Več stoletij star spomin
nakoti žive mladiče,
še neudomačene zverinice,
ki prebijejo vse branike
in začnejo pleniti
po moji sedanjosti.
V živo me grizejo,
da bi prišli stvarem do dna,
protislovnim stremljenjem,
večznačnim izjavam,
teži, s katero pritiskam sama nase
na preži za trenutki,
ko me boš te teže osvobodil,
tako da boš name položil
še večjo težo, svojo težo.
Več stoletij star spomin ve,
v katerih pesmih lažem,
zato vestno in dosledno
popravljam vse doslej zapisano,
da bi nasitilo lačne,
neudomačene zveri.
Popravim,
kar bi se moralo zgoditi, pa se ni,
kar se ni zgodilo in se ne bo,
kar sem videla,
kar sem vedela,
ker sem želela stvarem priti do dna,
kar sem mislila, da vidim,
kar sem mislila, da vem,
kar sem si namislila,
kar sem si izpravljičila,
kar sem verjela, da verjamem.
Popravim,
kako sem se naredila,
kako sem izumila nove različice same sebe,
ko me je kaj dotolklo,
ko ni šlo drugače,
kako sem še vedno ista kot tistikrat
ko naju je zajelo nekaj nezadržnega,
kar še vedno traja v prihodnosti,
ki ni prišla ob pravem času.
Več stoletij star predator, spomin,
se s svojimi mladiči gosti
in žre od moje sedanjosti,
izpodjeda resničnost
s tem
kar naj bi bilo.
ČAKANJE
Ali čakaš tudi ti, ali si tudi ti eno samo čakanje,
tenzija v pregibu časa, v kletki tega trenutka zdaj,
ki kot da stoji, brezbrižen do naprejev in karbinajbilojev.
Ali čakaš, tako napeto in potrpežljivo kot jaz,
medtem ko se pretvarjaš, da je vse to zares:
ta beli dan, ta modrikast mrak, ta gosta smolnata noč.
Ali je tudi zate kdaj česa preveč? Preveč,
pa četudi se je zgodilo samo enkrat, preveč,
pa čeprav je še vedno na poti, preveč za eno samo srce.
Tu sem. Bila sem tu. Že od nekdaj je tako.
Čakanje je nekaj prastarega, globokomorskega.
Bila sem tu. Tu sem. Preveč me je. Čakam. Že od nekdaj je tako.
