Izzval si me.
Prišel si od dobrega.
Blizu vsega do-živetega
hodi živo življenje.
Je najbrž tudi znotraj.
Je najbrž tudi antiteza.
(Ko se odjedam,
ko grizem
sipko prst samorogove reke,
ko žvečim
njeno surovo meso,
ko se jemljem
v njeni falični krivulji.)
Iz telesa, vame.
Iz nesramnega nihanja
blagodejne penine.
Iz mene, noter.
2
Na onem kraju,
tam čez,
se je reka trgala,
si je prilaščala rdečo zemljo.
Zadišalo je po jagodah,
kakor bi prišli vsi njeni otroci,
in tja dol,
v dolino,
sem odhajal tudi malo njen:
črni metulj, dvospolni angel,
njena umita voda, njen glineni plašč.
Popolna (nesmiselna) negacija.
3
Peklí me, ko se zalezejo vame.
Ki nimajo imena,
nimajo spola,
nimajo obrazov.
Padajo vame
kakor delta svetlobne reke,
kakor izliv laserskega semena.
Ki se bojim
visokega sonca in ostrih robov,
se bojim tesnobnih lagun
in praznih dvorišč.
Ko se bo vzela velika voda,
ko se bo zlila,
tja čez:
onkraj človeških mostišč,
onkraj sestradanih mrtvíc,
onkraj ob-živega.
4
Iz-jeziti misel ... iz-jezi(ka)ti jezik.
Da, predlog je odličen,
najbrž liter brez dna,
ali: brez-dno pomena.
(Ali:
pristrižena kon-sekvenca uplenjene črke,
njenih tajnih kotišč in prikrite nežnosti.)
Hej, dojetje!
V krhkem loncu nedoločljivosti,
v luskinasti peni maligne celice,
v krvi blodnega in sprevrženega:
je kodirano seme,
je mrzla grotesknost plenilcev:
ko zarežejo v kristalno vezje,
ko razpadajo v daljnovodne žice,
v preklope megavoltnih strun.
V megaron ... misterija.
5
Vabiš me
v lovišča gepardovih žrtev.
Izmišljaš si
brzice za mlade postrvi.
Rušiš
magnetizme sveta,
da bi me našel:
v zavetnem mahu,
od domja do beneških fontan,
od zelenih pošasti
do pepermintove torte.
S posevki, posejanimi
v izpraznjene ritme mrtvih kolib,
mrtvih mušic, mrtvih zulujev.
Berem, berem.
Daleč, tu –
so ubijalski previsi j-e-z-i-k-a.
Ležijo v prilesju kultnih besed,
v iz-reki pod jezom,
v mehki svetlobi osojnih košenic.
6
Ne bi te znal požeti.
Z brega zahodne reke
bi sanjal,
kako se črni jenkiji
utapljajo v mesečini.
S slepimi birmanci
bi jahal čez naftna polja.
Beračil bi
pod rešetkastimi svodi
in med lepljivimi,
muljastimi premolki.
Toda človek je odšel zares.
Po svojo bedno črko,
po preigrano karto,
po svojo lajno.
Iskal je bradavico,
da bi jo pil,
bi jo grizel,
bi jo sesljal ...
Zaplezal se je
v živo sled rimske volkulje.
Izdolbel se je v žareči pas
samorogove karme.
V počasni črni vrisk,
v Vorančevo tkivo,
v slonovo rdečo kost.
7
Sam, od domja sam.
Se je spomnil
modrookega nasmeha
in temnih obrob,
v grozi tiste ure se je spomnil
voščene kože
in lesenega boga v zakristiji,
se je spomnil očeta,
kako stoji pred strelskim vodom,
kako pada v krvavo tarčo,
kako se peni lepljiva plazma,
se je spomnil,
kako v sladkem vabilu
voha ožgano meso,
kako beži čez hribe,
kako plava čez veliko reko,
kako se utaplja v mrtvo morje.
Nikamor, nikamor ...
V brezbrežnih sanjah
je postal ujetnik odhajanja,
ujetnik svoje žalosti.
Ni mogel več zaspati,
ni mogel več umreti,
ni več odpiral maminih pisem,
š e tesneje se je sključil,
sam, sam od domja, sam.
8
V St. Claru je iskal
slovensko srce, vsaj pol srca,
morda kapljo krvi, vsaj pol besede:
(nosil jo je)
v tesnem objemu megavoltnih žic,
v neulovljivem upanju,
kakor nabreklo rano,
kakor otisk bremena:
(v majhnem osebnem kozmosu)
se plazijo lovke nepredvidljivega,
se dotikajo malignih celic
blodnjavega človeka:
kako lebdi v temni samoti sam,
kako svetlí v pekočih zvarkih jezika,
kako osvobaja misel, preden odide:
preden odidemo tudi mi,
preden odidemo –
čez njihov molčeči zdrs ...
9
Jih pijem
iz župe svojih črev.
Jih grizem
v grižljaje črvojedih črvov.
Jih sesljam
iz trebušastih katetrov.
Jih dolbem
v stegna krivonogih modroglavcev.
Ali pa niti nikomur,
niti samemu sebi,
niti nikomur sebi.
V večernem brbotanju sem videl
uplenjeno oko,
sem videl izvotljeno jedro visoke gore:
kako se bližajo valovi,
kako požirajo gnezda v visokih krošnjah,
kako se umika koralna sled,
kako bežijo kačji pastirji ...
10
Pesem razpade
vate,
ko ji odvzameš
dišeče milo in lepotni nadev,
ko sprejmeš
njen kisli zadah in povešene prsi,
ko okusiš njeno izlizano pito ...
Z odrto popkovino
te spremlja
v zamočvirjena prostranstva
novih kotišč,
v brezkončno igro
pandemičnih raz-sežnosti,
v Pegazove kopeli zla.
11
Hja, teh reči je kar nekaj.
Vendar, ne obremenjuj se!
Oči spremenijo barvo.
Vanje se zalezejo opilki
»ljubezni (do) bližnjega«
in človek se spremeni
v katastrsko (ali cerkveno) občino.
Slovenec se spremeni v pesnika,
pesnik v urednika,
urednik v politika
(nene, to je bil že prej!),
politik se spremeni v žandarja,
žandar v Slovenca ...
Zato: če hočeš videti, ne glej, ne opazuj.
Če bi rad slišal, zamaši ušesa.
Če bi rad prišel, ne hodi tja.
12
Umetnik je – zapletenost.
Ta zapletenost je raznovrstna,
je večplastna, iz-jedrna,
valujoča, v-plazmljena,
brazgotinasta, luknjičava ...
Potrebuje vibrator,
potenciometer
ali vsaj vložišče ...
Nekje na obrobju
biološke izpolnitve
se pojavi (duševna) motnja
(kot stranski produkt
uresničenega smotra.)
Je sprevrženi
in obredno ožigosani
(v družbeno telo vtisnjeni)
»dokaz« blodnjavega in ranljivega,
vendar učljivega človeka,
ki mu nasproti stoji
radikalno postavljen »normalni človek«,
opremljen z ustreznimi atributi vesoljne pameti.
14
»Učitelj« je nesporna avtoriteta
v vseh pogledih,
tudi tedaj, ko »uči« zgolj iz sebe.
Je namreč vse tisto,
kar ni (duševna) motnja,
in je (družbeno) habilitiran že samo kot tak.
Zagledan je v ustrežljivo kolesje
ukanjene/ukinjene narave,
obvladanih konstrukcij in fakinske logike.
Izumlja »inkubatorje za spreminjaje osebnosti«,
izboljšuje in potrjuje projekte
za »skladišča nezaželenih oseb«
in vpeljuje referat za njihovo duhovno oskrbo.
Zagledan je in zgleden.
Vdan je in hvaležen.
Dobro se počuti samo
v totalnem redu organizacije,
v vzpostavljenem in posvečenem
vesoljnem redu,
določenim iz vekomaj za vekomaj.
Iz reda – do roda. Iz roda – do reda ...
15
Imenujem se
odprto jedro spomina,
ali – umetnost sprijenosti.
Poker.
Lepljivi zadah konteksta.
Umetnost kibernetskega ugodja.
Lačni serum življenja.
Odtočni kanal
hiperkinetičnih igralcev.
Mravljišče
nekakšnega za-poznelega od-vedka.
Pogrezam se
v svoj lastni produkt,
v umetnost presejanega nasmeha.
Slezim v odprti pigment,
v mokri zdrs konformnega,
androginega testa.
Sesedam se
v »vampirsko požrtijo človeške energije« ...
16
Vidiš, da ni-sem (povsem)
resigniran.
Le režem ubito žival,
pijem župo iz njenih črev,
govorim njeno mrtvo besedo.
(Ko se vsesam vanjo,
ker jo branim.
Ko sestopim v sluzasti mrak,
ker jo čakam.)
Ko pišem, sem cel, vendar mrtev.
17
Ugrizni, prežveči, izpljuni.
Smrt se sonči
v brezsramnem ožigu
in skozi nasmeh naslednjega srečanja
obvladuje »našo kratko večnost«.
Spodaj pa se zbujajo varilci tišine.
Spodaj šumijo ruske stepe.
Spodaj rastejo goreči tulipani.
Za Šimna in Andreja Goljo,
za oba Muniha,
za oba Laharnarja,
za Lovrenca Kragulja ...,
za Gubca, za Gregoriča ...,
za moje prijatelje,
za Severja in Severino iz Hudega loga,
za rdeče oči njunih otrok,
za grobove njunih ponirkov ...
18
Stigma se ne uresničuje
iz kakršnekoli motnje.
Stigma je najprej
motnja kot eksces organizacije.
In motnja v kontekstu uresničevanja
namena, cilja, smotra
ni le nezaželena,
marveč preprosto ni dovoljena.
Duševne raz-sežnosti
tako sprovociranih procesov
prebadajo nebo
in se izza koprenastih oblačkov
prevajajo
v meseno poželenje.
19
Ko me v-zame reka
čez mrtvo vas.
Ko me pelje kričeča voda
onkraj sipkih melišč.
Nikamor vate, nikamor znotraj.
Razprší me,
zedini me v delce,
prekrije me lunina tema,
posrebrí me noč sibirskih palm ...
Slišim: me odnašajo ledeniki,
me trgajo slinasti rablji,
me tlačijo padajoča drevesa,
me drobijo kamni svedraste reke.
Sliši, kako odhajam.
Slišim, kako vrešči.
Njegov Čas,
njegov Pomen,
njegova Doba.
Tukaj je.
Naš Gospod,
začinjen v kreativni pendrek.
20
V ogledalu zdravja in lepote
se skrivajo prikazni,
potisnjene v podzavest,
v človekov drugi jaz,
morda v njegov proti jaz.
Obremenjeni smo,
zaznamovani, zavrženi.
Grdi in minljivi.
Iz konjskih čeljusti in nesimetričnih udov,
iz pokvečenih teles in blodnih oči,
iz drhtenja zlorabljenih src
in neubogljivega izrazja ...
V urejena razmerja
se je ugnezdil strah
in zasijale so bodeče svetilke zla,
v lepa, skladno raščena telesa
je zarezala pločevinasta sled,
iznakazile so jih drobtinice
svinčenega zrnja.
Negotova prihodnost
in sovražni čas sta odprla usta
srpasti črki s piko,
ki nemo stoji in čaka naslednjo besedo,
morda veliko črko
v brezkončnem pričakovanju neizpolnjene obljube.
21
Iskanje smisla
se prepleta
s pridihom izgubljenosti.
Ovijalke vklepajo
resničnost
v platnice navideznih stanj,
vsesajo se
na »zdravo« družbeno deblo
in posežejo
v režnje sluzastega tkiva.
Polje míšljenega
se sprevrže v obrealno,
v (ne)produktivno,
nadrealistično stigmo.
22
Čudež stvarjenja
je ustvaril antidelce.
Materija se iz razdejane energije
pretvarja v resničnost!
Strežniki ji ustrežljivo strežejo
od neba do katakomb.
Plombirani zabojniki
vse bolj določajo parametre človekove svobode!
Stigma ni brezmadežno spočetje.
Je seme, ki ga ne moremo utajiti,
ne sterilizirati.
Kastracija duševne motnje
bi civilizaciji odvzela smisel.
Ukinili bi sami sebe.
Torej?
23
Hočejo mojo osebo,
silijo me, da se podredim
apriornim merilom pripadnosti
in se osvobodim motnje,
kakršno predstavlja mišljenje,
še zlasti kritično razmerje do stvarnosti.
Zato so zaznamovani
s tako imenovano duševno motnjo
zlati prinašalci – sreče.
Sreče za vse ljudi.
In samo vprašanje časa je,
kdaj (dokončno) pademo v zanko tudi sami.
24
Varilec sem, vendar slep.
Oslepel od maničnih prebegov.
(Ko me stisne zanka,
in sem v njej svoboden.)
Preizkušam o-mej(e)nost svobode.
Vendar se ne igram,
kakor bi se poigraval:
ker ne morem oditi,
ne da bi prišel,
ne morem se učlovečiti,
ne da bi nekoč minil.
