Spoštljivo vas pozdravljam,
prijatelji stari,
vsi, ki danes ležite pod mojimi nogami,...
v prahu ali drugače,
levo in desno,
počez in podolgem
na prvi dan listopada.
Vedno več vas je!
Spominjam se vas,
vseh skupaj in vsakega posebej,
a sem vseeno v dvomih.
Ste nekje ali niste?
Ste le kipci božanstev, v katere upiram
vedno bolj utrujene oči,
ko na silo molim, nepovezanih misli
in raztresenega pogleda
v deklico tamle ob ambonu,
ki svetniško zavija z očmi?
Kam?
V darovanje je obrnjen njen pogled
in tisti moški ego na desni misli enako.
Darovanje.
Meso in kri.
Kri in meso.
Kosti in duše?
Duše ...
Se vidimo, prijatelji stari?
Morda čez zemeljska leta,
morda jutri,
morda že danes?
Najbrž nikoli?
ŠEPET GROBOV
Šepet sem slišal iz grobov …
Pred dnevi že in danes spet,
ko sem napol uradno se poklonil
vsem vam, ki ste mi ljubi.
Zakaj v šepetu ni veselja,
mar ne poznate nas, ki smo ostali?
Poglejte, svečke, kamenčke,
na grob smo rože, svečke dali ...
Zaradi vas?
Zaradi nas?
Ne vem!
Povejte Vi,
šepet Vaš slišal sem
pred dnevi že in danes spet.
Zlaganosti, sočutje
odplavlja veter čez obzidje
in tudi tisto, kar je lastno živim.
Mrtvim ne!
Saj ne, da ni …
in ne, da je!
V deželi spodaj/zgoraj se enakost veže
lepó s porajanjem življenja.
Pridružim se vam.
Že kdaj, prijatelji stari!
Takrat bom iskal nove poti.
V temí, v deželi krtov jih bom iskal,
ker jih žal nisem sposoben najti
v času svetlobe!
