Mesec se je dvigoval
z obstretom duha.
Leto pričakovanj in
kulturnega napredka
se je pričelo z glamurozno
belino, žarometi in petjem.
V hiši kulture so se vrstili
velikani, domači in uvoženi,
včasih povoženi v svojih izjavah.
Sosede smo lepo sprejemali
in častili kot egipčanske bogove.
Izžarevala so čustva, bes in fantazija.
Čiščenje avre in duha.
Preganjanje podobe zla z visokim
tonom in svetniškim sijem.
Čar kulture se je razraščal kot
hobotnica na travi ob svečah in
v šotoru ob pečenih dobrotah.
Tudi kup steklovine in železa
je dobilo prostor pod streho kulture.
Literarna hiša je preživela vse
inštalacije modnih krikov,
do razstav velikih in malih
črvičkov umetnosti.
Delavničarji so bili le dobrodelna publika.
Dežurstva so potekala tako in drugače.
Šepetale so trave,
oblaki so mimo drseli,
tišina in slike na steni.
Občutki nemoči so se plazili med
zakrinkanimi obrazi plesa v maskah.
Nekateri pesniki so vstali iz pozabe.
Čas vračanja in odhajanja je v naših glavah
pustil sledove umetnosti, ki posebej trka
v času, ki nas obdaja in razsvetljuje.
Tudi romantike ob tolmunu in belih
lokvanjih ni manjkalo.
Ples trebušne plesalke je brez besed
izžareval kulturne dotike svetlečih pogledov.
Borštnikovci so s sten začudeno pogledovali
s svojimi govorečimi očmi.
Izliv čustev na postelji in ob postelji.
Prava gledališka umetnost metuljčice na cvetu
pernice ob preživljanju Prešernovskih muk.
Umetniki so izžarevali eleganco, goloto in aroganco.
Ponošene in lepe obleke, krinoline in razporke,
ki so pritegovali poglede kulturnih razsežnosti
v zgodovino zapisanega mesta kulture.
V stekleni vazi
zimske pravljice stojijo
s postriženimi obrazi
v ivje odeta drevesa.
Fantazijski ples kulture
z levjo eleganco odkoraka
med kovinske prstane.
Ostaja podoba velikana med
plesom hvaležnih snežink.
