tistega poletja nisem razmišljal
o svetlobnih letih oddaljenosti med svetovi
in poletel med ozvezdja
na krilih ki so zrasla po nekaj kozarcih vina
na vrtu gostilnskega lokala ob morju
za svoj svet sem stkal nebo
ki se ga dotikam s svojo drznostjo
sonce ima zame veliko časa
celo luni posoja svojo svetlobo
in morje se blešči v svoji hrupnosti
mesečni sij hladi moje čelo
rdeče vrtnice me omejujejo s svojimi trni
moral bi jih zapreti v kletko za divje zveri
da ne bi bile nevarne s svojo lepoto
hočem biti kot drevesa ki ozelenijo vsako pomlad
besede so kot jata črnih vran
krakajo krakajo po gostiji s češnjami
nezadovoljne s tem kar so uničile
koraki odzvanjajo kot moja praznina
v slutnji granitnih lilij ki barvajo moj obraz
nočni obraz na nebu je zaskrbljen
ko ob svitu zaklenkajo zvonovi
in morje je nasičeno s sedanjostjo
ne bo me ko bo sonce obarvalo tvoje oči
razkošje vedno rani in izvabi solze
KAM JE ODŠLA
Povsod srečujem srečo,
na fotografijah,
dotika se me z melodijo,
trepeta v krošnjah
in šepeta v poletnih večerih.
Strmi vame
z začudenimi očmi
na obronkih hotenj,
ko se pogrezam
v živi pesek vsakdana.
Kaplja tišine
izzveni čez dan v večer,
ko lovim ravnotežje
na robu noči
in jo pretvorim v misel.
Nič ni za vedno,
žar zbledi,
kava se ohladi,
cigareta ugasne
in čas mine.
Pozimi mi je nosila pomlad
po kapljah in snežinkah.
Ustvaril sem jo zase,
postalo ji je tesno v oblačilu,
pomahala mi je z odhajajočega vlaka.
JUTRANJI RAZMISLEK
Jutranja zarja oblije zelenje,
ko sonce prežene zvezde z neba,
obarvane meglice se vlečejo čez poti,
misli frfotajo kot ptice.
Segajo globoko v modrino
in se spremenijo v temne pike.
Veje dreves so usločene,
okamenijo od začudenja.
V zarji je vsa plahost,
ki je izražena v milini,
v sprostitvi strasti,
vse se zgodi in vse se konča
v le nekaj minutah,
v nesramno lepih pohotnih barvah.
Ptice posedajo v krošnjah
s spačenimi človeškimi obrazi,
njihovi glasovi planejo v crescendo.
Vem, da se lahko zgodi kaj groznega,
lahko ti kdo stre srce,
umre kdo, ki ti največ pomeni.
Vedno zaboli, ko trčim ob svoje meje,
um narekuje opustitev altruističnih idealov:
ko ni več strasti, ni več napak,
z ramen visi plašč preteklosti
in ne pomaga, da si odpustiš,
odpuščajo lahko samo drugi.
OKRUŠKI OPTIMIZMA
Tu sem naposled
v puščavi resničnosti
kot Zemlja, ki škriplje okoli sonca.
Nazadnje izgubljam vse
tudi svojo nepopolnost.
Preveč sem se zamudil
na ovinkih vsakdana,
na bankinah časa,
s kopičenjem gmot,
ki razdvajajo.
Zakrivajo točko vidljivosti
in kalijo plemenito veselje.
Veča se razdalja,
ki povzroča krvavitev
z odsevom bolečine na obrazu.
Slepa neizkušenost
pomešana s trmasto mladostjo.
Pisala sva pesmi:
jaz obetavne začetke,
ona žalostne konce.
Neponovljivost je v zavedanju,
da nisem več jaz
in nikoli več ne bom isti.
Zapuščam zaprašeno travo
z okruški optimizma v žepih.
OTROK V DUŠI
dežne kaplje
operejo prašne ulice
ohladijo kožo
v poletni vročici
otroško naiven
igrivo spontan
z občutjem svobode
dežju nastavljam obraz
brodim po lužah
z bosimi nogami
lovim dežne kaplje
okušam jih z jezikom
v luži otroška podoba
valovi in se ziblje
kaplje na vodni gladini
nemirni odsev duše
SPREMENLJIVOST
Vedno me zanima isti kos neba
čudno je
da fotografiram jesenske motive
leto za letom
ozke ulice primorskih mest
labode na jezerih
odseve dreves na gladini
nenadoma je vse enostavno
listi v jesenskih barvah
ženske in živali tudi vrtnice
znova in znova isti motivi
toda v drugačni svetlobi
nebo ni enako
kot bi hotel prestaviti čas
in trajanje
oči neke druge osebe
čeprav iste
glas drugače zveni podnevi
drugače ponoči
ko je nežen in božajoč
kot bi se slačil
drugačna si kot včeraj
UGAŠANJE
bila sva tam tesno objeta razburkana
jaz in morje tam kjer se končajo besede
ker niso več potrebne in bi bile odveč
nisem se znašel sam in pretresen
na odprtem morju in ko sem odhajal
sem za sabo pustil preteklost in del sebe
potegnil sem nekaj črt po nebu in se delal
da nisem opazil osuplosti pod rdečilom
spraševal sem se če znam vzeti kar želim
ne da bi se menil pod čigavo posteljo
so bili tvoji lakasti čevlji z visoko peto
stopal sem po čarobnem pesku svojih sanj
in poslušal kako zveni pojoči pesek
lepota me preseneča in vedno zmaga
pesmi pa so le mehurčki moje duše
ki jih šepeta in zaupa krošnjam dreves
pustim zmečkane rjuhe na oltarju ljubezni
slišim zgodbo o umiranju in ugašanju zvezd
koralde so se strgale in kroglic ne najdem več
kar vem o tebi bi lahko spravil v škatlico
ŠEPET MED OBDOBJI
Ogrlica sreče je zanka
v kletki mojih misli
buden zastrtih oči spim
med nedozorelimi češnjami
poslušam šepetajoče glasove
kapelj ki odskakujejo od
frfotajočih ptic mojih misli
z vetrom pod krili
pustim da sneži v vrvežu
mojih obdobij ki so tiha burna
tesnobna objokana in vesela
posuta z lesketajočim srežem
previdno šepnem na papir
pokažem del sonca
mladosti ki je zapečatena
na listih drobne knjižice
vem da je vse začasno
z nihajočim ravnotežjem
med preteklostjo in sedanjostjo
s sanjami o jabolkih na topolu
ULICE
pozno je
ulične svetilke
lebdijo v megli
ki ovija vogale hiš
koraki odmevajo
kovček je peresno lahek
v njem prve jesenske sape
in nekaj kapelj s tvojega čela
odsevi luči so oddaljeni
bleščijo se v reki
pomenljivo mežikajo
ne preženejo mračnosti
neznane ulice
ne vem kam vodijo
vseeno je
samo proč proč
ŽIVETI
Spet zaznavam vonj divjih rož,
saj je čas lahnih poletnih kril
in strast je še vedno rdeče barve,
lucidni duh pa zanemari število let.
Vsak dan se srečam s svojim obrazom,
vrtim razpoloženjski prstan,
s katerim ne morem odpirati konzerv,
saj spreminja le barve v mavrični spekter.
Idealiziranje ima poseben čar,
dokler se ne zavem pomanjkljivosti.
Družim se z nebom, nanj rišem ogenj
in v zanosu globoko diham čist zrak.
Vse tisto na obali je bilo kratko
in razmišljam, če se je sploh zgodilo.
Pohodil sem svoj ponos, da ne bi izgubil
česar mogoče sploh nimam in ne bom imel.
Brez bujno cvetočih rož na oknih,
brez svetlega sončnega žarka v duši
in tega, da želim, močno čutim,
bi luna zbledela kot žerjavica v kaminu.
Redko drevo cvete le enkrat,
njegovi plodovi zadnjikrat dozorijo,
listje se odene v škrlat, se posuši
in veje so brez upanja na pomlad.
OGLEDALO
Volnene rokavice so tipale za toploto,
dotiki še prepojeni s trenutkom misli,
obliž na grehu je še veliko večji greh,
z rdečo šminko si skrila sled poljuba.
Gibanje med plastnicami je zahtevno,
spet spopad s preveliko ekvidistanco,
moj zimzelen pa zeleni v mrzlih dnevih
in njena lepota mi je narekovala pesem.
Kdo se trudi umazati nekaj tako čistega?
Kot da ni meje s sanjami in resničnostjo
v pesmih rišem svet s kričečimi barvami
in se res trudim, da ne bi ugasnil sonca.
Oblekel bom črno obleko, barvno srajco,
si zavezal rumeno kravato z biserno iglo,
obul rumene čevlje z rdečimi vezalkami,
zrl v oči, da se bom videl v tvojih zenicah.
Nosiš masko, da ne bi opazil ranljivosti,
spet se skrivaš za zaveso ravnodušnosti,
oblečena si v rdečo oprijeto letno obleko
in bojim se, da razum ne bi preglasil srca.
