Na večer je vse tiho.
Samo domišljija buri misli.
Snuje potrgane nitke,
sanja daleč nazaj,
vse prepleta,
vedno na istem pristane.
Pozabiti še ne zmorem,
čustva niso zamrznila.
Zvezda večernica na nebu
je pomaknjena, za hribom.
MUŽASTI DAN
Vreme mokro,
mokra zemlja,
mužava na tleh,
čustva morbidna,
mokrota v očeh.
Iz more se zdramim.
Stojim pred drevesom,
zagledam tanke vejice,
obložene s srebrnimi biseri.
POČASI BO LAŽE
Kar tako si odšel,
še poslovil se nisi prav,
le pismo si napisal.
Pustim tvojo voljo.
Pustim svoje želje.
Počasi mi odlega,
počasi mi bo laže.
