Kjer se čakajočim potnikom skoraj ustavi čas, zmoti ga prihod in odhod vlakov, odhajajočih in prihajajočih. Križišče, stičišče, pribežališče mnogih zgodb, usod in večnega hitenja. V službo, iz službe, v šolo, iz šole, po opravkih ali samo firbce zjat. Dogaja se na železniških postajah bore malo. Sem in tja na te postaje življenja zanese tudi kakega klošarja. Kaj pa klošarke? Tudi te so.
Tiri so kot življenje, ki tiho teče dalje. Med čakanjem na vlake folk čaka, skrka kako kavico iz avtomata, išče naključne sogovornike, ki jih vedno skoraj ni, upa na boljše čase in bere tabloide. Knjig skoraj nihče ne. Kje so časi, ko si se lahko od italijanske do madžarske meje na en skok na vagon ekspresa Drava popeljal brez prestopanja.
Zdaj pa v Ljubljani obvezno gor ali dol, pa spet čakaj, za naprej.
Kam naprej? Odločitev je vedno na strani potnikov, karte pa v domeni SŽ.
Cel hudič je, če je nimaš, švercat se na vlakih ne splača.
Že sama misel na izkrcanje na kakšni rovtarski postaji te prepriča, da raje kupiš karto. Do končne železniške postaje do cilja. Med vožnjo folk raje bere knjige, posebno oni na daljših razdaljah. Gre pošasi, postaje za vsakim voglom, tebi se mudi. Prestolnica. Zdi se s podeželja oddaljenejša, kot to zgleda. SŽ ne odgovarjajo za izgubljne predmete.
Kaj vse potniki in potnice pozabljajo, pa ne samo dežnike, kape in klobuke. Včasih ti uspe najti tudi kak kovanec na sedežih. Poberi ga, ker ga bodo drugače drugi. Najde pa se na vožnjah vlakov sž tudi kak umetnik ali umetnica, postaran hipi ali hipijevka. Ne vemo sicer, če babice še vedno hodijo s vlakom na jug, a gotovo je, da ne s letalom. Tisti bolj mladi, klepetavi in razigrani, oni že vedo. Kaj pa mi, starejši?
Mi mislimo bolj na zdravje in preverjamo preverjen vozni red.
Znamo ga na pamet, kar za mlajše ne velja vedno.
Kakšna ura na kaki zakotni ŽP tudi ne dela, a kdo to sploh opazi. Pazi, gre vlak, potniški ali tovorni, ne preskakuj rumene črte. Ne pluvaj po tleh, ne kadi na vlakih, spoštuj starejše potnike in potnice.
Lepo se obnašaj, ne maži sedežev in ne riši grafitov. Če si samski, ne nadleguj vsake kikle, posebno če je zasedena. Smeti znosi v koše, teh na vlakih ne manjka. Ne pozabi, kje si vstopil in kje izstopaš. Čas teče, vlaki vozijo počasi, ti pa ves neučakan. Kaj če zamudiš na randi, v službo, na obisk pri dohtarju ali na kofetek s staro mamo? Ure ti na vlakih ni treba več navit, pazi raje, da ti pri uporabi wc mobitel ne pade v školjko. Ko prideš v Ljubljano, obvezno poglej proti črni vdovi, pa ni treba, da zaradi tega plešeš Indijanski ples. Predno te posrkajo ulice prestolnice in se ti zgabi hitra hrana, raje posedi kje ob Ljubljanici, na Špici ali na kofetku v stari Ljubljani. Sogovornikov ti v prestolnici ne bo zmanjkalo. Vračanje na podeželje je slab resničnostni šov. Ne obupaj, če imaš od tvoje zakotne domače postaje še dva km v glavnem teme do doma. Čas se ti vrača, samo tiste luknje, v katero si letel in videl pol zvezdice, se raje izogni.
Železniške postaje ostajajo še dalje brezčasne. Za čas, ki ga živimo.
Imate kaj drobiža, pa je standardna klošarjev. Njim je čas brezčasen.
Nam ostalim pa občasen.
JOHNY MACARONY IN BILLY KROCODILI
ZAHODNO STRANSKA ZGODBA
Johny Macarony in Billy Crocodili sedita v Texsaški pizeriji, nekaj 100 kilometrov od Houstona in nekaj 1000 kilometrov od Washingtona, d.c. Naročita, Johny Macarony Texaško pizzo z feferoni, njegov kolega, Billy Crocodily pa Pizzo 4 season! Texsaški veliki zrezki ju trenutno ne mikajo!
Kelnarca brhka mladenka , z minico, ki komaj kaj pokrije, in majčko, ki komaj kaj skrije. Tako Johniju kot Billyu je ob vnetem razglabljanju o Ameriških zunanjih sovražnikih ravno do vsega okoli njiju, vključujoč kelnarco. Pa tudi njej je ravno, pri treh otrocih doma in sitnem kavboju, ki jo je ulovil z lasom prav tako ravno. Služba je služba, in družba je družba, si misli ob pomisli, da jo doma čaka družina. Ta dva , ki ravno jesta pizzo, pa sta tako in tako del inventarja picerije. Povprečna Jenkija, z velikimi zunanjimi sovražniki. Njun največji branilec , gospod Bush bo po njihovo rešil vse kar se rešiti da. Če so izgubili proti Vietnamu, bodo zanesljivo dobili v Iraku. Ne ravno tukaj in zdaj , ampak kasneje in ne zdaj.
Johny Macarony :
Poslušaj Billy , Naši se dobro držijo v Iraku !
Billy Crocodily :
O tem ni dvoma. Samo tam imajo tudi notranjega sovražnika.
Johny Macarony :
Stvar je v tem, Billy da nismo mi Američani krivi, če se med sabo ne morejo zmeniti. Važno je , da imamo najbolj učinkovito orožje !
Billy Crocodily :
Saj smo zato tam , da najdemo njihovo , se pravi Iraško orožje za množično uničevanje. Pa smo našli enega Huseina pod zemljo in nekaj njegovih pribočnikov. Je to zate, Johny, uspeh !
Johny Macarony :
Uspeh je vse, kar ni vdaja. In naši v Iraku se nikoli ne vdajo. S teroristi ni milosti !
Billy Crocodily :
Tako se sliši (In pomaha kelnarci, ki pa ji je naprej ravno. Kislo se nasmehne. In že streže nove goste.)
Kakšna vdaja! Nekaj teroristov pa nas že ne bo teroriziralo. Pa naj so to Talibajski ali Ladini. Viva el Amerika!
In nadaljujeta z pizzo oziroma s tem kar je ostalo na krožniku pizze. Stvari gredo na bolje , ko zvrneta že tretje lokalno, tekssaško pivo, in se spomnita svojih hipijevskih dni. Takrat smo, eden drugemu pripovedujeta, sekssali kar vsevprek. Pa tako malo otrok od vsega tega žuranja. Se še spominjamo Woodstoka? Tam so se češpe kar ponujale, a mi smo bili od piva tako utrujeni, da nismo dobro razločili, kaj imajo zgoraj in kaj spodaj. Medtem televizija prikazuje najnovejši Bušev patriotski govor. Amerika je močnejša kot kdajkoli poprej. Naše svobode ne bomo podredili zunanjemu sovražniku. In vsakemu Američanu bomo zagotovili delo v Ameriki.
Johny Macarony in Billy Crocodily imata dovolj pizze , piva in patriotskih pogovorov in čustev. Domov k družini. Tam nekako pozabita na Busha, notranje in zunanje sovražnike , in se posvetita večerji, otrokom in ženi. Jutri bo spet treba na šiht. Zakaj Amerika nič ne da če si sam en zaslužiš. Skrbijo jih le biometrični potni listi , ki jih po Bushevo morajo imeti vsi Američani. To še ni najhujše! Hujše je celodnevno čakanje v vrsti za biometrične pasoše. Lahko so tudi brez njih – le da brez njih ni potovanj izven Amerike. Amerika je velika , a onadva z družino gresta čez lužo v Slovenijo. V še eno zaveznico , ki pa se kar naprej nekaj pritožuje. Da je Ameriška zunanja politika neprimerna , vojna v Iranu nepotrebna in nenazadnje da so Američani predebeli. A vseeno na dopustu v Sloveniji uživajo. Plačujejo namesto z dolarji kar z evri.
Kjer se kuje evro , tam žari nova Amerika, si mislijo med pokušnjo tipične Slovenske jedi – mineštre!
Slovenija po njihovo je lepa dežela , a kaj ko nima tekssaških zrezkov , teksaških pizz in Ameriških baz.
Verjetno je tako , si mislijo, ker je Slovenija tako majhna. Majhna Slovenija - manjka tega in onega. A Slovencem ne manjka – humorja! Ta je boljši kot njihov en in isti humor – Ameriški notranji in zunanji sovražniki. Tukaj so še kelnarce prijaznejše!
Prijaznejše je predvsem vreme – na katerega Bush nima vpliva. Pa naj se s tem Ameriški patriotizem strinja. In prijazni Slovenci in Slovenke – Jenkiji so za njih predvsem dolarski zaklad.
Čeprav ne morejo razumeti , kako da je veliki Ameriški dolar manj vreden od majhnega evra. Važno je le, da nekaj tednov ni treba poslušati Bushevih govorov. Raje imajo kratke odgovore svojih žena, ko so v njihovi intimni družbi. Seksajo pa z evropskimi kondomi. Kje je njihov veliki patriotizem? Razmišljajo po Ameriško: zakaj bi nosili z sabo drage Ameriške kondome, če lahko seksamo z poceni evropskimi.
V Evropi, katere del je Slovenija, niso odkrili nobenega notranjega in zunanjega sovražnika, pač pa le nadkolenčnega:
Picajzle!
A to je že druga zgodba. Ker so se jih že za nekaj dolarjev rešili. Slovensko zdravstvo je napram Ameriškemu poceni. Dali so si še skoraj zastonj popraviti zobe , o silikonskih zadevah pa njune žene niso razmišljale. Ker so jima naravni joški še dovolj dobro služili. Pokriti z modrci na katerih je ameriška zastava. Da ne govorimo o njihovih spodnjih hlačkah.
Moža se s tem nista obremenjevala. O Bushu pa sta seveda tudi kot turista govorila samo najboljše. Nekaj ameriškega patriotizma, besedno ali pa otipljivo ne škodi. Zakaj viagra, ki so jo izumili Američani, je pregrešno draga. Ameriški modrci in spodnje hlačke pa prav poceni. Velika Amerika skrbi za primerno nataliteto že pri ženskem spodnjem perilu.
Vse, kar lahko rečemo, je le:
Bog blagoslovi Ameriko in predvsem Busha
In še enkrat : Bog blagoslovi humor, ker bi brez njega svet še zdavnaj bil kisla župca . Bog blagoslovi Ameriko in predsvem Busha.
SREČNO, NOVO LETO 2018 JE TUKAJ
Srečno, pa ne za večno, lahko porečemo, kaj malega dorečemo in se nič ne sporečemo. Danes vse zaprto, dan za zdravljenje mačka in štukanje manjkajočih ur spanca. Franjo Frančič je dobil novo literarno nagrado, Veso Pirnat Brolski nas razveseljuje s svojimi humoreskami, medijske novice se vrte okoli snega, in terorizma!
Po novem letu bo vse bolje, vojn ne bo več, vsi upokojenci bodo imeli jurja penzije, služb bo kot listja in trave. Za publiciste, ki tolčemo močnik in v glavnem živimo od socialnih podpor, so honorarji kakor prikazovanje oaze žejnemu v puščavi. Lahko protestiramo, nas kdo sliši? Lepo je literarno ustvarjati, čakat kakšnega mecena, da nam bo plačal knjigo, je, kot čakati odrešenika! A počasi, ko po enem cajtu spet prebereš humoresko Brolskega na locutio.si, se dobro nasmeješ.
Hudič je, če naletiš na slab dan, takrat je bolje, da si sam. Pa po stopnicah v rožcah ni varno. Z literarnim ustvarjanjem je ustvarjalno, neke vrste prostovoljno delo. Nam je lani oktobra jskd oi Mozirje izdal zbirko aforizmov, izbor natečaja aforizmov meta fora. Tako se Slovenski aforisti lahko pohvalimo s minimilazirano zbirko aforizmov. Mecenstvu jskd se ne gleda pod prste. Bolje minimalno, kot ob nikoli.
Ko pogledamo, naokoli in okoli, Slovenci in Slovenke nimamo sreče s literarni društvi, še tista ki so ostala, so več ali manj nedejavna.
Mali narod ima ogromno literarno produkcijo, težko je prebrati pleve od semen. Razni zborniki dobrodošli, a berejo jih redki. Eden boljših Beletrinih literarnih romanov je Lara Paukovič Poletje v gostilni. Eden redkih romanov, ki sem ga prebral v celoti. Delo natakarice študentke slavistike v srbski gostilni je šola za življenje. Na srečo se protagonistka romana spet vrne na filo faks in k lektoriranju. Če bi vrli Slovenci in Slovenke tako podpirali literaturo, literate in kupili kakšen roman, kot podpirajo šanke, bi bili literarna velesila. A edina knjiga, ki se bere množično, je hranilna. So pa knjižnice vseeno dobro obiskane, predvsem zaradi poceni kave in zastonj gretja. Sposoja pa se v glavnem šund in razne biografije, saj ga pri nas ni politika, ki ne bi napisal spominov. Od spominov je težko živet, kaj šele preživet.
Na Primorskem bi rekli, mona si, če pišeš, pa kdo te sploh bere?
A nedvomno literarni portal locutio.si je bran, tiskanje je poceni, tako da ima vsak možnost, da si nabere najboljše literature in poezije po lastnem izboru. Kakšen izbor poslanega bi vseeno moral biti, na kakšni Ljubljanski čajanki, mogoče kakšen zbornik. Saj kaj več verjetno slovenski literati, publicisti in pesniki verjetno niti ne pričakujemo, a narod, ki ne podpira sodobne literature, publicistike in pesništva, kmalu poslane globalni nakupovalni center. Zato objavljajte nas, zakaj pisati samemu sebi ne nesmiselno.
