in sadi medene rože
na pohodu noči,
me drami, se dotika
kristalne mesečine
ob robu sna.
Kdo se skriva
v dežne kaplje,
prinaša svežino
med bele rjuhe
jutranjih meglic.
Kdo me poljublja
s srebrno roso
in s toplo roko
briše skrite sanje
iz mojega spomina
in kdo skriva obraz
ob izviru noči
razbitih trenutkov.
Zdrsne v ogledalo
postavljeno na dno
razdejane gladine.
Skriva ustnice
med belim smehom
in bosonoge želje
umivajo dolge prste.
Med globoke brazde
se zarišejo črte tišine.
Tople solze ledenijo
na bledem licu,
na prstih lepijo čas
v bele kepe sanj
* * *
in kdo joče med diamantne rože,
se steguje v dolg pogled
med praprotjo visokih senc.
Izprana mesečina
izlije svojo moč
v pesem samotne ptice.
Prodira v gluho temo,
naseli se v srce noči.
V notranjost mrtvih sten
spušča neizbežen strah.
V drugi tišini se ustavi
in golta solze hrepenenja.
Drhti in boža bele lase,
oguljene sanje bežijo.
Lebdi kot ukročen vihar
sredi divje puščave
in kdo me s pogledom odnaša
med vonj položenih rož
na oltar čaščenja.
V začaranem pesku se
ugrezam na tanki niti,
na drugi strani zvezd.
Bela ptica siplje čas
v reko večnosti.
Brezsrčna noč kriči
in tja čez rob posega.
V pepelu išče lesk pogleda.
Piščali vetra šepetajo,
izgubljene kličejo duhove.
Nemo stopajo po poti,
noč koraka z belimi pogledi
v prašne gube osivelih sten
in kdo me vabi v pajčevinaste oblake
med plameni belih sveč.
Tišina melje v noč.
* * *
Lebdim na prhlem pragu
skrivnega telesa.
Pomnožen nemir vrtinči
klobčič sivih senc.
Stopajo v globoke jame,
bežijo hrošči, temne zvezde
se zavijajo v pajčolane.
Začutim hladen poljub,
med prsti odhiti trenutek.
Staplja se z utripom srca
in pogledom žalostne noči.
Počasi leze v krošnjo duše,
ustavi se in lomi čas nemira.
