Dvoje oči Jona Yellowstonkida gleda skozi rešetke zaporniške celice. Zazrte so v obzorje rahlo valovite dežele ameriškega zahoda. Vroč veter pozibava zrelo pšenico, kot sapica morja kodri valove proti peščeni obali.
V Skalpvalleyju je zmaknil žvale za uzde. Dobili so ga. Sodnik v Big Hornu ga je obsodil na leto in pet dni zapora. Pet dni za žvale in leto za opozorilo drugim.
Tam zunaj za polji nekje jezdi skozi savano svoboden samoten mož, razmišlja zapornik v črtasti kaznilniški uniformi, se odmakne od okna, naredi korak nazaj, sede na rob postelje in nasloni glavo med dlani. Čez nekaj minut vstane, stopi dva koraka do vrat in s pestjo potrka po jekleni pločevini. Udarci votlo odmevajo skozi neskončni hodnik in razbijajo opoldanski mir. Čaka.
Zapah zaropota. Lina se odpre in s hodnika se sliši paznikov glas:
»Kaj hočeš?«
»Potrebujem zvezek, svinčnik in šilček.«
»Čemu?«
»Napisal bom knjigo.«
»Oho – knjigo boš napisal. Dobro. Počakaj do jutri. Vprašal bom direktorja,« in zaloputne lino.
Naslednji dan, skoraj ob istem času, se lina zopet odpre.
»Tukaj tvoj zvezek!« in skozi lino prileze zajeten šolski zvezek, za njim še svinčnik in šilček.
»Ko boš končal, moraš zvezek najprej pokazati direktorju.«
»Prav. Zahvali se mu v mojem imenu in povej, da bo prvi, ki bo smel brati moje delo.«
Lina se s kovinskim ropotom zapre. Zapornik sede za mizo, komaj večjo od zvezka, došili svinčnik in zvezek odpre. Na vznožje prvega lista napiše: stran ena, v sredino pa naslov. Obrne list, ga trikrat pogladi, se nasloni naprej in na vznožje napiše, stran dve. Z obema rokama gre na vrh lista in prične pisati.
Paznik se vrne proti večeru. Neopazno, skoraj neslišno odrine zapah in gleda v hrbet zapornika, kako sedi, skoraj negibno nad svojim zvezkom in piše. Svoja opazovanja ponavljala. Včasih stoji zapornik pri oknu in strmi ven na neskončna žitna polja, ki pokrivajo nekdanjo savano, po kateri so potovale črede bizonov. Sedaj nabira snov, pomisli čuvaj zapora in previdno, skoraj neslišno, lino zapre.
To se ponavlja, nespremenjeno sedem dni v tednu in sedem tednov. Sedem krat sedmi dan zapornik izročil pazniku zvezek, svinčnik in šilček, z besedami:
»Nesi to šefu in mu povej, da se zahvaljujem za njegovo razumevanje.«
Paznik nese zvezek direktorju. Ta sede v naslonjač, prižge svetilko na pisalni mizi, da pazniku znamenje da lahko odide, odpre predal pisalne mize, delno dvigne pokrov lesene škatle, zleze s prsti vanjo kot da hoče kaj neopazno izmaknit in k ustom nese debelo cigaro. Odgrizne koničasti konec in ga čez ramo izpljune proti kotu pisarne. S kolenom porine predal nazaj. Seže v žep, potegne s prsti po hlačnici, nese zaprto dlan k cigari in ličnice se mu pogreznejo. Nekajkrat hitro zapored. Potem puhne bel dim predse, se nagne nazaj v naslonjalo, puhne še proti stropu in odpre zvezek.Ježa v Santa Feeprebere naslov, obrne list in nadaljuje:
Pred leseno, nekoliko vegasto stajo stoji osedlan žrebec. Kratka rdečkasto-rjava dlaka se sveti kot zglajeno, drago pohištvo in ognjevite oči se nemirno ozirajo naokrog. Z glavo sune dvakrat navzgor, zahrza in s prednjim kopitom, prav tako dvakrat postrga po pesku. Izza staje pride visok možak. V levici nosi širokokrajni klobuk, v desnici puško. Nadene si klobuk, stopi h konju, ga poboža od čela do nozdrvi, potreplja po ličnici in dvakrat po vratu. Puško vtakne v tulec na sedlu, strese z boki in si pri tem popravi pas z revolverjem in naboji, nanizanimi kot petenošter po obodu, se skloni rahlo naprej, polovi usnjena trakova ob revolverju, ju ovije okrog stegna nad kolenom in priveže tul revolverja. S kola sname uzdo. Potegne jo konju preko glave in se oprime sedla. Z levico prime streme, vtakne vanj z ostrogo opasan levi čevelj z visoko peto, se oprime sedla in se zavihti na konja. S prednjega krajnika klobuka, potegne vrvico in jo prinese pod brado, trikotno ruto pa s hrbta obrne na prsi. Strese z vajetmi, s čevlji rahlo dregne konja pod rebra, reče »hiii!« in odpeketa.
Direktor obrne list in bere: Pekete-pekete - pekete-pekete – peket-pekete - pekete-pekete – pekete-pekete.
»Kje je zaplet. Vsaj spomine bi jezdec lahko obujal, če se na dolgi ježi že nič ne zgodi,« se raztogoti. »Ko bi bil kdaj v literarni delavnici Marjana Pungartnika, bi vedel, da mora bralca zadržati s cekinčki – majhnimi dogajanji. Bedak!«
