S svojo nežnostjo si me sprejemal,
z nežnostjo objemal,
z dotikom pomiril.
Tvoj sladki okus in omamni vonj
sta se prikradla tako blizu,
da sem se videla v tvojih očeh.
Kako si mi dišal!
Izgubljala sem se v valovih tvoje topline,
s svojimi temnimi očmi si me poiskal
in objel.
Na varnem sem bila.
Bila.
Čas ni bil na najini strani.
In povedal si:
Prav si imela, ko si rekla:
»Daleč od oči, daleč od srca.«
PO AJDI DIŠI
Moj pogled obstane
na zelenorjavem horizontu,
ob stiku zemlje in neba,
kjer vrhovi koruze režejo oblake prostranega neba.
Sončeve hčere mahajo sosedam v pozdrav.
Horizont obstane,
moj pogled zvečer pospremi sonce spat.
Tisti zrak diši drugače,
po sopari, glini in ajdi,
med komarji čutiš spokojnost,
med štorkljami toplino njihovih peruti,
ob Muri minevanje kot teče reka,
enkrat te mirno pričakuje,
drugič besni in se pritožuje.
Moj pogled pospremi sonce spat.
V daljavi slišim topotečo prisotnost Atilovih konj,
ob zelenorjavem morju,
ob stiku zemlje in neba,
je on pospremil sonce spat?
RADA GA GLEDAM
Rada ga gledam,
borovec v poletni sapici,
kako se široko bohoti
in ponosno trosi iglice,
sadove svojega bistva
kot jaz trosim sadove svojega srca
neomajno kot borovec
pod katerim sedim
in ga občudujem.
Njegova senca je zame kot raj,
raj moje zavzete, medvedkove duše,
ki bi najraje objela ves svet,
če bi lahko
in potolažila vse žalosti,
če bi zmogla.
Ta tolažeči raj poletnih senc.
Objemam vsak dih na svoji poti,
razdajam dušo in vem,
da ne znam drugače.
Drugače bi rekli in ravnali
moji prijatelji, jaz ne znam.
Če bi zmogla drugače,
bi še bili tam?
Če bi bila drugačna,
bi sploh bili moji prijatelji?
Drugače trenutno ne znam.
Rada ga gledam,
njegovo črnino v očeh in v laseh.
In vse, kar v očeh vidim.
Nekoč sem ga imela rada.
Sedaj je skrb,
skrb iz mojega tolažečega (se) raja.
Tista, ki jo podarjajo moji prijatelji
meni.
DOBRO SRCE
Moje srce podrobno poznaš,
praviš, da nekaj velja.
Da je dobro in iskrivo,
iskreno in potrpežljivo.
Všeč so ti še ostale lastnosti
in moje rjave oči.
To je paketno darilo,
ki ne pride vsako leto
ali kar tako mimo.
Je za tistega, ki ne le ceni,
ampak se tudi zaveda
življenja časa in pomena-
pomena dobrega srca.
Če ljubezen tako visoko cenimo,
zakaj izpuščamo dobra srca?
Ali takrat, ko menimo, da smo pripravljeni,
pride enako dobro srce?
Pravijo, da je dobro srce
za vedno in da je dobrodošlo povsod.
Zakaj potem čutim, da sem ob nepravem času
na nepravem mestu?
