Številka 1001. september 2017XX. letnik
v medprostoru vdiha in izdiha podaljšujem sekundo brskam po slikah spomina tu sem otrok z lasmi spletenimi v tesno kito odrežem jo položim ti jo pred noge
stara ogrnjena v čas se spominjam plesa prednikov zvoka cokel
prepevam tresljaji izpod kože odmevajo preko oceana gladina valuje pra-žena diha osvobojena
ljubezen vsak dan z enako gotovostjo premika ustnice žejne ljubezni
otroka ki sva bila sta še vedno tu nekje najin vlak nikoli ne zamuja
visoka gora naju pokliče tebe in mene a najprej puščava in osamljenost
že od nekdaj sem tvoja pesem s simboli vrezana v leseno popotniško palico pojdiva
tvoja koža sem koža ozvezdje zemlja tvojih kril
nebo ni prazno modro nebo ni prazno zaupaj prividu
zapri oči prisluhni trkanju cokel kiti las pred tvojimi nogami
tvoja pesem sem
Je lis la poésie.
Elle me respire.
Elle me recoud la peau.
Je lis la poésie
n’importe où
n’importe quand.
Le chant astral des sapins
L’haleine tiède des chasseurs
Le ballet des biches, des lapins, des cerfs et des loups.
Le sang.
L’eau à ma terre.
Le soleil sous ma peau.
L’amour de ma verticalité.
Agée des ancêtres.
Enveloppée dans le linge imprégné de l’apaisante odeur du nouveau-né.
J’avance sous la pluie, sous la neige, sous le soleil, dans la nuit.
Avec les yeux largement ouverts.
Avec les yeux fermés.
