Te pesmi so bile napisane daljnega leta 1986. V desetih letih, ki so odtlej pretekla, med njimi in mano ni nastala tista razdalja (distanca), ki bo jo človek že spričo golega poteka časa pričakoval. To bi lahko pomenilo več stvari, morda tudi to, da smo starejši, pa nič modrejši: older but no wiser.
Vendar ni tu nič izmišljenega: vsaka pesem je enkapsulirano doživetje. Če je dobra, se bo tudi po preteku časa v avtorju (in, upajmo, v bralcu) po-doživela. Običajno svojih preteklih čustev ne pomnimo: kakor da se čustvovalna funkcija ne poda spominu. Pesem pa lahko ima ta dagerotipični učinek. Poleg tega, in zato pišem to uvodno opombo, je cela serija zgrajena na usodni dialektiki posamičnega s splošnim: izhaja iz sokratičnega spoznanja, iz metafizičnega načela o nepopolni indukciji. Iz infatuacije s mnogimi posamičnimi doživetji se mora učenec prebiti v infatuacijo s Splošnim – torej z Bitjo.
K temu moram vendarle (neskromno) dodati, da so Afriške meglice okret nazaj – podobno kot pri tangu. Torej, da vsaka enkapsulirana posamičnost v teh pesmih ponovno gradi most med trenutnim in že doživetim Večnim. To pišem samo zato, ker bi želel, da bi kvaliteto teh malih stvaritev merili predvsem po jakosti njihove metafizične kinetike. Ali dajo bralcu sunek v Večnost?
Ker je večnost Splošna in ker je doživetje Večnosti temeljno eksistencialno olajšanje, pomeni namreč preseganje uničujoče antinomije med partikularnim in univerzalnim – tu gre za famozni Camusov unité – ima pri Afriških meglicah vsaka od enkapsuliranih libidinalnih kateks predvsem bitno-hrepenenjsko intencionalnost. Povedano bolj enostavno: vsaka pesem, če to v resnici je, bi morala bralca preko posamičnega premoščati v Bit.
Tu seveda ni nobene sentimentalnosti in tudi ne puhlega racionalizma. Vse je obenem popolnoma neosebno in skrajno osebno. Poetični ekshibicionizem je tu mišljen predvsem kot izpovedni katalizator. Moram pa tu izraziti tudi svojo bojazen, da ta poizkus ne bo, razen morda pri tistih, ki so Tam že bili, ravno uspešen. Moja strategija namreč odstopa od običajne umetniške zvijače: kako pritirati partikularno tako daleč, da se obrne v svoje nasprotje, v Univerzalno.
Morda vendarle še to. Zemljepisna širina tega dogajanja je vulkanski otok Thira, danes Santorini. Na tem otoku, kar ni naključje, so štiritisoč let stari sledovi preplavljene Mikenske civilizacije. Otok je ostanek eksplodiranega vulkana v sredozemski vulkanski verigi, ki se vleče do Etne in Vezuva. Tektonska razpoka torej kot metafizični locus nastanka zahodne civilizacije. Da mi je na poetični spoznavni ravni popolnoma jasno, zakaj je to tako, bo razumel vsak, ki se je zmožen vživeti v nesmrtne sokratične dialoge v Simpoziju in Fajdonu.
Ostalo je skrito v meglicah, ki za(b)risujejo mejo med morjem in nebom. Za njimi je na Thiri že slutiti – Afriko.
