z apeninskimi škornji
in ponaredki potez obraza
se ustavi pred privlačnim plakatom
tajkun flamengo in kondomat
tiho je in ne vem kaj premišljuje
mogoče danes nima kaj početi in ga nenasitno
zanima kabaretska plesalka
verjetno ga z distanco vpraša
če pride zvečer v Moulin Rouge
nasmejan izdaja trenutke veselja
ko me opazi se v nelagodju zresni
je pomislil da ga opazujem?
z roko seže globoko v žep
si je priklical notranje risanke
polne ukan kot lisjak Zvitorepec?
kdo bi vedel?
luči so prižgane
preden zadoni prvi udarec pete
se usedem na naoljen vrtljivi stol
dvigne se zavesa
med množico zagledam obraz
peta čevlja se mi je zataknila v krilo
LABIRINT
Zahodna puščava in cerkev imata nekaj skupnega
navidezni obrisi se spuščajo in dvigajo
kot fatamorgana ki preprečuje nadaljnje videnje,
kot razpotegnjene freske Michelangela, ki so kakor
napeti lok izstreljen na prehodu v raj, kjer podobe
odsevajo dih nekega brezčasja, kjer bog skozi
oblake steguje roko, kjer albatros odmakne bližino,
kjer se prikazujejo slike oddaljenih predmetov, kjer brez
orientacije blodi bela karavana po puščavi.
Ko bom deležna samote bom morda potovala skozi.
AJINOLATAK
Bila je nedelja, navaden dan.
Utrip jeseni v obmorskem mestu je v glasnem
izmenjavanju replik, glas valovi od temperamenta
preprostih ljudi. Guernica se dogaja znova. Prepognjeni
udarci, vreščijo pod gumijevkami. Zamolkle čelade, brce
in neprebojni jopiči rukajo glasove, ljudje so kot številni
biki v mogočnem teku po kamnitih tleh. Ulice so rdeče,
spolzke, zgnetene. Ne ozrejo se, lasje plapolajo naprej.
Pojejo himno, svojo himno. Biti skupaj in biti narazen.
Zaklenjene skrinjice požirajo glasove. Zakaj ni podpore
Evropa? Ptica je vzletela z vrha katedrale.
