Stal sem pred hišo in kot začaran gledal drdrajoči voz, ki ga je vlekel konj. Na vozu je sedel velik cigan in vihtel bič, zadaj, v senu pa se je drenjal kup žensk in otrok. Smejali so se in kazali jezike ljudem, ki so stali pred hišami. Kot začaran sem gledal rdečo ploščico, z vrvico pritrjeno na stranico voza, ki se je v ritmu konjevih korakov gugala levo in desno. Na njej je bila zapisana številka pet, spodaj pa še neka beseda, ki je nisem vedel prebrati. Prav takšno ploščico smo imeli pritrjeno na hišni vogal, le da je na naši bila številka oseminpetdeset, je rekla mama.
Naša ploščica se ni gugala v ritmu konjevih korakov, ampak je bila vedno na istem mestu, pritrjena na hišnem vogalu. Popolnoma mirno je visela tam zgoraj in največkrat je nihče ni niti opazil. Še poštar ne, ker je tako na pamet vedel kje smo doma. Redki obiskovalci pa so vprašali sosede. Rdečih ploščic verjetno ni gledal nihče.
Cigan je počil z bičem, ploščica se je hitreje zagugala in skupaj z vozom in kupom otrok, ki so kazali jezike, izginila za ovinkom.
Včasih stopim pred hišo, pod rdečo ploščico s številko oseminpetdeset, se ozrem okrog in pokažem jezik.
KJE SE KONČA SVET?
Po kosilu oče z obema rokama odrine krožnik proti sredini,
od hrane popacane mize,
(med tednom jemo iz sklede,
tako kot pri vseh sosedih)
roki prekriža, glavo skloni
in v trenutku zadremlje.
Le muhe s velikimi kovinskimi očesi
se pasejo po lužah hrane na mizi,
ki se počasi sušijo.
On z glavo na prekrižanih rokah dremlje,
mama pospravlja pribor in skledo
jaz pa sedim, zvonim z nogami
in čakam, da se zbudi,
saj bi ga rad vprašal,
kje se konča svet in začnejo nebesa.
Prižgem svečo, se obrnem, stopam po pokopališču in razmišljam,
kdo od teh ki počivajo tukaj je vedel,
kje se konča svet in kje se začnejo nebesa?
VRABEC
Trije fantiči na cesti. Po takšnih cestah danes skoraj ne hodimo več, ali bolje se ne vozimo. Le redko, nekje bogu za hrbtom še najdemo cesto posuto s gramozom. Polno lepih, primerno okroglih kamnov in kamenčkov, primernih za lučanje. In prav na takšni cesti stojijo trije fantiči in skoraj objestno mečejo kamenje v suho vejo stare jablane, ki raste ob cesti. Stara je že in veliko je že preživela, pa bo še te tri paglavce, ki so njeno suho vejo izbrali za tarčo in se, vsi nasmejani, zabavali z metanjem kamenja.
Na vejo sede vrabec. Droben ptiček, siva kepica. Povsod jih je polno. Verjetno se je že velikokrat zapodil za izgubljeno drobtinico, skakljal okrog in ščebetal in se v ptičjem jeziku prepiral s tovariši v jati. Nič posebnega, pač navaden vrabec. Nikoli ne bo letel visoko in pel kot kakšen slavec, ali žvižgal kot kakšen kos, niti žvrgolel ne bo kot kakšen lišček, ujet v kletko, ali celo prepletal melodij kot kanarček v kletki. Kdo bi kupoval kletko za navadnega vrabca.
Eden od fantičev dolgo izbira kamen, meri, meri in vrže. Siva kepica pade s suhe jablanove veje, raztegne peruti in omahne med travo.
Zadel si ga, kričita prijatelja in ga trepljata po ramenih, zadel si ga! Ponosni se odpravijo pod staro jablano iskat plen, vrabca, ki s kapljico krvi na kljunu negibno leži v travi.
Ni bil slavec, ni bil kos ali lišček, kaj šele kanarček. Čisto navaden vrabec je bil, pa je spomin nanj še vedno živ.
NEDELJSKI DOPOLDAN V TRGOVSKEM CENTRU
Nad tekočimi stopnicami v trgovskem centru je napeta vrv.
Takšna za obešanje perila.
Morda malo debelejša, za privezovanje čolnov.
Skrbne mame in vestni očetje nanje pripenjajo otroke.
Vsakega posebej pripnejo z velikimi rožnatimi ali rdečimi ščipalkami,
kupljenimi v trgovini Baby.
Po ugodni ceni − znižano!
Visijo tam
kot veliki kosi mesa za žar,
ki ga kupimo v petkovi akciji
za sobotni piknik s prijatelji in sorodniki,
da se potem pozno v noč
družimo ob gajbah piva.
Po akcijski ceni −30 !
Nekateri so obešeni za roke,
drugi za noge, eden je v naglici pripet le za uho
in nemiren kot je, lahko vsak čas pade po stopnicah
in se odkotali v klet,
kjer kot morski psi čakajo avtomobili,
da pogoltnejo nakupljeno,
kupce in kreditne kartice.
Avtomobili vseh znamk in zmogljivosti.
Z ugodnimi pogoji − na leasing!
Tako visijo in se počasi dimijo.
Jedek dim se vali iz trgovin, barov, restavracij
in najeda mlado kožo,
saj ga mlade nosnice ne zaznajo.
Ugodno − v paketu!
Postajajo prežeti z nevidnim prahom trgovin, vonjem po ocvrtem krompirju in hamburgerjih in ko se iz njihovih oči pocedi žolca naveličanosti, jih skrbni starši poberejo in srečni odkorakajo v prvi lokal, kjer mama uredi objavo na FB, skrbni ati pa popazi na dimljenega otročička, ko ta še nekajkrat poskoči na trampolinu.
Po ugodni ceni − samo to nedeljo!
Pesem Nedeljski dopoldan je bila objavljeni v glasilu Spirala, št. 3, 2017, Splošna knjižnica Slovenske Konjice.
