V vrata so butali vroči puščavski vetrovi. Zunaj je sonce s svojimi triinštiridesetimi stopinjami brez usmiljenja žgalo. Žiga je ležal že teden dni in se kuhal v vročini. Potem ko so mi povedali, da je opešal, sem ga obvezno vsak dan obiskal. Sicer sem ga često obiskoval, tudi ko je bil zdrav. Če me dalj časa ni bilo na obisk, me je poklical z javnega telefona in spraševal, zakaj da ne pridem. Ker sem imel skrb za svojo družino, mi je bilo to druženje nekako enostransko, da ne rečem vsiljeno. Bil sem svojih štirinajst let mlajši, hodil sem v službo, medtem ko se je on kratkočasil z nabiranjem poulične odvržene bogatije.
Kraj postelje se je komaj obračal star ventilator. Gledal sem in videl, da ima Žiga neobičajno bled obraz, ustnice razpokane in oči nejasne.
»Slabo zgledate danes, Žiga!«
»Ja, ko pa ni nikogar, da bi mi postregel. Daj mi vsaj kozarec vode, da si omočim jezik.«
Zadržal je dih in po kratki pavzi spet polno zadihal. lz kuhinje sem prinesel kozarec vode, mu dvignil glavo, da je lahko brez razlivanja popil.
»Vam pokličem zdravnika?«
»Ne ni treba, bom opravil tudi brez njega. Kaj misliš, da me bo zdravnik naredil spet mladega? Nastavi vodo za čaj in ko bo čaj gotov vzemi iz omare steklenico ruma in mi ga dobro mero zamešaj v skodelo.«
Čaj je bil vroč. Dajal sem mu ga z žličko po požirkih, ki jih je slastno goltal in zraven cmokal z jezikom. Po par minutah je zajamral:
»Najraje bi umrl. Na tem svetu ni več za živeti. Sit sem vsega dobrega, slabega pa še toliko bolj.«
»Vem, vem, da je težko, Žiga. Ko je človek sam je še toliko težje, a bi moral prej misliti kako bo, ko boste opešal.«
Silil sem ga piti:
»Popijte vsaj še malo, vsaj še par žličk, vsaj še žličko.«
Ko je odkimal sem nadaljeval:
»Zakaj si ne uredite in si privoščite bolj udobnega življenja? Kako naj vam ohladi sobo ta mali ventilatorček, ki se komaj obrača. Zakaj si ne nabavite klimo in boste imel hišo lepo hladno in udobno za bolnika. Denarja imate toliko na banki, da že plesni, šparati pa tudi nimate komu — kaj?«
»Eh ti in tvoja klima, vse življenje sem bil brez, čemu bi zdaj trošil? Saj vidiš, da ne bom več dolgo! Zavedaj se Janko, da sem bil že od malega učen skromnosti, vse žive dni med siromaki in pri vsem denarju ne vem, kako naj bi zdaj živel drugače.«
Ker ni maral več nasvetov, si je zaželel, da grem; rad bi bil sam — kot vedno, odgovoren sam zase. Kaj sem hotel drugega, kot da mu ustrežem.
»Želim, da se pozdravite,« sem rekel kljub temu, da sem vedel, da se mu iztekajo dnevi. Zunaj se je začelo mračiti. Na oknu sem povlekel prašno zagrinjalo, mu na nočno omaro nastavil poln lonec čaja z rumom in še malo postal.
»Lahko noč!«
Odhajal sem tiho. Ko sem se pomikal skozi vrata, je še nekaj nerazločnega zabrundal, potem pa ni rekel nobene več. Predno sem se zasukal in iztegnil korak sem opazil, da je imel oči že zatisnjene. Dobro sem vedel, da ne bo več dolgo in tudi on se je zavedal ter najbrž slutil, da bo kmalu umrl.
Odhajal sem zamišljen in s povešeno glavo. Dan se je otožno utapljal v svoji zatohli suhoti in na obzorju za morjem močno rdel. Tisto noč sem imel grde sanje. Silno neurje je odnašalo strehe in podiralo drevesa, strele so udarjale v skale in voda je drla in odnašala zemljo.
Čim sem prišel naslednji dan iz službe, mi je žena povedala, da je klical Branko. Povedal je, da je Žiga umrl. Branko je bil njegov zaupnik in je bil z mano vred izvršitelj njegove oporoke.
Bila je pol šesta ura, ko sem tretji dan tedna prišel na dom umrlega v predmestju Grange. Ko sem vstopil, sem zagledal v sobi ob Branku visokega mladega policista. Branko mu kaže pooblastila in mu razlaga, da pokojni ni imel več živih sorodnikov, zato je, tako kot svoje premoženje, tudi svoje telo, poklonil univerzi.
Preko umrlega sem strmel v gručo petih neznancev zgnetenih okrog postelje. Pripravljali so se, da ga dvignejo; mrlič suhih oči in odprtih ust je med tem brez besede trobental. Dvignili so ga in odnesli iz hiše. Za pogrebci sem se živčno prestopal, obračal glavo in strmel v nikogaršnje žalovanje.
Žiga se je poslovil brez krste in brez cvetja. Kaj bi s cvetjem, ki hitro vene in kaj bi siromak po smrti z blestečo grobnico! Gotovo mu je bila ta skrb zadnja briga. Ker ni bilo nikogar, da bi žaloval za umrlim, se nama je zdelo, da se življenje umrlega sploh ni končalo. Brez solz je nastala le praznina, ki se bo počasi sama zapolnila.
Z Brankom sva ostala sama, ko mi je pravil, kako je Žiga počasi umiral. Tako je bilo kot da bi ne vedel, kako naj se sprijazni z naravnim procesom smrti.
»Pred zadnjim zdihljajem je povedal še nekaj nerazločnega, česar res nisem razumel Naenkrat sem se zavedal, da oba trepetava. Zajel me je duh strahu. Nikoli prej nisem bil tako blizu smrti. Nagnil je glavo in pri priči izdihnil.«
Z Brankom sva šla iz sobe v sobo in ocenjevala bogatijo. Stare omare in skrinje so bile natrpane s starino. Na stenah so visele stare slike tihožitij, ki so jih ljudje bogve kako stare že davno odvrgli na smetišče. Pojata na vrtu je bila tako natrpana z razno kramo, da sva komaj odprla vrata. Тo bo treba vse prebrati, pripraviti za licitacijo in poklicati agenta. Тa bo iztržen denar na prodaji izročil advokatu, ki je ima v rokah testament in pravico odločati.
V sprejemni sobi sem ocenjeval par starih slik, visečih na steni, in tuhtal, kaj bi še poleg usnjenega kavča utegnilo biti kaj vredno, ko me je Branko poklical v spalnico. Pokazal mi je lesen križ, na žeblju viseč rožni venec in klečalnik, skrit v kotu za vrati.
»Ja to je pa čudež, Branko, ko pa ni verjel ‘ne v Boga in ne v vraga’!«
»Že res! Nikoli ga ni bilo v cerkev in tudi v klub ni zahajal. čudak kot je bil, smo vsi mislili, da je brezverec. Verjetno pa je dobesedno vzel Jezusove besede, kjer pravi – Kadar pa ti moliš, pojdi v svojo sobo, zapri vrata in moli k svojemu Očetu, ki je na skrivnem.«
»Čudak, res čuden čudak... In pri vsej bogatiji tak revež, ki niti sebi ni znal ali ni si hotel privoščiti, kaj šele, da bi drugim razdajal.«
»Ne obsojajmo ga, Janko; bo pa zdaj vse šlo v dober namen. Kar je vredna hiša, pa ono kar ima na banki ter vsa krama, ki bo tudi nekaj navrgla — prav gotovo bo več kot milijon vrednosti, a ne?.«
»Bog mu daj v miru počivati! Revež si ni privoščil niti lastnega groba s svojim imenom. Pomisli, celo telo je dal univerzi v učenje in za prakticiranje novim zdravnikom. Smejal sem se mu, ko mi je že lansko leto zaupal to posmrtno željo. Dejal je, da glave pa ne bodo odpirali; to pa zato ne, ker v glavi nič nima in nimajo v njej kaj iskati. Ko opravijo z njim, je še dodal, da mu morajo dati palico v roko in ga odposlati na rajžo ter da bo potem že sam vedel kam.«
»Da, Janko, čudak sem ali tja! Glej nepismen kot je bil — pa je vseeno znal povedati in si sam urediti, kar je želel, da se zgodi z njim po smrti. Marsikateri od nas bolj modrih pa pusti vse brige tistim, ki ostanejo.«
»Ja, se strinjam s tabo! Ne vem, če je bil tako neuk kot si mi mislimo. lz nam neznanih razlogov je živel v samosvoji krivulji čutov, zelo občutljiv na krivice in laži. Na zunaj pa je izgledalo, da se ni zmenil za nič na svetu. Se ti ne zdi, vsaj običajno pogrebščino bi nam lahko privoščil za potešitev posmrtnega duha.«
»Kaj bi s pogrebščino Janko, ko niti ni vedel, kaj se spodobi, da groba sploh ne omenjam; ni vedel niti kaj bi z njegovim pepelom. vzgled nam je dal, kako je potrebno nerazkošno in skromno živeti. čeprav smo nezadovoljni.«
»E, kaj bi zdaj reveža obirala!«
lz omare sem vzel polprazno steklenico Bacardi ruma in obema nalil dvojno mero — pokojnemu v slovo.
* * *
Rodil sem se leta 1921 v Neverkah v Košanski dolini. Doma pri hiši se je po domače reklo Pri županu. Vaščani me zato, naj bi hotel ali ne, niso imenovali drugače kot Županov Žiga, kar sem tudi ostal do svoje smrti. Za nas Slovence so bili težki časi in marsikateri vaščan je verjel, v kar sem se tudi sam prepričal, da nam je bilo že pred rojstvom določeno, kje in po kateri poti nam je hoditi.
Od tam izhajam in ne bi mogel reči, da po svoji volji in nameri izpolnjujem svojo življenjsko podložnost temu ali onemu ustrahovalnemu valptu. Moj strah in trepetanje se je začelo že v ranem otroštvu. Po očetu sem podedoval visok glas, ki sem ga iz strahu odmerjeno uporabljal le, ko je oče v hiši vzrojil. Mati je bila tiha in molčeča, kot svetogorska Marija, ki je tolažilno visela na steni.
Imel sem starejšo sestro, Mileno, očetovo »carto«, ki me je ob vsaki priliki neusmiljeno ščipala in mi pulila lase, da je imela veselje, ko sem ji brez violine junaško prepeval. V svoji nemoči, ker nisem našel drugega izhoda, sem se potegnil vase in z muko prenašal nadlogo. Ob koruzni in ajdovi polenti sem se kaj hitro visoko potegnii. Baje sem imel debele obrvi in košato rjavo lasišče vrh glave.
Smrkavca me je oče, ker ni hotel, da me bi v šoli potujčevali, nagnal za ovcami v hrib Vrhe, kjer sem med gabri in bukovjem od sonca zagoreval v obraz. Doraščal sem hitro in imel veliko načrtov, ki bi jih rad uresničil, a s pritiskom črnosrajčnikov se je razblinilo še takó majhno upanje.
Kmalu po puberteti sem se z drugimi pobalini začel ozirat za vaškimi dekleti. Sosedova Cilka, ki je bila leto mlajša od mene mi je bila prav všeč. Vedno se mi je nasmihala in z mano rada kaj poklepetala, da bi pa prišlo do kaj bolj resnega, zaradi težkih časov sploh ni bilo govora. Plamen v srcu pa je vseeno neugasljivo tlel.
Leta enainštiridesetega, oktobra meseca, nas je tuja oblast vpoklicala k vojakom: letnike od 21. do 26. leta, z vse Primorske, Istre in Dalmacije. Bali so se, da ne bi pobegli k »ribellom«. Zakon je zakon, čeprav tujčev, proti njemu se ni dalo scati.
Po štirinajstih dnevih so nas nabornike slovenske krvi na Pivki natrpali na vlak in po poldrugem dnevu z zmerjanjem in zaničevanjem namestili v vojaške barake artilerijskega bataljona v bližini Pise. Tam so nas preoblekli v vojaške uniforme, nakar so nas, same krepke kmečke fante, šest mesecev urili v nakladanju in razkladanju minometov na hrbte mul, ki smo jih potem vodili na bližnje hribe in nazaj v kobilarne.
Po šestmesečnem urjenju, ko smo bili že čez glavo siti makaronov, smo si v odmerjenih prostih urah na soncu molče iskali tolažbe.
V predvečerni soparici smo ležali v travi: jaz, Franc z Nerina in lvan iz Postojne, ko nas je Franc zamišljene tolažil:
»Eh fantje, enkrat bo tudi tega tlačenja konec. Vstali bomo, se dvignili in se uprli. Verjemite prišel bo čas, ko bomo uživali zlato svobodo.«
»Franc, Franc—ti in tvoje sanje! Тi ne veš, da ko pade en tiran se rodita dva druga. Tako je kot je moj oče delal z volom. Spomnim se, ko se je jarem od napora zlomil mu je naredil novega, še bolj težkega, ki mu je še huje žulil vrat. Vidiš, tako je vedno bilo; ko si vklenjen in je nekdo z bičem nad tabo, se ne moreš upirati.«
Trobentač je povabil na večerjo.
»Dajmo, dajmo,« je priganjal Ivan, »dokler je še kaj gošče na dnu!«
V takem ozračju, ne vedoč kaj bo jutri, smo nekam potuhnjeno prisluškovali, vlekli oči narazen in z velikim pritiskom v glavi zaskrbljeni čakali, da nas odpeljejo nekam v afriško puščavo.
Prišla je pepelnica in kmalu za njo velika noč. Da nam operejo možgane, so nam dali dvojno mero cigaret in vina na razpolago. Kuhinja je enkratno zadišala po pečenki, pri večerji smo dobili žemljo belega kruha. Na veliko nedeljo so nam res slovesno postregli, čeprav so vedeli, da nam ne morejo spremeniti narave.
Par dni po prazniku, ko smo stali v vrsti s snetim pokrivalom v roki, se je sargent razkoračil pred nami, nas postrojil in nam držal pridigo, v kateri je napovedal premestitev na nedoločen kraj.
Takoj naslednji dan smo ob sedmih zvečer drug za drugim, otovorjeni vsak s svojim nahrbtnikom, odmarširali na ladjo Regina, ki se je živčno pozibavala ob pomolu. Z obeh strani ceste so v nas zijali plešasti starčki in sive ženice, ki so sklanjale glave kot pri mašnem povzdigovanju. Bili smo vidno prizadeti, korak se nam je upiral, da nas je tenente kar naprej priganjal. Nevidni strah pred neznanim je nekaterim lezel v kosti, da so vidno prebledeli v obraz. Bolj korajžni smo jih spodbujali, jih tolažili in jim zraven peli:
»Zdaj že vemo, v Afriko mi gremo, a komu naj povemo, da ubijati ne smemo...«
Noč je bila temna in dolga. Zrak je močno zaudarjal po slani morski svežini, ki nas je kot mati otroka kmalu zazibala v spanje. Drugi dan zjutraj smo radovedni hiteli z vojaškim korakom na palubo in ugotavljali kje se nahajamo. Daleč na vzhodu v bledih obrisih zore je sijala peta Sicilije in nam naznanjala, da smo sredi Sredozemskega morja. Skušali smo ugotoviti smer ladje in ugibali kam nas pelje. Brez kompasne magnetne igle je bilo težko ugibati. Eni so trdili, da se peljemo proti Španiji, drugi so bili prepričani, da gremo na pomoč Nemcem v Francijo, tretji pa smo bili gotovi, da nas samo zaslepljujejo, zato da ne vemo kam plovemo. Križarili smo ves Božji dan. Ladja je enakomerno pela svojo pesem, krožila in se zgubljeno preusmerjala, kot bi ne vedela kam.
Bila je že trdna tema, okrog desete ure zvečer, ko je ladja vrgla sidro v malem, slabo razsvetljenem pristanišču. Nabasali so nas na vojaške kamióne in nas po temi odpeljali v tri četrt ure oddaljene vojašnice.
Ker se v temi ni dalo nič ugotoviti smo vso pot ugibali, kje da smo, kam smo prišli?
Vodja, ki nas je razmeščal po barakah, nas je končno presenetil, ko nam je zatrdil, da smo prišli v vojašnice konjeniške artilerije pri Sassari na Sardiniji.
Že ob prvem svitu so nas na velikem dvorišču spet postrojili in ko nam je nizek širokopleč oficir delil povelja, sem se s svojimi mislimi prepričeval, da mi ne morejo vkleniti duše in me opehariti za ljubezen do svojega roda.
Na široki ravnici kraj malega potoka je bila velika vojaška konjušnica z ločeno konjsko ambulanto. Levo, na sončni strani, prilepljena k mali vzpetini, pa je čemela nizko grajena vojaška bolnišnica. Mlad zdrav človek, vojak, je za vsako rabo. Pri izbiri niso nič gledali, kam bo kdo oddeljen. odvisno je bilo od sreče kje se je kdo v vrsti nahajal. Nekaj jih je bilo poslanih v hleve, drugi so bili poslani na vežbanje s kanoni. Miro Jug in Тine Možina sta bila odbrana za kovača in takoj poslana v delavnico, mene pa je živinozdravnik, sargente maggiore, sam sebi izbral za svojega pomočnika.
Navkljub razmeram v novi službi sem se počutil počaščen. Hodil sem za živinozdravnikom, mu nosil instrumente in žavbe, lovil učene besede in se privajal ukazom živinozdravnika. Konji, dolgogrivi in dolgorepi, so bili res čudoviti; že sam pogled nanje me je očaral —kakšna razlika od prejšnjih mul.
Miro Jug, ki je dobro poznal jezik mi je po urah tolmačil in razlagal, kar nisem od začetka razumel. Ko je sargente videl, da hitro pobiram so nastali trenutki, da mi je dovoljeval več svobode kot bi jo smel, a kljub temu bil sem tujec z drugimi običaji in navadami, ki se jih je on otepal.
Sonce je sijalo, kot ne bi mislilo nikoli zaiti. Zdolgočasen nisem mislil na nič drugega kot na svojo Cilko, na dom, na mamo in sestro, na očeta, na grunt... Mislil sem na prihodnost in na vse kar se skriva v njej.
* * *
Ob razpadu Mussolinijeve Italije smo začutili, da se je nekaj prelomilo. Vsak bi najraje čimprej pobegnil domov. Postajali smo, gledali z odprtimi usti, ne da bi vedeli kam in kako. Aleksander Filej, ki je bil odličen pevec, je iz dolgočasja zaprosil župnika, če bi lahko v nedeljo pri maši v svojem jeziku zapeli par Marijinih pesmi. Aleksander je izbral najboljše, ki so znali odpirati usta. Pri maši po pridigi, ko je prikupen stari župnik naznanil nastop, je v natrpani cerkvi zašumelo in se hitro poleglo. Slovensko petje v cerkvi Sv. Hilarija je električno odmevalo in kot še nikoli polnilo srca župljanov. Zadnja pesem Marija skoz življenje ... je marsikateremu župljanu zvabila solze v oči. Po maši so nam čestitali, se nam zahvaljevali in prosili naj jih še večkrat razveselimo.
Bili smo Italijanski vojaki zato nas komandant ni mogel in ni smel razpustiti. Drugi dan, okrog poldne, smo bili spet sklicani v zbor. lz Neaplja je prišel colonnello Giovanni Puntino z ukazom, da nas morajo odposlati na Korziko. Nekako po ovinkih nam je razkril, da na Sardiniji primanjkuje hrane, da so skladišča prazna ter da na Korziki, kjer je hrane dovolj, zagotovimo svobodno ozemlje za izkrcanje ameriške vojske. Slovenci smo otopeli. Vedeli smo, da nas čaka ono najhuje, to je boj proti včerajšnjim zaveznikom Nemcem.
Albert Miklavec, doma iz Vrtojbe, je takoj, ko je slišal colonnellov govor, rekel:
»Vidiš, kako znajo stisniti rep med noge. So kakor veter; danes sem jutri tja. Prekleti cigani, mi tlačani pa naj jih vlečemo iz blata.«
Tokrat ni bilo odlašanja. Drugo jutro so nas pred mrakom postrojili. Ko sem pogledal vzdolž vrste sem videl, da sta Miro Jug in Тine Možina sestopila iz vrste. Vsi ostali smo zijali v njiju kot v čudo in levo desno otresali z glavo. Vojaški kamióni so čakali v vrsti in zastrupljali zrak. Zadnjo minuto je prišel mimo postrojenih živinozdravnik in ko me je videl z nahrbtnikom med ostalimi, mi je ukazal sestopiti in mi povedal, da me konji potrebujejo. Kaj sem hotel, sestopil sem in se prljazno nasmehnil, kot da se ne bi nič zgodilo.
Pihal je morski veter, pol ducatna kolona vojaških tovornjakov se je premaknila ter vojake odpeljala v pristanišče Torres in od tam z ladjo na Korziko. Тam so se pridružili drugim italijanskim bataljonom, ki so pod nemško komando čakali vdor angleške vojske. Čez kakšen teden se je tam res vnela bitka. čez morsko ožino smo slišali posamezne odmeve granat, a že po par dnevih se je vse spet umirilo. Šele čez mesec dni so nam zaupali, da se je na Korziki vnela bitka, a ne proti Angležem, temveč med Italijani in Nemci, ker večinska italijanska vojska ni hotela več sprejemati nemške komande.
Vrnil sem se na svoje mesto in delal naprej, kot bi bil za vse to neobčutljiv. Od Slovencev smo ostali samo trije. Družili smo se z ugaslim entuziazmom, razmišljali o begu, nismo pa vedeli kam bi bežali.
Mesec dni po razsulu Mussolinijeve vlade je pričelo primanjkovati hrane. Najprej je zmanjkalo kruha, nakar ni bilo več makaronov, masti, sladkorja... Vožnja po morju ni bila več varna niti za ribiče, zato so ostajali v pristanišču. Hrana je bila vsak dan bolj pičla. Postopno je pritisnil črn glad. Enkrat dnevno so nam dali obrok tople vode zabeljene z žličko naribanega ovčjega sira. Iz dneva v dan je vse boij krulilo in kruljincalo po črevesju — a vse zaman. od gladu nisem več vedel kaj bi. Sila kola lomi! Mislil sem, kako bi mi prišli prav konjski rožiči, ki so tudi pošli. Тudi ovsa ni bilo več. Kaj sem hotel, v skrajni sili sem si nabral mehke trave, jo malo prevrel in si jo mešal v dnevno čorbo. želodec je vseeno naprej neusmiljeno vrtal in me pripeljal na rob, ko nisem bil za nobeno rabo več.
Moj sargente maggiore mi je vsak dan obljubljal, da pridejo vsak čas Amerikanci in Angleži ter da bomo kmalu rešeni. Polnih šest mesecev smo jih pričakovali in lačni kot psi gledali proti morju ter upali. Skrajno otopeli smo izgubili vsako upanje.
Čas je zateglo uhajal. Žeija po domu in po svobodi nas je vse boij grizla in vznemirjala. Samo trpi, potrpi še malo in čakaj in vihaj brke vetru v posmeh. Ker ni bilo nobene discipline, časa pa v preobilju, smo z dovoljenjem za izhod iz vojašnice vzeli pot pod noge. Šli smo najprej proti morju, drugi dan pa v nasprotno smer do bližnje vasice Osilo. Тu in tam smo potrkali na vrata in neuspešno prosili za skorjo kruha. Ljudje nam niso imeli česa dati. Utrujeni smo se vračali po isti poti in poklapani gledali, kako je veter stresal liste s Plutovih hrastov. V svetlobi dneva se je vsak boril s svojimi čustvi in željami. Občudovali smo svet okoli sebe ter premetavali svojo prihodnost naprej in nazaj, ne da bi mogli komu potožiti svojo bolečino. Za veliko noč leta 1944 so nam dali nekaj več hrane. Prihranili so jo prej, ko so nam jo pritrgovali, sedaj pa so upali, da pridejo vsak čas rešitelji. Hrano, tistih deset makaronov, sem slastno pojedel. A čez pet minut sem se od bolečine v želodcu že valjal po tleh ter stokal in se obtoževal, zakaj sem tisto pojedel, da sem sedaj tako bolan. Minile so dolge ure predno je bolečina popustila, lakota pa je trajala in trajala vse dokler niso lepega dne zatrobile sirene. Prišli so Amerikanci in nas rešili. Pozabljeni in zgubljeni, z novim soncem obsijani smo se utapljali v najlepših sanjah in upih, kot bi nas objel veter gotovosti. Ko je moj poročnik, živinozdravnik, videl moj vzhičen nemir me je tolažil in učil potrpežljivosti, češ da je svet v ognju in da naj ne silim naprej, ko ne vem kam. Strašil me je s komunizmom in z boljševiki. S časom našega služenja Italiji je spoznal, da smo Slovenci vestni, dobri in marljivi ijudje, zato nas je vzljubil in če je le mogel nam je pomagai.
Ker smo bili po colonellovi zaslugi že nekaj časa zavezniki zapada, smo italijanski vojaki na Sardiniji ostali naprej italijanska vojska v izvrševanju svoje dolžnosti republiki. A ker ni bilo vidnega sovražnika, smo opravljali svojo službo brez vsake discipline. Da se nisem sprehajal kot vojak, sem si dal pri krojaču iz odej sešiti civilno obleko, ki sem jo potem v neki mešanici črnega barvila prekuhal in očrnil, da ni bila nikomur sumljiva.
Svet se je počasi umirjal in se umiril. Nemčija je kapitulirala in marsikje po Evropi so prestavljali meje. Skoro vsa Primorska je sedaj pripadla Jugoslaviji. Colonello je uvidel da smo postali državljani druge države, zato nas je moral odpustiti in privoliti, da gremo domov. Končno nam je junija 1946 napisal dovoljenje za odhod in nas usmeril v Videm na Rdeči križ. od tam so nas poslali v Тrst na jugoslovansko komando. Tam smo izpovedali vsak svojo zgodbo, ki so jo odgovorni skrbno zabeležili. Bilo je že pozno zvečer, zato so nas odpeljali na Katinaro, kjer smo prenočili. Drugo jutro so nas natovorili na staro barkačo in odpeljali v Opatijo. Od tam smo si sami pomagali domov.
* * *
Pet let v vojaški suknji brez vsakega dopusta ni bila kratka doba. Pet let služenja tujemu cesarju bil je težek davek mlade bivanjske mizerije, ki se je v črnih oblakih še vedno zgrinjala nad kraškimi gmajnami in grozila z nevihto. Mojega doma ni bilo več. Očeta so mi ubili, ko je kopal na njivi, sestro so odpeljali v Nemčijo in se ni več vrnila, mater pa sem našel v sosednji Košani. Živela je pri sestri Milki. Moja Cilka je bila, kot sem izvedel, nekje v Bosni v udarniški brigadi. Znancev in vrstnikov nikjer nobenega, niti zrak ni več dišal po domačnosti in se nikakor ni ujemal s čustvi izpred petih let.
Vrata domače hiše, ki jih ni bilo več, so se mi odprla in zaprla v obraz, srce mi je poskočilo in obstalo v grlu. V mojih očeh je bil trenutek, ko bi si najraje dal vrv okrog vratu. A kot vojak sem moral z vso borbenostjo stisniti zobe in nekje odkriti neko novo upanje.
Že v Trstu na Katinari, kjer smo prespali, so nas opozorili o nasilju komunizma. Opozorjeni smo bili o lakoti in pomanjkanju kruha, o prisilnih dajatvah in drugih neumnostih totalitarizma. Žeija po domu in svojih nas je vseeno gnala naprej, ker je bila silovitejša od strahu.
Ko sem šel k materi v Spodnjo Košano, sem slišal, kako so ijudje skrivoma jokali in tarnali ter kleli novo oblast. Razumel sem, da se ni bilo kam pritožiti — povsod je vladala buržujsko orientirana svoboda. Vseh pet let v vojski nisem nikoli imel prave discipline in vselej sem se prestrašil, če mi je kdo kaj surovo ukazal. Kako bom pa sedaj prenašal to diktaturo? Vrtel sem rjavo in do kraja dotrajano izposojeno kolo, sam s seboj modroval ter naposled v Spodnji Košani obstal pred številko 33, pri Тinčetovih. Najraje bi se vdrl v zemljo in postal za vselej neviden.
Ko sem končno objel mater, se mi je izjokala v naročje. »Kam si prišel v to žalost moj otrok? Od tu vsi bežijo! Kaj bo s to našo tako opevano svobodo, ki je samo za tiste ki nas priganjajo in ustrahujejo. Zakaj sem te rodila, ko pa vse ukazujejo drugi?« Njene oči so bile dobrohotne, prodorne in direktne. Teta Marija, ki je stala ob strani in ki je vedela da sem lačen, mi je v skodeli prinesla okisanega nezabeljenega fižola brez kruha, ker ga reva ni imela. Med grenkimi grižljaji sem videl svojega dolgoletnega oficirja, ki me je pregovarjal in zadrževal. Končno morali smo naprej in se prepričati sami, kaj nam bo prinesel socializem.
Z glavo, zavito v bridkost, mi je bilo, kot da se odpira zemlja in me hoče sprejeti vase. Z vse večjim žarom so me vse bolj dušljivo objemale skrbi.
Napotili so me tja! V mraku sem zaupno stopal v Zgornjo Košano, namenjen k Molnarjevim, kot se je reklo po domače. Veter, ki mi je močno pihal v hrbet, v sanjah me nosil tja, od koder sem prišel. Po prijetnem sprehodu sem razgret obstal pred Molnarjevo domačijo. Šele, ko sem dvakrat, trikrat močno potrkal se je oglasila stara ženica:
»Kaj bi radi v tej uri?«
»Tilna, mama, in požirek toplega čaja, če je mogoče.«
»No, čakaj! Ga pokličem.«
Odšla je, a nisem dolgo čakal, ko mi je Tilen velel naj vstopim. Predstavil sem se mu in se pripravljal kako bi začel. Najprej mi ni hotel verjeti, a ko sem mu pokazal papirje in mu povedal, da sem po petih letih šele pred par dnevi prišel domov, se je omehčal. Potožil sem mu o svoji materi, da nima nikogar, ter da se oblast ne zmeni, od česa naj živi. Rekel mi je, da je tudi njegova mati hudo trpela med vojno in da še vedno trpi. Povedal je, da so med vojno partizani radi prihajali k njej, kjer so vedno našli kaj toplega, sedaj pa, da se zanjo nihče ne zmeni.
Namesto cigarete, ki sem si jo zaželel, sem naredil požirek grenkega čaja in začel:
»Tilen, zaželel sem si večjega zalogaja kruha, kot se mi tukaj ponuja. Na Sardiniji sem pretolkel šest mesecev črne lakote in bil primoran jesti travo. Ne, nisem prišel domov, da bi ponovno gladoval. v svoji neveri sem bil grdo opeharjen.«
»Ja, Žiga, je še kaj hujšega kot lakota. Za napačno besedo te lahko pošljejo na Goli otok. Lahko te pošljejo za pet let kam v Bosno na udarniško. Pijani zmage ti znajo zaigrati še kako drugače. Pazi kaj in komu kaj rečeš.«
»Veš kaj, najraje bi šel tja od koder sem prišel. Povedali so mi, da si ti že mnogim pomagal. Vem, da je riziko in da so jih že mnogo postrelili.«
»Sem, prijatelj! Riziko gor riziko dol, toliko sem jih že prepeljal, da me imajo zdaj na sumu in če ne izginem me čakajo zapori v Postojni, ako ne vislice. Predlagam, da kreneva takoj jutri, proti večeru. Ko prideva do meje bo čez polnoč in tema kot v rogu, saj smo ravno v mlaju. obrnila bova hrbet krivici, stradanju, solidarnosti, bratstvu, edinstvu, svobodi. Petletko pa si itak odslužil.
Kaj bo z materjo naj te ne skrbi. Mislim, da ji boš lažje pomagal iz tujine, sicer kako naj ji tukaj pomagaš, če sam sebi ne moreš?«
Med nama je zavladal kratek molk. Po strehi hiše se je zaslišalo škrobotanje izpod neba in jaz sem samo še pozorno poslušal navodila, ki mi jih je Тilen šepetaje posredoval.
Naslednji dan, rano popoldne, sva oba šla na skedenj spat. V ranem mraku, me je Tilen stresel in mi zašepetal: »Vstani! čas je, da kreneva.«
Vse kar sva imela odnesti iz države je bilo za četrt kilograma natolčenih lešnikov in nekaj perila. Hodila sva dolgo preko ravnic in skozi šume. Тrave so bile mokre od dežja, noge napite in težke od blata. Bilo je že preko polnoči, ko sva ugledala hrib Golič. Zavila sva v reber in predno sva bila mimo, sva na razgledni točki obstala. Nebo je bilo jasno in Тilen se je čudil zvezdam, kako neobičajno svetijo ter da v mlaju še ni videl tako razsvetljene noči. Moja največja težava je bila doživljati realnost trenutka in se seznanjati s svojimi mislimi v senci strahu.
»Glej, tam preko tistega, komaj vidnega grebena, gre črta. Тam preko so vrata odprta drugi resnici, ki tebi ni tuja. Тudi sam hočem zaživeti tisto resnico in zlesti iz prekletih verig totalitarne žalosti«
V očeh duše tovariša sem videl vzburljivo zastremljenost preobremenjenih misli. Pred nama je pošumevala njiva koruze, potem sem razločil kraški zid, na drugi strani spet njiva koruze v mraku — in potem svoboda, ki je še nisva deležna. Ko sva stopila naprej, sem začutil, kako je moja prihodnost odvisna od spremljevalčevih misli, od njegovega mišljenja in modrosti V tistem hipu je imel on ključ moje prihodnosti
Zavila sva v koruzo, mokrota se je oprijemala obleke. Hitela sva med redi sirka, ko je iznenada zagrmel rafal brzostrelke. Beži! Ži ... Тilen je padel, kot bi padel v abis samega vesolja. Namesto naprej, sem priklonjen bežal desno in se na desnem robu njive prilepil na tla. Brez diha sem presojal misli in tuhtal situacijo, v kateri sem se znašel. Skrbel me je izid. V trenutku pričujoče situacije sem bil v tormentu negotovosti razsežnih dimenzij. Iznenada se je vse spet umirilo in potihnilo. Po treh ali štirih minutah sem slišal težko sopihanje, ko je človek težkih škornjev lomastil skozi koruzo in čez kratek čas malo bolj vstran spet nazaj. Potem pa:
»Zbežal je, hudič! Ako bi imel psa bi ga gotovo ujel.«
»Ne skrbi, Mate, prišel bo drugi, ki ne bo zbežal. Pomagaj mi tega odvleči na komando. Ta bo dovolj za dvotedenski dopust.«
Prebujen v nov trenutek sem najprej prisluhnil svojemu dihu. Ko je nastal popoln molk, ko se ni niti koruzni list več premaknil, sem v sebi začutil globok mir in samoto svoje biti čutil sem srečo v nesreči, da me rabelj ni odkril. Oživel sem, podvojeno napel ušesa in potrojil silo telesa, tako da mi je zunanji svet postal popolnoma brez pomena.
Hlad mi je lezel v kosti in me vse bolj osvajal. Ne vem točno, kako dolgo sem tam ležal, a nazadnje sem bil primoran se dvigniti na noge in kreniti proti grebenu kruha in v sebi uresničiti samega sebe.
Ne hitel, tekel sem kar so mi dale moči. Pri tabli z napisom vasi Sv. Tomaž je ura v zvoniku odbila štiri. V daljavi je zalajal pes, ki bi me utegnil izdati, zato sem še bolj pohitel in zavijal levo od naselja. Pri neki ogradi sem preskočil zid in pohitel ob dolgi ledini ali ravnici. Priklonil sem se skoro do tal in vlekel za sabo svoje utrujeno telo. Nič nisem pomišljal, vedel sem: zdaj ali nikoli. Pribežal sem do nekega grmičja in se vrgel na komolce. Kakšnih dvesto metrov sem se vlekel kakor sluzast polž in obmiroval šele za večjim grmom. Ležal sem in se tresel, ne vem ali od napora ali od strahu. Ne uho in ne oko nista zaznala nobenega giba, nobena senca se ni premaknila, samo zvezde na nebu so mi toplo mežikale in me opogumljale. ogledal sem si mali in veliki voz in ciljal proti meji, ki ni bila več daleč.
Po desetminutnem počitku sem dvignil telo, pohitel, spet kot pribit obstal in napenjal ušesa. šele sedaj sem presenečen opazil, da mi je izpod rokava po malem polzela kri. Za vraga, od kje to? Otipal sem roko in nad laktom ugotovil od krogle prebito kožo. No, sem si mislil, to mi pa bo za spomin. Zelo težko mi je bilo za Tilna, ker nisem vedel, ali je bil samo ranjen, ali je za vedno zaspal.
Nevednost je padla name kakor mora. Zavedal sem se samó, da sem prisoten — tukaj in sedaj! Zdrvel sem in ko sem zagleda bele markacije sem vedel, da sem na ostrini trenutka, ki me edini lahko popelje preko misli v izkušeno svobodo.
Tekel sem po stezi še kakšnih pet minut in zagledal tablo Linea di demarcazione. Čisto izmučen sem se zavlekel v goščo, se usedel pod krošnjo hrasta in sklenil počakati dan. Razmišljal sem o Tilnu kako je z entuziazmom načrtoval prihodnost. A končno sem se moral otresti vsega, kar me je še pestilo in mi šumelo v glavi z one strani demarkacije.
A kako se moreš otresti tega, kar si, tega, kar te spremlja in osvaja?
Pod hrastom sem omotičen čakal zore in se prepuščal potujočim mislim, ki so hitele nazaj k ličkanju koruze. V srcu mi je postalo neizmerno tesno, a v tistem hipu ni bilo moči, ki bi mi pomagala ali me ogrela. čeprav še vedno z ugaslim duhom v sebi, sem v svojem prestanem begu vseeno zaznal odrešenje.
Sonce je vzhajalo skozi gosto hrastovo krošnjo in se z žarki na zemlji zravnalo. Nebo je bilo plavo, rahlo prevlečeno s štrenastimi roza oblački.
Spet mi je zašumelo v glavi: Zakaj mora nekdo vedno bežati? Spomnil sem se razpada Mussolinijeve Italije, ko smo hoteli iz Sassare pobegniti, pa ni bilo kam. V meni je valovila ljubezen in bolečina. Izgubil sem najdražji zaklad, ki mi je vsa vojaška leta napolnjeval želje. čutil sem krivdo in jezo. Zakaj si ne bi z mano in s Cilko delili tudi žalosti, ne samo petletke! Zanašal pa sem se samo na sedanjost, jo vzel za svojo in ji sledil. Grenka tesnoba in hlad noči pod milim nebom sta v meni iskala odgovor in smisel obstanka v življenju. Skušal sem razčleniti vse kar sem, kar bom in kar sem bil.
Ko sem tako modroval, sta prišla po stezi dva čedna (tržaška policista) in me prebudila iz sanj. Ko sem ju ugledal se mi je težko breme odvalilo od srca, vedel sem, da sem osvobojen prekletstva, ki je ostalo v moji odsotnosti med apnenimi školji in brinjem v mojih Neverkah.
