Včeraj se je počutil slabo. Ne samo, da je bila nedelja; slabo se je počutil tudi zaradi tega, ker se je ta dan počutil zamazanega. Imel je navado, da si je večkrat na dan pogledal nohte na rokah in včeraj je opazil koščke črnine, ki ga je močno užalila, pod sicer lepo negovanimi nohti in je zato odhitel v kopalnico, kjer si je pod dokaj vročo vodo pričel drgniti roke; pri tem si je pomagal z glavnikom, ki ga je našel na polici in je pripadal njegovi ženi; ona ga je prinesla iz enega njunih potovanj in to je lepo nakazovala majhna vtisnjena podobica romarskega središča. Pozlačena barva, ki je predstavljala idilo se seveda ni prilegala v vdolbine za to namenjene in tudi… nekaj glavnika se je med dolgim vsakodnevnim uporabljanjem odlomilo. Tako je moral hote ali ne hote pomisliti na ciprese, ki rastejo med skalovjem, na tišino in na fontane iz katerih teče bisernata voda in se v njih romarji umivajo. Pomislil je tudi na njo kako mu prav tedaj pozira in kako on lovi liso zlate svetlobe, ki ji pada na podajajočo se obleko; ki sta jo kupila dan pred tem, ko sta pred restavracijo večerjala, nazdravljala z domačim vinom in vsa mladostna pristala v hotelski sobi in tam, držeč se za roki in ležeča na postelji, opazovala pred njima se razpirajoč prizor na kamnite hiše, od burje izsekano pokrajino in zvezde, ki so bile kakor pravkar očiščeni gumbi. Dobro se še spomni, da ji je naslednji dan obljubil, da bo zamenjal službo in je to tudi držal. Spomni se tudi, da je na potovanju prvič pogrešal svoja starša, ki sta med tem časom pazila na otroka. Doma sta se jima nato oddolžila z ličnim zabojčkom vina, ki sta ga kupila na potovanju in ga tam tudi sama poskusila. Ona je rekla: Sedaj razumem tukajšnje rdečeličneže. Potovanje je bilo vsekakor prekratko in izteklo se je v sekajočo deževno noč, ko so pristali na glavni avtobusni postaji. Roke mu je grela prijetna voda, jo pustil še nekaj časa tečt in jo šele nato zaprl tako, kot se zapirajo vse pipe, ki puščajo. Ta dan se je, tudi zaradi svojega nelagodja, odpravil v mestno kopališče in tam srečal znanca; ni se mu pridružil, pač pa je odplaval dolžino, ki jo vedno kadar se gre sam kopat. Tokrat je bil, in to je bilo redko, zadovoljen s samim sabo in tako je sklenil, da bo zvečer ostal kar doma, pri družini. Velikokrat se je zalotil, da pri plavanju v smeri dolžine bazena gleda na uro, ki je bila pritrjena pod strop. Velikokrat je hotel počakat, da bi videl, kako se bo kazalec premaknil za eno minuto, a je po navadi na to kaj hitro pozabil in mislil na nič; ker je le tako napor minil najhitreje in tudi le tako je lahko glasno v sebi štel obrate, torej tiste zasuke na robu bazena, ki jih je izvajal kot kakšen star možakar, kot kakšen len plavalec. In, vedno se je uštel, se zmotil in zato odplaval še dve dodatni dolžini in si tako zagotovil, da pa je sedaj resnično preplaval s samim sabo domenjeno razdaljo in, da pa je sedaj resnično dovolj, ker bo v nasprotnem primeru najverjetneje prišel kdo do njega in ga nagnal iz bazena ali mu zastavil neumno vprašanje kot: Ali trenirate plavanje? In, če bi mu on odgovoril, da ne, bi spraševalec dodal: Ampak, od kje jemljete toliko volje? In, od kod ste?… Ali vaša fotografija ni bila v časopisu takrat, ko je bil tisti maraton? Po plavanju je imel navado posedet v kakšnem lokalu in odpret novo škatlico cigaretov. Včeraj se je odločil za kafič, kjer strežejo tudi slaščice; na poti do tja je močno gonil izrabljen petbrzinec in glasno sopihal ker je vedel, da je dobro opravil in še bolj zato, ker je verjel v svojo fizično kondicijo. V nasprotju s tem pa je bilo njegovo umsko naprezanje in to je predobro vedel; prislonil kolo ob robnik, ga zaklenil in stopil v kafič z namenom, da poskusi eno tukajšnjih sladic. Potem, ko je že pil kavico in kadil cigaret, je pričel razmišljat o sebi; vedno, kadar je bil s sabo zadovoljen mu je prijalo razmišljanje, ki se je tikalo njegovega življenja, torej ciljev, ki si jih je posadil na pleča šele po tehtnem premisleku in ne malokrat, ko so ga v to prisilile okoliščine. Skrbno je rezal rezino slaščice in mukoma ugotavljal, da je sicer v dobri telesni pripravljenosti, da pa ga denarni izdatki silijo v skrajne ukrepe, ki bodo vplivali na nekaj luškanih razvad in nekaj želj. Želj? Tukaj je naredil požirek kave in si prižgal novi cigaret. V steklu kafiča je zagledal moškega, ki se mu smeji. Najprej se je zazrl v velike bele zobe, nato v na sveže obrito brado in na koncu v plosko čelo, ki je očesi potiskalo globoko nazaj in ki je kratko pristrižene lase vrtinčilo in jih metalo v zrak. Ali je opazil zmaja, ki je bil vtetoviran v kožo? Bela srajca je imela rokave zavihane nad komolce in zlata zapestnica se je s svojo težo zajedala v poraščeno roko, ki je polzela po robu kozarca in brisala kaplje vode; roka, ki je iz posodice zajemala sladoled in ga, čudežno, spustila obležati v škrniclju. Prsti so bili v členkih že kar grozljivo napihnjeni in na prepogibih posejani s črnimi dlakami, zlat prstan, pa je poudarjal moškost. Včasih so te oči poblisnile proti zgornjem kotu prostora; tam je migetala slika, ki je osebo spremlajala s čudnim odsevom. V tem kotu so bili ključi za svobodo, poudarjeno poosebljanje narave, mesta in zraka, zraka kjer se lahko diha,kjer se lahko zaživi svobodno; tam ni dela, obveznosti, in še naslada je prisotna, ki pa neutrudno lovi s svojimi lovkami na pol speče in, na sedeže za popravni izpit, prikovane naključne osebe. Črni lasje gledalca so se vsake toliko časa stresli, skozi prostor je poblisnila ostra kretnja in ponovil se je nasmeh, ki je njega obdal z ugodjem in občutkom, da je čas nekaj nepomembnega. Seveda. Tukaj, v kafiču, je mineval drugače. Osamljene mize na katere so bili prislonjen vsi tistii kovinski stoli, čisti pepelniki in poflekani prti so samo nanaznanjali, da je on pravkar vstopil v prostor, ki se mu reče Večnost; ali vsaj nekaj podobnega. Morda je pomislil na ta dan, vsekakor ni razmišljal o večnosti, katera v njegovem življenju ni imela mesta ali, kot se je on izrazil: Ženejo me vedno na novo zadane naloge, ki jih hote ali nehote izvšujemo. Kot posledico takšnega razmišljanja je včasih navedel stroj, ki dela dokler se ne pokvari. Ob vsem tem je rad pomislil na svoja dva otroka, ki ju je imel rad. To nedeljo pa mu je ravno v tem kafiču priletela na proti misel, ki mu pozneje ni dala miru in ga je pehala v grozovit občutek samopomilovanja. Podobna misel je redno obletavala ljudi, pri katerih pa je bilo to že bolano. Nekaj si je dal opravit s prtom, ki je vlekel v kot mize, kjer je bil prazen krožnik, ko je slišal sporočilo. Zazdelo se mu je sprva vsakdanje in nič posebnega, nato pa je pomislil na sebe. Novinarka je naščeperjeno govorila, da so ta dan prijeli znanega mestnega brezdomca kako je prišel v enega dražjih hotelov, rezerviral sobo in takoj nato plačal z bankovci. Sumijo ga tatvine. Tako, si je rekel: Sedaj bodo zapirali že ljudi, ki živijo v bedi in pomanjkanju, le da odkrijejo, da so ti nenadoma obogateli ali dobili denar. Torej so na ulicah brezdomci in vsi mi jih neprestano videvamo. A, da bi se ti nekega dne dvignili na naš nivo! To ne pride v poštev. Nikoli se nismo sramovali samih sebe, je razmišljal, sramovali smo se le tistih, o katerih smo vedno mislili le najslabše in ki so v bistvu tukaj zato, da so protipol nam samim, našim dejanjem, željam, življejem. Zakaj sedaj zapirajo brezdomca, ki si privošči udobno streho nad glavo? Mu ne privoščijo? Mar želijo, da bi poginil nekje zraven smetišnih kant? Kdo je bil tisti, ki je prišel na idejo, da je denar ukraden? Kdo je tisti? V rokah je stiskal denar, ki ga je jezno položil na mizo in takoj nato odšel iz kafiča. Po poti domov se mu je zdelo, da bi sedaj pa vsem brezdomcem mesta privoščil podobno in kljub temu, da na poti domov ni videl nobenega, si je želel prvemu prišleku podariti nekaj denarja, pa čeprav dosti manj, kot pa stane prenočišče v hotelu.
To nedeljo je bil že zelo zgodaj doma. V stanovanju je naletel na sporčilo, ki ga je napisala njegova žena. Pisala je, da je z otrokoma odšla v mestni park in da bodo nato zavili še v kino, da si ogledajo risanko, o kateri sta se ona dva pogovarjala, da bi bila vredna ogleda. Ko je to bral je pozorno opazoval njeno pisavo. Kako to, da ji uspe toliko stvari hkrati? Kako to, da ima tako drobno pisavo, ko pa je tako radodarna in mu vedno pravi: Danes imava še toliko stvari za postoriti in ne bom dopustila, da bi jih prestavila na jutri. S sporočilom v roki se je sprehodil do kuhinje in tam, ko je odpiral vrata hladilnika, odložil papir na kuhinjsko mizo. Vedel je, da ta odsotnost pomeni nekaj ur samote, ki jih bo z užitkom preživel. Spomnil se je, da je ogled risanke obljubila otrokoma v primeru, da ji pomagata pri pospravljanju stanovanja. On je tedaj odšel na kopanje, jih pustil same in spotoma še poiskal nedeljski časopis. Sedaj se je nanj ponovno spomnil, ga poiskal v športni torbi med brisačo in kopalkami, ga z dlanjo pogladil in poravnal ter ga odložil na mizo. Lačen ni bil; vedno je po kopanju najraje spil pivo, se razkomotil na sedežni garnituri in kaj prebral. Še preden je sedel je malce zagrnil zavese sobe; motila ga je razpršena svetloba in zaželel si je mrak. Ker je bila nedelja in je bil na ulicah redek promet je priprl okno in celo razmišljal, da bi morda posedel na balkonu. No, nato se je le odločil za dnevno sobo, pometal na sedežno garnituro nekaj povštrov, se zleknil in zraven sebe poiskal pivo ter časopis, ki si ju je pripravil. Malce je nagnil glavo, se nekoliko premaknil in tako ujel zadnje žarke svetlobe, da so ti padali na naslovno stran časopisa; tako je pričel z branjem. Kdaj pa kdaj je pomigal s prsti na nogi in kdaj pa kdaj pogledal na uro. Tako je minilo tričetrt ure, ko je odložil časopis in prižgal televizijo; najbolj so ga zanimali današnji športni dogodki, zato je najprej poiskal primeren program in ker ni bilo tukaj nič zanimivega, preklopil. Tedaj je že čisto pozabil na sporočilo, ki ga je ujel v kafiču, ko ga je pritegnil naslednji naslov v uvodniku poročil: Mladoleten fant ošel v Zoo center in si kupil eksotično žival. Pomislil je na svojega mladoletnega sina in njegove želje primerjal z željo fanta iz uvodnika; malce se je nejevolno stresel, nagnil steklenico piva in hitro izračunal koliko bi ga stala takšna želja. Ne, da bi svojemu sinu ne omogočil te želje; nasprotno. Le, da je vedel, da bi kmalu bil on tisti, ki bi skrbel za žival in on bi obžaloval dejanje; bemtil nad dnevom, ko jo je kupil in bil do sina, razumljivo še bolj strog. Toda, na to je kmalu pozabil in poslušal novice iz cele države. Šele na koncu oddaje je sledila omenjena reportaža. Novinarka je spraševala mladoletnika češ kako to, da si je omislil drago kačo, ki je nekaj let ni hotel nihče imeti in on je rekel nekako takole, da jo je on hodil redno gledat in da je sedaj, ko je zbral denar, to stvar sklenil imeti doma, za njo skrbeti in… Rekel je nekaj o svojih željah, o kačah in o mami, ki je kupljeno žival hotela takoj vrniti v trgovino. Da bo on sedaj pobegnil od doma in… Tukaj ga je novinarka prekinila in rekla, da pa le mora domov in to kljub temu, da je mama jezna in da si bo morda to žival lahko omislil, ko bo velik, ko bo znal preudarno pretehtat svoje odločitve in s tem računat na posledice. Za konec je povedala kje je možno kupiti kače, koliko stanejo in o njihovem vzdrževanju. S tem se je poslovila od gledalcev in on zažvižgal; slišal je bil ceno te živali in tako je sklenil, da o tem pripetljaju poroča svojim otrokom in jih morda s tem dejanjem že takoj tisti hip poduči o vsem tem in jim s tem zagotovo izbije podobno misel iz glave; morda bo sin protestiral a on bo navede nekaj stvari, ki jih je možno dobiti za to vsoto, ki jo je treba odšteti in kako si oni tega absolutno ne morejo privoščiti. In morda bi mu povedal, da lahko za ta denar odrinejo tudi na morje, v tisti kamp, kjer si njegov sin strašno želi in mu o tem tudi vedno znova pripoveduje. Morda se je nekoliko pregloboko zamislil, slišal že odgovore in reakcije, a je kmalu nato zaslišal zvoke ključa v ključavnici in odpiranje vrat; družina se je vrnila iz kina in on je sklenil, da jih povpraša po filmu. Ta večer ni omenjal zgodbe s kačo in ko sta otroka odšla spat, sta se on in ona znašla pred televizijo; ona je parala sinu strgane kavbojke, on pa se je spustil v delanje načrtov za ponedeljek, torej za naslednji dan, ko bo moral poklicat nekaj kolegov, z njimi spregovorit o nekaj nujnih stvareh in se po tem pripraviti na morebitni obisk svojih staršev. Kakor vedno, se je še moral pogovoriti z ženo o tem, kdo od njiju bo odšel po mlajšo hčerko v vrtec in kaj bosta vse ukrenila ob sinovem izletu, ki ga pripravlja njegova šola. Ko je tako mislil na jutrišnji dan, ga je predramila žena, ki je rekla: Veš, presenetlo me je, da je bilo kino do zadnjega sedeža polno. In večina je bilo otrok starih kot najin sin. To je spregovorila nekoliko zategnjeno in morda pričakovala reakcijo moža. A ko je ni bilo, je le spregovorila tokrat počasi in kot, da se ji dozdeva, da pa tako mora biti. Rekla je: Mislim, da bi najinega sina že lahko pustila, da gre sam v kino. In glede na to, da ima svojo žepnino in nekaj sošolcev, ki že sami hodijo v mesto, mislim… Tukaj se je zaustavila, odložila škarje in utišala televizijo. Ponovno je hotela nekaj povedati, si pri tem šla s prsti skozi črne lase, in rekla: Jaz ne morem verjet, da bo kmalu star štirinajst let in jaz sem v njegovih letih lahko delala kar se mi je zljubilo. Spomnim se, da sem enkrat bila na zabavi, ki jo je imela naša soseda in jaz sem takrat spila preveč vina, se slabo počutila in tudi na njenem stranišču bruhala. Tega me je bilo tako sram, da sem prišla domov vsa trezna, a zato šele po polnoči in moja mama se sploh ni razburjala; ni videla moje bledice in mi je le zaželeli lahko noč, me močno objela in me poljubila na lice. Po tistem sem se izogibala vina, ki ga je bilo na vsaki zabavi dovolj. Tukaj jo je blago prekinil in rekel nekaj o tem, da mora vedeti, da se je ona že zelo zgodaj družila s starejšimi od sebe, da je živela v drugačnih okoliščinah kot živi njun sin in da sta njuna starša bila ločena. S tem je imel verjetno v mislih blago naravo njene matere in njene reakcije, ki so se mu zdele sicer v redu, a morda malce preveč svobodne; morda malce preveč usmerjene v željo, da se njeni hčerki ne bi ponovila usoda nje same. Seveda, da to razume in da bi sam, v takšnem primeru ravnal verjetno podobno, a ker sta sedaj tukaj oba, on in ona, mora gledat na to, da mu oba nudita primerno okolje, ki ga, tako je on predobro vedel, tudi sam ni imel. Vsekakor, svojemu sinu je želel le najboljše, se zamislil nad njegovo starostjo, se s telesom obrnil proč od televizije in k ženi in ji toplo rekel: Naj bo tako. Počasi se mora začeti zavedat svoje zrelosti in zato bo dobro, da gre tudi na šolski izlet. Jaz ga bom čim prej povprašal o željah in mu jih verjetno tudi ugodil. Tukaj se je spomnil na fanta iz oddaje in o kači, a je rajši ostal tiho in le opazoval njo, kako se trudi, da bi razparane hlače spravila v red. Nekaj časa ni mislil na nič; časopis mu je zdrknil na bedra in začutil je hlad. Iz naslonjača je vstal tiho, šel čez dnevno sobo k oknu, se s komolcem dotaknil zaves in se za trenutek zazrl skozi okno; navzdol na prometno ulico in v drevesa, ki so izginjala za hišo in nakazovala začetek mestega parka, ki ga je poznal zelo dobro, ker je tja neštetokrat vozil hčerko, ko je bila še v vozičku. Naenkrat se mu je zazdelo, da je zaslišal prepevanje, a je kmalu zagledal hrupno množico mladeničev, ki so bili veseli in so si peli, hodili nemarno po sredi ceste in se tu pa tam glasno prepirali. Ko jih je tako gledal, je pomislil na promet, na ulico, kjer so živeli preden so se preselili v to stanovanje in bil kljub temu, da je bila skupina glasna, vesel, da so tukaj, v tem stanovanju; bil vesel, ker je bilo prejšnje stanovanje ob zelo prometni cesti, pravzaprav vpadnici v mesto in so se oni trije, takrat še ni bilo njegove hčerke, imela sta šele nekaj let starega sina, ponoči nemalokrat prebujali zaradi prometa; tukaj je sedaj drugače. Takoj za vogalom je park, kjer se tudi sam rad zadržuje in kjer je preživel zelo lepe trenutke z družino. Ozrl se je še v ulične svetilke in zazdelo se mu je, da svetijo močneje kot običajno. Ali se mu to samo dozdeva, ali pa je nebo bolj črno kot običajno. Ulične svetilke pa so hitro drsele čez srehe in stekla avtomobilov, se zajedale v siv beton in izginile v oranžni, razpršeni svetlobi. Prizor je bil vsakdanji a on se je na njemu dolgo pomudil; vse dokler ga ni poklicala. Zdrznil se je, stopil za korat od oken in ji namenil pogled. Videl jo je, kako zraven obraza vrti telefonsko slušalko, kako ji okoli rok opeta kabel telefona in zavedel se je, da ga nekdo kliče. Sicer je bila ura še normalna, a je le nejevolno stopil do nje, ji iz rok vzel slušalko in si jo prislonil na uho. Zaslišal je glas svoje matere. Nekaj časa je poslušal nato pa rekel: Nič se ne boj. Jutri vaju obiščem takoj ko bom prost. S temi besedami se je poslovil, odložil slušalko in nekam začudeno pogledal ženo. Ona je opazovala njegov obraz, nekaj časa počakala in, ko ni ničesar rekel, odšla v kuhinjo, da počisti in pospravi posodo od večerje. On pa je odšel za njo, se zaustavil med kuhinjskimi podboji vrat, pogledal ali je miza pospravljena ter nekako z narejenim nezanimanjem dejal: Klicala me je, a mi ni znala povedat kaj jo muči. Nekaj je rekla o bolezni, a je takoj pristavila naj se ne bojim, ker ni bolna in da bo najbolje, če se čim prej oglasi pri njima; da je nekaj zelo nevsakdanjega in da bi bila beseda vsakdanje za to še najbolj primerna ali kot se ji zdi, se ji mogoče samo dozdeva in… možno je, da ko bo to prespala bo bolje. Vsekakor, oglasit se moraš in to čim prej. On je poznal svojo mater. Vedel je, da rada pretirava, da rada govori o stvareh, ki mejijo na izvrsten dar domišljije in da, kar ni zanemarljivo, rada bere vse, kar ima duh po fantastiki. Tako, je rekla ona: Sedaj boš svojo mamo okarakteriziral kot posebnico, ki se ji na stara leta že malce frtajčka. Besedo frtajčka je rekla razločno in malce utišano, ker je vedela, da ima on svojo mamo zelo rad in da se ima njej pravzaprav za zahvalit za marsikatero dobro karakterno lastnost. On je le zmignil z rameni in pristavil nekaj takšnega kot: Ne vem. Ne vem, kaj jo tokrat obremenjuje. Najbolje bo, da jutri resnično vse najhitreje postorim, da greš ti po ta malo (s tem je mislil njuno hčerko) in da se jaz odpeljem k njima. Kaj bo imela tokrat za povedat… No, bomo videli. S temi besedami ji je pristopil in ji iz rok vzel krpo za brisanje posode. Ona je ves ta čas, ko je govoril, pomivala posodo in moževi izjavi le pripomnila: In zmeni se za košenje trave. Saj veš, da ti morata povedat, kdaj naj prideva in ali jima je prav, da jima za kakšen dan pustiva otroka. Saj veš! On je že brisal posodo in ni ničesar rekel; očitno ni imel pripomb, ker je, ko sta končala opravilo ženo poljubil na levo rame in ji nekaj prijetnega zašepetal v uho; ona se je nasmehnila in nekoliko smeje prikimala. Da bi on zvedel še kaj več, ji je prislonil lice k obrazu in ona ga je tjakaj smeje poljubila. Za zahvalo jo je prijel za roko in jo počasi popeljal do kopalnice; tam se je zaustavil, jo hitro dvignil v naročje, odprl vrata in jo, sama ni vedela kdaj, položil pod prho mlačne vode. Ona se je smejala in on jo je pričel poljubljat po prsih, ji počasi odpenjat bluzo in kmalu z obrazom izginil v njej. Vse, kar je ona še uspela storiti je bilo to, da je ublažila svetlobo in da se je predala nasladi.
maj 1999
1
Ponedeljek. Vstajanje je bilo malce težavno kljub temu, da je bilo že zelo zgodaj svetlo in da se je pod njunim stanovanjem razvijal prvi delovni dan v novem tednu in da v mestenm časopisu ni bilo na prvi strani objavljenega nič posebnega; morda bi lahko rekel zatišje in pa še morda, da je bil to prvi delovni dan po državnem prazniku, kar je seveda pomenilo, da so si državljani dodobra opomogli in da so sedaj ponovno pripravljeni na, karkoli jih že čaka. Poročevalec je primerjal današnje vreme s preteklimi in bil je zelo jedrnat; on si je čistil zobe in ona je otrokoma popravljala obleke pri vratih ter hitela. Vse, kar sta si še izmenjala je bilo to, kdaj se bosta videla in si zaželela uspešen dan; on je imel navado, da se je zadnji odpravil iz stanovanja in tako je bilo tudi tokrat. Po umivanju zob je imel navado skočiti do delovne mize, pobrskati po papirjih in nekatere od njih stlačiti v črno usnjeno aktovko. Potem je zapustil preobloženo mizo, se napotil na hodnik stanovanja, si poiskal primerno obutev, se pogledal v okroglo ogledalo, si morda popravil obleko, na polički poiskal ključe od svojega avtomobila in se napotil iz stanovanja. Toda ta dan je bil drugačen. Ključev od njegovega avtomobila ni bilo. To je pomenilo enourno zamudo na delovnem mestu ali pa, da se stvar drugače reši. On se ni obremenjeval. Za takšen primer je vedno imel pri roki telefonsko številko sodelavca in sedaj je stopil k telefonu, jo poiskal v beležki in jo zavrtel. Običajno se je na drugi strani žice oglasil njegov sodelavec; on je namreč hodil še pozneje v službo, a tokrat ga ni bilo doma. Kaj sedaj? Tukaj se je zamislil, se podzavestno pogledal v ogledalo in primerjal barve svoje obleke. Za tem je začel razmišljat o možnostih, ki so mu še ostale. Vsekakor, vedel je, da bo danes dan začarano zakompliciran zato je sklenil, da bo najprej dodobra premislil, da bi ravnal kar se da preudarno, si morda rešil dvajset minut in jih preživel nekje ob kavi in ob sproščajočemu ritmu glasbe iz radia. Toda to je bilo še daleč. Sedaj je moral mislit na pot v službo in spomnil se je taksija, zavrtel telefonsko številko lokalne taksi postaje in si naročil prevoz; na drugi strani so mu rekli: Ja, pride čez tričetrt ure. On je bil presenečen in zahteval je, da mu to zamudo obrazložijo, saj je do njega le dobrih pet minut. Na drugi strani je glas rekel: Ne vem, ampak danes je pri nas kaos in morali boste počakati, drugače… No, dobro je rekel on, spustil slušalko in pričel s kazalcem nervozno udarjat ob kovinski predmet, ki naj bi ponazarjal beneško gondolo z vgraviranimi pozdravi iz Benetk, in je bila na polički. Prav tedaj pa je zaslišal na hodniku bloka, pred svojimi vhodni vrati, glasove. Pritegnili so ga, ker je v glasu prepoznal svojo sosedo levo od njihovih vrat stanovanja, upokojenko, ki jo je njegova hčerka upravičeno klicala Krastača. Starka je živela sama že dalnega leta, ko so ji moža odpeljali v dom za ostarele in od takrat ga je obiskala le enkrat; mož ji je pošiljal zajeten del penzije, da je ona lahko nahranila številne mačke, ki jih je imela v stanovanju; z možem pa se je, enkrat na štirinajst dni, po telefonu pogovarjala tako glasno, da so vsi v tem nadstropju lahko razumeli njeno gostobesedno jamranje in klicanje svetega odrešitelja- ker je bila starka zelo verna. Tokrat je govorila opazno tiše, imela dolge premore v govorjenju kar sploh ni bilo običajno za njo, govorila pretrgano in bila sploh nerazpoznavna in zbegana. Njen poslušatelj je bila starejša učiteljica, ki je imela rdečkaste lase vedno spete v figo in v njej vedno dve leseni palčki in s katero se je njegova družina dobro razumela, še posebej njegov sin, ki je se je k njej večkrat zatekel po nasvete iz matematike in kemije; stanovala je nekaj vrat naprej. Kolikor je razpoznal iz pogovora sta se srečali čisto po naključju in, kolikor je ugotovil, je Krastačo, globoko v notranjosti, nekaj morilo; zato si je izbrala učiteljico za osebo, ki ji naj razloži, ali kakor je rekla Krastača: Bodite moj odrešitelj. To njega ni presenetilo; da je ona vedno govorila o stvareh zelo pobožno so bili že vsi navajeni, a da je govorila tako? Samo enkrat se mu je zgodilo, da jo je slišal govoriti s podobnim utišanim in trepetajočim glasom. To je bilo pred dvemi leti. Dobro se še spomni, da sta z ženo, ravno takrat, kupovala novo otroško sobo, tisto v zeleni in oranžni barvi; tisti dan so jo pripeljali s tovornjakom iz trgovine in on in še dva delavca so kose pohištva nosili v njihovo stanovanje. Takrat si je na stopnišču, nadstropje nižje, za nekaj minut odpočil, prižgal cigaret, da bi nabral moči in premislil, kako bodo v dvigalo spravili velike omare, in jo tedaj slišal: govorila je zelo podobno kot tokrat, le da je ugotovil, da je bila takrat močno pijana. To je sklepal iz tega, ker jo je sogovornica nekajkrat prekinila in tiho, v strahu, dejala: Pazite! Padli boste, in: Ali vam pomagam? Takrat ni nameraval prisluškovat (kakot tudi tokrat ne), a je slišal kako je govorila: Ne boste verjeli, gospa soseda! Včeraj, po rahli večerji- jedla sem kislo mleko in žemljico- sem odšla takoj spat in, ne boste verjeli- že v kosteh sem čutila, da je bolje, da ležem in da, tako kot vedno zmolim nekaj oče našov, se potem prekrižam in mislim na to, kaj imam naslednji dan za postoriti. Tudi včeraj sem tako naredila, le da ko sem prekrižala nisem mogla več misliti na jutrišnji dan, pač pa sem, sama ne vek zakaj, vklopila televizijo. Prav tedaj so imeli okroglo mizo o črni magiji. Sama ne vem kako to, a sem prisluhnila in oddajo gledala do konca- točno do polnoči. Šele potem sem se odločila, da grem spat. Moram vam povedat, da so na televiziji govorili zelo razvneto; eden izmed moških je celo klical hudiča in ena od obeh sodelujočih žensk je izgovarjala čarovniške besede. Mene je to tako prevzelo in ne morem rečti, da sem kaj razumela. No, na koncu so se vsi strinjali, da je premalo časa za oddajo, da bi povedali kaj bolj natančnega… in tako je bilo konec. Toda, konec je bilo le oddaje! Ko sem zaspala, se mi je začelo sanjat; povem vam, da takšnih sanj še nisem imela. V sanjah sem videla hudiča, kako me… tukaj je prekinila in začela molit oče naš. Soseda pa je bila še naprej radovedna in je na glas ugibala; Krastača je tedaj prenehala molit in z osupljivo mirnim glasom dejala: naskakuje… Da… Sanjala sem, kako imam s hudičem spolne odnose.
Sedaj se je tega ponovno spomnil in, sam ni vedel zakaj, se je nasmehnil. Morda si je v domišljiji predstavljal takšen odnos in nehote se mu je prikazano uprlo; pa, saj je bila soseda resnično živa poosebljena krastača. Pomislil je: Kdo od njiju je bolj zastrašujoč in da pa sta se tokrat morala srečati plus in plus- idealen odnos. Tokratni pogovor ga je začel zanimat, še posebej zato, ker je bila krastača tudi tokrat tako skrivnostna, a ker ni imel navade, da bi prisluškoval pogovorom je že hotel odklenit vrata, ko je razločno slišal Krastačo, kako je rekla; Denar! Denar, ja! Kaj pa drugega. To ga je zaustavilo, da je ključ obstal le napol v ključavnici. Po premolku je tiho dejala, pri tem pa se verjetno križala čez prsa: Čisto počasi sem vstala in… in denar je bil tam… Kako to? Tako, kot sem rekla. Nastala je tišina in kakor se mu je zdelo, je Krastača to že ne vem kolikokrat ponovila; vsekakor, rdečelasa profesorica je bila tiho in on je pazil, da ju ne bi zmotil s svojim počasnim dihanjem. Ni vedel kaj točno govorita; govorili sta o denarju, a kako to? V misli se mu je prikradla postava sosede, kako kot običajno, vsaki drugi dan, nosi v svoje stanovanje vrečke iz samopostrežne trgovine. Pa saj je imela veliko za nosti, že zaradi mačk, ki jih je imela najmanj ducat. Razen tega si lahko vedno v vrečkah videl tudi par literskih steklenic vina, no jedla je bolj malo. Sedaj se je spomnil, da pa tokrat ni vinjena in da govori enako nezaupljivo, boječe in raztrgano kot takrat, če ne še bolj. V roki je začutil mravljince a je na to hitro pozabil in dihanje prilagodil človeku, ki stoji za vrati, tistimi, za katerimi na drugi strani potega zaupni pogovor dveh samskih žensk. Ostal je tiho in upal, da bo kmalu vedel kaj je bilo z denarjem in ali je res tako čudno. Krastača je glasno in hropeče- podobno, kot sesalec za prah- zajela sapo, verjetno pomežiknila in ponovno rekla, vsa v veri, da se bo rešila nastale situacije, ki jo bremeni, če bo iskrena: Tako, kot sem rekla. Vstala sem iz straniščne školke in denar je bil tam. Kako to? Kot sem rekla. Potem je bila tišina in on je vedel sedaj nekaj več; vedel je, da je ležal denar blizu, školke, da je bila krastača prav tedaj na stranišču in ga zagledala, toda povezati še vedno ni znal. Lahko, da bi si to razlagal kot nekaj takšnega, da je ženska našla na stranišču denar, toda… V svojem stanovanju? Tukaj je odkimal z glavo in si v mislih rekel: Ne, pri njej doma ni imela obiskov že od takrat, ko je mož odšel v dom. To ne more biti res. Obstaja edina logična možnost in to je, da je zavila v kakšen javni WC in tam, na tleh, našla denar. To pa je v njenih okoliščinah le bife v samopostrežni ali pa najbližja gostilna pod kostanji. V obeh primerih se zbirajo stanovalci bližnjih blokov, to so več ali manj nižji srednji razred, in pa tisti gradbeni delavci, ki delajo na bližnjem gradbišču in imamo z njimi neprenehoma probleme; že njihovo žvižganje za ženskami mi vsadi v predstavo človeka, ki dela zaradi tega, ker pač mora nekaj delat- še boljše pa je, če se lahko pri tem malce izživi, zakleje nad tegobami in pomisli na prosti čas, ki ga bo zapil v bližnji gostilni ali pa pri kakšni ženski na poziv (sam je njihovo življenje dobro poznal, že zato, ker je bil sam nekaj časa zaposlen kot gradbeni tehnik na gradbišču in je tam že od prvega delovnega dne pisaril prošnje za premestitev). Drugi sloji v naš okoliš ne zahajajo, jim ni treba. Iz tega sklepam, da je bil denar najbrž last človeka, ki se je močno pehal zanj in ga sedaj zelo pogreša. Malo je nagnil glavo, da bi ujel naslednje besede jasno in ponovno pomislil: Najbrž je našla veliko vsoto denarja. To sklepam po tem, ker je tako previdna- boji se, da bi jo učiteljica prijavila. Morda pa denarja sedaj več ni- morda ga je že porabila in si sedaj le še hladi vest. Ali pa, tukaj se je s prosto roko počil po čelu: Ali pa si vse izmišljuje. Mogoče pa je vse to videla v deliriju… Prav gotovo je že doživela delirij, ali pa podobno psihično stanje. Saj so sosedi večkrat imeli za povedat, da jo slišijo, kako se pogovarja sama s sabo. Sedaj je zamahnil s tisto roko, ki je malo pred tem obstala na njegovem čelu in si rekel: Stavil bi, da si vse to izmišljuje. Takšna oseba, kot je ona, je sposobna zanetiti prepir v celem bloku le zato, ker se ji je to ta hip zljubilo… In ne samo to! Takšna ženska je pripravljena žrtvovati tudi edino kar ima in to je Mir, ki ga uživa med stanovalci bloka. Ne! Ta bi šla čez trupla, nekaj takšnega, kot to počne s svojim možem; on ji pošilja denar, ona pa? Tukaj se mu je misel pretrgala in on se je zdrznil. Mi bo Krastača pomagala? Toda, kot da bi mu odgovorila, je Krastača rekla: Sedaj pa moram iti. Če mi verjamete ali ne, bom molila, dokler ne dobim odpuščanja in to bo… pri moji veri zelo dolgo. S tem je zaslišal podrsevanje obuvala po kamnitem podu in nekaj, kar se je izvilo rdečelasi učiteljici iz ust; nekaj kot: Nemogoče, nemogoče! In še: O sveta Marija nebeška. Tako je on ostal sam, s ključem v ključavnici, z radovednostjo, ki ji ni bilo do kraja potešeno in palcem desne roke, ki mu je zaspal od močnega naslanjanja na vhodna vrata. On se je zravnal, pogledal na uro in ugotovil, da bo taksi vsak čas pod njegovim blokom in da mora pohiteti; da mora sedaj pa res pohiteti, ker zamuja v službo, ker je danes tako čuden dan, da je slišal celo Krastačo, kako govori o denarju in kaj si naj o tem sploh misli; najverjetneje je to njena nova potegavščina in tako bo v bloku naredila še halo: tako ne more iti dalje in to bi bilo dobro, da bi sedaj bila tukaj njegova žena in bi se odšla, to res ni slaba ideja, pogovorit s Krastačo, da bi bilo konec muk in da ne bi več morila sosedov, ki ji velikokrat preveč verjamejo. Taksi ga je bil že čakal in ga po nekoliko zvečanem prometu varno pripeljal do velike kovinske zgradbe kjer je delal. Med potjo se ni hotel pogovarjat s taksistom, ki pa je ves čas nekaj govoril o čudnih naključjih, ki se mu dogajajo odkar je konec praznika in odkar je zamenjal službo in postal taksist; da je bil prej, s komunalo, dosti bolj zadovoljen in da ne ve, če ne bo odšel nazaj v prejšnjo službo kje je imel nižjo plačo, da pa tam ni imel opravka z norci. On je izstopil in mu plačal vožnjo, se mu zahvalil in stopil na stopnice, ki so vodile mimo vratarja v projektivni biro gradbenega podjetja in kjer je delal že več let; prazaprav je bila to njegova druga služba in on je bil zadovoljen z njo. Ko je prišel v drugo nadstropje, je najprej zavil naravnost po hodniku, do aluminijastih vrat in potrkal; nadejal se je, da bo našel sodelavca, ki ga je klical za prevoz, že v službi, a se je zmotil. Nato pa je zavil na desno in po hodniku naravnost v veliko sobo, kjer je delal skupaj s še tremi sodelavci.
8.maj 1999
2
Nekaj čez sedmo uro zvečer; tako je kazala njegova ročna ura, poslikana z dvema okrasnima ageloma, ki merita čas; ki jo je dobil nekoč od svoje mame, tiste, od katere se je sedaj neobičajno vračal domov; domov čez center mesta. Ko je pogledal uro se je spomnil dogodka- tistega dogodka okrog novega leta ***, ko je še hodil na fakulteto. Tisto staro leto mu je ostalo v spominu predvsem zaradi tega, ker je bilo to zadnje silvestrovo, ki ga je preživel skupaj s starši; to je bilo zadnje mučno leto, zadnje izčrpavajoče leto, ki pa je navkljub vsemu obrodilo dosti dobrega; naj se spomni samo srečanja z njegovo zdajšnjo ženo, vselitev v novo podnajemniško stanovanje, ali bolje sobico s stalnim prepihom in omaro, ki je tako odvratno škripala, ko jo je odprl in za katero bi dal celo bogastvo, če bi jo lahko umaknil iz sobe. Takrat je nazdravljal z mamo in očetom, takrat je gledal v svet kot študent in verjetno so se mu že takrat podile po glavi misli za samostojnostjo in časom, ko bo lahko delal s svojim denarjem kar bo hotel. Takrat je bil trdno prepričan, da bo dosti potoval, da bo vstopil v tuje podjetje, se tam zaposlil in potem z njimi romal, kakor račka za mamo raco, po svetu in pisal staršem dolga pisma o svojih doživljajih, eksotiki in željah, ki vedno sledijo ob takšnih dejanjih. Sam se je počutil svežega in mladega, še posebej, ko je sanjaril o tujini in o slovesu ter denarju. Sam se je včasih zasačil, da je iskal po televiziji oddaje o velikih mestih, o deželah, ki jih je potem, že takoj po tem, zagledal v vsem svojem sijaju in navdih je bil resnično vreden časa, ki mu je odtekal med prsti dlani, dlani, ki je že dobre mesece kasneje držala roko nje. Za tisto novo leto si je kupil tudi foto aparat, da bi ga lahko kasneje odnesel s sabo, fotografiral vse prehojene poti neba in dokumentiral za starša in za svoj rahlo zmeden spomin. Tisto staro leto je obesil na jelko kroglice, ki niso bile nič posebnega, a on je v njih videl le veliko kroglo zemlje; in on je takrat začel hranit denar iz štipendije za svoje pravo veliko potovanje v Francijo. Dolgo se je odločal, ali naj starše poprosi za posojilo, a si je nato le premislil, se vdal v to, da ona dva ne moreta gledat, kako jima sin frči iz hiše in da to prav gotovo ne bosta podprla. Zato si je denar sposodil pri takratnem sošolcu in tudi, pri svojem študentskem računu je šel v minus. Toda on si ni belil glave, se temeljito pripravil na svoj veliki pohod v svet in si tudi naredil načrt za vsak posamezen dan, ki ga bo preživel tam. Potem, ko je imel denar pri sebi, se je odločil, da je napočil čas in je stopil v turistično poslovalnico, ki si jo je za ta namen izbral. Tam je za pisarniško mizico spoznal zdajšnjo ženo, potoval v Francijo, pisal simpatiji dolga pisma kako bi jo rad imel s seboj in kako tukaj čas počasi mineva, seveda brez nje, pozabil pisat ostalim in ko se je vrnil takoj odhitel v turistično agencijo in, takrat še dekle, povabil, da z njim že čez nekaj mesecev odrine v skandinavijo. To sta tudi storila kljub temu, da je on hitel in da je ona vso stvar premislila in počakala; da je on vedno drvel skozi življenje in da je ona imela raje nekaj, kar bi lahko rekli udobje. Seveda do tega delnega udobja je prišlo tudi, ko je on najel podnajemniško sobico in se je ona preselila k njemu; od takrat je minilo že kar nekaj časa; v tem času sta se poročila in ona je rodila najprej dečka, nato še deklico. Sedaj, ko je že prehodil Glavni trg, je pričel razmišljat o vsem tem, kako življenje mineva v veliki naglici, kako še sedaj nosi uro, ki sta mu jo takrat podarila in kako ga verjetno sedaj že čaka doma družina in, sedaj je ponovno pomislil na svojo študentovsko razmišljanje, kako to, da je tako dolgo zdržal doma; da se ni odlepil od porjavelih tapet v dnevni sobi, od spuščajočega kotlička v stranišču, od vsakdanjega prinašanja časopisov očetu, ki si je za ta namen vedno prižgal cigaro, leno postavil svoje kratke noge na majhno blazino na fotelju in vedoželjno, to pa res, vedno vedoželjno, začel listat po časopisih, ki jih je on pustil na bližnji omarici in so po navadi kočali v očetovem objemu, ko je ta smčal in so mu očala za branje zletela iz nosu in jih je ujela pozlačena verižica, ki je služila temu namenu. Kako je on vedno mislil, da oče obvlada dogajanje v svetu, a je ob neki priložnosti videl, da nima niti najmanjšega pojma o politiki, da je nerazgledan v kulturi in da ga šport in dnevni dogodki sploh ne zanimajo; takrat je razjarjeno stremel v njegovi očesi, pod katerimi so bili veliki kolobarji podočnjakov (čeprav je bil še v srednjih letih), in ga razločno, a v mislih, spraševal: Zakaj sploh živiš? Toda njegov oče ni vedel, kaj se njemu utrinja v glavi in je se mu je le nasmehnil, ga pocukal za rokav in ga vprašal, če bi hotel danes priti domov malo prej, ker bo kosilo že uro prej, ker mora nato njegova mati v bolnico ker je njihova soseda dobila že petega otroka in tokrat jo je bog uslišal, ker je rodila fantka. Seveda, da ona mora biti prisotna pri tem veselju in da bo zato kosilo nekoliko bolj zgodaj, da naj predčasno pride, ker bo drugače ostal brez kosila in, če misli ostati na šoli, naj pove, da ga ne bosta čakala s kosilom in da bo on lahko odšel na sprehod v park, ker je tako lep dan in da bi ga bilo škoda preživeti v stanovanju, ki kar kliče po družbi. Takrat je uvidel, da mora oditi na svoje; želel si je zadihat zrak in zaživet svoje lastno življenje. Nič več ga ne bodo mučili podobni prebliski, nič več ne bo gledal na sebe kot mučenika in vedno se bo rad vrnil domov, ker tako je in ker bi to rad obdržal; skušal je mislit le vse najlepše, se morda pomuditi pri svojih ciljih in narediti križ čez očetove prazne oči, čez stanovanje, ki je bilo njemu tuje pa čeprav je v njem odraščal, v njem so ga vzgojili in postavili iz oči v oči življenju. Tako in še podobne stvari je premleval, ko je zaslišal avtomobilsko sireno, se umaknil drvečemu rešilnemu avtomobilu in stopil za njim; ga pri sosednji ulici dohitel in pomislil: Kaj se je zgodilo? Znašel se je pri vstopu na most, ki teče čez reko in zagledal skupino ljudi, ki se je gnetla ob ograji. Ne, da bi hotel biti kaj posebej radoveden, le pot ga je morala peljati mimo in tako je bil priča dogodku, ko so reševalci na licu mesta reševali življenje neznani osebi; ni videl ali je moški ali ženska, videl je le, da ga, ali jo, vlečejo iz vode in da opazovalci le nemočno govorijo in, iz same radovednosti, poskušajo ugotoviti kako se je zgodilo. Sam je imel priložnost, da je videl utapljajočega človeka, ki je bila mlado dekle, mlajšo od njega; najbrž srednješolka in v rahli temi, ki se je spustila nad reko, zagledal njene mokre lase, ki se ji lepijo na obraz, usta, ki so pljuvala vodo in veke, ki so se odprle. Tokrat je bilo še pravočasno, si je mislil, še nekaj časa gledal v tisti del reke, kjer so bili vrtinci in nato počasi, tako kot je prišel, tudi izginil iz prizorišča; le pot mu je osvetljevala modra luč, ki je merila dolžino mostu in bližnjih zgradb. Nesreča v sreči je ta, si je mislil, da jo bodo sedaj takoj odpeljali najprej v bolnico in nato na oddelek, kamor odpeljejo vse, ki so poskušali delat samomor. On je poznal nekaj ljudi in ti so mu pravili o času po poskusu; vsi so se strinjali, da je bilo tam nemogoče, le da so eni pristavili, da so srečni, da so se tam sploh znašli. Tako je ponovno zavil v ulico, ki je bila na drugi strani reke in sedaj je bil že zelo blizu doma. Še zadnjič se je ozrl na most in opazil, da se ljudje razhajajo; da eni gredo v njegovo smer in da gredo počasi, kot da so se zamislili in da sedaj ne vedo, ali je njihova pot kaj bolj varna. On je nadaljeval s hojo, prečkal cesto in se napotil vzdolž majhnih lokalov, ki so po navadi samevali. Tokrat je iz njih prihajala glasba in govorjenje ljudi. Odločil se je, da čim hitreje uide temu vrvežu in že je bil na dobri poti, kmalu bi prehodil ulico, ko ga je nekdo poklical po imenu. Ni spoznal glasu a se je le obrnil in nasproti mu je pritekel moški njegovih let, malce razkuštran in postaran. Ko se mu je že dovolj približal, ga je prepoznal in v mislih mu je podžgala misel, da bi se mu pridružil; malce zato, ker ga že več let ni videl, malce zato, ker sta bila nekoč sodelavca. Prišlek ga je objel in ga peljal v enega izmed lokalov, kjer je sam sedel za sveže pogrnjeno mizo. On se je takoj opravičil, da nima dosti časa ker mora domov in da je vesel, da ga je srečal, ker prihaja od staršev, za katere dvomi, da so še pri zdravi pameti. Znanec ga je smeje prekinil in hotel od njega vedet, kaj bo pil in da on plača in potem, ko je bila pijača na mizi rekel: Nazdraviva moji samostojnosti. On je z njim nazdravil in se še enkrat opravičil, da nima dosti časa.
Na stopnišču njegovega bloka je kazala ura pol devet. To je vedel že po tem, da so bila vhodna vrata zaklenjena in ko jih je odklepal, je opazil soseda iz nadstropja višje, kako mu prihaja nasproti podprt z dvema dekletoma in po neurejeni obleki in steklenici vina v naročju ene deklet sklepal, da so ravnokar preživeli zelo razburljivi čas. To ga ni začudilo, ker je vedel, da je njegov sosed samski in ko je skupina ljudi šla mimo njega, le slišal nekaj kletvic in med drugim tudi pozdrav, ki je veljal njemu. Ni vedel zakaj, toda počasi je pogledal za njimi in jih ravno še ujel, kako stopajo v taksi; malo je pomislil, se čudil tej spremembi; sam je v gostilni spil dva deci vina in to mu je povzročilo, da je na licih začutil vročino; se sklonil in smuknil skozi priprta vhodna vrata, da so se ta s klikom in pokom za njim zaprla. Znašel se je v temnem hodniku, ker je luč ugasnila in, ker je vedel pot, nadaljeval v temi, poklical dvigalo in ugotovil, da se počuti nasičenega. Ali je to zaradi hoje, ki je ni vajen, ali zaradi dogodkov, ki so se odvijali v naglici; spomnil se je svoje matere in očeta in vedel, da si sam njunega razpoloženja ne bo mogel razjasnit, da mora povedat to, kar je slišal, njej, njej in upa, da mu bo pomagala razrešiti problem. Kaj pa, če sploh ni problem? Potem pač mora narediti nekaj, kar se mu upira. Tukaj je vstopil v dvigalo, ki ga je, skromno razsvetljeno, poneslo visoko v drobovino bloka. Ključe je imel navado vrtet med prsti, ko se približuje domu, toda tokrat jih ni rabil; odprla mu je žena, mu planila v objem in mu šepnilan na uho, tako da je slišal le on: Danes sem tako utrujena in dozdeva se mi, da se bližajo čudni časi. Sam ni vedel kako, toda z njo se je strinjal, ji šel s prsti med čvrste lase in jo rahlo poljubil na brado. Skupaj sta vsopila v stanovanje in on je opazil, da sta otroka že v svoji sobi in da na kuhinjski mizi gorita dve sveči, da se v njenem soju svetlika pribor in krožnika. Ni vedel. Sprva ga je preplavil občutek težke utrujenosti, a ko si je slekel površnik in sezul čevlje je stopil kopalnico, poiskal ročko na pipi in jo močno potegnil, da se je voda spenila. Potem si je pustil v dlan natočit mlačno vodo in si jo nesel na obraz; občutek mu je prijal in tako je nekajkrat ponovil. Ko je začutil, da je dovolj, je poiskal svežo brisačo, si obrisal obraz in se pogledal v ogledalo. Obraz. Njegov obraz si je ogledal in verjetno je pripomnil nekaj takšnega, kot: Sploh se več ne poznam. Čas tako beži, da ne morem verjeti. Kako to, da sem počutim zbeganega? Zakaj nisem trdnjava, ki bi nas varovala? Vse bolj se mi dozdeva, da bi moral biti bolj močan in da bi moral ravnati bolj previdno. Pri tem se je verjetno spomnil ženinih besed, da se bližajo čudni časi. Ali, je pomislil, res moram živet prav sedaj in pri tem le gledat, kako se vse okoli mene vrti? Zavohal je dišečo vodico, ki je počivala na polički in je bila odprta; z njo se je nadišavil in jo zaprl, nato je v kolanici luč ugasnil in stopil po hodniku v jedilnico, pravzaprav predelano kuhinjo v dva dela. Tam je najprej zagledal njene boke in njo, kako se sklanja v pečico, da bi na mizo postavila pripravljeno zelenjavno jed. Zamikalo ga je, da bi jo prijel za boke in jih gladil, to tudi storil in zaslišal lahen smeh, pok ponve, ki je obležala na štedilniku in začutil njen vlažen poljub, njene hladne roke pa zaznal, kako mu odpenjajo srajco. Prsti so potovali od prsi proti trebuhu in globje; kmalu je bil do pasu gol, na ramenih je začutil poljube in prižemanje celega njenega telesa. Prepustil se je sili, ki ga je pahnila na naslonjač; zamižal je in ji pustil, da ga je z nogami objela okrog pasu, si ga prižela na trebuh in z rokami nežno kuštrala pristrižene lase; pri tem se je počasi vzpenjala, tako da so mu nabreknile bradavice, in padala na njegova stegna, da je začutil njeno vlažno notranjost.
Pozno zvečer sta se dolgo časa tuširala in ona je že pripravljeno jed ponovno pogrela. On je pri soju sveč opazil majhno gubico, ki se ji je delala pod brado; kar nekaj časa je opazoval, vse dokler ni rekla, da jo moti, ker jo tako nepremično opazuje. Šele potem je odvil prtiček z jedilnim priborom, si ga položil na stegna, pogledal pripravo jedi in se je z veliko lakoto lotil prvih grižljajev, ki jih je nesel v usta z žlico in to tako, da se mu je roka tresla. Ona je jedla naprej in šele čez čas, ko je on že praznil krožnik poln solate in krompirja, pripomnila; rekla je: Danes je najin sin prinesel iz šole spis o svoji družini. In veš kaj je napisal za tebe? Opisal te je nekako takole; da si bogat, da mu rad pomagaš in da se mu zdi, da se staraš hitreje kot pa drugi očetje. Mislila je, da bo opisu oporekal, ali pa vsaj, da bo hotel vedeti od kot je to pobral; on pa je jedel naprej, razpolavljal cvetačo in si pri tem še dodajal drobtin tako, da se je morala ob pogledu na njega nasmehnit in pripomnit: …in tudi poješ več, kot pa nekoč. S temi besedami je že hotela vstat izza mize, ko jo je proseče pogledal in tiho dejal: Zdi se mi, da je z mojimi starši nekaj narobe. Predvsem mislim, da se to tiče moje matere. Veš, danes sem bil pri njima in ona je hotela, da jo peljem na psihiatrijo. Pri tej besedi je spustil vilice in nož, sklenil roki in njej se je za trenutek zazdelo, da si jih umiva pod nevidnim curkom vode. Tako sta bila nekaj časa tiho, ona si je želela podrobno razlago dogodka, on pa je rekel: Res. Danes sem se postaral za nekaj let in ne vem kaj bi se moralo zgoditi, da bi vedel kaj mi je storiti. Ona ga je prijela za dlan in mu, ob pogledu naravnost v oči, dejala: Povej od začetka, on je pustil, da ga je držala in se le za nekoliko pomaknil nazaj pri tem pa s prosto roko poiskal cigaretno škatlico, izbrskal cigaret in si ga prižgal na soju sveče; močno je puhnil oblak dima, da se je ta dvignil pod strop, in, poslušajoč ženo, dejal: Po glavi se mi motajo vprašanja in odgovorov še nisem našel. Prvo se mi mota po glavi to, da me hoče lastna mati zavesti. Nekaj sta skuhala in sedaj hočeta, da jaz pojem ali enostavneje povedano: hočeta, da jima verjamem nekaj, kar sta sama iztuhtala. Zakaj? Ne vem. Sumim pa, da je tega vzrok njun prepir, ki mi ga pa prikrivata. Dovolj dolgo že veva, da se kregata. Samo spomni se, ko sem ti pred dobrim mesecem in pol govoril, kako sem v kuhinji našel vazo, nekaj krožnikov in kristal razbite in pometane v eno izmed kartonastih škatl. Takrat sta rekla, ali bolje povedano, je ona rekla, ker je on molčal in gledal skozi okno, kako se jima je prevrnila kuhinjska miza. Toda, že takrat sem vedel, da si izmišljujeta, to pa zato, ker je mati pred letom dni imela longeto na komolcu leve roke; to sem povezal s steklovino in nekaj obiski matere pri nama. Sedaj se je spomnil, kako mu je žena po enem izmed obiskov matere dejala: Tako histerične pa je še nisem videla, in kako je večkrat izjavila, da je avto na popravilu, ko sta jo povprašala zakaj se vozi k njima z mestnim avtobusom. Spet drugič je molčala, kadar sta jo povprašala po dedeku. Njemu se že nekaj časa dozdeva, da imata močne prepire, ki pa jima spretno zakrivata; žena je spustila njegovo roko, pobrala ostanke večerje in se lotila pomivanja posode, on pa je nadaljeval z izpeljevanjem njegovega odkritja: Recimo, vso zadnjo zimo sta spala v ločenih posteljah, v ločenih sobah in jaz sem ju moral poslušat, kako sta govorila, da jima tako ustreza in da on, njegov oče, hoče pozno v noč brat časopise in kako ona zaspi že ob televiziji. Spet drugič mu je jamrala, kako bi rada kupila majhnega čistokrvnega psička, da pa ji njegov oče ne pusti, ker pravi, da je to nadlega, ki ima bolhe. Ona se mu je takrat zjokala in ga prosila, naj ga pregovori in on je res poskušal a ni imel uspeha. Tokrat, je dejal: Pa sem imel mešan občutek že, ko sem stopal iz avtomobila in zaklepal vrata; nekaj mi je pravilo, da ni najbolje, da ju obiščem. V tistem hipu sem začel oklevat; ključ se je zataknil v vratih in jaz sem se zazrl v bližnja drevesa in tehtal, ali ju naj obiščem. Kot, da bi nekdo hotel odločit to misel, sem zaslišal njen glas. Bila je na oknu v prvem nadstropju in mi mahala. V tistem hipu sem pomislil: Prav je, da ju obiščem in odšel do vhodnih vrat. Pa mi je mati že odprla vrata stanovanja vsa zmedena in mi poskušala nekaj povedat. Na obrazu sem ji videl sledove solz in rahlo rdečico. Ne vem zakaj, toda pomislil sem: Nerodno ji je… Le kaj skriva pred menoj? Morda nov prepir med njima ali pa celo še kaj hujšega? Nato sem jo podrobno pregledal (kolikor sem pač mogel) in nič odkril- iskal sem znamenja fizičnega obračunavanja ali kaj podobnega. Videl sem le posušene sledove solz in, kot sem rekel, rdečico. Jaz sem jo seveda začel miriti in jo komaj pripravil, da je sedla za mizico v dnevni sobi, jaz pa sem hitel kuhat metin čaj. V kuhinji sem imel nekoliko več časa. Preletel sem pohištvo in posodo in videl, da ni v tem nič čudnega- stanovanje, ali vsaj kuhinja, je bilo takšno, kot sem ga navajen. Nič čudnih stvari, nič takega, kar bi vpilo o zadnjih dogodkih v hiši. V tem času je voda zavrela in naredil sem čaj. Ko sem pred njo stopil s skodelicama čaja pa je bila vsa nasmejana in je hotela vedet, kako so otroci in ali ti, pri tem je mislila na tebe, resnično hočeš uresničit željo, da bi se naučila grščine. Jaz sem, ko sem videl, da ji je bolje, hitel razlagat o Atenah, ki sva jih obiskala z otrokoma in ji izgovarjat nekaj grških besed, ki si si jih ti tako dobro zapomnila. Potem sem govoril vzneseno in ob premorih mislil na slabo stanje njenega počutja; ona pa je prav nasprotno bila nasmejana, celo povedala nekaj pikrih na račun mojega očeta in ko je ta prišel domov, celo skočila iz stola in mu hitela naproti s smehom med laskanjem, kako dobro pa danes izgleda. V tistem času, ko se je on sezuval in odlagal garderobo, sem jaz zaprepadeno gledal v njen hrbet in si mislil: Kako je mogla, da je bila pred nekaj časa še vsa v solzah, sedaj pa je tako, kot da bi na lotu zadela sedmico? In… Ali ni tukaj posredi kakšna kemikalija. Saj veš… Oba sta dobro vedela, da je njegova mama rojen hipohonder in da ima v spalnici vsaj dva predala samih zdravil… Nič čudnega ne bi bilo, če bi zdravila napačno učinkovala ali pa, kar sem se resnično zbal, da bi jih začela jesti kot slani krompirček- sedaj malo tega, nato malo onega. Da. Tedaj mi je glavo okupirala misel, da je z njo narobe zaradi zdravil- v to sem bil močno prepirčan. Za čuda je on bil vesel nje in jo je celo poljubil, jo pogladil po laseh in le nekoliko nerodno pogledal mene, pri tem pa dejal: In najin sin? Ali se počuti on dobro? In ona je hitel z razlago, da ga po tem še niti ni uspela povprašat in ali ne bo tudi on, njegov oče, skodelice metinega čaja ker se to v teh časih prav gotovo prileže. Pri tem je dvignila skodelico čaja in opazil sem, da se ji roke tresejo. Ponovno sem pomislil na zdravila. Kaj resnično mora imeti toliko zdravil? Saj razumem, da ima previsok pritisk in da ima težave s prebavo. To vem že zelo dolgo. Toda ves tisti kup namišljenih bolezni, zaradi katerih hodi k zdravnikom! Čisto nasprotje mojega očeta, ki se drži. Tedaj sem se obrnil in ga pogledal. Ponovno sem iskal, le da tokrat v njem, odgovor na čudno obnašanje mame. Zagledal sem se v njegov obraz, a nič odkril; njegov obraz je bil kakor vedno- skala, ki ne govori. Če ne bi odpiral ust in izražal mnenj, bi mislil, da imam opravka z negovorečo osebo, ki je na stopnji tistih, ki niso sposobni kazati čustva. Obraz je bil kot izklesan; sicer malo mračen in oči nekam preveč vdrte- malce poševno, tako kakor vedno, vendar preveč temne- vdrte kot sem rekel. Njegov nos je izražal, kakor večno, odločnost in malce prezirljivosti, usta pa so bila pobešena in starikava. Edino, kar sem odkril, je bilo nekoliko novih gubic okrog oči, ki pa niso bile preveč opazne. Vsekakor, vedel sem, da se staramo in da je to naraven proces- brez izjeme mojih staršev. Šele, ko sem ga bolje pogledal, sem opazil, da je ves kot nov- s tem sem mislil predvsem na njegovo obleko. Nosil je nove modre kavbojke, usnjen širok pas in snežno belo zlikano srajco. Saj veš… Ti si mu dostikrat rekla, da je sedaj mlajši, ko je opustil nošnjo dragih ukrojenih oblek, ki pa so imele to napako, da so vse po vrsti bile temno modre in da so imele nek čuden kroj… Lahko bi rekel, da je nosil najbolj čudno krojene obleke, kakršnih zlepa ne vidiš v trgovini z oblačili, toda on se je hvalil, da jih kupuje v tisti trgovini, kamor zahajajo zgolj pomembni poslovneži. No, tokrat je imel na sebi kavbojke, ki si jih je pri stopalih zavihal- tako je izgledal pobalinsko. Opazil sem še, da me je pričakoval in poskušal je dati vedeti, da skrbi za mojo mamo kot z najdražjim človekom. Tega občutka, ki me je preplavil, sem bil nadvse vesel, le razumeti nisem mogel zakaj se mati tako obnaša. Ugotovil sem, da imata morda resnično obdobje nesporazumov, toda… Tisti hip sem ugotovil, da ji on kaj hujšega ni mogel narediti, da to človek, kot on, ni zmožen… Ni hotel sesti k nama, pač pa je stopil k enemu od oken in se za nekaj časa zazrl v razgled; pri tem pa vprašal njo ali se počuti bolje, zapognil rob zaves in se zamislil. Ona je poskušala delovat umirjeno in je srkala topel čaj, mu odgovorila nekako takole: Veš, ne bom šla na psihiatrijo. Se počutim že bolje in za to se imam zahvalit najinemu sinu, ki naju je tako lepo obiskal, sedaj, ko nama je hudo in sva takšne družbe nadvse vesela in pa tebi, moj mož, ki si me potegnil iz nemogočega stanja, me podučil in se mi zdiš kot svečenik, ki prihaja vedno ob pravem času. On je le nepremično zrl v svetlobo, ki je prihajala iz ulice in si šel s hrbtom dlani čez čelo. Jaz pa sem tedaj sklenil, da ju zapustim, da je njej bolje in da me sedaj ne potrebujeta in ob odhodu le še namignil na čudno stanje nje; ona je odložila prazno skodelico in me pogledala v oči ter dejala: Ko bi ti, moj sin, vedel kaj prestajava. Vendar, ne boj se za naju. Midva še nisva tako stara, da ne bi začela na novo živeti, da sva še sposobna prestati spremembe življenja, pa naj bodo še tako velike ali pa še tako neverjetne. Sedaj, ko nama ni več treba služiti denarja sva spoznala, da imava še nekaj želj, nekaj ciljev, ki bi jih rada skupaj izživela in morda tudi tebi nekaj od tega dala. V času, kot je naš, se ljudje vse prevečkrat sprašujejo o koncu sveta. Vse prevečkrat jim gre na jok, ko gledajo svojo neizhojeno pot… Ali, kot je rekel neki čarovnik, ki sem ga videla mimogrede na televiziji: Potrebno je ločiti bisere od plevela… Toda zapomni si tole: Ljudje smo kot ognjene bakle, ki imajo ognjene zublje razprostrte v vse smeri. Ti zublji pa so garancija za moč in vdanost. Dolgo časa so sposobni netiti in zelo dolgo časa potrebujejo, da se popolnoma umirijo. Da pa ugasnejo, je potreben čas, in to dosti časa. S temi besedami je vsatala iz naslonjača in me pospremila do izhoda. Jaz sem lahko le obupano gledal očeta, ki me ni niti pogledal in razmišljal o materi, ki je bila ponovno čisto navadna mati: moja mati, ki se ji ni hotelo poznati še pred kratkim zelo otipljivo razdvojeno razpoloženje in moja skrb za njo je potihnila ter se skrila nekam v globino srca. Ob slovesu sem ji stisnil dlani in začutil njihov hlad; ona me je poljubila na lice in mi rekla naj vas lepo pozdravim v njunem imenu. In tako, vidiš, sem sedaj tukaj, ti govorim kaj se mi je zgodilo, ker jaz ne razumem, ker mi ne gre v račun kako to, da ne razumem in da ne prepoznam lastnih staršev; ti mi prav gotovo lahko kaj pomagaš, mi svetuješ. Saj veš koliko mi pomenita. Ona je medtem potiho stopila za njegov hrbet in se ga na rahlo dotaknila. Tako sta ostala v tišini le nad svečami so pokale iskrice. Sedaj bi lahko rekla, da bo vse še v najlepšem redu, lahko bi rekla kaj o otrocih. Toda vedela je, da je njemu hudo in to jo je nekoliko zaustavilo, ji premetavalo besede po možganih, ni hotela ničesar Napačno povedat in je še vedno iskala primerno besedo. On je sklonil glavo in se zazrl v prazen krožnik. Sence pa so trepetale, se dvigale in spuščale, leno premikale krožnike in pribor po mizi.
Ona je našla besedo, ali vsaj upala je, da je prava. Z rokami je obrnila njegov zgornji del telesa tako, da sta se sedaj gledala, počasi priprla veke in rekla: Žal mi je za to, kar se je danes zgodilo. Za hipec je umolknila, ga ponovno pogledala in dodala: In najraje bi videla, da ju čim prej skupaj obiščemo. Saj se vendar moraš s svojim očetom pogovoriti okrog računov in mi ti bomo delali družbo. Kaj, ko bi odšli tjakaj že prvo soboto? On jo je pogledal in pripomnil: Veš. Zdi se mi, da sta v težkem položaju. Kaj bi ju lahko v to spravilo pa mi bosta tako ali tako povedala, če mislita, da je dobro, da vem. Ja. Tako bo najbolje, da odidemo v soboto, ko lahko skupaj preživimo celi dan in če bo lepo vreme ju še pripravimo do sprehoda ali izleta do jezer. Imam občutek, da sta cele dneve doma in že misel na to ti povzroči glavobol. Res je, da sta dosti sama in otroci so vedno tisti, ki naredijo dan lepši in zanimivejši. Tako bo najbolje. Po kratkem premolku pa je rekel: Kaj nisi nič utrujena? in: Da bi se vsaj midva razumela in s tem bila drugim za zgled. Ona se je nasmehnila in z nasmehom izginila iz kuhinje; on je gledal za njo in spreletela ga je želja, da bi lahko naslednji dan ostal doma ob družini.
