Številka 1001. september 2017XX. letnik
ponoči posluša medo skozi linico veter
piha veter, zavija, tuli
sliši se pada smreka med druge smreke šelestenje vej in hreščanje štora
medo ne more spati
tako umre smreka pravi kaj pa jaz?
z visokimi temperaturami radio maribor priporoča pijte vodo in sokove jejte tudi sadje
tako jeva z medom sadje pijeva sokove
medo si ne more kaj da ne bi pripomnil: vse moraš verjeti radiju ne Tatjana?
gledam koledar skoraj bo dan mrtvih z medom kupiva sveči da ju dava na grob mami in očetu
lepo bi bilo iti tudi na primorsko toda kdo nas bo peljal tako daleč zaslišim medov glas
saj lahko letiva mu rečem midva sva čarovnika nobena daljava nama ni kos
kadar se slabo počutim se medo stisne k meni želi da pridem iz depresije
to je delo mu priznam zaslužiš si nekaj evrčkov
kupil si bom obleke in čokolado
res si služim pravi medo sem neke vrste callboy
nekdo je umil nebo, zdrgnil sonce do sijaja in krpo položil sušit čez kalvarijo in piramido
spodaj so kot igrače zložene stare obnošene strehe maribora
vrana vrani pesmi bere oko kljuva ena drugi sede na električni žici kot na literarnem večeru pozno popoldan
pesmi bere o svojem gnezdu in mladičih mnogo jih je noč jih prežene ko se prižge luč v hišah
medo posluša na oknu. pozdravi jih
po literarnem večeru reče: nisem veliko razumel, a pesmi so lepe
