Starost prihaja tako počasi, da sploh ne opaziš, kdaj je tu. Še lani nisem opazil, da sem star. Predlanskim pa sploh še nisem bil star. Lani sem se zbudil zgodaj zjutraj, se usedel v avto in se odpeljal do koče pri izviru Savice. Nato sem šel čez Komarčo do dvojnega jezera, od tam sem šel na Komno in se še isti dan vrnil do avta. Krožna tura, ki mi je bila tudi v mladih letih dovolj za en dan. To je bilo lani. Letos pa se moram prisiliti, da sploh kam grem, ne dá se mi vstati zgodaj in če že kam grem, so to majhni hribčki, Polhograjci, Nanos ali Slivnica na Notranjskem. Hodim počasi, vsi me prehitevajo. Pa še ni dolgo tega, ko sem sam prehiteval druge, zdaj pa komaj lovim sapo. Včasih me kdo vzpodbudno pogleda in pravi ‘no, dedek, saj bo šlo.’ To je poniževalno, kot je poniževalna starost nasploh.
Sedim na kamnu, ki je obrasel z mahom, kamen je v obliki sedeža, točno po moji meri, dokaj gladka skala je za naslonjalo. Moj najljubši prostorček, z razgledom na vrh Grmade, s pogledom na star hrast, ki ne raste pokonci, že na začetku rasti ga je – morda strela ali pa kaj drugega – prisililo, da se je razcepil v dve debli, ki sta polegli po tleh v obliki ležeče črke S, manjše veje pa so poganjale kvišku. Že pred dvajsetimi leti (kako beži čas!) sem mislil, da je z drevesom konec, vsaj jeseni je bilo videti tako, vendar je drevo vsako pomlad ozelenelo in zaživelo, skrivljeno, zvijajoče se po tleh, a nebeško lepo.
Gledam svoje roke, vozlasti členki, zgrbančena koža, rjave lise. Drevesa so lepa, tudi ko so stara, tudi ko so pohabljena. Ljudje pa ne, ljudje so … najbrž niso bili ustvarjeni za tako dolgo življenje, kot ga živimo danes.
Z mahom porasli kamniti sedež je samo za enega, in res tu nisva bila s Tonijem nikoli, tukaj sem bil skoraj vedno sam. Znanca sem nekoč peljal mimo in mu samo mimogrede omenil, da je tu moj priljubljeni prostor za počitek. Prav zato, ker sem bil tu vedno sam, sem se tu počutil manj samega, povsod drugod sem samoto boleče občutil. Najbolj doma, doma je najhuje, doma je samota najbolj grozljiva, ne da se ji uiti, iz vseh kotov gleda.
Toni ni sam, nikoli ni sam, niti ponoči ne, pa mu je zato kaj bolje?
Misel na Tonija me napolni z nelagodjem. Neprijeten občutek, podoben bolečini v srcu, ki sem je občutil v davno minulih časih, ko me je pustilo dekle, in žalosti ob izgubi žene pred desetimi leti. A ljubezenske bolečine in žalost ob ženini smrti, ki je bila pričakovana in zadnje tedne bolezni celo zaželena, so le imele v sebi nekaj sladkega, žalost je bila to, ob kateri si se lahko smilil sam sebi in drugim in ni imela pečata brezupnosti. To, kar čutim zdaj, pa je nelagodje, skrajno neprijetna bolečina, s katero je prežeta vsaka celica v telesu do prstov na nogah.
Zima je še, vendar je sneg, kolikor ga je letos sploh bilo, že skopnel. Niže na robu gozda že cvetijo zvončki. Sredi dneva je bilo vroče, zdaj, ko je ura tri, pa me naenkrat začne mraziti. Tudi lačen sem, s sabo nisem vzel ničesar razen treh jabolk, ki sem jih že pojedel. Vendar ne vstanem, samo anorak vzamem iz nahrbtnika. V žepu anoraka zatipam tri v papir zavite bonbone. Pred novim letom sem v bližnji trgovini s kruhom dobil vsakič tudi zavitek bonbonov. Tako sem prišel do treh zavitkov bonbonov, s katerimi nisem vedel kaj početi. Bonbonov nisem maral, potem pa mi je prišlo na misel, da bi jih lahko vzel s sabo na obisk v dom za starce, kjer je zdaj živel Toni. Ob zadnjem obisku sem stresel na mizo v veliki domski sobi dva zavitka v pisane papirčke zavitih bonbonov. To me spet spomni Tonija in tega zadnjega obiska, ko mi je končno prišlo do zavesti, da Tonija, tistega Tonija, ki sem ga poznal, ni več.
Tole tu je bil konec. Bilo je brezupno.
Tonijeva žena je umrla šele pred kakim letom. Toni ni nikoli dosti govoril o njej, včasih je malo pogodrnjal, kakšna da je, takole enkrat predlanskim pa je celo rekel, da je nora. Tega ni bilo jemati resno. Ko je ni bilo več, sva s Tonijem šla še dvakrat v hribe. Očitno je bilo, da Toni brez žene sploh ni znal živeti, njegovo stanovanje je bilo neverjetno razmetano, ko sem prišel ponj, je iskal nogavice in preklinjal. Prekleta baba, vse je v neredu. Preden sva se odpeljala, se je prikazala Tonijeva hčerka, to je bilo olajšanje, saj sem za hip pomislil, da se je Toniju zmešalo in da je z babo mislil svojo umrlo ženo.
Preklete babe, je govoril Toni v avtu. Zmenile so se, da me bodo spravile iz stanovanja, potem ko so mi vse pokradle. Kam greva? je vprašal čez čas. To je bila najbrž šala. Na Triglav, sem odvrnil, tudi v šali, saj nisva mislila iti nič dlje od Grmade. Šmarnogorske, ne polhograjske.
Kasneje Tonija nisem več dobil na telefon. Vsakič se je oglasila njegova hčerka. Kam da misliva iti? V hribe? V kakšne hribe? Ne bo šlo, Toni je bolan, Toni ne more. Kako bolan? Kaj mu je? Jezen glas: kdo ste vi, da bi vam to pripovedovala?
Kmalu sem izvedel, da je Toni v domu za starce, ne kje v bližini, ampak čisto na drugem koncu Slovenije. Tri ure sem se vozil v svojem starem avtu in potem še celo uro iskal. Vpraševal sem za pot mimoidoče, pa sem se vseeno trikrat izgubil, čeprav sem natančno sledil napotkom. Seveda sem bil sam kriv, živčen sem bil in preutrujen, pa tudi lačen, bil je že čas za kosilo.
Vendar sem hotel najprej poiskati Tonija. Gotovo bo vedel za kako dobro gostilno, morda bova lahko šla skupaj.
Vse v domu mi je bilo zoprno, vendar sem si z zanimanjem ogledoval. Navsezadnje tudi mene verjetno čaka na koncu takale ustanova. Starci so sedeli po stolih ali šepaje hodili naokrog. Tik ob vhodu je bil bife, nekateri so stali za šankom, vendar Tonija ni bilo videti. Levo je bila jedilnica, pokukal sem noter, nekateri so že sedeli pri mizah, vendar Tonija tudi tu ni bilo. Negovalka ali morda strežnica je odhitela mimo, ustavil sem jo in povprašal po Toniju. Danes ima slab dan, je rekla in mi pokazala, kje je Tonijeva soba. Moral sem po stopnicah v prvo nadstropje.
Skušal sem potlačiti živčnost in slabo voljo, z vedrim obrazom sem vstopil v sobo, kjer je sedel nekdo, podoben Toniju, in buljil v prazno. Toni!
»Kdo pa si ti?«
»Toni, jaz sem.«
»As pršu krast? Nič ni, vse so že pokradli.«
»Toni, jaz sem.«
Toni, oziroma nekdo, podoben Toniju, je dvignil glavo.
»Ven,« je zavpil. »Ven!«
Vstopila je negovalka.
»Danes ima slab dan,« je rekla. »Pridite čez dve uri, morda bo takrat bolje.«
Nisem prišel čez dve uri. Sploh nisem več prišel.
Najhuje je bilo, da sem Toniju zameril. Srce me je bolelo od žalosti nad izgubo prijatelja, pa tudi od užaljenosti. Seveda se je Toniju zmešalo, to je bilo jasno, to mi je govorila pamet, a kako da se mu je zmešalo ravno na ta način? Ja, veliko zamere je bilo v moji žalosti, zamere za prazen nič, zamere kar tako.
Zdaj sem sam. Saj, nekoč sem imel prijatelje. Ko sem bil še v službi, smo se dobili vsako soboto – vsaj trije ali štirje smo bili – in šli skupaj v gore. Ne na hribčke kot zdaj, ampak v prave gore. Potem pa jih je bilo vsako leto manj. Nekateri so zboleli, nekaterim so zbolele žene. Nazadnje sva ostala sama s Tonijem, pa tudi to ni bilo slabo, pravzaprav je bilo kar dovolj. Ni bilo dolgih telefonskih prerekanj, in kadar sva imela različne načrte, je eden ponavadi popustil in se prilagodil. Veliko gora sva prehodila v dvoje, veliko hribov, veliko hribčkov. Zdaj sem sam in to je konec. Ker hči – ta spada h koncu. Še nekaj let jo loči od penziona, komaj čaka, da bom tako obnemogel, da bo morala skrbeti zame, skrbeti kot za otroka, ki ga je izgubila; skrbeti, kot za svojo mamo ni mogla, saj je bila takrat skoraj ves dan v službi.
Vstanem in si oblečem anorak, mrazi me, predolgo sem sedel. Pusto mi je pri duši. Od daleč, z markirane poti, se zasliši govorjenje. Celo v petek so ti hribčki obljudeni.
Tu so tla mahovnata in brez cvetja, niže doli v gozdu pa je vse belo od telohov. To zimo je bilo premalo snega, da bi potlačil listje, teloh se je moral prebiti skozi debelo rahlo plast posušenega listja, zato je na dolgih pecljih, tako lep, da me je zamikalo, da bi nabral šopek ali celo dva, enega za hčer, drugega za ženin grob. Vendar grem naprej, ne da se mi, bog ve kdaj bom šel na grob in bog ve kdaj bom obiskal hčer.
Še niže, prav na robu gozda, so že zvončki, beli cvetovi, znanilci pomladi. Pa vendar je šele prva polovica februarja, še vedno bo lahko mraz, še vedno lahko sneži.
*
Deček stoji ob cesti in čisto narahlo dvigne roko, ko se bližam. Nimam navade ustavljati štoparjem, a temu sploh ni videti, da bi se rad peljal. Ustavim, na fantku je nekaj, kar mi seže v srce, nekaj sorodnega, samota, zapuščenost, obup. Odprem vrata avtomobila in že mi postane žal – deček je umazan, smrdi, prevleko na sedežu bom moral oprati. Potem me postane sram lastnih misli, deček je premražen, drgeta. Majhen deček je to, premajhen, da bi smel biti sam na cesti.
»Kam?« vprašam. Deček pokaže v smeri vožnje.
»Hodiš v šolo?«
Nič odgovora. Zavrtim gumb za gretje, v avtu počasi postane vroče.
»Koliko si star?«
Nič odgovora. Pogledam, deček spi, glava mu je padla na šipo.
Pred hišo ga zbudim. Kar nekajkrat ga moram stresti. Zmedeno gleda.
»Mama!«
»Kam greš?«
Čakati moram na odgovor, mali je zbegan.
»V bolnico.«
»V katero bolnico?«
»Ne vem.«
»Zakaj moraš v bolnico?«
»Mama …«
»Si lačen?«
Kimanje.
»Pridi! Nekaj boš pojedel, potem pa bova ugotovila, kje je tvoja mama in te bom odpeljal tja.
Deček je umazan, vendar ne razcapan. Ne zdi se mi, da bi bil ciganček, kar sem videl ciganskih otrok, so bili sicer razcapani in umazani, vendar ljubki in sproščeni. Ta fantič pa je videti, kot bi se hotel skriti, kot bi hotel zlesti vase, kot bi najrajši videl, da bi ga sploh ne bilo. Ne pogleda v obraz, čudno gleda, kot da od nikogar na svetu ne pričakuje nič dobrega, a je vdan v usodo, ker ve, da tako mora biti. Niti kanček otroške ljubkosti ni na njem.
Moral bom poklicati policijo, fantek je očitno pobegnil, morda ga iščejo, nekdo je morda obupan, ker ga ne najde. A da bi policist odpeljal to malo, prestrašeno bitje? Misel mi ni všeč. Najprej bom poskusil izvedeti, kdo je in zakaj mora v bolnišnico. Pomislim, da bi poklical hčerko in jo vprašal za svet, bila je sestra v Kliničnem centru, lahko bi mi kaj svetovala. Pa tudi to mi ni všeč, navajen sem se braniti hčerinih uslug. Vsakič, kadar je bila pri meni, je v stanovanju našla kaj, kar jo je navdalo z upanjem, da gospodinjstva ne zmorem več sam. No, pospravljeno imam, vsaj za moje pojme, vendar o absolutni čistoči res ni mogoče govoriti.
Oba sva lačna. Pogrejem juho iz hladilnika, fant hlastno srka, da je kar težko poslušati. Če bi bil moj vnuk, bi ga že naučil, da se to ne spodobi, tako pa sem tiho. Če bi bil moj vnuk …
Moj vnuk bi bil najbrž starejši. A če bi jih imel več, bi bil najmlajši morda ravno takšen kot tale fantiček, lahko bi hodil z mano v hribe …
Ustavim se sredi misli. Deček je zakričal, prestrašeno, glasno, silovito, in vstal s stola.
»Kakat!«
Trese je, kot bi ga bilo na smrt strah. Primem ga za roko in peljem v kopalnico, pokažem mu stranišče in zaprem vrata za njim.
Sekundo kasneje zaslišim kričanje, pravzaprav jok, ki pa je bolj podoben obupanim krikom. Prestrašen odhitim v kopalnico. Deček stoji s spuščenimi hlačami, stranišče je popackano z drekom, tudi po tleh in … o groza … tudi dečkove spodnje hlače so polne dreka.
»O ti pacek ti,« rečem ostro. Takoj mi postane žal. Dečkov presunljiv jok preide v kričanje. Kriči »ne me, ne me, nisem nalašč, ne bom več« predvsem pa »ne me, ne me!«
Kopalnica je kritična točka v stanovanju, zaradi zračnika slišiš vse, kar se dogaja v sosedovi kopalnici, včasih celo besede pogovora. Že res, da to ni bilo preveč nadležno, v kopalnici si ponavadi sam in se ne pogovarjaš dosti. A takole kričanje …
Poskušam ga umiriti. Že zdavnaj mi je žal, da sem ga vzel v avto, po drugi strani pa vem, da fantova reakcija ni nekaj samoumevnega, nekaj v njegovem kričanju mi kljub zoprnosti seže v srce in vzbudi usmiljenje do tega očitno trpečega otroka.
»Nič ni hudega,« mu govorim. »Umila se bova in preoblekla. Ne kriči, nihče ti ne bo nič naredil.«
Najraje bi mu zamašil usta, vendar se zadržim. Nežno ga primem za roko in mu še nežneje prigovarjam. »Nič ni hudega, sleci se, da se umiješ.«
Zazvoni telefon, ne zmenim se za to, otrok kriči, skušam ga pomiriti.
S prosto roko odprem pipo v banji. Iz izkušnje vem, da je voda ravno prav topla, kadar je ročaj točno na sredini. »Sleci še jopico in majico pa zlezi v banjo!« rečem. Pomagam mu, deček še vedno hlipa, vendar manj glasno. Postavim ga v banjo in odprem tuš, deček se najprej ustraši, prepričan, da je to kakšna prav posebno huda kazen, nato pa radovedno utihne, curek tople vode mu postane všeč, prijetno mu je, smehlja se. Dam mu v roke držalo tuša in mu pokažem, kako naj se umije. Sam pa odidem po časopise, da bi najprej z papirjem počistil stranišče in tla, preden se tega lotim s čistili in razkužilom.
Ko se vrnem, vidim, da je deček curek vode usmeril na stranišče, trudil se je sprati drek z roba, seveda je šlo vse po tleh, na tleh je bila obupna packarija, tako rekoč poplava. Spet me zgrabi jeza, a zdaj se zadržim, saj je očitno, da fantek ni mislil slabo, narobe, trudil se je počistiti. Papirji so tu odveč, odnesem jih nazaj, potrebne bodo cunje.
Vrnem se, fantek se še vedno obliva z vodo, všeč mu je, smehlja se. Zaprem vodo in mu dam brisačo. Tla kopalnice so mokra, tudi fantkove hlače na tleh so mokre, spodnje hlače bo treba vreči proč, preveč so posvinjane, majico in jopico pa sem hvalabogu dal na stol, samo malo vlažni sta.
Lotim se brisanja in pomivanja. Gabi se mi, zato hitim, zato sem temeljit, nočem, da bi ostala kakršnakoli sled umazanije, ko bo fantek odšel; ko bo vse suho, bom še razkužil. Pomislim, da bi, če bi imel vnuka, prav lahko večkrat doživel kaj podobnega, in ta misel me malo potolaži.
Zdaj zazvoni pri vratih, roke imam umazane in mokre, tudi za ta zvonec se ne zmenim.
V kaj naj oblečem dečka? Razmišljam, če imam kako staro trenirko, da bi ga vsaj za silo oblekel.
Zaenkrat ga samo zavijem v suho brisačo, na noge mu nataknem svoje copate, preveliki so mu, vendar je dečku to všeč, peljem ga v dnevno sobo in posadim na kavč, sam pa odidem brkljat po omari.
Deček je medtem zaspal, zavit v brisačo, in čeprav je v sobi toplo, ga pokrijem še z odejo.
Na vratih spet pozvoni. Zdaj grem odpret. Policista sta, oba zelo velika, sosed za njima je manjši za celo glavo.
Povabim ju naprej, drugi policist sosedu, ki prav tako hoče vstopiti, pred nosom zapre vrata.
Fantek spi na kavču, pokrit z odejo. Spi trdno, policista sta glasna, eden celo odgrne odejo, da se pokaže progasta brisača.
»Kdo je ta otrok?«
»Ne vem.« Policist odgrne brisačo. Fantek je nag. »Poglej, ves je v podplutbah,« reče drugemu policistu.
Res je, fantkovo telo je polno črnih lis, tega prej sploh nisem opazil, najbrž sem mislil, da je tako umazan. Ne me, ne me, mi brni po glavi.
»Treba bo poklicati zdravnika. Morda je celo posiljen,« reče policist. »Čigav je ta otrok?«
»Na cesti sem ga pobral, štopal je.«
»Eden tistih torej, ki pobirajo otroke na cesti?«
»Prosim?«
Mlajši policist – oba sta mlada, a ta je res še zelo mlad – je poln upanja. Zloraba otrok, pretepanje, posilstvo – te stvari so zdaj v modi. Mogoče sta naletela na zločinca. Starejši je skeptičen, ne verjame preveč, pa vendar … Otrok spi, čeprav govorijo na glas, morda sploh ne spi, morda je nezavesten.
»Zbuditi ga bo treba.«
»Pustite ga spati,« pravim.
»Kdo je ta fant in kaj ste počeli z njim?«
Še enkrat povem, da sem ga pobral na cesti. Začne me izpraševati, kako mi je ime, koliko sem star, kaj sem počel na tistem koncu. Odgovarjam kolikor mogoče mirno, ni mi všeč, da me imata za posiljevalca otrok in mislita, da imata pred sabo zločinca.
»Dal sem mu jesti, lačen je bil, potem sem ga hotel vprašati, kdo je in zakaj hoče v bolnico. Potem pa …«
Prekine me:
»Zakaj niste tega storili?«
Poskušam mu povedati kolikor mogoče natančno, kaj se je zgodilo, vesel sem, da deček spi, saj ga nisem hotel poniževati.
»Pokažite!« pravi policist in peljem ga v kopalnico, ki je še vedno mokra, Pokažem mu hlače, ki sem jih dal sušit na radiator, v smetnjaku mu pokažem vrečo, kamor sem zatlačil posvinjane spodnje hlače. A še vedno ni zadovoljen.
»Zakaj je otrok tako kričal? Ste ga pretepli?«
Ni mi treba odgovoriti. Tisti hip se deček zbudi, zmeden je. Ko vidi policista in nato še enega, začne kričati, kričati na ves glas, tako kot prej v kopalnici.
»Ne v zapor,« vpije. »Ne v zapor! Nisem nalašč. Ne bom več. Ne v zapor! Mama!«
Policist je zmeden. Skuša ga prijeti, da bi ga potolažil, a fant se ne pusti. Steče k meni in se me oklene, pri tem pa še vedno kriči na vse grlo.
Policista se spogledata, videti sta zbegana. Poberem brisačo, ki je padla na tla, božam fantička po glavi in ga poskušam pomiriti. »Policista sta tu zato, da bosta poiskala tvojo mamo,« mu govorim, ne vem, če me sliši, morda pa le, saj postaja jok vedno tišji.
Pozvoni pri vratih, spet je sosed. Policist mu zapre vrata pred nosom, sploh se mu ne zdi vredno pojasnjevati. Mislim, da mu je zdaj že vse jasno, pa vendar mu ne morem oprostiti, da sem bil za kratek čas v njegovih očeh posiljevalec in pretepač otrok. Privoščim mu, da mali spet zakriči, ko ga skuša prijeti za roko, čim bolj nežno poskuša to storiti, a fant mu ne dovoli, drži se moje roke, vsak hip bo začel spet kričati.
Potem samo še hlipa. Policist začne s spraševanjem. Kako mu je ime. Nič odgovora. »Kako ti je ime?« vprašam jaz in zdaj odgovori: »Blaž.«
»Hodiš že v šolo?«
To je vprašal policist. Fant pokima.
»V prvi razred?« Spet pokima.
»Potem gotovo veš, kako se pišeš?«
»Hozjan.« Tiho, pretiho. Iz nosa mu visi smrkelj. Poskušam se odtrgati od njega, da bi šel, ne po robčke, ti so bili predaleč, ampak v kuhinjo po kos papirnate brisače, pa se me trdno drži za roko. Posreči se mi, da ga posadim na kavč in pokrijem z odejo, smrkelj si pobriše z brisačo, pustim ga, ni mi več mar, vse bo treba oprati, še odejo bom moral dati v čistilnico.
Starejši policist se usede na drug konec kavča in nadaljuje s spraševanjem.
»Kje stanuješ?«
»Na Vrhu?«
»Kje je to?« Policist me vprašujoče pogleda.
»Ne vem,« pravim, ker res ne vem, »lahko pa pogledam na zemljevid.«
»Kje ste ga našli?«
Še enkrat mu povem, da malo za Dvorom, približno tam, kjer se odcepi cesta za Horjul. Ni bilo vedeti, da ve, kje je to.
»Kam hodiš v šolo?«
»V vas.«
»Katero vas?«
»Ne vem.«
»Je to daleč od doma?«
»Ja.«
»Kako daleč?«
»Ne vem.«
Približa se drugi policist, ki se je prej umaknil in telefoniral. Odkimava:
»Petek je,« pravi, »nikogar ni mogoče dobiti. Na policijski postaji v Horjulu ne vedo nič.«
»Pokliči še v Klinični center!« Policist se ne pusti motiti in sprašuje naprej.
»Si bil danes v šoli?« Fant odkima, na obrazu se mu vidi, da ga je strah. Ve, da je to greh, ki se kaznuje.
»Pa včeraj?« Kimanje.
»Včeraj si torej bil v šoli?«
Kimanje.
»In zakaj danes nisi šel v šolo?«
Mencanje.
»Nisem …« Spet jok, vendar ne vpitje, samo jok, žalosten v srce segajoč.
Policist malo počaka, nato spremeni temo.
»Si zaradi šole ušel od doma?«
Majanje z glavo.
»Zakaj pa?«
»Stanko mi je rekel.«
»Kdo je Stanko?«
»Brat.«
»Brat ti je rekel, da pobegni?«
Kimanje.
»Ja, rekel je, da je ata prišel domov in da naj bežim.«
»Zakaj bi moral bežati?«
»Ker bi me natepel.«
»Kdo?«
»Ata?«
»Kaj si pa naredil?«
Smrkanje.
»No, le povej!«
Začudeno pogledam, nisem vedel, da je policist sposoben govoriti s tako nežnim in mehkim glasom.«
»Ne vem. Ker sem poreden.«
»A Stanko pa ni poreden?«
»Tudi je.«
»Njega pa ata ne tepe?«
»On je že velik. Njega ne boli.«
»Kako velik?«
Fantek je iztegnil vse prste na obeh rokah.
»Koliko pa si ti star?« zdaj je iztegnil tri prste manj in to je najbrž kar ustrezalo resnici.
»Kmalu boš tudi ti toliko,« pravi policist.
»Ja,« reče fantek navdušeno. »Če si velik, te ne boli, če te tepejo. In Stanko, Stanko je tako močan, da bi lahko ata ubil, ampak noče. Ker bi potlej moral v zapor in bi bila mama žalostna.«
»Ja, tvojo mamo bo treba najti,« vzdihne policist. »Kdaj je šla v bolnico?«
»Včeraj … ne, prej …«
»Je šla z rešilcem? Kdo je poklical rešilca?«
»Ne vem. V šoli sem bil.«
»Kako pa potem veš?«
»Stanko mi je povedal.«
Zdaj spet zazvoni, nato nekdo potolče po vratih, odpret grem, Daša je, hčerka, za njo stoji sosed, malo razočaran se mi zdi, ker sem jaz prišel k vratom, pa morda tudi zato, ker nisem vklenjen, morda je zato stal na stopnicah, da bi videl, kako me bodo vklenjenega peljali v avto. Hudobija v nasmešku se mu porazgubi, na obrazu ostane samo radovednost. Niti pozdravim ga ne, tako sem jezen nanj.
Za trenutek se mi zazdi, da bo tudi Daša začela kričati. Ob pogledu na policista in fanta otrpne z odprtimi usti. Mislim, da je pomislila, da sem koga povozil, morda ravno tega otroka. Vendar ne vpraša, čaka na razlago.
Ko sliši, da je sosed poklical policijo, ker se je otrok jokal, postane ogorčena. »V tej hiši sploh otrok ne moreš imeti,« pravi jezno. »Policijo pa bi tako ali tako moral poklicati.«
»Hotel sem najprej poklicati tebe. Nekaj za obleči mu je treba kupiti.«
Daša sede na kavč k malemu in ga objame.
»Revček ubogi,« pravi. »Ne boj se, našli ti bomo mamico.«
»Morda se laže,« pravi mlajši policist, tisti, ki je prej telefoniral. »Na urgenco niso zadnje dneve pripeljali nobene s tem priimkom. Ko bi fant vsaj vedel, kaj ji je bilo.«
»V mrtvašnico ste poklicali?« vpraša hči. Kar ponosen postanem nanjo, Mlajši policist se spet oddalji, ko se vrne, samo pokima, s starejšim se spogledata, in ta reče mehko:
»Jutri bomo našli tvojo mamo, danes je že prepozno.«
»Kaj bomo s fantom?« vpraša mlajši.
»Brez obleke ne more nikamor,« pravim. Daša vstane. »Pogledala bom, kaj se da narediti. Lahko operem, do jutri bo suho.« Pogleda me.
»Saj lahko prespi tu, ne? Ali pa pri meni. Pa jesti mora. Saj si lačen, kajne?«
Treba se je bilo strinjati, saj drugače ni šlo. Vse je torej prestavljeno na jutri – ali šele na ponedeljek?
A Daša se mora vseeno legitimirati. Pokazati mora osebno, povedati številko telefona, številko mobilnega telefona, policist si zapiše tudi obe številki mojih telefonov.
*
Potem ostaneva sama z otrokom. Daša gre v kopalnico.
»Kam so šli,« vpraša fant. »Iskat tvojo mamo,« pravim in deček pokima.
»Naj dam hlače prat?« vpraša Daša.
»Najbolje bi mu bilo kupiti kako trenirko, pa seveda perilo. Se ti ljubi pogledati po trgovinah? Dam ti denar.«
Ne ljubi se ji, gre pa vendarle.
Deček je ves čas sedel na kavču, zavit v brisačo. Ni bil več na miru, zviral se je in brcal, enkrat z eno, enkrat z drugo nogo. Potem neha brcati.
»Lulat!«
Ustrašim se, da se bo polulal kar na kavč, hitro ga odpeljem v kopalnico in mu pokažem stranišče. Nag je, brisača mu je zdrsnila na tla, a saj je toplo.
Iz kuhinje se kadi, zrezek je že ožgan po eni strani.
Tudi jaz bi se rad skopal ali vsaj stuširal. Utrujen sem in sram me je. Gnus in zaničevanje na policistovem obrazu. Daša! Tudi ona je za hip verjela, da sem storil kaj groznega. Sovražim tega dečka. Kaj mi je bilo treba ustavljati. Stokrat so mi rekli: nobenemu štoparju nikoli ne ustavi, samo sitnosti imaš lahko. Pa se sitnosti pravzaprav nisem bal, ustavljal nisem zato, ker se večkrat vozim z avtobusom. Vedno stojim, sedeži so zasedeni z mladino, z otroki, tudi tisti, ki so rezervirani za invalide, tudi tam sedi kak petnajstletnik in mirno gleda v oči starki z berglami, ki stoji poleg. Kadar sem videl štoparja, sem si mislil: zate nisem vreden sedeža v avtobusu, jaz naj te pa zastonj vozim.
Prizor: policist nese po stopnicah dečka, zavitega v odejo, drugi policist pelje mene, morda celo vklenjenega, vstopamo v policijski avto. Pred vrati sosed, ne samo eden, vsi bi prišli na stopnišče, vsi bi gledali skozi okno, saj deček ne bi bil tiho, kričal bi na vse grlo, prav vsi bi lahko videli, kakšen pohoten, strašen starec stanuje v njihovi hiši. Konec bi bilo z mano, odseliti bi se moral.
In to zato, ker sem prvič v življenju ustavil štoparju, ker se mi je zasmilil, ker me je ganil njegov nesrečni obraz.
Deček je tiho. Pogledam skozi vrata, spet je zaspal. Pokrijem ga, tudi v sobi je dim, moral bi prezračiti, a zdaj mi je že vseeno.
Zrezek ni tako zažgan, da ga ne bi mogel pojesti. Odločim se, da ga bom pojedel, preostalo meso dam nazaj v hladilnik in dam kuhat lečo, deček tako in tako spi, leča lahko počaka, fantek menda ni izbirčen, tudi z lečo bo zadovoljen.
*
»Kaj si pa zažgal?« Daša voha. Jezen sem.
»Utrujen sem, rad bi se skopal in šel spat.«
»Joj, očka!« Potiho govori, da ne bi zbudila dečka. »Vse bom jaz, nič ne skrbi, ti le pojdi spat, nič naj te ne skrbi.«
Pa me skrbi. Ponoči ne kurijo, deček je premalo pokrit, zeblo ga bo. Kaj če se sredi noči zbudi, se ustraši in spet začne kričati? Če ne najde stranišča ali pa če se celo polula?
Tla v kopalnici so še mokra, paziti moram, da ne padem. Gabi se mi banja, nisem dovolj dobro počistil, zdi se mi, da bi moral vse razkužiti, hkrati pa sem jezen sam nase, hkrati pa vem, da se mi ne smelo gabiti, da je nekaj narobe z mano, pa vendar še vedno gledam, da niso kje še sledovi dreka.
Daša je medtem fantka že pokrila. Na stol poleg kavča je zložila oblačila, ki jih je kupila. »Mislim, da mu bodo prav,« reče.
»Oh, Daša,« rečem. »Kako mi je žal. V kakšen drek sem se spravil!« Stoji pri štedilniku, ravnokar je ugasnila pod lečo. Obrne se in me objame.
»Naj ti ne bo žal, prav si storil« reče. Vidim, da se joka, ne samo malo, solze ji kar tečejo in tečejo. V loncu brbota leča.
Pred mnogimi leti je zgubila otroka, pred petimi leti jo je zapustil mož. Pa je bila čedna, lepa pravzaprav, pa še dobra in skrbna povrh. Morda preveč skrbna. Mož ne more nadomestiti otroka. Čeprav najbrž ni šlo za to. Moški v teh letih se pogosto zaljubijo v mlajšo. Pomislil sem na svoj zakon, tudi moja žena je bila skrbna, pa nisem niti pomislil na to, da bi jo zapustil. V hribe sem hodil, to je vse. Včasih smo se poročali za vedno.
Zakaj se torej otepam Dašine skrbi, zakaj jo držim stran od sebe?
»Dašenka, Daška, ljubica.«
»Pojdi spat,« pravi, »ne meni se zame.«
Seveda bom šel spat in morda bom celo zaspal, utrujen sem dovolj.
