Opazujem naravo, v kateri so se zgodile spremembe. Sem na sprehodu v gozdičku blizu mesta, z možem in kužkoma, ki dirjata pred nama in raziskujeta okolico. Veselita se prostosti. Tiho, neopazno so napočili jesenski dnevi. Noči so občutno daljše in hladnejše, jutra so meglena in pusta. Gozdovi se barvajo v paleto jesenskih barv, sadje dozoreva, ptice selivke se selijo v toplejše južnejše kraje. Moja bit že čuti deževne dneve in misel nanje me navda s tesnobo. Jeseni nikoli nisem imela preveč rada, ker narava umira in se dnevi krajšajo, jaz pa imam rada svetlobo ter zelenje. Preveč me spominja na smrt, minljivost vsega živega ter neživega in časa. A vem, da se bodo letni časi spet prevesili v zimo, pomlad in poletje. Tedaj bo moje razpoloženje bolj vedro.
Globoko vdihnem svež zrak in z očmi pobožam okolico. Misli mi spet ubeže. Spomnim se vseh lepih trenutkov v življenju in ker so le spomin, se mi po licih utrne solza. Zakaj je vse minljivo, se sprašujem. Vse, kar obstaja, mine, izgine. Ob dejstvu, da bom nekoč umrla, me spreleti srh. Bojim se je, strah me jo je kot majhnega otroka, ki ga prvič soočijo z minljivostjo, ko spozna, da mrtva ptica, ki je še pred kratkim letela, ne bo letela nikoli več.
Kužka sta se preveč oddaljila in pokličeva ju.
»Kako lepo ju je videti tako razigrana! Zagotovo ne razmišljata o minljivosti časa, o pomenu življenja …! Ljudje smo pa obremenjeni s tem,« rečem.
»Tudi tebi ni treba tega!« mi odvrne mož. »Uživaj v trenutkih, v katerih si!«
A meni je to včasih težko. Premišljujem, v čem je pravzaprav smisel življenja? Ljudje se rodimo, živimo in na koncu svoje poti umremo. Bili smo prah in spet bomo. Ima to smisel? Mar ne bi bilo vseeno, če se sploh ne bi rodili? Saj od nas itak ne bo nič ohranjenega. Meso bodo požrli črvi, kosti bodo strohnele, izenačili se bomo z zemljo, ki nas preživlja s pomočjo vode, sonca in še česa, ter nam vliva moč za življenje. Če nas upepelijo, bomo prah še prej.
Nihče ne bo nikoli vedel nič o nas, nasledniki nas bodo kmalu pozabili, a tudi njim se bo zgodilo enako. Smisel naj bi torej imela sedanjost, življenje naj bi bilo čim bolj pestro in prijetno, tudi zato, da se bomo lahko na pozno starost spominjali doživljajev iz preteklosti. A to je lahko tudi breme, ki te ne izpusti iz rok. Preteklost ni vedno lepa. To sem že večkrat občutila, a se z leti vedno lažje izvijem iz njenih krempljev.
Spregovorim:
»Včasih se mi dozdeva, da sem se nekoč že rodila. Ne vem, ali je to posledica prebranih knjig, atavizma ali česa drugega. Morda je v moji možganski skorji shranjen pravi, pravcati film, torej potem predniki niso umrli. Življenje se v tem primeru ne konča, pretekli čas se je ohranil v sedanjem.«
»To so samo prebliski in domišljija. Verjamem samo v eno življenje, ki ga živimo,« odgovori mož. Razmišlja razumsko, je nasprotje meni in moji čustvenosti.
»Pred mnogimi leti sem prebrala knjigo Jacka Londona o evoluciji in v njej je pisal podobno, le da je on sanjal, da je bil človek v kameni dobi.«
»Ah …« zagodrnja. »Kaj se res ne moreš sprostiti in dati možgane na pašo? Veliko bolje bi bilo zate!«
»Ne, ne morem! Takšna sem!« Tovrstna, z znanostjo podprta znanja, bi marsikomu olajšala dušo. Če bi obstajala, seveda. Materialistični svetovni nazor, kot ga imam jaz, je za nežne dušice preveč razumski. Ne morem se sprijazniti z njim. Iščem sicer oporo v raznih teorijah o duhovnosti, ki življenje posameznika preko reinkarnacije ali pa potovanja duš postavljajo v več različnih življenj, posredno tudi časov, a skepsa ostaja. Po mojem ni trdnih dokazov za to. Znanost je jasna, življenje je za vsakega samo tu, enkrat in nikoli več, v tem času in prostoru.
»Oh, a ni bolje je, da sleherni trenutek uživaš v tem, kar imaš!« me nagovori mož.
Ampak jaz ne morem iz svoje kože. Poleg tega, me prešine, to vendar ne velja za vse ljudi.
»Pesniki, pisatelji, slikarji, glasbeniki, pa tudi znanstveniki in nekateri drugi ljudje, ostanejo živi še naprej, čeprav drugače. Še vedno živijo v svojih delih, četudi so že davno zemeljski prah. Njihova misel in izdelek v pesmi, prozi, sliki, akordu, stavbi … je obtičala v brezčasnosti. Pustili so odtis svojega časa v večnosti časa.«
»To je res, a je nestvarno, ne obstaja!« me zavrne mož.
»Tudi vsak ohranjen kos človeške kulturne in etnografske dediščine iz preteklosti je še vedno živ, je stvaren. Nikakor ni fikcija!« dodam.
»Misli, predmeti in glasba nam omogočajo podoživljati preteklost in jo primerjati s sedanjostjo. Pomagajo nam razumeti prihodnost. Ima življenje potemtakem smisel? Obstaja življenje po življenju? Obstaja brezčasnost? V tem oziru, ja.«
»To je res, a vseeno to zame ni nadaljevanje nekega konkretnega življenja in časa!« oporeka mož.
Nato umolkne, ne da se mu več pogovarjati in razmišljati o tem. Jaz pa govorim naprej:
»Na duhovni ravni se lahko na svojstven način »pogovarjam« s komerkoli, ki je pisal in razpredal v preteklosti. Kajti misli v njegovih delih niso ostale v tistem času, so tudi v današnjem času in prostoru. Mar ni to neke vrste nesmrtnost in brezčasnost, večna želja človeka?«
V resničnem življenju je ljudi, ki bi se pogovarjali o tej tematiki, malo, ali pa se to samo zdi. Nekateri o tem nočejo ali pa ne zmorejo razmišljati, le nekam hitijo, bežijo od sebe in od svoje notranjosti. Delo, pa zopet delo, torej storilnostna naravnanost v smislu preživetja, ki človeka požre v celoti in ga zlepa ne izpljune. Ni časa za sproščanje, razmišljanje, druženje, pogovor … Ne da bi se zavedali, živijo tja v en dan in nenadoma pride trenutek, ko ugotovijo, da je večina življenja že za njimi. Prehitro je minilo. Šele takrat se zavejo minljivosti vsega, tudi časa. To se jih potem močno dotakne. Imajo občutek, da so živeli zaman, da so veliko zamudili. Spet drugi ljudje skušajo to nadoknaditi in hlastajo po raznih doživetjih.
Slednje zelo dobro poznam, nekoč sem bila tudi jaz takšna. Morala sem biti. Samo tako sem lahko preživela v resničnosti, saj bi sicer ne mogla hoditi v službo, imeti družino ... Potrebovala sem leta, da sem se izvila iz tega objema, čeprav vmes nisem nikoli čisto izklopila. Lahko bi rekla, da sem te zadeve puščala v prikritem stanju. Zdaj, ko sem starejša, imam spet čas za te misli. Tako kot nekoč v mladih letih, ko sem vzporedno z njimi iskala svoj jaz.
Imam tudi nekaj časa za pisanje, misli mi včasih dobesedno derejo na plano, včasih pa poniknejo. Udejanjajo se v pesmih in prozi. Spregovorim:
»Rada bi, da bi moja sled v obliki besed ostala zanamcem, tako kot je ostala od drugih literatov in umetnikov.«
»Ti to kar delaj, če te navdihuje!« Pri tem me mož podpira.
Ne morem in ne želim se primerjati z nobenim velikim literatom, a kar je zapisano, ostane. Rada bi na ta način pustila svoj odtis v času; veliko sem doživela, mnogo imam za povedati. Sem morda zato prevzetna? Ali pa je v naši domovini preveč takšnih ljudi in po tem ni potrebe? A saj je vsak človek enkraten kot oseba in osebnost, zato vsak košček tega mozaika nekaj pomeni. Misel o takšnem nadaljevanju življenja se mi zdi veličastna. To je tisto, pravzaprav edino, kar zagotavlja nadaljevanje življenja po smrti in brezčasnost za ljudi, ki razmišljajo podobno kot jaz. Ob tej zaključni misli sproščeno nadaljujem pot na sprehodu.
ZASEDA
Petek popoldan. Čas, ko vozim vnuka z otroškim vozičkom po mestu. Ponosna babica, ki se med tem pogovarja z ljubkim fantkom, ki čeblja, opazuje okolico in po slabi uri zaspi. Uživam v tem.
Pred semaforjem se ustavim.
»Zoprna rdeča luč, ki traja in traja, da ne morem čez zebro na drugo stran!« bentim pri sebi, cesta pa je prazna. Semafor ni usklajen z ostalimi, ki so sicer postavljeni zelo na gosto, na petdeset metrov, in pomeni oviro, zlasti za pešce. Večkrat jo prečkam. Zgubljam živce, ki jih nimam veliko na zalogi, pa zagotovo nisem edina. Ko pritisneš na rumen okrogel gumb, ki naj bi sprostil prehod, ta ne odreagira, če ne poznaš pravila, da mora biti obenem prižgana rdeča luč na sosednjem desnem semaforju. Ne na levem! Napisano pa to ni nikjer! Če pa tam utripa rumena luč, na tem semaforju na zeleno luč čakaš tako dolgo, da dobiš brado. Večkrat zmede tudi avtomobile. Ravno prejšnji teden sem bila spregledana, voznik je zaradi prevelike hitrosti prevozil zeleno luč za pešce in sem za las ušla trku. Tisti, ki je programiral elektroniko na tem semaforju, bi moral nazaj v srednjo šolo. Padle so že pripombe na občino, a zgodilo se ni še nič in vprašanje je, če se bo kdaj. Morda, ko bodo lokalne volitve.
Rdeča luč traja v neskončnost, cesta pa je še vedno nesramno prazna. Prestavljam noge, gledam na semafor. Nič zelenega na vidiku. Potem se naveličam čakanja na semaforjevo milost. Dvakrat pogledam levo in desno, da se zagotovo prepričam, da ni nobene vozeče nevarnosti. Z vozičkom pred sabo hitro stečem čez cesto. Še dolgo ni nobenega avta, razen policijskega, ki se nenadoma vzame od nikoder, ko sem že varno na drugi strani. Ne vem, kje je stal v zasedi, ker sicer še kar dobro vidim. Obrne se proti meni – zasledovat mene in otroški voziček! Na to posumim, ker me policista nepremično gledata.
»Saj ni res, draga moja, kaj se ti dogaja! In to pri belem dnevu! Tebi sledita!« se pogovarjam v mislih. Nikjer ni žive duše. No, ja, morebiti se pa motim?!
Policijski avto mora peljati vzporedno z mojo smerjo, le da so vmes trije stolpiči. Storjeno je vendar hudo kriminalno dejanje in treba je nemudoma uloviti povzročiteljico. Kdo ve, česa je še sposobna! Nevarna je, bolj kot vandali v večernih urah ob koncih tedna, ko se derejo in razbijajo po mestu zaradi alkoholne ali mamilarske omame, policistov ali vsaj redarjev pa takrat ni od nikoder! Kot da jih ni, že leta! Pa mestne ulice dobesedno kričijo po njih, da bi se umirile. Motilce nočnega miru umiri le slabo vreme, ko je bolje ostati pod streho. No, takrat se umaknejo v javne garaže in pod razne nadstreške. Tam jih meščani manj slišimo, posledice pa v jutrih, ki sledijo, pospravijo čistilci. To so predvsem ogromne količine smeti ob klopeh v parkih in ob koših. Snete ali zbrcane koše, strte luči in podobno pa popravijo vzdrževalci. Ne vemo pa, kdo pobere koše ali celo vozičke iz hipermarketov, ki končajo v reki.
Jaz tovrstno dogajanje večkrat občutim, ko sprehajam psa, pa seveda vsi sprehajalci v teh poznih urah.
Koga od varuhov reda in miru brigajo motorji, ki vozijo občasno, ne ravno počasi, po promenadi in glavnem trgu ter s tem ogrožajo pešce, da kolesarjev ter mopedov brez luči v večernih urah ne omenjam? Tam namreč ne bi smeli biti. Na to opozarjajo prometni znaki, ki pa jih nihče od kršiteljev ne vidi niti na svetlobi, kaj šele v temi. Aja, tu so še nočni dirkači, ki tekmujejo v hitrosti po lokalnih cestah ter ulicah in po glavni cesti, ki je speljana skozi mesto. Še bi lahko naštevala! Po njihovem je treba dobiti v pest starejšo žensko, ki hudo krši prometna pravila! To je bolj pomembno! Sicer pa, nočni razgrajači so nevarni njim samim, lahko bi varuhe reda fizično ogrozili, babica z vnukom pa je lažje ulovljiva in obvladljiva.
Zgrožena z levim očesom opazujem zasledovanje, ko nadaljujem sprehod po pešpoti ob reki, ki teče skozi mesto. Seveda mi narašča adrenalin. Obstaja sicer majhna možnost, da sem v zmoti, a ne kaže tako.
Policijski avto me z večjo hitrostjo, kot je dovoljena, pričaka pred bližnjo stavbo in mi prekriža pot. Pospeševala sta najbrž zato, da ne bi ušla. Kam le? Morda v reko, ki je pod peš-potjo?! V njem sta dva policista. Ni več dvoma, da sem bila zasledovana. Lahko dosegljiv lovčev plen. Če bi bila na motorju ali v avtomobilu, bi bilo težje. Še čudno, da nista prižgala modre utripajoče luči. Kaj bi bilo, če bi jima pobegnila? Bi poklicala okrepitev specialcev? Priznam, da sem besna, ker mi je malce nerodno, srečala sem nekaj znancev, pred očmi pa se mi prikazujejo evri, ki jih bom najbrž morala plačati. Slednji seveda na moje razpoloženje najbolj vplivajo.
»Dober dan! Veste, zakaj smo vas ustavili?!«
»Vem.« »In zakaj ste to storili?!« Nanizam vse pripombe, o katerih sem prej premlevala v mislih.
»Me ne briga, gospa! Sedaj ste na vrsti vi, obravnavamo vas in ne vandalov v večernih urah!«
»Ampak njih vendar nikoli ne obravnavate, to vam skušam dopovedati!« Ne vem, a me občutek vara, ampak policaj, ki je voznik, gleda v tla, pravzaprav v pametni telefon. Niti enkrat me ne pogleda! Mogoče mu je nerodno, meni bi na njunem mestu bilo. Lahko bi me samo opomnila, ne pa da iz ust strogega varuha reda privre plaz očitkov in dejstvo, da kandidiram za kazen prometnega prekrška s plačilom.
Skušam se ohladiti, a s policisti imam iz preteklosti več slabih izkušenj kot dobrih. Večkrat so me neupravičeno ustavili. Enkrat zato, ker sem vozila zadnja v koloni in sem vprašala, kaj je temu vzrok.
»Povzročila ste kolono!«
»Če sem bila pa zadnja v njej!« sem pripomnila in pri tem vztrajala, dokler ni rekel sovozniku:
»Če ne bo vaša baba tiho, bosta morala pustiti avto na parkirišču, potem pa se znajdita, kakor se hočeta!«
Nerodno je bilo, ker je bilo to vsaj sto kilometrov od doma. Utihnila sem, ker sem prepoznala njegovo premoč. Spremljevalec se ni zavzel zame, potegnil je z njim, pa še ves dan se je muhal name. Kot da sem jaz zakrivila pripetljaj!
»Moški!« sem pomislila.
Izgleda, da policiste privlačim. Ugotovila sem sicer, da moraš biti z njimi prijazen, ne smeš jim oporekati, a jaz hinavska ne znam biti.
»Pristopite, prosim!« strogo veli starejši policist, ki je najbrž vodja izmene. Potisnem otroški voziček k odprtemu oknu na drugi strani avtomobila, iz katerega gleda policistova glava, ki je prej govorila čez drugo. »Dokumente, prosim!«
»Nimam jih!« Kako se pišete?«
Zrecitiram. Tako sem zmedena, da pozabim na osebno izkaznico v torbici. No, mogoče bi se spomnila, ko bi mi izpisoval plačilni nalog.
A nisem tiho, ne zmorem. Preveč napetosti je v meni.
»Vem, da sem naredila napako, žal mi je, a res sem jezna, ker menim, da to ni tako hudo, da ste me zato ustavili! Spravili ste se na penzionistko,« nadaljujem.
»Povedal sem vam že, da o tem, kaj bom delal, odločam jaz in ne vi!«
Dobro, da imam črna očala, moj pogled najbrž ubija.
»Naredili ste prekršek in ogrožali ste varnost otroka!« strogo nadaljuje in v rokah preklada beležko in svinčnik, kot bi tehtal težo mojega hudega prekrška in s tem evre.
»Saj sem se prepričala, da je cesta prazna, semafor pa je skregan z logiko! O tem se je že marsikdo pritožil na občino, a ni rezultata. Otrok ni bil ogrožen in ga nikoli ne bi ogrožala! Poleg tega nisem doslej naredila nobenega prometnega prekrška.«
Vnuk si z zanimanjem ogleduje policistov obraz, prvič ga vidi. Zbudil se je, s prstom kaže nanj. A to ne razneži policista. Svinčnik glasno potrkava po policistovi beležnici, njegove oči me strogo gledajo, zdi se grozeče. V mislih računam, koliko bom morala odtegniti od pokojnine. Jezi me še bolj, kar piham zaradi tega negativnega čustva. Komaj se obvladujem, da še naprej ne stegujem dolgega jezika. Kot upokojenka pač ne živim v razkošju in moram paziti na vsak evro.
Zdi se mi, da traja ta situacija neskončno dolgo, moji živci so preluknjani kot švicarski sir. A ne pokažem, izgleda kot da potrpežljivo čakam na razplet. Navzven se znam obvladati.
Končno policist spregovori s svojim gromkim glasom po tehtnem premisleku, ki ga je najbrž povzročilo potrkavanje svinčnika ob beležnico:
»Takole bo, gospa. Tole naj bo kot opomin! Naslednjič pa ne bomo tako blagi!«
Olajšano zavzdihnem, ker bodo moji evri ostali na računu in glasno, še vedno z nekoliko jeznim glasom, spregovorim:
»Hvala in oprostite!«
No, ja, vljudna pa še vedno znam biti, naj vidijo in slišijo, da nisem kar tako. Spomnim se, da stavkajo.
»Hvala bogu za stavko!« se razveselim, ko ugotovim glavni razlog za neplačilo.
Razidemo se. Nekoliko mirnejša nadaljujem pot naprej po poti, vnuk zaspi. Nasmehnem se.
