Živel je mož, ki je prebival v gorah, v svoji samotni koči. Vse svoje zanimanje je posvečal plezanju in doslej je osvojil že številne vrhove, le eden od vrhov mu je kljuboval. Odločen preplezati ta vrh se je nekega dne odpravil na pot.
Med plezanjem je naenkrat pomislil:
»Kaj silim v to steno, na ta vrh, saj nimam tod kaj iskati.«
Vseeno je zadal, da bo osvojil ta vrh, to breme. In res je prišel vrh, kjer ga je čakal prelep razgled in čudovito doživetje narave.
In vendar mu notranji glas ni dal miru in mu je trkal na prsi:
»Ob vsem tem, kar sem dosegel, nisem dočakal izpolnitve. Ni več vrhov, ki bi jih osvojil, da bi to izpolnitev dosegel.«
Vrnil se je domov in prvič v življenju dojel, kaj to pomeni mir in tišina doma. Tam je tudi ostal in opustil plezanje. V koči je poslej prebivati vse svoje dni.
Ne hiti človek, raje se ogrni v samoto in tišino.
Spoznanje je dragoceno, zato se predaj tišini.
Ne misli, da boš opravičil svoja dejanja, če Bogu ne odmeriš svoje mere.
Bog se nam da razpoznati edino v tišini, kajti tam domuje.
Tišino boš zajel, kadar se umiri srce. V tem je stanje duha.
ČUDENJE V PARKU
Nek mož je vedno hodil po enaki poti v službo in nazaj. Šel je zmeraj mimo parka, kjer je bil vodnjak.
Nekega dne, ko se je vračal iz službe, se je v parku ustavil, sedel na klop in se zagledal v vodnjak. Ko je sedel in si umiril dušo, je prejel vtis iz narave. V tem spoznanju je doživel stanje miru in tišine. Ves presunjen je iz narave prejel občutek, da nekaj »biva« nad samim stvarstvom. Prvič v življenju je razpoznal čudenje nad naravo in to ga je vezalo na misel o doživetju Boga. Tako je v srcu razumel, da je ta bližina verjetno bistvo Boga.
Odločil se je, da bo ta kraj redno obiskoval, saj ga je spoznanje razvnelo do te mere, da je spremenil svoje dotedanje življenje. Začel se je zanimati za vero in upanje, ki ga ponuja božja beseda. Tako je navdušen nad tem začel stopati po božji poti.
Na ta kraj se je vračal, saj mu je predočil resnico in mu dal vedeti, da nič ne presega spoznanja Boga.
Spoznanje Boga je najdba, ki se ne da primerjati.
Ne išči tega, kar zapeljuje, obrni se raje k resnici.
Modrost izvira iz božjega, človek se naj temu podreja.
Zavedaj se dobrega in prihranjeno ti bo.
NAJDENA IZKUŠNJA
Mladenič se je s kolesom odpravil v park. Bil je čisto običajen dan, in fant sedel na osamljeno klop. Da si malo odpočije, si vzame urico časa in ga prebije na tej klopi.
Ko se je malo zatopil v misli in čutenje, ga je presunila narava. V življenju se je ukvarjal z meditacijo. Prizor parka je bil pravšnji, da se je zamislil nad njim.
V nekem trenutku ga je zajela blaženost, spoznanje in od tod dalje si je zadal, da bo šel mirno po svoji življenjski poti. Ta namen ga je prevzel do te mere, da je v sebi začutil silno moč, ki ga je nagovarjala k tej modri odločitvi.
Iskati mir je enako kot se predati božjemu.
Ego ponavadi skali mir. Bog ga verjetno poglobi.
Vemo, da je mir kot pot in življenje, zraven tega pa je tudi smisel.
ENOST Z REKO
V lepem sončnem jutru se je mož odpravil k reki, da tam prebije nekaj časa. Med sprehodom se je zatopil v reko in misli so mu odtavale, saj se je zastrmel v njen deroči tok. V tem začudenju je doživel ekstazo, kjer je občutil enost z reko.
Takrat je razumel, da je življenje zajeto v dihu, saj mu je ta polnost doživetja dala slutiti, da sta človek in reka povezana v celoti, enosti. Začel je zavestno dihati in s tem se je povsem umiril. Spoznal je, da je življenje zapolnjeno v tem spokoju in miru.
Resnično ti povem, da ti bo duhovnost spremenila življenje.
Tam, kjer je modrost in pot, je gotovo razodetje, ki ga daje sam Bog.
Bog ima smisel le takrat, kadar si v srcu z njim.
JASNO NOČNO NEBO
Nek človek si je zadal, da si bo ogledal jasno nočno nebo. Niti slutil ni, da ga bo to zaneslo v čudovito doživetje. Ko je tako opazoval zvezde, je ob sijajnosti, ki ga je nudil prizor, vzljubil jasno nočno nebo.
Dojel je, da je življenje lahko celota teh malih lučk, spletena iz luči in sreče. Tako zazrt v nočno nebo je ugotovil, da mu to prinaša zaupanje in samozavest in mu nudi oporo in upanje. Zvezde so zanj predstavljale korake na njegovi življenjski poti.
Človek razprt med sabo in usodo. Lahko se mu dogodi, da življenje razume kot popotnico za dušo.
Življenje bi lahko postalo preprosto, ko se človek potrudi zanj.
Iz lastnih izkušenj bi dejstva lahko označili za življenjske korake.
Življenje postane pot, kadar se človek sooči z lastno izkušnjo.
KRUH KOT ŽIVLJENJE
Pek je med gnetenjem kruha pomislil na pomen svojega dela. Med delom je kruh simbolno povezal z življenjem. Zavzel se je nad dejstvom, da kruh uživa vsakdo, in to prav iz njegovih rok. Počutil se je kot poslanec, ki ljudem deli življenja.
Tako kruh postaja podoba življenja in ikona vse-pričujočega. Peka kruha postane vzvišena in človek v njem najde smisel bivanja.
Bog postane človeku smisel takrat, kadar se oseba zavestno spreobrne.
Doklej bo človek pital svoj Jaz, Boga pa zanemarjal?
Spreglej, da si na poti Boga in zavrzi človeški nauk.
