Hud mraz je. Že več kot deset kilometrov je za mano, v avtu pa, ki bo kmalu dočakal polnoletnost, je še vedno mrzlo. Otrpli prsti se okorno oklepajo krmila, ki je bolj ledeno kot sam led. Izpraskana lina na zaledenelem vetrobranskem steklu mi omejuje vidno polje, a kljub temu v daljavi opazim štoparja, ki stoji ob cesti z dvignjeno roko.
Ta je pa huda, si rečem. V tem mrazu se trudi prihraniti nekaj evrov od vožnjo z avtobusom. Približujem se mu. Ob njem na tleh čepi torba, gotovo je dijak. Eno roko tišči v žep, z drugo mi maha. Preslabo je oblečen za ta letni čas. Telo je nekoliko sključeno, hoče zlesti vase. Mislim, da njega še bolj zebe kot mene. Počasi se ustavljam. Fant kuštravih las in tudi sicer neurejen, se skloni in pobere torbo. Kakšne namene neki ima, me prešine opreznost. Že hočem odpeljati dalje, ko mi mraz, ki mi leze vse globlje pod kožo, sproži neko čustvo, podobno usmiljenju. Ustavim se. Štopar naglo prime za kljuko, odpre vrata in že prisede k meni v avto.
»Brrrr, kako pasje mrzlo je,« in se ves trese. Pogledujem to šibko raščeno bitje v pomečkani bundi, ki oddaja vonj po plesnobi. Roke tišči pod pazduhe, torbo spusti k nogam. Me niti ne vpraša, do kod peljem, kot je to v navadi pri avtoštoparjih. A komaj mu odgovorim, da tudi v avtu še ni nič bolje kot je zunaj, se že vsuje iz njega ploha besed:
»Tako ste v redu, da ste me pobrali. Veste, z mamo sva se danes spet skregala, zato sem malo živčen.« Tudi glas mu drgeta.
»Čigav pa si?«
»Aja. Jaz sem sin od tiste, ki ji je prejšnji teden umrl oče, moj deda. Dober človek je bil, vam rečem. Saj ste ga poznali. Morali ste ga poznati.«
»Dedki in babice so običajno vsi dobri,« rečem.
»Ni res! On je bil drugačen. Me je včasih ozmerjal, tudi primazal kako klofuto, a imel me je rad. Če sem pohvalil njegov klobuk s perjem za trakom ali se čudil njegovim lovskim pripovedim, je vedno našel nekaj drobiža zame.
»O ti pubec prefrigani, pa si spet naciganil za sladoled.,« je rekel in se mi smejal, ko je po žepih iskal kovance.Veliko denarja pa tako ni imel. Je rad pil vino. Ampak ni zato umrl. Njega je kap,« ga opraviči in že nadaljuje.
»Cel trg ga je poznal in še nekaj vasi naprej. Bil je lovec, gasilec in grobar. Z lova se je vračal vedno s praznim nahrbtnikom. Je pravil, da kolega ni imel sreče in je zato svoj plen njemu odstopil. Ali pa je rekel, da ga je dal gostilničarju za golaž.«
»Zdaj pa verjamem, da je moral biti zelo dober človek,« rečem.
»Dober, pa še kako dober. Mama pa me ne razume. Saj nisem več štipendist, ko je lahko celo štipendijo vzela ona. Sedaj hodim ja na šiht.« Zadnje besede so bile odločne. Samo pogledam ga, on pa se zravna in gleda naprej.
»Niste vedeli? Seveda. Delam pri Cestnem podjetju.«
»Pa zdaj, pozimi?«
»Ja, tudi pozimi delamo. Po ves dan. Tudi deda je moral kopati jame, čeprav je bila zima, zemlja pa zmrznjena. Potem so ga pa še skregali, če je skopal premajhno jamo in krsta ni sedla na dno. Ko so pogrebci odšli, so krsto spet dvignili , da je deda razširil jamo. Ampak mu tega dela niso plačali, samo hudi so bili nanj.«
»A mama … ,« ne čaka, da povem do konca.
»Mama mi kar naprej pravi, naj že grem od hiše. Deda je bil zelo dober gasilec, na znak sirene vedno prvi na mestu. Je rekel, da je gasilski dom njegov pravi dom in je včasih kar tam prespal. Jaz tudi opravljam zelo nevarno delo, na visokih odrih. Je pa dobro plačano. Deda je dobil priznanje, ko je nekoč rešil krave iz gorečega hleva. Za mamo poravnam vse položnice pa še petdeset evrov ji dam, da kupi kruh za moje mlajše polbrate in polsestro. Dobre kolege imam pri Cestnem podjetju.«
»Kruh pa že mora biti pri hiši,« rečem bolj odsotno.
»Seveda, seveda, kruh pa mora biti pri hiši. Naj ga otroci jedo. Ampak včasih sem denar, ki sem ga prislužil na kmetijah, kar zapravil. Takrat sem bil še mlad in neumen pastir. Za zaslužek sem si nakupil klobas in čokolade in se tako najedel, da sem potem bruhal. Na kmetijah ni bilo slabo. Kruha vedno dovolj.« Potem še zamomlja:
»Danes bom tako spet lačen šel domov.«
Vprašam glede malice.
»A malico? Nimamo tople malice. Kar sendvič. Deda je tudi rad jedel sendviče, ob popoldnevih pa je v gostilni pil špricer. Je rekel, da ga ljudje tam najlaže najdejo. Kadar pa je tovornjak pripeljal pijačo, je vedno pomagal razkladati gajbe in je zato dobil špricer ali dva zastonj.«
»Pripravi mama sendvič?«
»Ne, mama mi ne da sendviča. Pa saj ga tudi nima iz česa pripraviti. Le jezi se name in me zmerja, ker ji ne dam cele plače. Pravi, da bi bilo bolje, če me sploh ne bi rodila, ker ji celo življenje delam same sitnosti. Še dobro, da sem pri Cestnem podjetju dobil delo. Tudi nabuta me še. Jaz pa jo imam … Jaz pa jo imam rad!«
Ne preklinja preteklosti, ne sovraži sedanjosti, nikogar ne obtožuje. Čelo nasloni v dlani, oči si zakrije. Nekaj kilometrov molčiva. Izza vseh škrg avtomobila pihlja topla sapa, tudi noge so se mi že ogrele. Nenadoma se z nabojem velikih upov in želja začnejo iz njega luščiti nove in nove domislice:
»Eh, naj me kar obtožuje, da sem jaz kriv za njeno nesrečno življenje, naj me kar naganja od doma. Dolgo me ne bo več. Jaz sem si že kupil parcelo. Na obroke, s kreditom na tri leta. Tam, nižje od Lenarta. Krasna parcela, vam rečem. Gradil si bom hišo. Veliko, nadstropno hišo. Veste, pri Cestnem podjetju vozim tovornjaka. So mi plačali šolanje za izpit. Po celi Sloveniji razvažam material na gradbišča. Zato moram zelo dobro poznati ceste. Včasih mi kamion tako naložijo, da trojanski klanec komaj še zvozim. Jaz tudi rad poberem štoparje, ker se mi smilijo. Šef tega seveda ne sme vedeti. Me kar pokliče, če je kaj narobe. Tudi službeni mobi imam, a ga ne nosim kar tako s sabo. V pisarni ga hranim. Fajn firma je Cestno podjetje. Danes si moram na hišo še deske zapeljati. Eeee, ta moj deda! Je včasih rekel: »Ti, pubec, iz tebe še bo enkrat nekaj.«
»Seveda imam dovoljenje. So mi rekli, da za sebe lahko napravim furo zastonj.« Glas se mu ne trese več, govori gladko, z navdušenjem.
»Hvala bogu, da smo hišo pravi čas prekrili. Še pred jesenskim dežjem, da ni zamakalo. Dve nadstropji ima. V pritličju bova z ženo imela pisarne, v prvem nadstropju pa bomo stanovali.
Na vrhu bodo imeli otroci svoje sobe. Z ženo bova imela vsak svojo firmo. Ona je tudi zelo sposobna. Verjetno bo hotela imeti kozmetični salon. Tri leta sva si že dobra.«
»Sta poročena,« kratko vprašam.
»Ne ne, oženjena še nisva. Bo pa čez mesec dni rodila mojega otroka. Pomislite, rodila bo mojega otroka in jaz bom oče. Moj otrok bo imel očeta. To bomo srečni. Že sedaj ga imam rad. Rekel sem ji, da nočem vedeti v naprej, ali bo fantek ali punčka. Vseeno mi je. Samo da bo zdravo. Potem hočem še enega otroka. Uh, kako rad jih bom imel in pazil, da se jim kaj ne zgodi. Deda se je nekoč pri gašenju požara močno opekel. Takrat sem mislil, da bo umrl. Bal sem se zanj, se oklenil njegove noge in tulil, ko so ga devali v rešilca in odpeljali v bolnišnico.«
»Res si ga moral imeti zelo rad,« rečem. Presliši me in nadaljuje:
»Hišo bom povečal, da bo imel vsak svoje nadstropje. Domofon so mi tudi že napeljali. Ne bom vedno tekal odklepat, ko bom delal v svoji pisarni. Obe garaži sta že ometani. Za otroke jih bom zgradil pozneje. Ko jih bodo potrebovali. Parcela je dovolj velika. Še ni dolgo tega, ko sem svoj avto razbil. Se ga ne splača več popravljati. Ampak tale vaš pa pridno vleče, čeprav mora biti že precej star. Kar drži, da so folksvagnova vozila trpežna. Jaz si kupujem zdaj novega. Ne morem se odločiti, katerega bi si izbral. Morda bo tudi kaj iz VW serije. Važno je, da je udoben in varen. Da si ne že pri trku ob navaden cestni steber razbijem nos. Veste, moja prva punca je vozila majhen avto in se je ubila. Dve leti sva se imela rada, še vedno se kdaj zjočem. Zunanje stene hiše so pol metra debele, dvojne betonske mreže so vzidane.«
To pa ja stane,« rečem.
»Drago je res, bo pa varno pred potresom. Da se otrokom kaj ne zgodi. Zeblo jih tudi ne bo, vse je dvakrat izolirano.«
Bližava se mestu.
»Kje bi rad izstopil?« prekinem njegovo brezkončno domišljijo in razmišljam, zakaj sem se ga pravzaprav bala in imela pomisleke, preden sem mu ustavila. Saj je vendar samo ubogi fante, ki si svet poslikava s svojimi barvami, si dovoli drzne sanje, ki ga odevajo z razkošjem. Ukradla bi mu nekaj teh svetlih barv, da bi naslikala svoj jutri, prepleskala svoj včeraj. Vsaj toliko, da bi prekrila najbolj umazane packe.
»Parkovni nasad in vodnjak …,« še naprej opleta s svojimi neurejenimi mislimi, zato se kar sama odločim za kraj postanka.
»Kdo ve, na kateri konec Slovenije bom danes peljal direktorja?« In spet momlja sam zase:
»Hm, mi bo danes kdo posodil za sendvič, ali vsaj pošten kos kruha. Eh, bo že kako. Še vedno je,« Zamišljeno gleda zaledenelo reko ob cesti, gagajoče mlakarje, ki stikajo za hrano, pešce, ki previdno stopajo po spolzkem pločniku.
Zmanjka nama poti, besede pa bi še kar vrele iz njega. Razen nekaj kratkih vprašanj, ga vso pot samo poslušam, puščam domislicam svobodo, ne posegam v njihovo izvirnost, ne dvomim v resničnost.
»Zdaj moram hitro tja gor na križišče, kjer me čaka avto od Cestnega podjetja. Da, da, najboljše je, da tukaj ob reki ustavite. Od tu bo najbliže.« je zopet živahen.
»Hvala! Tisočkrat hvala! Veliko uslugo ste mi napravili. Pa še dobro sem se zagrel. Odlično vam dela gretje, ni kaj.«
Avto ustavim, oba izstopiva. Pod pazduho stiska oguljeno torbo, iz katere štrli košček ravnila. Sežem v svojo torbico, vzamem sendvič in mu ga dam. Dlani objemata zavitek, med prste mu zataknem bankovec. »Za čaj,« rečem.
Sledovi nedolžnih potez na njegovem obrazu pričajo, da še ni polnoleten, žalovanje za pokopano ljubeznijo vztrajno bdi nad njim.
»Hvala, hvala! Res ste dobri.« V njegovem glasu se bohoti hvaležnost, v pogledu slutim preplah, da ga nihče več ne bo imel rad.
