Tisto deževno nedeljo sva se z Majo z avtobusom odpeljali v mesto na ogled kino predstave. V Unionu so že ves teden predvajali muzikal Evita z Madonno v glavni vlogi. Bili sva radovedni, kako jo bo odigrala. Zgodba priljubljene argentinske prva dame me je zaradi njene tragične usode privlačila že v mladih letih, navdušena pa sem bila tudi nad Madonninim petjem. Že ves dan se mi je po glavi motala pesem Papa don´t preach…
Kljub dežju sva si na poti v kino privoščili sladoled. Brezskrbno sva se sladkali z njim, še ko sva se vzpenjali po strmih stopnicah proti avli kino dvorane. S kotičkom očesa sem ujela žensko, ki je sedela na zadnji stopnici. Oblečena je bil v nekakšne cunje in zdelo se mi je, da je Ciganka. K ustom je nesla košček razmočene pizze, na katerega je drobno kapljalo. Zaslišala sem svoje ime in brž odtegnila pogled. Ah, ne saj to ni Tonja, sem pomislila.
»Katja, tebe je poklicala,« me je iz negotovosti predramil Majin glas.
»Ne, ne,« sem jezno butnila v odgovor.
»Poglej samo, kako te gleda,« je Maja trmarila naprej.
Odločno sem stopila mimo ženske s premočeno pizzo v rokah in stresla z glavo v potrditev, da klic ni bil namenjen meni.
»Te ženske ne poznam,« sem zagotovila Maji, ki me je samo začudeno gledala.
Mimo biljeterke sva šli do svojih sedežev v kino dvorani. Nekam nelagodno sem se počutila, ko so se moje misli vračale na stopnišče pred kinom. Morala sem si priznati, da je bila tista ženska Tonja. Nobenega dvoma ni bilo o tem. A zakaj sem se delala, da je ne poznam? Želela sem slediti dogajanju na filmskem platnu, a mi ni uspelo. Pred menoj se je pričel odvijati drugi film z drugimi igralci v drugačnih okoliščinah.
Tonja je bila nekaj let mlajša od mene. Spoznala sem jo na praznovanju prijateljičinega rojstnega dneva. Osupnila me je njena lepota, njena postava, občudovala sem izbrana oblačila, ki jih je nosila. Predvsem pa sem ji zavidala prijaznega soproga. Bila sta neverjetno usklajen par. Vse v njunem odnosu se mi je zdelo dovršeno. Ko sta kasneje postala starša, so se naša druženja še poglobila, saj sva tudi midva z možem ustvarila družino z dvema otrokoma. Ob občudovanju njene popolne sreče sem ji vedno rahlo zavidala. Da ima lepo postavo, da se modno oblači, da si lahko privošči več kot jaz. Za piko na i je še odprla trgovinico z njenimi unikatnimi izdelki. Majhne igračke iz blaga, rutice in šale, majčke in hlačke za dojenčke…Sčasoma sem se počutila manjvredno v njeni bližini in sem se prenehala družiti z njo.
Mnogo let kasneje, ko nisva imeli več nobenih stikov in je moj občutek manjvrednosti izpuhtel kot poletna sapica, me je nekega dne obiskala v službi. Pred menoj je stala ženska z razmršenimi lasmi, cunjasta obleka ni bila niti senca tega, kar je nekoč nosila Tonja. Plaho me gledala rekoč:
»Mi lahko posodiš nekaj denarja?«
Osuplo sem jo gledala:
»Kaj se je zgodilo, Tonja?«
»Z Danijem sva se ločila. Trgovinico sem morala zapreti. Ni šlo!«
Poiskala sem denarnico in ji pomolila bankovec:
»Naj ti bo v malo pomoč. Ni ti treba vrniti.«
Objela me je in zaihtela:
»Hvala, Katja. Vedela sem, da mi boš pomagala.«
Denar je spravila v žep neuglednega oblačila, pokimala in odšla. Bila sem osupla. Nisem mogla verjeti, da jo je Dani zapustil z dvema otrokoma in se odselil k mlajši ljubici.
Potem se je večkrat vračala. Včasih sem ji lahko dala denar, drugič ne. Vedno je zatrjevala, da ji bo šlo kmalu bolje in potem mi ga bo vrnila. Zaupala mi je, da prodaja rabljena oblačila. Pobrskala sem po omari in ji odpeljala oblačila, ki so jih moji otroci prerasli. Tudi svoja sem dodala. Ko se je bližal božič, sem pripravila paket sladkarij zanjo in za otroka. V doma narejeno voščilnico sem priložila bankovec. Na vrhu stopnišča sem zaman pritiskala na stikalo za luč. Seveda, izklopili so elektriko, ker je ni plačala.Tudi zvonec ni delal. Potovalko z oblačili in sladkarijami sem postavila pred vrata. Saj ne bo nihče tega vzel, sem se tolažila. Naslednji dan sem želela preveriti, če jo je paket še čakal. Zavrtela sem njeno telefonsko številko, a telefon je zvonil v prazno. Tudi telefon so ji odklopili.
»Tonja pije,« mi je pojasnila ena njenih najtesnejših prijateljic iz srečnega obdobja.
»In denar si sposoja, kjer še lahko kaj dobi. Saj vrniti tako nikoli ne bo mogla,« je še dopolnila privoščljivo. Njenih besed nisem želela komentirati.
Naslednjič, ko je prišla prosit za »posojilo«, nisem imela denarja pri sebi. Videti je bila utrujena in še bolj postarana kot nazadnje, a polna optimizma.
»Veš, Katja, prijatelja imam. Pomaga mi pri prodaji. Zdaj mi gre spet bolje in bom kmalu na zeleni veji.« Podvomila sem v njene besede, njen zadah po alkoholu ni pričal spodbudno.
Maja me je butnila v ramo, češ, a ti sploh slediš filmu. Ne, nisem mu mogla slediti. Preveč emocij se je pretakalo v meni. Se bom opravičila Tonji, ko bo predstava končana. Verjetno bo še sedela tam zunaj na stopnici, zdaj že brez razmočene pizze v rokah. Ja, v roke ji bom stisnila bankovec, da si bo lahko kupila še en kos pizze ali karkoli že. Morda sladoled, takega kot sem ga malo prej polizala sama. Saj vseeno, ja tudi, če si kupi liter vina.
Madonna je odpela še zadnje akorde, zastor je padel, luči so se prižgale. Pobrskala sem po denarnici in spravila bankovec v žep. Tako ga bom lahko neopazno stisnila v roke, ki ga potrebujejo. Prerinila sem se mimo Maje in drugih obiskovalcev skozi izhod in iskala postavo, ki je prej posedala pred dvorano. Nikogar ni bilo več tam. Nelagodnost se je razlila po moji notranjosti, ko sva z Majo molče stopali proti avtobusni postaji. Pa nič, pa drugič, ko jo srečam, sem si mislila. Maja pa je kar žlobudrala o tem, kako ji je muzikal všeč in ni mogla razumeti moje molčečnosti.
Na nedeljski dogodek sem že pozabila. Nekaj dni kasneje sem listala po dnevniku in ob pogledu na osmrtnice onemela ob sliki znanega obraza:
Mnogo prezgodaj nas je zapustila naša draga Tonja …
