Dehteča roža se je ustrašila svoje krvi,
prekletstvo se je obesilo nanjo kot na gugalnico.
Dehteča roža, nikoli te ne bom doumel.
Zaprt v kletki ječim in iščem le malo zraka.
Zaprt v kletki, ki sem jaz –
sam sebi sem plačilo na tem svetu.
Naj se klovni sprehodijo;
vse me spominja na karneval
in čakam, kaj bo prinesla usoda.
* * *
Počitek. Človek. Sam.
Noč kraljuje nad baloni,
išče vlak, ki pelje daleč,
v poljane, v tihožitje večera
in v mavrico na vsevednem nebu.
Med našimi umazanimi telesi
živijo mavrice lepote,
ki se jih ne zavedamo.
* * *
Edina prava sreča je biti z duhom.
Vseeno je potem, kaj govoriš in kaj pišeš,
vseeno je tudi, kako pišeš in govoriš,
samo da nekaj je, nekaj več od neme potrtosti
in tisto je tako tiho,
ne vem, od kod in kako pride;
hvaležen sem za vsako malenkost tistega.
Sveta preprostost naših nebogljenih zapletenih misli,
ki razjedajo dušo in možgane, kriči po Enosti.
Jaz sem majhen in neveden, pravijo ljudje.
A kaj je veliko in vsevedno?
* * *
Praznina veje z našega dvorišča
in živa zarja se me dotika.
Bojim se, da umiram …
Je čas, ko se dopolnijo sanje
in vanje tiho vstopi praznina,
razblinijo se v nič, a prideš do novega praga,
polnost novih sanj premaga vsakdanjost.
Nad vsakdanjostjo vedno visi nova resnica.
* * *
Čakam na pomilostitev pod zanko,
ki se giblje v vetru nad deskami vislic,
kamor sem zaznamoval križ,
čakam na pomilostitev, ne da bi vedel,
ne da bi dovolj ljubil Boga,
da bi ga pomiloščen ljubil še bolj.
Kristus ve vse, jaz pa globoko in niti ne na površini
kot drugi, pojem labodom njihovo lepoto,
ki je v meni in njihovo dostojanstvo,
ki je v meni …
* * *
Kakšen mir in vdanost drevesa!
Tiho živi in pusti, da mu veter ziblje veje,
sprejema, daje, nadaljuje.
Nikoli presežen mir je vedno tako čudovit,
združen z življenjem v nebesih!
* * *
Težko je v lepih trenutkih misliti na metulja,
ker že obstaja. In težko je častiti žensko, ker je človek.
Težko je čakati na navdih, saj biva v lepoti vsega.
In življenje je počasen vlak, ki si lahko vedno premisli,
drvi po obronkih naših obzorij,
gleda v neskončne daljave naših hrepenenj.
In mi v tem vlaku, nevidni potniki z metulji
gledamo v nebo, v daljave, v oblake,
ki se širijo in nam dajejo drugačen svet, lepši …
Metulj je zaprl krila. Živimo na obronkih naših obzorij
in čakamo lepših dni, ne da bi si izmišljevali nove lepote …
* * *
Biti tam, kjer je poletje vso zimo,
Na toplem skozi okno gledati zapadli sneg,
sončiti se v ležalniku in misliti spokojne misli,
čakati nekoga, ki si ga morda uspel ljubiti
in se tiho pogrezati v sen koral, ki jih obliva morje …
Dati življenje življenju –
pravzaprav ga ne daješ ti, on živi
in ti tiho delaš, kar ti narekuje.
Ti si on in on je ti.
Ni stopnic.
* * *
Ponoči, ko narava tiho diha s svojim zavijanjem vetra,
ko zvezde so, pa če se vidijo ali ne,
ko divje race spijo in jih morda zebe,
ko veje duh nad naravo v noči,
ki čaka na tiho svetlikanje in na veliko vstajenje sonca,
ki bo zažarelo v velikih akordih veselja in zmage življenja …
* * *
Prah sem in če je treba trpeti, bom.
Rajši zdaj kot po smrti. Sreča je, da trpim.
Moje upanje ni nič proti večjemu upanju.
Lep si, Bog, lepota sama, čistost sama,
sreča si, ki se daje.
Luč si, ki posveti v vsako temo
in prosim: Več luči!
* * *
Sonce zahaja – kaj bo prinesel nov dan?
Naj te ljubkujem zdaj, ko te ni?
Misel, spremeni se v pesem,
spremeni mi v poezijo svet in ljudi!
Kam hitijo moji pogledi – te sanje –
kaj res realnosti ni?
Žalost je v srcu –
ne, saj ni niti žalosti!
* * *
Ne bom odprl okna
v tem svetem večeru,
ko moj edini obiskovalec –
moj blebetavi jaz
moti polnost tišine …
* * *
Vse je sivo in jesensko, sam ne veš,
zakaj gledaš pod napušče, stene so olivno rdeče,
bleščijo se v megli. Misel je dovolj in ni dovolj.
Dovolj je zate, kadar si s človekom.
A kje je tvoj pravi jaz? Vse ti govori o njem, ti pa čakaš
v dežju in gledaš pod napušče.
Misel ti pravi nekaj o življenju.
Poznaš preprosto rešitev, pa bežiš pred njo, ne maraš je …
Čakaš v dežju. Na dežnik kapljajo kapljice.
