Poglej svoj beli valoviti trebuh, je rekla, in bilo je kot odmev njenega tihega glasu, komaj živega kot posušene gobe na podrtem deblu. Ali nisi ravno to želela, je ugibala sama pri sebi in obmolknila. So nesreče, ki to niso, ker si marsikatero zgolj umislimo; morda smo si kakšno kratkomalo prislužili, v zameno za laž ali lenobo, za ležernost generacij pred nami, ki so nam dale glas in pogled in telo. Potem je bila tišina, morje neizmerljive tišine, kakor božja kazen, ki morda sploh ni bolela, in sredi morja goli otok, na njem pa z belim robcem mahajoči otrok dolgih rok in nog, bilo je, kot da se utaplja.
Njena zgodba je takšna: odsekana in tuja, zgodba, kakršnih jih je na tisoče, kdo bi izgubljal čas s tem, da jih pove ali zapiše. In čeprav vas morda ne bo ne ganila, kaj šele pretresla (najbrž boste le skomignili z rameni in se odpravili spat, kot ponavadi, v svojo veliko posteljo, kamor vsako noč odnesete nekaj žalosti in veselja, da se razpustita v vsak dan iste, ponavljajoče se sanje, in vse o njej pozabili, kot vedno znova sproti pozabite sleherno podrobnost minulega dne), vam mora ta neznaten dogodek povedati, kolikor je mogoče na glas, kot da bi se ji bilo treba opravičiti, tako si včasih misli, pred tistimi očmi, ki niso nikoli spregledale, in pred tistimi usti, ki ne bodo nikoli spregovorila … Vsakič, ko se ji neroden pogled skotali nizdol na njen razpotegnjeno beli trebuh z dvema vrhovoma, če pogledaš bolje, s tremi: levi – manjši, na sredi popek, ki je izstopil in se ne bo nikoli več ugreznil, in desni, največji in najbolj napihnjen, vsakič, ko pogleda svoj trebuh, nekaj iz preteklosti pokaže nanjo, kot bi se z vsakim pogledom nekaj v njej dopolnilo in izgradilo, otrdel spomin, kot bi jo vsakič malo pokopal pod sabo, spomin na nekaj, kar se je smelo imenovati življenje (življenje je prihajanje in odhajanje, ker pride v evforiji in odide potihoma, kot sramota ali kaznovanje).
Potem, ko je nekega dne sama pri sebi zaslutila, da se je nekaj v njej premaknilo, vzklilo, se pretegnilo iz niča ali vstalo iz niza dolgih nepreglednih celic kakor prikazen, se je bojazljivo odpravila k zdravniku in legla na trdo bolniško posteljo ter pohlevno čakala tisto, kar je vedela, da mora priti, ker jo je nekje skrito čakalo že vse življenje; resnica, ki, še preden je bila izrečena, jo je ona že vedela: “Gospa, tukaj notri sta pa dva.” In potem takoj zatem, še preden bi se utegnila začuditi ali zgroziti (ali morda zavpiti, kot je dobrega pol stoletja pred njo na podobni, le malo trši in grši postelji zavpila njena stara mati, ko se je ob rojstvu prvega otroka babica s krvavimi rokami zdrznila: “Še eden bo!”; stara mati je takrat le jecnila v pridušenem kriku: “Kako si me Bog kaznoval!”): “Ampak tadrugi bo najbrž odmrl.” Zdravnica se je naredila pretreseno, navznoter pa je delovala povsem neprizadeto, še več, zdolgočaseno, kot da je v tistem trenutku sploh ni tam, ampak se sonči na plaži, polni kiča in debelih turistov … Veliko časa je minilo od takrat. A nekaj v njej jo sili spregovoriti o ujetih dušah tistih, ki se niso imeli priložnosti roditi, še ne zadosti stari, da bi jih bolelo, še ne zadosti veliki, da bi žalovati za njih neznatnimi trupelci. Morda jo sili spregovoriti zaradi sebe in svoje neopredeljene spotegnjene bolečine, morda zaradi tistih, ki so se vendarle rodili brez svoje polovice, ki je pomanjšana nekje izginila, izgorela v nekem drugem telesu, ali se pomešala s smrdljivimi komunalnimi odpadki. To je bil navsezadnje njen otrok. In tista novica je bila kljub vsemu kot olajšanje.
Na dan poroda so jo položili na prijetno oblazinjeno posteljo. Pomisli, je rekla sama pri sebi, takole (le na trši postelji) je v isti bolnišnici dobrega pol stoletja nazaj ležala tvoja stara mati, ki je rodila dva otroka, pomisli, ti pa boš (tako si je priznala, vendarle in kljub vsemu − na srečo) le enega, ker je tadrugi v tebi odmrl in so se njegove oči v tvojem tebuhu posušile, tako je pomislila vsakič, ko jo je zabolelo, da je stisnila zobe in pesti. Babici sta ji okoli napihnjenega trebuha ovili dolg elastičen pas, da je komajda lovila sapo, in vklopili aparat, ki je oddajal skrivnostno popačene glasove, ki so se kdaj pa kdaj povsem porazgubili, potem pa prihrumeli nazaj v vsej svoji votli popačeni grozoti, glasovi, ki so govorili o tem, da je nekje v njej zakopano življenje, ki se bo moralo na vse kriplje boriti, da se dokoplje do svetlobe in spregovori.
Naenkrat je z njunih obrazov vse izginilo, vsa barva in vsa blaženost, kriknili sta, kot je pred dobrega pol stoletja kriknila babica njene stare mame, ko je ta iz sebe ravno iztisnila majhnega in nebogljenega fantiča: “Še enega imate notri!”; krik je pretrgan obvisel v zraku, bilo je kot nesreča ali novica o smrti, ki te prestreli iznenada in vselej nepričakovano; vsa prežvečena je pomislila, in kje se je potem ves ta čas skrival ta otrok, da ga nihče ni niti opazil. Eni od njiju se je zdelo umestno nekoliko razelektriti pravkar nastalo vzdušje in je na hitro pojasnila, da je aparat zaznal bitje dveh src oziroma dva povsem različna srčna utripa, zato da bosta nemudoma poklicali zdravnico; trenutki, preden je prišla v porodno sobo, so bili najdaljši trenutki v njenem življenju. Skozi glavo ji rojilo, in kaj zdaj?!, ali se bo vendar ta prezrti otrok rodil brez roke ali noge, brez obeh rok ali nog, brez ust in oči?!?; kako da ga ni nihče niti opazil, rekli so ti, da je odmrl, on pa je živel svoje majceno življenje v tvojem trebuhu, daleč od srca in daleč od oči.
Tista zdravnica, ko je naposled prišla, je bila hladna kakor zid in čisto nič pretresena spričo novice, ki naj bi jo prinesla. Ko je sedla k njeni postelji in odčitavala krivulje s tistega neskončno dolgega papirja, si je nekaj mrmrala v brk in grbančila čelo nad svojimi debelimi okornimi očali. Delovala je povsem neprizadeto, še več, zdolgočaseno, kot da je v tistem trenutku sploh ni tam, pač pa se sonči na plaži, polni kiča in debelih turistov. Potem je rekla: “Iz zapisa ni povsem razvidno, ali je drugi otrok živ ali ne.”
Takoj po tistem, ko je sama pri sebi ugotovila, da se je v njej nekaj premaknilo in vzklilo, je začel njen trebuh počasi, skoraj neopazno rasti. Vsak večer si ga je pod tušem podrobno ogledala (ljubkujoč ga s svojimi dolgimi prsti kakor balon) in ugibala, koliko se je od sinoči že povečal in koliko milimetrov se je raztegnila bledo rožnata koža, ki je takrat še ni srbela in oklepala ter še ni dobivala rdečih, mestoma vijoličnih prog. Ker tovrstnih občutkov ni bila vajena, se ji je zdelo precej neverjetno, da se tam notri nekaj premika ali utripa, kakor majhen črv ali drobna riba. Ko pa je bilo na drugem pregledu dokončno in na glas izrečeno, da drugi zarodek ne bo zmogel preživeti, se je zgodio nekaj čudnega. Trebuh levo od popka (ki je ostal izboklina in se ne bo nikoli več ugreznil) je prenehal rasti in nekje okoli dvanajstega tedna je postala razlika z delom trebuha desno od popka ne le očitna, pač pa tudi že moteča, saj je z vsakim pogledom navzdol opominjala, da je bilo nekoč (ali nedavno, dnevi so kot dežne kaplje, ki padajo na zemljo in se izgubijo v njej brez sledu v času in prostoru, čas pa je zemeljska obla, krožen, neskončen in trd) tam notri življenje (življenje z rokami in nogami, z očmi, ki so se posušile, in z nesoramerno veliko glavo, življenje, drobceno kot zrno riža). Medtem ko je trebuh levo od popka takorekoč prenehal rasti, se je izboklina na desni strani nezadržno večala, in tako je z vsakim pogledom navzdol pomislila, kako vendar se je to zgodilo in zakaj je drugemu zarodku prenehalo biti srce. Bilo je očitek in olajšanje obenem.
Zdravnica z okornimi očali je pred porodom, brez narisanega nasmeška ali vsaj hlinjenega sočutja, narobe presodila in svojo (ali tisti večer njeno slučajno) pacientko, ki je najbrž ne bo videla nikoli več, po krivem prestrašila. Srčni utrip je bil vseskozi le en sam in drugega otroka sploh nikoli ni bilo, saj se je njegovo življenje končalo že, ko je bil še neznaten zarodek, podoben zdrizastemu črvu ali drobni ribi. Ko je rojeni otrok zajokal, je bilo hipoma konec vseh neopisljivih bolečin, in jokal je nepretrgoma, kakor da joka za oba, zase in za bratca, ki ne bo nikoli odprl svojih zaraslih oči. Jok je bil uspavanka in žalostinka obenem, konec je, si je prigovarjala vsa izčrpana, a srečna, da je naposled minilo, in ko so ji iztisnili še posteljico, se je naslonila nazaj in si oddahnila, bolelo je še, a ni bolelo več. Znenada sta jo je iz prijetne topline, v katero se je ugreznila do komolcev, predramila nenavadna glasova, ki sta na vsem lepem oživela in postala pridušena in prav po malem vznesena: “Poglejva, če najdeva kje še ostanke drugega otroka!” Najbrž bi jo v drugih okoliščinah (čeprav drugih okoliščin v tem primeru sploh ne bi moglo biti) te besede zapekle kot nož v živo rano, a izgovorjeno je kot oblak nečesa neresničnega zaplavalo mimo njenih ušes, skupaj z njeno srečo in vsemi še neizgovorjenimi strahovi. Morda se je pravega pomena teh zveriženih besed dodobra zavedla šele veliko kasneje.
Tista razlika med levim in desnim delom trebuha je ostala očitna, čeprav že toliko domača, da ne več moteča, še dolgo potem, in bo ostala očitna vse življenje, potem ko se je njen beli valoviti trebuh spet ugreznil, a se ni nikoli ugreznil docela, na stanje, kakršno je bilo poprej, razlika bo ostala in opominjala. Za zmeraj bo ostal v velikosti, kakršne je bil, ko je njena prva nosečnost štela približno tri mesece, telo si zapomni in spomin ostane zapisan v mesu, in čeprav je domala že vse pozabila v vsakdanjem vršanju stvari in ljudi, in čeprav se je vmes zgodila še ena nosečnost (tudi tokrat je zdravnica morala izgovoriti: “Gospa, tukaj notri sta pa dva!”, in zdaj je zvenelo kot prerokba, ki se navsezadnje mora uresničiti), si je telo zapomnilo prvo nosečnost, tri izbokline so ostale in bodo vedno tam, ko bo pogledala navzdol, kot sramota, opomin ali kaznovanje.
Vsake toliko se v prazni hiši, ko ležijo igrače raztresene po kotih in zabojih, sama od sebe oglasi otroška pesem, ki se jo izvabi s pritiskom na rdeči gumb, igrača je okoren večbarvni polž na kolesih. Lahko bi rekli, da je vzrok zelo preprost, prazna baterija, ki bi jo bilo potrebno zamenjati, a pesem je še vedno enako razločna kot na začetku, in tudi na gumb je treba pritisniti z vso močjo, da se igrača vklopi in se po sobi razleže njena vsem dobro poznana, izpeta melodija ...
Bilo je neke poletne noči, nebo, polno zvezd, in luna je bila kot polna, obešena v votlo nebo, otroci so spali, tišina pa blaga in topla, nakar se (brez razloga za prepih, saj je bila noč popolnoma brez vetra) na vso moč zaloputne v spalnici odprto okno. Bil je strašljiv in oglušujoč ropot, ki mu je sledil tih, a prediren klic, ki je ustavil čas, neznan otroški glasek je iznenada poklical: “Daaaaaaaddy”, zvenelo je kot iz grozljivke, saj glas ni bil podoben nobenemu izmed glasov spečih otrok, glas, ki je nekaj zahteval ali morda moledoval. Lahko bi pomislila, da je beseda preprosto plod njene domišljije, ampak jo je slišal tudi poleg nje v kuhinji sedeči mož, oba sta se zdrznila in spogledala in na njegovem obrazu je opazila huš mrtvaške bledice, ki človeka oblije ob srečanju s čim nadnaravnim ali nepojasnljivim, mogoče parkrat ali enkrat samkrat v življenju (če duhovi obstajajo, je to morda le v naši domišljiji, ker se edinole vanjo lahko priplazijo, tenki in nepojasnjeni kot so). Da glas ni pripadal nobenemu od otrok v sobi, sta si bila enotna brez besed, saj nihče od njih svojega očeta ne kliče (in ni še nikoli poklical) “daddy”, beseda je bila neumestna in vsiljiva, kakor nasilna in neprimerna v času in prostoru, iz katerih se je rodila, izrečena s tujim glasom, in je obvisela v zraku kakor grožnja ali opomin. Sledila je dolga predirna tišina, ki je opominjala, da se je pravkar zgodilo nekaj nemogočega (katera usta so to izgovorila, čeprav ne bi smela nikoli spregovoriti?), in takoj zatem se je iz polnega zaboja igrač oglasila dobro znana otroška popevka pisanega glasbenega polža, ki se je s pridihom groze razlegala skozi odprto okno in v kuhinjo; otroci so negibno ležali v svojih mehkih posteljah in v svojih mislih je razločno videla drobceno bitje, kako sedi poleg zaboja za igrače in nemočno strmi predse. Dogodek je bil tako nenavaden in strašljiv, da si nihče od njiju, sedečih za mizo v kuhinji, še dolgo potem, ko se je pesem izpela, ni upal vstati in pogledati v spalnico ali zapreti okna v njej, poletna noč pod oknom je bila mirna in topla, brez vsakršnega vetra, in otrok, sploščen kot papir, brez ust in oči, je odplaval skozi okno v tisto votlo noč …
Otrok je, ne da bi ga bila kdaj koli videla, izginil na nekem velikem nepreglednem smetišču, kot zarodek, star okoli devet tednov z drobcenimi rokami in nogami, z že razločno oblikovanimi prsti, z veliko glavo in majhnimi nastavki za oči, ves prosojen in majhen kakor zrno riža ali morda fižola, morda je bil velik za dve zrni fižola, tega ne bo nikoli izvedela. Bil je človeški zarodek z že izoblikovano človeško podobo, in čeprav mu je že bílo srce, bodo mnogi biologi porekli, da ni še ničesar občutil ali pa je čutil približno toliko kot ameba. Kako mu je prenehalo bíti srce, ostaja skrivnost. Najbrž njegove kromosomske napake niso bile združljive z življenjem in je s tega stališča seveda odrešitev, da je narava poskrbela za to, da se ni mogel roditi oziroma dokončati svojega življenja v maternici, morda se je sploščil in postal kos papirja, morda je ostal prilepljen na posteljico kot majhna, neopazna smet.
