te knjige ne poznam. Pavčka celo ne maram. Nikoli nisem bral njegovih pesmi.
Metaforika je pa res prezaplete-na, prav odbija od branja. Tudi vi me očitno ne razumete.
Pesmi so pravopisno zelo površno napisane. Ja, če pa sem pisal to pesem ponoči, pa sem imel že utrujene oči, pa nisem videl vseh teh napak.
Tabela, objavljena v priročniku Brez uteži (Bedrač 2007: 38)
Mogoče pride kakemu od mentorjev prav način, ki sem ga sam praksi potrdil že nič koliko-krat, pojasnil pa sem ga prav v priročniku Brez uteži. S konceptom t.i. varne sobice6, ki mnogim avtorjem pomaga bolje razumeti, za kaj gre. Mentor lahko pove, da je vsako besedilo »dobro ali kvalitetno«, dokler obstaja v zaprtem univerzumu, v predalu varne sobice, torej zgolj na črti avtor-tekst. V trenutku, ko se pripeti trikotnik in v prostor avtorja in besedila vstopi še bralec, pa mora biti avtor pripravljen tudi na drug(ačen) pogled, ki je lahko celo povsem nasproten od njegovega. Pripravljen mora biti na morebitne negativne kritike, opazke, celo posmeh, skratka situacije, ki mu morda ne bodo najprijetnejše.
V takem trenutku je zato še posebej potreben temeljit premislek, kdo naj bo bralec, ki mu lahko zaupamo, da bo podal dovolj ali vsaj približno verodostojno objektivno sodbo. Gotovo to niso osebe, ki so s piscem tako ali drugače povezane na osebni ravni (npr. otroci, vnuki, starši, bližnji sorodniki, partnerji, prijatelji itd.), pač pa naj bodo to osebe, ki imajo ustrezen vpogled v literarno ustvarjanje. Prve take stike gotovo predstavljajo učitelji, zlasti jezika in književnosti, sledijo jim lahko razni uredniki, pesniki, kritiki itd, vendar ne nujno v tem vrstnem redu. Pomem-ben vmesni člen med vsemi pa gotovo predstavljajo mentorji. Ti niso zgolj kritiki, pač pa so tudi svetovalci, ki se ne ukvarjajo zgolj z besedilom, ampak tudi z avtorjem.
Odpravljanje AB-navezanosti
Kadar mentor ugotovi, da je razdalja med besedilom in avtorjem zelo majhna, ima več mož-nosti za postopno7 odpravljanje le-te:
– pisca usmeri k branju beletristike,
– svetuje mu, naj bere lastna besedila iz različnih zornih kotov,
– naj se udeležuje literarnih natečajev,
– naj se udeleži kake literarne delavnice ali izobraževanja,
– naj poskusi pridobivati mnenja različnih bralcev, ki pa ne smejo biti emotivno povezani z njim itd.
IDENTIFIKACIJSKI MOMENT
Če je bilo prej govora o emotivni navezanosti med avtorjem in besedilom, je potrebno neko-liko bliže pogledati še identifikacijski moment, tj. kaj pisec s svojim pisanjem sploh želi doseči. Čeprav je ta v določenih ravneh podoben prej obravnavanemu problemu navezanosti med piscem in besedilom, gre vendarle za drugo problematiko.
Ugotavljamo lahko tri pojavnosti odnosa med avtorjem in besedilom, izhajajočega iz identi-fikacijskega momenta, te pa lahko matematično opišemo takole:
a) A = B
Besedilo in avtor sta praktično izenačena. Takšen avtor ni pripravljen na objektiven pogovor, vendar ga lahko mentor z različni pristopi in procesi pripelje do bolj "zdravega" odnosa pri razu-mevanju lastnega pisanja. Gre za pisca z najmočnejšo stopnjo identifikacije, njegova besedila so praviloma osebnoizpovedna in vsebujejo močno »esenco pisca«. Takšen odnos se prekriva z AB-navezanostjo.
b) A > B
Avtorjeva osebnost je vrednostno močno pred besedilom. Takšen avtor se bolj kot z močjo zapisanega ukvarja z močjo lastne promocije. Največ mu pomenita hvala in reklama, »literarno« ustvarjanje pa mu predstavlja le eno od pojavnih oblik, kako izpostaviti samega sebe. Slednje sicer ni problematično, kadar je govora o kvalitetnem ali celo presežnem besedilu, saj v takem primeru avtorjeva »samovšečnost« in avtopromocijska naravnanost nista negativni, temveč morda celo zaželeni. Mnogo težje je, kadar se za tako avtorjevo predstavo skriva zelo šibko besedilo. Pri teh avtorjih je potrebno še posebej veliko strpnosti, psihološke modrosti in znanja. Zgodi se seveda tudi, da avtor svojega ega nikakor ne more zamejiti ali postati dovolj dojemljiv za kritike. V takem primeru ima mentor nalogo, da to avtorju pove in od nadaljnjega sodelovanja z njim odstopi.
c) A < B
Gre za tiste avtorje, ki besedilo postavijo pred svojo osebnost. Z njimi je delo najlažje, saj so se pripravljeni učiti, intenzivno delati, študirati in brati, središče njihovega zanimanja pa je lite-rarno besedilo. Zanimajo jih vse ustvarjalne p(l)asti; ponavadi gre za izrazito vedoželjne in rado-vedne posameznike, ki nenehno sprašujejo, raziskujejo in analizirajo. Posledično se največkrat razvijejo v kvalitetne avtorje, seveda ob predpostavki, da imajo določene predpozicije in smisel za jezik ter literarno izražanje.
OSEBNOSTNO IZOBLIKOVAN LITERARNI USTVARJALEC
Cilj kvalitetnega dela je izoblikovati suverenega pisca, ki je zmožen z distanco govoriti o svojem pisanju, prosto in brez zadreg komunicirati z bralci, če je to mogoče, z mentorjem pa voditi odprt pogovor, v katerem skupaj iščeta možnosti in morebitne predloge za izboljšave.
Tako se ob besedilu (B) in avtorju (A) pojavita še dva dejavnika, ki tvorita kompleksno polje literature: mentor (M) in bralec (BR). Vse elemente povežemo v odnos, kar lahko ponazorimo takole:
VIRI IN LITERATURA
Bedrač, David: Brez uteži. Ljubljana: JSKD; Mentor, 2007.
Bedrač, David: Rad sem hodil tja gor in mislil na robu obrobne misli: poskus označitve naj-mlajše pesniške generacije na Slovenskem. Ljubljana: Mentor, 25/5, 51–59.
Bedrač, David: (Skoraj) vse te besede so bile že videne. Ljubljana: Posebna številka revije Mentor, 2012, 28–59.
Juvan, Marko: Literarna veda v rekonstrukciji. Ljubljana: Literarno-umetniško društvo, 2006.
Kmecl, Matjaž: Mala literarna teorija. Ljubljana: Založba M&N, 1996.
Virk, Tomo: Moderne metode literarne vede in njihove filozofsko teoretske osnove. Ljublja-na: Univerza v Ljubljani, 2003.
Pripombe:
1 Pojem pisec-začetnik se nanaša na literarnega ustvarjalca, ki je s pisanjem šele pričel, ali pa tistega posameznika, ki to počne že dlje, a nekaterih temeljnih veščin literarne »obrti« še vedno ne obvlada dovolj.
2 Pri tem je težko reči, katera vloga določa kvalitetnejšega mentorja. Dober literarni teoretik ni nujno tudi uspešen kot mentor. Podobno je tudi z literarnimi ustvarjalci, ki lahko pišejo izjemna literarna besedila, ustreznega svetovanja pa nekako ne zmorejo. Pravzaprav je najbolje, če gre za kombinacijo lastne izkušnje, dobre teoretične podkovanosti in pedagoške modrosti.
3 V tem oziru so mišljena vsa besedila avtorja, tudi tista, ki jih bo morda še napisal v prihodnje. Prav ideja o prihod-nosti kot času novih rešitev in možnosti lahko prispeva k pozitivnemu odnosu med piscem in mentorjem.
4 Da bi si pisci-začetniki na različnih delavnicah, srečanjih in prireditvah selekcijskega tipa laže predstavljali ta vidik, jim običajno pokažem primer z nitjo oz. elastiko – primer, ki jim nazorno pokaže, za kaj gre.
5 Besedilo označimo z veliko tiskano črko B, avtorja pa z veliko tiskano črko A.
6 Koncept je razložen na štirih osebnostnih tipih piscev-začetnikov, podani pa so tudi teoretični prijemi. (Bedrač 2007: 7–21).
7 Tudi pri tem se pisci-začetniki med seboj razlikujejo. Nekateri bodo ta problem razreševali hitreje kot drugi, men-tor pa se mora zavedati, da gre običajno za počasen proces, ki zahteva določen čas in premislek.
8 Vpliv avtorja na mentorja prav tako poteka na več ravneh, še najbolj pa v smislu pridobivanja novih izkušenj in morebitnih izboljšav lastnih mentorskih postopkov. Črtica med mentorjem in besedilom prikazuje manjši vpliv, ki se mora z rastjo samostojnosti avtorja postopoma povsem umakniti.
