V umazane je šipe
sonce zagorelo,
da je z belim sijem
v očeh me zaskelelo.
Tako žari le
v upe februar,
kot v mrzlem zimskem
snu še poln utvar.
Sedaj v pomlad
ne morem še verjeti,
vendar še težje
mi je razumeti,
zakaj se vsaka
nada razgubi
mi v mraz varljivih
februarskih dni.
KMALU BO MAREC
O, saj je še zima,
a že se ponuja
v rumenih pramenih
na okna pomlad,
a nada je ta še
prerana, mi tuja,
saj noč mi pogrinja
v blazine le hlad.
A kmalu bo marec
vse spletal v mehkobo;
o, ko bi le mogla
v toplino verjeti.
Saj bodo čez zimsko
umrlo trohnobo
spet razgrnili se
mrzli obeti.
VSE ČAKA NATE
V pomladnem siju, glej,
tu vse že čaka nate:
te rože v vazah
in pod oknom trate;
a jaz sem te od
davna že čakala,
se veselila snidenja
in se ga bala.
A že zaman
v utripih razbolelih
vse toži v trpki
vonj teh rož zvenelih.
Le mrak se je prežeče
mi čez prag zvalil:
»Zaman čakanje!«
je s tišino svojo vpil.
ZDAJ TU SI!
Sem mar iz
pernatih oblakov
tvoj obraz si izvila?
Vedela sem, da si
nekje, nejasno
sem te slutila.
Zdaj tu si!
A s sledjo bolečine,
ves z molkom prežet.
Kot da si znan
od davna mi že,
a v tuje odseve
ves si ujet.
A odšel boš
in vse mi boš vzel,
da ne bo več niti
nesmiselnih sanj.
A moj le obup
se razsul za teboj bo,
v tvoje stopinje iskanj.
KAKO JE SNEG BLESTEL
Kako je danes
sneg blestel,
a dan brezbrižno
je strmel
v obup, moreče
nočne sanje,
le mrzel sij
je zlival nanje.
Saj kot da bi
hodila smrt
čez ta sijoči
beli prt,
in iskre v snegu
so zato žarele,
da kot pogrebci
so mi v bol ihtele.
ČLOVEK JE STAR
Čemu samotne iščem
sama zdaj poti,
kot da me vse je
davno zapustilo?
In cvetje se mi zdi,
kot da sivo ob poteh drhti
in kot da bi z dotikom
hladnim za toplino me rotilo.
A jaz brezbrižno sem
naprej hodila
in za nič več danes
ni bilo mi mar.
V temo samote pred
vsemi obraz sem skrila
in vem: tako brezčuten
človek res je star.
V PRAMENIH DROBNIH
V pramenih drobnih
kakor skozi vezir
prikradlo sonce
se je v sobo,
pobralo je z blazin
blodeč nemir,
ki ga razsula
noč je z zlobo.
A v oknih led
še vse preveč žari,
da mogla bi v ta
topli dih verjeti.
Saj vem: ker
včerajšnji obup boli,
so to prerani
jutranji obeti.
PREZIR
Vzdrhtimo, ko nas zapeče
tuja iskra prezira.
Tedaj je življenje nesmisel,
kakor da v nas vse umira,
podira se vse, kar smo
kdaj si za srečo gradili,
spet obraza sreče videli nismo,
objema njenega nismo čutili.
In kdo ve, kakšne oči
ima prava sreča drugje?
Se v druge plavo
ali srebrno zazre?
Nihče ne ve, nad kom
sreča resnično se sklanja,
nad kom prebedi,
in tudi tega ne,
čemu se prezir v nas
samotne črno zastrmi.
DA BI RAZUMELI
Saj skozi ogenj
moramo hoditi,
nekje vsak dan
se do krvi raniti.
Poseči moramo
še v kalno dno,
da vsako bit
razumeli bi lahko.
In ko občutimo
vsa temna vrenja,
vsako kal spoznamo,
pramen vsak življenja.
Kot bilje tu iz kalnih
virov v bele čaše
se v luč dviguje iz
teme vse bitje naše.
BO VSE ZASPALO?
Bo vse zdaj pod oknom
v večeru zaspalo,
o majskem soncu
vse srečno sanjalo?
Še jaz bom vso noč
tu ob oknu bedela,
v teh sencah prijaznih
z boljo osamela.
Ne bom vzdihovala,
nikogar čakala,
le trudno v dlani si
obraz zakopala.
