še pred uro jutranja megla
ni napovedovala take jasnine, tako ogromnega neba
in šviganja ribjih jat v razgreti vodi ribnika;
radosti, ko divje race, ko prhnejo navzgor,
puščajo jasno sled na nakodrani gladini
avgustovskega dne
in dolgo vlečejo za seboj - vedno mirnejši - pogled.
Sklede rjastih vrtov se napolnjujejo,
klasje osipa.
In utihneš, čudno nedolžen. Čist:
krotki griči so ožarjeni s svetlobo,
v travi, nizko, pa polega smrt
SACRA CONVERSAZIONE
v večerni tišini,
kako, da si naenkrat ob meni, prisoten v trepetu in zaupanju?
Mehki slak dotika, kot pred potjo
S svojo neizogibnostjo, odkod?
Kot vonj blizu
zapeljujoča vdolbinica dlani, ko od vseh
stvari, dobrih in slabih,
iz njihovega izbranega, kratkotrajnega izobilja
izbereš počasi eno: prgišče črnih jagod
in mi zaprejo usta
te borovnice
V SENCI
zrak diši in brni,
kostanji so se komaj razcveteli, stojijo težki,
v vlažnem zelenju; skrivaj
me zapeljuješ,
sončni žarek, dosegaš me:
kot Suzana, mlada in čista, se pred mano kopa
smrt,
nekaj si mrmraje prepeva, lase si je zvila v vozel in si jih spenja navzgor,
s koščenimi glavnički, in odkriva vrat, za moja usta?
Našminkana?
Veter prinaša izza hiše vonj po lesu,
velikih borovih debel, zvaljenih ob pot v sežnjih;
vonj po smoli,
močnejši pred večerom,
v notesu telefonska številka, ki jo je treba prečrtati
– kot pisana, izvezena blazina se dan izmika
izpod glave
GOLOTA
veje oblepljene z belino in temno rožnatostjo,
z brenčanjem čebel;
krilo dneva se na široko razprostira v soncu,
v rahlem vetru, v vonjavah sveže pokošenega
travnika in dolgih kamilic na njegovi južni strani.
P oraščeni, temneči breg ribnika.
Tvoja roka v mojih laseh in na vratu, blago,
mehko. Vsa njena krhost (in drget?).
Golota razpirajočih se listov, gosteče
zelenine, prsti, ki razgaljajo dekliško rame.
* * *
jezero v milosti grafitnega bleska, tik pred mrakom,
ob koncu razgretega dne;
raznorodna igra senc in barv,
in samo svetlobe je vedno manj; mrak se zgošča
od črte gozda na nasprotnem bregu
in napolnjuje zrak s hladnim dimom megel;
črnina sega vedno globlje
in pokrajina se zapira
kot spol – da bi se naenkrat vdala, se mehko razprla in
naju objela, zaposlena drug z drugim, na brisačah
vrženih na travo
PLAŽA
kopanje v morju je še vedno nevarno
jate meduz so priplavale od italijanske obale
majhni parnički plujejo v zaliv
obzorje je že skoraj prazno, čeprav je šele poldne
in sonce natika na glave
ovratnico ognja
* * *
sončni zahod v avgustu: kaplja
oživlja noč
s končkom jezika dotakniti se
te vlage
SKUŠNJAVA
hip komaj
to presenečeno veselje, ko se končno pripelješ
in nosiš svoje stvari iz starega
razpadajočega kombija, to veselje kot slap
vse to, kar sopovzroča, da traja
krotko pajčevino svetlobe pod kostanji
odvrženi ogrizek in to, kako vdihuješ dim, pripiraš oči
in ti pepel pade na srajco in si ga na hitro odfrcneš
hkratnost rumenih aster, oblakov prahu nad cesto
in tak praznik, ker si blizu
lastovke, ki vedno niže, na dež, vedno manj neba
in svetlobo, ki samo še iz ris in špranj
v dolgih pramenih
te drobce, to njihovo nepovrnljivost
si zapomniti, po nič
MUŠICE
čista temna modrina večernega neba, sneg,
rdeče pikice letal nad mojo glavo
so še samo spomin, obledela vezenina
z nedavne poti.
Krog se stika in spet postajajo mogoče
najpreprostejše kretnje: pozdraviti se, se dotakniti ust,
si otresti snežinke
skupaj z obleko,
v zraku, ki je kot zamegljen jantar
PROSTOR
Basi Bonietzki
Odtod lahko vidiš več, vsa ta mesta,
določena za otroške obrede, za zmaje in žoge,
izstrugane čolničke. Celo vzorec čipk
tvoje babice ali tete
in barvo čajnika v kuhinji, v malem mestecu
v Šleziji;
odtod lahko vidiš več, v tem parku na dolgočasnem
nemškem podeželju,
ko se med že bolje razumljeni dialekt
in gosti, na vse strani razbohoteni drevored
in premaknjeni čas
spet vrivajo stvari od tam: kakšno poletje med jezeri,
gobe, ki se sušijo na časopisnih straneh, nanizane na vrvico,
knjige, ki so se verjetno izgubile;
ko se že ravno sliši muzika, prav iz mesteca, od daleč,
prvi čisti zvoki, melodija kot da je znana,
se že spet porazgublja, izgine. Bukovo lubje z zahodne
strani je še toplo in v nizkem soncu
se čudiš: »Pa kaj jaz tu delam? Kje sem?«,
sredi dneva prebujena iz realnosti, izrazita in tuja
kot v sobi za goste.
Tukaj priobčeni izbor je bil pripravljen za Literarni nokturno slovenskega radia in ga ponatiskujemo, da bi ohranili njegovo zaokroženost, glede nadaljnje prisotnosti te odlične pesnice v slovenskem prostoru pa se veselimo napovedane izdaje prevodov Jane Unuk.
