Pred nekaj manj kot dvesto leti je živel možakar s figo v žepu. Z več figami, če smo natančni. Z njimi je obdaroval otroke, kadar so tekali in klicali za njim. Doktor, kakor so mu pravili, je pisal odlične pesmi, premišljal o ljudeh, domovini in jeziku. Najbrž se je zavedal, da so otroci prihodnost ljube mu dežele, in morda je ravno zato razvil čudaško navado: nositi fige v žepu. Čudno, a obenem smiselno in daljnovidno.
Dandanes ima vse več možakarjev v žepih fige. Z njimi obdarujejo vsakogar, ki jim hoče prisluhniti in še raje verjeti. Vse manj je takih, ki tekajo za njimi. Več je tistih, ki za njimi vpijejo psovke. In še figo jim je mar za njihove suhe fige. Da, celo jezijo se nanje. Kajti današnji doktorji ne premišljujejo o soljudeh in svoji domovini, temveč o sebi in svoji koristi. O tem, da bi jih kdo ne prijel za jezik. In o jeziku, ki bi jim kdaj utegnil prav priti. Oni pač vidijo kakšna je prihodnost te dežele in prav nič ni čudno, da imajo fige v žepih. Smiselno nekako tudi ni, zagotovo pa je kratkovidno.
Pravijo, da ga je stari doktor rad cukal in dobre volje nazdravljal narodom, vsevprek. Današnji doktorji sicer živijo bolj zdravo, nazdravljajo pa vendarle bolj slabo.
PREDJAMCI
po resnični zgodbi
Tedaj stari ljudje niso več veljali za modre kot nekdaj. Nihče ni vedel kam bi jih del, razen z oči. Nakar se butalskim brihtnežem porodi imenitna ideja in zgradijo narobe svet. V njem je bilo starih ljudi več in onih drugih manj. Domišljavi so mu pravili Dom starejših občanov, domiselni pa Predjamski grad. Resnično, stal je ravno nasproti britofa.
Franek in Ivek sta imela sobo z razgledom, ki ga nista potrebovala. Bila sta še pri močeh in zato skoraj ves dan na nogah. Soba je imela mizico, dve omari, nočni omarici, dve postelji in skromno kopalnico.
Ena od postelj je imela popoldansko razmerje z Ivekom. Nekoč ju je zalotila strašna žeja, ki je planila po ubogem Iveku in ga podila po sobi. Vmes je posegla omara, ki se je postavila za Iveka in ga potolažila s steklenico piva. Ivek se je zaobljubil, da ji bo dobroto pošteno povrnil.
Franek je iz mesta pripeljal mlado žejo, na las podobno Ivekovi, le da je bila ta njegova in jo je imel zato rajši. Ponosno jo je pestoval in jo kazal Iveku, ki se je smeje radostil z njim. Franek se je naslonil na svojo omaro, da bi mu žejo podojila, ta pa ga je ošabno zavrnila. V slepi jezi je pograbil prvo, kar mu je prišlo pod roko. Bili so Ivekovi zobje, ki so ravno dopustovali v toplicah na nočni omarici. Zobje so bili mladi, stari komaj mesec dni in se niso dali motiti. Močno so ugriznili Franeka, ki je zatulil in jih pri priči izpustil iz rok. Tole je neverjetno, ampak resnično. Izpustil jih je v straniščno školjko in jih jezno poplaknil s svežo vodo iz kotlička.
Ivek je že tako slabše slišal, zdaj pa je izgubil še posluh za prijatelja. Razburjen se je s pestmi spravil nad zrak v sobi. Pri tem je vpil nekaj nerazumljivega, kar pa je bilo glede na oddaljenost njegovih zob od ust, še kar razumljivo. Prepih je končno ohladil Franekovo jezo.
Ivek je bil intelektualec, zato se je miril ob partiji šaha. Franek ni znal igrati šaha, ne črkovati besedo intelektualec. Dobro pa je poznal vrednost časa v Predjamskem gradu, zato ga ni kar tako v nič metal. Raje ga je zlagal na kupček, včasih tudi v dolžino, da je naredil prav čeden dolgčas.
Ivek si je čas sproti krajšal, da mu ne bi bil predolg. Toda kakor hitro ga je spredaj rezal, tako mu je zadaj globoko padal in ga potegnil v premišljevanje. Franek je čutil strahospoštovanje do intelektualnih globin in Ivekovega zanimanja zanje. Toda strah je vedno premagal in prijatelja požrtvovalno rešil. A si spet noter padu, ga je zaskrbljeno spraševal, ko ga je vlekel na plano.
Nekoč je Ivek iz globokega premišljevanja prinesel zlato zrno resnice. Zrno je neprestano ponavljalo: kakor prišlo, tako odšlo. Ker mu je šlo na živce, ga je podaril Franeku. Franek je pozorno poslušal ter tu in tam vljudno pokimal. Iveku se je zdelo, da Franek pravzaprav ničesar ne razume in mu je postalo prijatelja žal. Resnica je pretežka zanj, si je očital in mu odvzel breme. Pobožal je zlato na dlani in vzneseno dahnil: Čudovito si! Pri meni ostaneš!
In je zrno resnice ljubeče postavil na nočno omarico, kot epitaf za svoje preminule zobe.
TRNULJČICA IN 7 KONCEV
ali kako zaključiti neko resnično zgodbo
Prvi prizor ali začetek konca
Potem ko je Trnuljčica – pravo ime bomo spoštjivo zamolčali – spala kakšnih sto let, je nekega lepega dne mimo prijahal princ na belem konju. Princ vrže oko na lepotico, zategne uzdo in razjaha. Od dolge ježe ga je malo v hlačah tiščalo, pa si jih je razrahljal. Kar začuti, da ga še vedno tišči. Lepo vzgojen odide v bližnje grmovje. Medtem konj popase malo trave in si radovedno ogleda speče dekle. Nič mu ni jasno. Skloni se bliže, jo ovoha in kmalu zatem še pogumno oblizne. Trnuljčici se srce otopí in slabotno zavzdihne. Konj jo postrani pogleda in še malo manj mu je jasno. Saj, zato pa je konj. Trnuljčica odpre lepe oči in – zagleda konja.
Drugi prizor prvič
Trnuljčica in konj si nekaj milisekund napeto zreta v oči. Trnuljčica bliskovito preračuna težak račun in hip zatem izpusti predirljiv krik. Princu, ki medtem še vedno otresa v grmovju, se curek ustavi, oblije pa ga mrzel pot. Trnuljčica, ki je sto let čakala princa, je ob pogledu na konja vsa prepadena, zato plane pokonci. Pri tem se malce popraska ob trnastem ležišču. To je kaplja čez rob. Sto let zaprta usta se odpró in ven se vsuje plaz očitajočih besed. Konj se namrdne, trpko prhne, obzirno prdne in se urno umakne. Pameten konj. Neumni princ, ki se je obiral v grmovju, misleč, da Trnuljčici minuta ali dve povrh stotih let pač ne pomenita bistvene razlike, je pridirjal iz grmovja nerodno opletajoč s sabljico. Plaza, kajpada, ni mogel zaustaviti in je precej klavrno končal pod njim. Rešil ga je zvesti konjiček. Zdaj, ko se je umaknil in s konjsko pametjo temeljito premislil, mu je bilo namreč precej bolj jasno, kaj se tu godi. Privihal je plemenite žnabeljce in Trnuljčici ponosno – bil je vendar čistokrvni lipicanec – zarezgetal: draga moja, podarjenemu konju se pač ne gleda v zobe. Zavihtel je zmahanega princa, na svoj hrbet, in odkopitljala sta novim dogodivščinam naproti. Zakaj svet je okrogel in čaka pogumne. Trnuljčica, ki je togotno stiskala pesti, je izpustila še zadnji besen, slabo artikuliran glas. Potem je s poslednjo mislijo – hočem princa, ne konja – omedlela in se zvrnila nazaj na trnasto postelj.
Drugi prizor drugič
Trnuljčica in konj se spogledata. Nekaj napetih milisekund se vleče kot huda ura. Princesa bliskovito preračuna težak račun in hip zatem plane v bučen krohot. Konj jo debelo pogleda. Zdaj je on na vrsti, da s svojo konjsko pametjo poračuna ostanek. Prej kot bi si mislili mu uspe in tudi on se krohotajoče zvrne na hrbet. Ko princ zasliši te srhljive zvoke, na hitro otrese in med preklinjanjem hlačnih gumbov steče na kraj zločina. Ob krvavem prizoru mu zaledeni kri. Poleg razbite steklene krste se zvira okrvavljena Trnuljčica in zdi se, kot da je nora. Ob njej se valja njegov zvesti belec in gobec se mu peni od smešnega rezgetanja. Princ se hitro zbere in še hitreje vživi v vlogo inšpektorja. S pronicljivo pametjo temeljito premislil, potegne črto in pripiše rezultat. Nemudoma zaviha poškrobljene rokavce in se brž loti reševanja zadeve. Najprej priveže svojega konjiča, potem pa trdno prime Trnuljčico in jo temeljito strese. Trnuljčica dolgo lovi sapo, smeh ji uhaja iz kotičkov ust, pa se vendarle uspe za silo zbrati. Tedaj si dé ogledati možaka, ki jo je tako krepko zgrabil. Premeri ga od nog do glave in še od glave do nog. Ko opazi kako je princ oškropljen tam spodaj, pa spet brez zadržka plane v krohot. Konj, ne bodi ga len, plane za njo. Princ telebne iz svoje vloge in se prične izgovarjati na svoje plemenito poreklo. Ker mu to nič ne pomaga, se užaljeno pobere stran in si misli: klinc pa taka princeska.
Drugi prizor tretjič
Trnuljčica in konj si nekaj milisekund vlažno zreta v oči. Konj odmakne nekaj trnja in pomaga Trnuljčici, ki je po sto letih spanja malce trda v sklepih, na noge. Ona ga hvaležno objame, on se ji nasmehne skozi konjsko zobovje in jo bodreče potreplja s kopiti. Medtem princ v grmovju otrese, se skrbno uredi, kot je tega vajen v domači toaleti, in teatralno stopi na prizorišče. Trnuljčici ob tem vztrepeta oko, zapoje srce, kolena se ji zmehčajo, roke zaprhutajo, lasje počešejo in ustnice sočno pošvedrajo, kot bi ga želela takoj in nepreklicno poljubiti. Princ zakorači proti princesi, opletajočo sabljico si na stran popravi, pa z desnico objame lepotico čez pas in jo rahlo nagne. Z levico seže v svoj suknjič, na dan privleče ustno vodico, pa jo brž v razprta usteca obilo vlije. Izplakni, izpljuni, veli odločno, da se Trnuljčica niti za hip ne obira. Nato jo naroči za naslednji pregled in jo pošlje k ostalim specialistom. Pač, v igri je nemajhno kraljestvo in o izbiri se je treba vnaprej dodobra prepričati.
Konec dober, vse dobro, prvič
Potem ko se ljubezenski trikotnik med Trnuljčico, konjem in princem po gordijsko zaplete, se vmeša politika. Zbere se en vaški svet, dva dvorna konzilija, trije kabineti, štiri konference, pet mednarodnih simpozijev, na šestih koncih sveta se celo zaneti vojna, sedem dni razpravljajo in na osmi seji končno sklenejo, da se bo poslej posebna devetčlanska komisija poglobila v to izjemno zahtevno vprašanje.
In kaj imajo pri tem Trnuljčica, konj in princ? Pravzaprav skoraj nič. Zato le poznavalsko zamahnejo z ročicami, rokami in kopiti ter gredo vsi skupaj na pošteno kosilo. Kajti lakota je mati prepira.
Konec dober, vse dobro, drugič
Ljubezenski trikotnik med Trnuljčico, konjem in princem se zaplete do nerazpoznavnosti. Človeška in konjska narava se razgrneta v vsem obsegu, od zavistne pritlehnosti do trpečega žrtvovanja. Vmes pa je neverjetno veliko prostora za brezštevilne reklame gospodinjskih izdelkov oziroma sponzorje epskega spektakla. Nanizanka doseže svoj najvišji vrh okoli 2864. metra. Na vrhu je mrzlo in prostora je malo, zato se v eni sami epizodi klobčič skrajno nepričakovano razplete. Vrh preleti helikopter Gorske reševalne službe in onemoglo trojico spusti v dramsko dolino. Bogatejši za izjemno izkušnjo preživetja v surovih razmerah, se glavni junaki globoko povežejo v ljubečem prijateljstvu. Ljubezen jim odkrije novo, manj bolečo dimenzijo. Prah, ki ga je dvignil helikopter, pa se kar ne poleže. Zdaj je na vrsti producent, da premisli kaj mu je storiti. Iz žepa potegne računalo, po dolgem in počez računa milijonske zneske in se nazadnje odloči za franšizno trženje nanizanke po vsem svetu.
Konec koncev …
Trnuljčica je pravljica za majhne otroke in naj takšna tudi ostane. Nekompetentnim odraslim in samooklicanim strokovnjakom nikakor ne dovolimo, da jo svojevoljno interpretirajo in spreminjajo. Od pisatelja zahtevamo, da takoj preneha pisati neumnosti in izstopi iz Društva slovenskih pisateljev. Starši se bomo borili, da ostanejo naši otroci nepokvarjeni. Če ne bo šlo zlepa, bo pa zgrda, so za medije sporočili iz Sindikata užaljenih.
SEJEM BEŽNIH PODOB
Ulice so bile od jutra zaprte, zrak nasičen od pričakovanja. Ljudje so zastajali v gostem prometu teles. Moški srednjih let je izplaval iz množice na stopnišče hiše, v kateri sta bili knjižnica in galerija. Na ozkem pomolu nad ulico, je dvignjen nad povprečje skušal opazovati spremenljivi tok dogodkov pod seboj. V trebuhu je čutil silo reke, ki je na kratko zamajala njegov lažni občutek varnosti. Naslonil se je na težka bela vrata za hrbtom in glasno izdihnil. Slišati je bilo kot kratek stok. Kljub skromnemu prostoru in moškemu, ki je stal poleg njega, je bilo udobje večje kot je pričakoval. Prekrižal je roki na prsih in premeril dogajanje.
Sosed se je prestopil in naslonil na vrata z drugo ramo. Vdihnil je, da bi ga ogovoril in hkrati pomislil, da je zamudil trenutek. Negotovo je obvisel na previsu misli. Prosta podaja o vremenu ne bi bila spontana, prej zlagana. Spregledal bi ga in potem bi se počutil butasto. Raje je molčal in se še sam prestopil. Nelagodje je ostalo, za molk je bilo že prepozno. Ozrl se je mimo soseda nekam na sejmišče, vendar ga je obdržal v širokem kotu svojega pogleda. Prepoznal je nekaj nedoločljivo skupnega. Sosed se je zdrznil. Bliskovito je umaknil pogled. Kdo, kdaj, je pretresen brskal po spominu ... Sosed se je naredil, da zavzeto išče nekoga na ulici. Videti je bilo, da ga dolgčas žuli, kot letve vrat za hrbtom. Znenada se je od odlepil z vrat in se potopil v množico. Morda je vendarle našel, kogar je iskal, je pomislil. Najbrž ne. Malo verjetno.
Prej hladno jutro se je dvigalo proti poldnevu. Množica je pred stopnišče naplavila poslovneža, ki je izstopal z visoko postavo in načinom, kako je nosil poslovni suknjič prek roke. Nekje v trebuhu se je pod pepelom pogašenih želja prebudila žerjavica in osvetlila zatajen spomin … Takšna obleka je prefina zame, je zavrnil zgovorno prodajalko in zaslišal, kako so besede zaropotale v ušesu. Bila je seksi in takoj mu je bilo žal besed. Popravil si je moško držo in v naletu dobre volje stopil v oblačilnico pomerit zanimiv tridelni komplet, ki mu ga je pokazala. Obleko si je nadel kar čez kratko majico. Neznan občutek razkošja ga je prijetno presenetil. Misel, da bi se pojavil pred prijatelji ali sodelavci v obleki, ga je celo zabavala. Stopil je pred prodajalko in se pogledal v njenih očeh. Postalo mu je vroče, a ga je hlad svilene podloge toliko bolj mrazil. Potratnost občutij se je zdela prevelika. Morda drugič, ji je odvrnil, hvala, in se v kabini preoblekel v uležane kavbojke.
Namrščen je zlezel v hladno reko sejmarjev. Moral je pretegniti noge. Že lani sem si rekel, da ne pridem več na ta vražji sejem, se je opomnil, ko je med rebri začutil tuj komolec. Dvignil se je na prste, da bi poiskal prehod med telesi. Nedaleč pred seboj je zagledal znan obraz in ga takoj spet izgubil. Povsem razločen občutek, da ga je že videl, se je sunkovito zaril vanj in ga žgal kot nož v vranici. Morda kdaj mimogrede, poslovno, je ugibal. Toda spomin se ni hotel primakniti bliže. Čudno znani so neznanci, ki jih bežno srečaš, ne da bi z njimi zares spregovoril ali se jih dotaknil v pozdrav. Občutek obstane na pol poti in zavaja spomin. Dobro, vsak gleda svoj posel, si je mislil, in se nehote spet ozrl za obrazom v množici. Zdaj je bil bliže. Samodejno mu je pokimal. Ni ga spoznal. Sram mu je planil v lica in osušil jezik, da se je potuhnil vase.
Okoli improvizirane pivnice je bilo vse natrpano. Nihče ni želel zapustiti s težavo osvojene mize. Vsega je bil sit, želel je sprati zoprn okus dneva. Za njim se je nekdo poslovil in vstal od družbe za mizo. Ne sodi k njim, je opazil, in brez pomisleka prisedel. Najbližji mu je pokimal, pogovor pa je tekel dalje v krogu. Ni se vključil. Poiskal je natakarja in ta je vprašujoče dvignil brado in obrvi. Pokazal je na pivo. Natakar je prikimal.
Pivo za vas. Štiristo tolarjev prosim. Natakar je postal s pladnjem ob mizi in medtem, ko je čakal, da odšteje denar, preveril ali želijo ostali gostje še kaj naročiti. Zdramljeni iz globokega pogovora, so pogledali kozarce, odkimali, na hitro odpili ostanek z dna, in se počasi odpravili na nov obhod sejmišča.
Komaj so se dvignili, že je pristopil nekdo drug, prepognil suknjič, ga odložil poleg sebe in ležerno sedel. Prihitel je natakar in med naročanjem pobrisal mizo. Z zanimanjem, ki se je zdelo pretirano, je prišlek povprašal po vinski izbiri. Natakar je oživel in hvaležno sprejel oliko, ki ni bila ravno del sejemske ponudbe. S ponosom je gostu priporočil vino iz lastne kleti in ga na široko hvalil. Pošteno sta mu šla na živce. Kot da se ne vem kako dobro poznata, je sitno pomislil izpod čela. Pogladil si je poten vrat in odpil dolg požirek.
Si naročil? Urejena lepotica je stopila pod senčnik in ženstveno prisedla k svojemu moškemu. Njega niti pogledala ni. Čeprav ga je na čuden način to pomirjalo, je nelagodje narastlo. Nemir se je mešal s prijetnim ženskim žuborenjem. Njen vonj mu je pljusnil v obraz kot klofuta. Živčno je prižgal cigaret. Oziral se je k njej, vedoč, da ne bi prenesel naključnega pogleda. Še manj njegovega. Iz kokona uspavanih občutkov se je prebujal nekdo drug. Zasledoval ga je. Bil je povsod, pred knjižnico, na ulici, takrat na razprodaji in zdaj tu. Prekleti pesjan!
Par je spretno plesal tango besed, pogledov in dotikov. Ženska se je zasmejala domiselni opazki ljubimca in ga sočno poljubila. Svoj svet sta zamejila s srečo, ne meneč se za zavistne poglede okolice. Sunkovito je potegnil dim vase, da ga je popadel kašelj. Besno je frcnil cigarete v tla, da je odskočil šop isker. V grlu ga je žgalo. Nehote ga je pogladil z roko. Z drugo je pograbil vrček in zlil pivo na ogenj. Čutil je, kako je nekdo v drobovju zasikal. Sunkovito se je odrinil od mize in se opotekel nazaj v potno reko naključnih dotikov.
NIKOLI KONČANA ZGODBA
Zavzeto je drsel ob dolgi koloni črk, enako navdušen kot takrat, ko je kot otrok opazoval kolono mravelj pod hrastom za hišo. Vsakokrat, ko jih je skušal prehiteti, so črke oživele v drobna migetava bitja. Zgodba ga je pritegovala in si ga jemala, in tudi on je barbarsko hlastal k njenemu koncu.
Pod odejo je bilo toplo. Lise sonca so se potihoma odkradle z zidu ven, v nastajajoči večer. Medlo je zaznal, kako se je maček zleknil k nogam in zaupljivo naslonil glavo prek njegovega gležnja. Tatovi časa so ukradli vso njegovo pozornost. Zdelo se mu je, da so ukradli celo zvoke avtomobilov z ulice. Bili so daleč, kot zjutraj, ko postopoma prihajajo v polsen, le da so zdaj odhajali. Zdrznil se je in s pogledom ošinil balkonska vrata. Čisto na kratko. Toliko, da je potolažil in uravnovesil zaznavo.
Potem je preskočil v naslednjo vrstico. Zaslišal je gomazenje molekul zraka in nenaden tlesk, ko se je odvihala zavest. Drobna lučka nad zglavjem je rumeno mehčala kote sobe. Prek zgodbe so se plastile resničnosti, ki so se napisani popolnoma prilegale. Kot voda, ki v kopeli oblije telo, da postanejo kolena otoki. Morje črk je megličasto zvalovilo in hladen veter ga je odložil na otok zavesti. Potem je vse obstalo. Opazoval je lebdeče trenutke. Vse smeri so bile zarisane v tenki črti obzorja. Potem je od obzorja sem zaslišal zvok. Električni drget je stekel skozi telo in spomnil se je ponavljajočega se občutka prehajanj, neskončne odisejade. Glava je, kot vedno, ostala zmedeno tiho. Besedo je imelo telo, večkrat pozabljeno kot ne, in v grlu je začutil suh papirnat okus. Zaželel si je, da bi nekaj pretrgalo slabost, prekinilo napetost in olajšalo hladen občutek jasnosti. Karkoli, čim prej.
Zrak je prerezalo ostro glasno brenčanje. Ko je prestopil v knjigo, je odsekano prenehalo. Hlastno je poiskal izgubljeni stavek in se zagnal v branje. Ni se mogel zbrati, ne povsem predati zgodbi. Minila je minuta sumljive tišine. Nato je zaslišal majhen posmehljiv zvok. Žuželka je priletela v vidno polje, omagala in plosko padla na konec zadnjega stavka. Nejeverno si je ogledoval črno piko, ki je kričala z belega platna. Nehote jo je primerjal s piko na koncu stavka, pogledoval zdaj v knjigo, zdaj k žuželki. Zdelo se mu je bedasto in negotovo se je zahehetal. Nič. Naključje se je trdno usidralo v zavest. Čutil je, da ga nekaj opazuje in samo čaka njegove odločitve, ki bi zadovoljno pognala mlinsko kolo časa.
S prstom je pometel žužka s postelje, obrnil stran v knjigi in se z očmi uporno postavil pred kolono črk. Zatipal je po odejo in jo potegnil nase. Srh se je polegel. In potem se je zgodba nadaljevala, ne da bi se kdaj zares končala.
ZA RAZDALJO KRIL
… delala je v fabriki, ki je bila takrat še velika. Ljudje so bili majhni, morda so se zato držali skupaj. Nekaj delavk je tičalo za kupom palet, nekaj za vrati skladišča, pač tam, kjer so lahko približno v miru pokadile cigaret. Ona je bila raje sama. Druge je niso je preveč marale, ko se je držala tako sama zase. Na tihem so govorile, da je čudna, a tega niso preverjale. Njej je bilo tako prav. Izogibala se je zguljenih pogovorov in preklinjanja vsakdanje sivine. Med odmori je splezala na streho in se naslonila na eno velikih črk, ki so označevale ime tovarne. Noge je stegnila predse, čez rob strehe, prižgala cigaret in v dimu razbirala svoje sanje. Govorila bi o sanjah, to že, ampak ... Tovarniški dimnik z občasno molčečo govorico dima ji je bil bliže, kot pogovor z zgaranimi delavkami.
S strehe se je videlo daleč prek žičnate ograje, bila je jesen, obarvana s hrepenenjem. Šumenje listja, padajočega z bližnjih topolov, je preglasilo zvoke strojev. Jutranji hlad je že zdavnaj izpuhtel v navalih sonca in zrak nad streho je vročičen trepetal. Dimnik je molčal, njej pa se tudi ni ljubilo kaditi. Sezula je težke čevlje in zamižala proti soncu. V zgodnje popoldanski omotici, se ji je korak za korakom v polsen kradel droban ščebet. Dva, nato še dva in še enega bliže. Zazdelo se ji je, da jo kot svilnato pero žgečka v ušesih. V žlebu so se gnetle številne lastovke, komaj za razdaljo kril vstran od njenih bosih nog. Ko bi le ... Upanje je pretopila v predanost in čakala, kdaj se je katera od ptic narahlo dotakne. Sanjala je lepoto, ki sladko zaboli, ko se je je dotaknilo ostro rezilo fabriške sirene. Lastovke so se kot ena dvignile proti jugu. Srce ji je podivjalo v navalih krvi. Brez pomišljanja je planila pokonci in poletela za njimi …
