Tvrtko-Matija Šercar2 Institut informacijskih znanosti v Mariboru (IZUM)
e-mail: tvrtko.sercar@izum.si
POVZETEK
Nastajanje antropologije informacij in tehnologij ter kiborg antropologije v tem hipu poteka po stranski poti. Antropologija informacij in tehnologij naj bi bila uporaba antropološkega pristopa v informacijski znanosti in narobe: informacijska znanost naj bi bila ena izmed najpomembnejših antropoloških znanosti. Na nekaj primerih predstavim tradicionalno antropologijo, novo antropologijo informacij in tehnologij ter kiborg antropologijo. Biološka antropologija kot vrsta tradicionalne antropologije rešuje odnos med človekom in drugimi živimi bitji, predvsem živali, kiborg antropologija pa po teoriji omrežnih dejavnikov (Actor Network Theory – ANT) rešuje odnos med človekom in kibernetičnimi organizmi oziroma med človekom in tehnologijo kot človekovo stvaritev. Človek izumi tehnologijo, opredeli namene in z tehnologijo opravlja delo v skladu z opredeljenimi nameni, ki predstavljajo namembno celotnost. Z človekom je tako, da ima pri nečem vselej nek namen. Povežem znanstvene ugotovitve, do katerih prihajamo posredno skozi proces znanstvenih raziskav, s spoznavnimi izkušnjami religijskega misticizma, zapisanih v svetih spisih, ki naj bi nas preko neposrednega zrenja peljali k resnici.
KLJUČNE BESEDE:
antropologija, tradicionalna, informacij in tehnologij, kiborg; namen. tehnologija, delo; informacijska znanost; teorija omrežnih dejavnikov (ANT)
KEYWORDS:
anthropologia, traditional, information and technology, cyborg; purpose, technology, work; information science, Actor Network Theory (ANT)
IZHODIŠČE
Izhodišče bolj fokusiranega in sistemiziranega premišljanja o antropologiji informacij in tehnologij (v nadaljevanju: antropologija informacij) naj bi bile naslednje zahteve, ugotovitve in domneve:
• naloga znanosti naj bi bilw iskanje skritega, vendar ljudje lahko ugotovimo le tisto, kar je materialni izraz skritega; o namerah pa lahko le domnevamo, saj so skrite »v srcu«; v 1 Sam 16, 7 je zapisano: »7 Zares, GOSPOD ne vidi, kakor vidi človek. Človek namreč vidi, kar je pred očmi, GOSPOD pa vidi v srce.«;
• navdih za številne projekte človekovega odrešenja skozi zgodovino je v domnevi, da je človek bolj slabo kot dobro bitje; »5 GOSPOD pa je videl, da na zemlji narašča človekova hudobija in da je vse mišljenje in hotenje njegovega srca ves dan le hudobno. 6 GOSPODU je bilo žal, da je naredil človeka na zemlji, in bil je žalosten v svojem srcu.« (1Mz 6, 5-6), saj če bi človek bil stoodstotno »dobro bitje« bi sleherna ideja o odrešenju bila brezpredmetna in odveč ter ne bi bile potrebne niti božje prepovedi, sistemi vrednot, moralnega in pravnega reda za preprečevanje medsebojnega uničevanja posameznikov in skupin z izjemo socialnih revolucij in vojn med narodi in državami, ki jih ne moremo preprečiti; V Sod 21, 25 je zapisano: »25 Tiste dni ni bilo kralja v Izraelu; vsak je delal, kakor je bilo prav v njegovih očeh.«; največje licemerje ljudi je v tem, da se imamo za vernike, moralnega učenja vere pa ne spoštujemo in je zato potrebna svetna oblast; Izraelci so zahtevali od Samuela, da jim da kralja, s tem pa so zavrgli Gospoda, naj ne bo kralj nad njimi (1 Sam 8, 7); v nadaljevanju predstavi Samuel neprijetne strani kraljevske oblasti takole. »11 Rekel je: »To bodo pravice kralja, ki bo kraljeval nad vami: Jemal bo vaše sinove in si jih postavljal na svoj voz in na svoje konje, da bodo tekli pred njegovim vozom. 12 Postavljal si jih bo za tisočnike in petdesetnike; orali bodo njegovo ornico, želi bodo njegovo žetev in izdelovali njegovo bojno opravo in njegovo vozno opremo. 13 Vaše hčere pa bo jemal, da bodo mešale mazila, kuhale in pekle. 14 Vaše najboljše njive, vinograde in oljčne nasade bo jemal ter jih dajal svojim služabnikom. 15 Od vaših posevkov in od vaših vinogradov bo pobiral desetino in jo dajal svojim dvorjanom in služabnikom. 16 Vaše najboljše hlapce in vaše dekle, vaše vole in osle bo jemal, da bodo opravljali njegov posel. 17 Od vaše drobnice bo pobiral desetino, vi sami pa mu boste sužnji. 18 Tisti dan boste vpili zaradi svojega kralja, ki ste si ga izvolili, a GOSPOD vam tisti dan ne bo odgovoril. 19 Ljudstvo pa ni hotelo poslušati Samuelovega glasu.«
• izključiti absolutizirano antropocentričnost;
• upoštevati dejstvo, da človek kot biološko bitje narave sodi tudi v cesarstvo živali in da to dejstvo terja sočuten odnos do drugih živih bitij;
• vključiti tehnocentrično idejo o človeku kot tehnološkem »bitju orodja«; orel je razvil popoln vid, človek vida ne razvija, temveč mora izumiti očala, teleskop, mikroskop …, kot nadomestna orodja in sredstva amplifikacije vida do neslutenih razsežnostih, vključno z računalniško tehnologijo in tehnologijo navidezne resničnosti in prisotnosti na daljavo …; s pomočjo naprav za letenje leti, plovil pluje, potapljaških naprav in podmornic se potaplja, amfibij hodi, pluje in leti itd.;
• upoštevati spoznanje, da žival živi v okolju, človek pa v svetu, in sicer v umetnem svetu, ki ga je sam oblikoval: porodnišnici, domu, obednici, stranišču, spalni sobi, mestu, ulici, šoli, delovnem mestu, avtomobilu, vlaku, letalu, vesoljski ladji, na kolesu, športnem objektu, telovadnici, gledališču, kinu, gostilni, cerkvi, bolnišnici, negovalnem domu, zdravilišču, pokopališču, marsikje…; ob izgradnji umetnega sveta pa neobrnljivo spreminja in uničuje naravno okolje; npr. tam, kjer je večji del leta vroče in neprijetno, smo lahko ves čas v klimatiziranih prostorih; iz klimatiziranega stanovanja lahko gremo v klimatizirano garažo, klimatizirani avto, potem pa zopet v klimatizirano garažo na delovnem mestu, v klimatizirani poslovni stolp, dvigalo, pisarno, okrepčevalnico in nazaj domov, ne da bi bili en trenutek v naravnem okolju3;
• poleg dejstva, da človek živi in umira v umetnem svetu in kulturi, ki si jih je sam oblikoval, s stroji in kibernetičnimi organizmi (kiborgi) vred, treba je upoštevati, da je neredko tudi sam sestavljen iz umetnih delov; moderna zahodna znanstvena medicina omogoča pravo umetno restavracijo telesa, kot so omenjena očala, kontaktne leče, slušni aparati, umetni sklepi, roki, nogi, umetni zobje, estetski operirani obrazi, dojke, ritke, trebuhi … , in če bi vse medicinsko umetno abstrahirali, bi bili priče grozljivega prizorišča in prave slike Doriana Graya4 in vidnega telesnega izraza zavednega (Dethlefsen in Dahlke, 2011);
• upoštevati je treba, da je telo minljivo, zavedno, ki sestoji iz informacij, pa večno: eshatološki pregovor Jezusa Kristusa po Mt 24, 35, Mr 13, 31 in Lk 21,33 se glasi: »Nebo in zemlja bosta prešla, moje besede pa nikakor ne bodo prešle.« ; vsebina zavednega (psiha) in življenja (duh) so informacije, ki se manifestirajo v telesu, niso pa produkt materialnega telesa; informacija je pomen, nosilec informacij le materialni izraz informacij kot pomenov; v začetku je bila informacija – svetloba kot enotnost mavričnih barv; tema, senca je rezultat spoznanja s pomočjo polarnosti, čeprav je sestavni del enotnosti; tema polarnosti je prisotna v pripovedi o nastanku (1 Mz 1,1-11,32) od samega začetka, ki govori o polarnostih: svetloba-tema, voda-kopno, Sonce-Mesec; polarnost obstaja že v raju in je izražena z dvema drevesoma – drevesom življenja in drevesom spoznanja; Adam je izvirno androgin – celosten človek, ki živi v enotnosti zavednega; tudi Adam in Eva sta še dela celostnosti raja; šele kača obljublja, da jim bo sad z drevesa spoznanja podaril sposobnost razlikovanja dobrega in zla – sposobnost spoznanja skozi polarnost; simbol enotnosti je točka (Omega); polarna zavest ne more zadeti točke oziroma enotnosti, ne zadeti točke pa pomeni zgrešiti in je polarnost tako samo drugi izraz za greh; človek se rojeva s polarno zavestjo, ki predstavlja (krščanski) pojem podedovanega (vzhodnega) greha; kot pripadniki zahodnega kulturnega kroga imamo resne težave z nasprotnimi arhetipskimi analogijami; bojimo se čustev, nezavednega, zla, teme, smrti; zavračamo sanje in iracionalno; sanje nas peljejo v področje senc, kjer doživljamo nedoživeto in nas vrača v ravnovesje; z dnevno zavednim si prizadevamo odkriti odkod prihajajo naši strahovi; problem dnevno zavednega je v enostranskosti; rešitev ni v »ali-ali«, temveč v »tako … , kot tudi …« (Dethlefsen in Dahlke, 2011) - v ravnovesju in enotnosti; rojenje (bujenje) in smrt (sen kot majhna smrt) sta eno;
• treba je upoštevati tudi dejstvo, da socialna in kolektivna inteligentnost nista izključni človekovi mentalni sposobnosti ter da je človek del družbe in zgodovine, ki ga oblikujeta, čeprav ju oblikuje on sam.
Pred filozofska antropologija oziroma mitologija je bila antropomorfična. Šlo je za implicitno antropologijo. Prve religije, umetnost, običaji, morala, sleherna oblika kulture je vsebovala človeško podobo. Po judovski religiji se je človek zavedal svoje majhnosti in šibkosti v odnosu do velikosti in moči narave in vesolja. Vendar ima zavest, narava pa poleg svoje velikosti in moči o tej velikosti in moči »ne ve« nič. Na podlagi svojega vedenja, pa čeprav o svoji majhnosti, je človek močnejši kakor vesolje. Antropomorfizem je bila posledica človekove zavesti. Človek si je tudi bogove predstavljal kot ljudi in je tako bil sam podoben bogovom tako da lahko govorimo tudi o teomorfizmu in ne le o antropomorfizmu. Za zgodnjega primitivnega človeka je odnos do narave in vesolja (nebes), do drugih živih bitij, živali in rastlin bil bistvenega pomena. Po stari indijski kulturi predstavljajo rastline, živali in ljudje (kot bitja) eno veliko »demokratično« skupnost in je posameznik stopljen z vesoljem. Na pristnem čutu sorodstva človeka z živali temelji tudi primitivni totemizem.
Grki so izpostavljali pojem posamičnega in človeško osebo kot posameznika, ki v odnosu do sveta kot subjekt do objekta postavlja temelje znanstvenega spoznanja. Sveto pismo stare zaveze pozna kolektivistično idejo »družbene osebnosti« (personnalité corporative). Judovski-krščanski-islamski bog je človeku prepovedal jesti sadove z drevesa spoznanja. Po krščanstvu je znanje nekaj povsem nepopolnega. Človek naj bi veroval, ljubil in se nadejal! Grki pa postavijo temelje antropologije razuma. Po Platonu je razum del duše. Po Descartesu, ki je oče novoveškega racionalizma, je duša le razum. Po Pascalu je človek šibka trska narave. Linné razvršča človeka kot animal rationale, zoon logikon, kot homo sapiensa. Vendar človek ni le v naravi (vesolju). Nemški klasični idealizem z Heglom na čelu je človeka umestil tudi v zgodovino.
Dualizem razuma in narave je posebno vprašanje. Med idejami in stvarnostjo je prepad (Platon), po religijah je med bogom in svetom človek in njegova duša. Tem dualizmu ustrezata metafizika in antropologija. Od tega dualizma se tudi začenja moderna antropologija kot naturalizem in spiritualizem.
Antropologije razuma so tudi dualistične. Človek ima razum, vendar ne predstavlja izključno bitje razuma. Razum je nasprotje življenja. Razumsko stran proučuje filozofija in druge duhovne znanosti v področju humanistike. »Življenjsko« stran v človeku kot živemu bitju pa proučuje biologija in psihosomatska medicina.
Človek je primarno živo bitje in predmet biološke antropologije. V kontinuumu cesarstva organizmov, za katerega je značilen tudi kontinuum inteligentnosti, je človek samo ena izmed vrst živih bitij, šele potem, ko se povežejo ta področja pridobimo celoto človeka. Biološka antropologija močno nasprotuje vsem antropologijam razuma, pa tudi religioznim antropologijam.
Stališče do razuma je merilo za razvrščanje antropologij. Glede stališča do človeka in živali je krščanstvo poleg dualizma boga in sveta tudi dualistično. Linne je v sistemu narave (1766) postavil človeka na mesto prvega primata med sesalci in ga kot rečeno poimenoval homo sapiens. Tako je v biološko antropologijo uvedel staro antropologijo razuma. Človek ni definiran po fizičnih značilnostih, temveč po razumu. Čeprav človeškega cesarstva ni – obstaja le cesarstvo živali – vendarle človek ne sodi v živalsko cesarstvo, marveč predstavlja njegov višek. Šele je pri Darwinu premagala ideja genske enotnosti. Ideja evolucije ima dolgo zgodovino. Nekateri predsokratiki so bili evolucionisti, Ksenofon v geogoniji, Empedokle v zoogoniji, Anaksimandar v antropogoniji. Demokrit je razvil filozofijo narave, rimljanski pesnik in filozof Lukrecij pa napisal veliko poučno pesem De rerum natura, medtem ko je krščanstvo postavilo teorijo človekovega padca. Darwin je postavil teorijo evolucije (vzpona) na podlagi selekcije in kavzalno mehanskega razvoja. Po Maltusu se človeštvo bori v družbi za obstoj in svoje mesto pod Soncem. Po Darwinu se boj za preživetje vodi v živalskem cesarstvu, vendar je leta 1859 kot vsak pobožni »anglikanec« zapisal: »Svetloba bo vržena na poreklo človeka in njegovo zgodovino.« (Light will be thrown on the origin of man and its history.) Ugotovitev, da je človek nastal iz živali najdemo v delu The descendent of man iz leta 1871. Pravzaprav se je darvinizem uveljavil šele po ugotovitvi Ernsta Haeckela5, da je antropologija del zoologije! Človek je v osnovi žival. Nietzschejeva teorija o »nadčloveku« v Zaratustri je tudi pod vplivom darvinizma, kljub temu, da je pogosto govoril proti Darwinu. »Nadčlovek« je opravil pot od črva do človeka, čeprav smo po Nietzscheju mnogi še vedno »črvi«!
Medtem ko so živali nagonsko prilagojene za preživetje v normalnih situacijah neposrednega življenjskega prostora (habitat), so njihove možnosti preživetja naravnih katastrof minimalne, človek kot neprilagojeno bitje se je sposoben uspešno soočiti z naravnimi spremembami klime, hrane in pojavov novih sovražnikov v okolju. Človek je z rokami, inteligentnostjo, ustvarjalnostjo in duhom izgradil lastni umetni svet in kulturo za preživetje v naravnem okolju. Za razliko od živali je človek kot rečeno neprilagojeno bitje s sposobnostjo ustvarjalnega odgovora na spremembe znotraj njega samega kot utelešenega bitja in zunaj v naravnem okolju ter umetnem okolju kot svoji »drugi naravi«, ki jo je sam ustvaril z ustvarjalnostjo, ki naj bi bila analogna ustvarjalnosti same narave in boga(ov).
Kot rečeno je človek s stališča biološke antropologije za razliko od živali neprilagojeno bitje, ki se od živali razlikuje glede razvoja, spolnosti in razmnoževanja ter odprtosti, ki temelji na njegovi neprilagojenosti. Sleherni človek je poleg tega, da je posameznik s subjektivnimi mentalnimi sposobnostmi tudi pripadnik različnih socialnih skupin, ki oblikujejo relativno različne kulturne vzorce. Kot takšen je človek predmet kulturne antropologije, ki vključuje kulturno ustvarjalnost, nedovršenost, svobodo in samouresničevanje. Kot individualnega bitja ga oblikuje kultura in je po tem bitje kulture, družbeno bitje, bitje zgodovine, tradicije, brez katere ne more obstati. Tradicija ni »pepel«, temveč »ogenj«, ki ga prenašamo.
Fichte pravi, da je človek le med ljudmi človek.
Po Marxovi sociologiji je na tem svetu vse narobe. Filozofsko-ideološka vest je lažni izraz razrednega položaja posameznika v družbi. V klasični nacionalni ekonomiji ima človek naravne potrebe, ki jih lahko boljše ali slabše zadovoljuje. Človek ni bitje narave in se razlikuje od živali ne samo po tem, ker svoje zunanje življenjske okoliščine sam vzpostavlja, izdeluje sredstva za proizvodnjo ter proizvaja blago – je bitje orodja, tehnološko bitje, posledica tega pa je tehnološki determinizem – temveč ga okoliščine, ki jih sam sebi ustvarja morijo in uničujejo! Kajti kot posamično bitje mora delati, ne gre se le za neprijetno nujo, temveč za iluzijo samouresničevanja. Kot umetnostni predmet nastaja tako, da ga publika, ki ima čut za lepo, prepozna kot umetnino, na enak način je materialna proizvodnja odvisna predvsem od potrošnje oziroma od posebnih potreb po njej. Proizvodnja ne proizvaja samo predmet za subjekta, vendar tudi subjekta za predmet. Človekova narava je posledica njegovega spontanega dela. Tako kot se človek oblikuje kot ekonomski subjekt se na enak način oblikuje zunaj ekonomskega področja. Tako kot je začel hoditi pokončno lahko tudi uresniči lastno voljo. Po Marxu je gonilo človeškega ravnanja v tem svetu volja do posestva6, medtem ko je po Nietzscheju gonilo volja do moči, po Freudu libido, po Adlerju rekompenzacija, po Franklu volja do smisla7 . Po Jezusu Kristusu naj bi z našim ravnanjem upravljala ljubezen in sočutje. »Maščevanje« je Gospodovo, človeka lahko le ubije! 8 Navedene teorije so redukcionistične, saj so lahko vsa našteta gonila upravljajo naše ravnanje, vsako posebej ali v kombinaciji. Po Kierkegardu lahko sleherni posameznik prevzame odgovornost samo zase in lahko izbira med Jezusom Kristusom in Adamom, med večnim odrešenjem in minljivo srečo! Obstaja le svoboda odloka med že danimi vrednostmi in ne svoboda lastnega samooblikovanja.
K antropologiji pelje veliko poti (Landmann, 1969). Človekovo mišljenje od davnine vključuje antropološki pristop, saj je človeku bil, je in bo najbolj zanimiv on sam – človek. Čeprav niso vse filozofije izrecno antropološke, vendarle vsaka vključuje projekt človeka in s tem antropološko stališče. Heraklit je rekel »Jaz proučujem samega sebe.« Vendar so dejanski antropološki obrat izvedli sofisti, ki so bili prvi kulturni antropologi. Sokrat, kot prvi pravi etik zapoveduje »Spoznaj samega sebe.« Tako se je glasil slavni napis na Apolonovem hramu v Delfih. Programski izrek Protagore je, da je človek merilo vseh zadev in so s tem bili postavljeni temelji fenomenalizma, antropocentrizma in hominizma. Kakšno je vino »an sich« ne moremo vedeti.
V srednjem veku je človek iskal resnico v religiji in bogu, od Renesanse naprej pa se nanovo spoznava iz samega sebe. Filozofska antropologija se začenja s delom Giovannija Pica della Mirandole »De hominis dignitate« iz l. 1486. Zanj je mogoče medsebojno razumevanje in strpnost med različnimi religijami, ki izhajajo iz enotne duhovne dediščine novoplatonizma (Pica,1997). Pojem antropologije je l. 1596 uvedel protestantski humanist Otto Casmann v istoimenski knjigi. Descartesov racionalizem, ki se je vpraševal za razum in zavest, ne pa za človeka, je bil korak nazaj! Po Kantu so za »prvo filozofijo« (metafizika), etiko in teologijo glavna naslednja tri vprašanja: Kar lahko spoznam? Kar moram početi? Čemu se lahko nadejam? Lahko jih združimo v eno samo vprašanje »Kaj je človek?« Po Marxu je človek družbeno-zgodovinsko bitje. Zgodovina je vmesna faza odtujitve (Entfremdung) človeka od samega sebe. Njegova slika zgodovine je linearno teleološka. Zgodovina ima vnaprej določen cilj in lahko rečemo, da se je Marx vrnil od Hegla k Herderju. Ni končni cilj brezrazredna družba, temveč vrnitev človeka k samemu sebi, tistem, ki ga je z odtujitvijo izgubil. S tem bo iz predzgodovine stopil v zgodovino, v odprto družbo svobodnih posameznikov, ki ne bodo več delavci (blago), temveč ustvarjalci znanosti, umetnosti in kulture v cesarstvu duha in svobode. Človek se bo rešil prisilnega dela, saj je delo po judovskem verovanju kazen za greh! 9 Na ta način bo po Sartrovem antropološkem tolmačenju marksizma človek ponovno zavzel svoje mesto v svetu. Kritika kapitalizma mladega Marxa po tolmačenju Herberta Marcuseja ni nacionalno ekonomska, marveč izhaja iz idealne slike (eshatološke utopije!?) polne svobodne uresničitve najboljših močeh človekovega bitja. Podobno tolmačenje najdemo tudi pri Karlu Popperju (1945), ki pokaže predstavnikom liberalnega kapitalizma, kako je Marx velik ideološki »sovražnik«, ki se ga ne sme podcenjevati. Po Trstenjaku (1985) je marksistična utopija zelo podobna krščanski eshatološki utopiji. Lenin in Stalin sta se pri izgradnji sovjetskega totalitarizma »komunističnega« tipa hinavsko sklicevala na Marxa in zgodovinsko kompromitirala avtentični marksistični humanizem pred najširšo mednarodno javnostjo za vedno.10 Po istem mentalnem vzorcu pa razglasi Francis Fukuyama (1992) neoliberalizem v imenu kapitalistov za konec zgodovine!11 Kritiko evforije Fukuyame do liberalne hegemonije kot novega evangelija poda Jacques Derrida (1993)12.
Do novega antropološkega obrata je prišlo ob 1920-ih letih. Vse filozofske discipline so začele konvergirati k antropologiji. Moderno filozofsko antropologijo je ustanovil Max Scheler, ki je l. 1918 v razpravi »Zur Idee des Menschen« zapisal, da je osrednji problem filozofije, kaj je človek! (Scheler, 1928). Vendar novi pristopi ne izključujejo starih modelov antropologij.
Po Heideggerju (1997) sta relevantna izvora tradicionalne antropologije grška in krščansko teološka definicija človeka. Po grški definiciji je človek umno živo bitje (ζῷον λόγον ἔχον, zoon logon echon). Krščansko teološka antropologija je prevzela antično definicijo. Kot je s sredstvi antične ontologije tolmačila bit Boga, je tolmačila tudi človeka kot ens finitum. Definicija človeka kot transcendentnega bitja, ki sega onstran sebe, ima svoje korenine v krščanski dogmatiki, za katero ne moremo reči, da je kdajkoli problematizirala bit človeka. V skladu s idejo transcendence ima tudi človek svoj zgled v Bogu in njegovi besedi, je v blizkem sorodstvu z Bogom in vse to izvira edino odtod, da je ustvarjen po božji podobi. Vprašanje o njegovi biti ostaja pozabljeno tako, da novoveški antropologiji manjkajo izrecni ontološki fundamenti, kljub temu, da se je krščanska definicija tekom novega časa deteologizirala. Isto manjka tudi psihologiji, katere antropološke ambicije so danes bolj kot očitne. Manjkajočega ontološkega fundamenta ne moremo nadomestiti niti s tem, da antropologijo in psihologijo vgradimo v neko splošno biologijo kot znanosti o življenju, saj niti življenje ni ontološko določeno v smislu tubiti. Kritiko tradicionalne antropologije Heidegger zaključuje z naslednjimi besedami: »Z opozorilom na umanjkanje enoznačnega, ontološko zadostno utemeljenega odgovora na vprašanje o načinu biti bivajočega, ki smo mi sami, v antropologiji, psihologiji in biologiji pa se ne spuščamo v presojanje pozitivnega dela teh disciplin. Po drugi strani pa se moramo vedno znova zavedati, da teh ontoloških fundamentov ni mogoče naknadno razpreti iz empiričnega materiala in da so ti fundamenti tudi tedaj vedno že »tu«, ko je empirični material zgolj zbran. To, da pozitivna raziskava teh fundamentov ne vidi in jih jemlje kot samoumevne, ni nikakršni dokaz za to, da se ti ne nahajajo v osnovi in da so problematični v nekem radikalnejšem smislu kot bi kaka teza pozitivne znanosti kdajkoli lahko bila.« (Heidegger, 1997, 81) Najbližji horizont za fenomenološko analizo tubiti je preprosto njena vsakdanjost.
Pogoj možnosti filozofske obravnave vprašanja »Kaj je človek?« je po Heideggru (1997) eksistencialna analitika tubiti (biti v svetu), ki je pred sleherno psihologijo, sociologijo, antropologijo in še zlasti pred biologijo. Razmejitev eksistencialne analitike od antropologije, psihologije, sociologije in biologije se nanaša zgolj na načelno ontološko »vprašanje«. Znanstveno teoretsko so antropologija, psihologija, sociologija in biologija nezadostne že zgolj zato, ker je znanstvena struktura omenjenih disciplin danes skozinskoz vprašljiva in potrebuje nove vzpodbude, ki bi morale izvirati iz ontološke problematike.
ANTROPOLOGIJA INFORMACIJ IN KIBORG ANTROPOLOGIJA
Antropologija informacij naj bi bila uporaba antropološkega pristopa v informacijski znanosti. Antropološki pristop naj bi pa bil bolj filozofsko orientirano premišljanje za razliko od socialno psihološkega in sociološkega diskurza. Razvija se po stranski poti. Z kiborg antropologijo13 lahko premostimo prepad med antropologijo informacij in tradicionalno antropologijo.
Neko znanstveno disciplino lahko opredelimo po predmetu, po razlikah do obstoječih znanosti in njihovih metodologij ter zgodovini le-te.
Predmet proučevanja kiborg antropologije je kiborg. Kiborg je kibernetični organizem, kibernetično živo bitje, ki sestoji iz organskega in anorganskega dela. Anorganski del je katerokoli orodje, ki deluje kot ekstenzija določene funkcije živega bitja. Človek je eklatanten primer bitja orodij! Vendar kiborg ne sme biti ne preširoko definiran kot tehnološka sfera v celoti in ne preozko kot kakršnakoli »proteza« (npr. pacemaker in podobni dodatki), da bi definicija kiber antropologije bila sploh mogoča. Potemtakem je kiborg antropologija proučevanje odnosov človeštva do tehnoloških sistemov, ki jih razvija, zlasti sodobnih tehnoloških sistemov, ki povratno vplivajo na pojem o tem, kaj naj bi bil človek.
Druga pot premišljanja o predmetu kiborg antropologije je povezana z kibernetiko, ki je izvirno proučevala upravljanje, informacije in povratne zveze, vendar je danes gostitelj veliko drugih disciplin, ki pod skupnim dežnikom informatike vključuje robotiko, AI, informacijsko znanost, bioniko, nanotehnologijo, genetiko, umetno življenje, kognitivno znanost, nevroznanost in vsa njihova medsebojna sodelovanja. Vsem tem znanostim je skupna povezanost z kibernetiko in z odnosi človek-stroj, stroj-organizem, karkoli-informacije.
Antropologija je proučevanje človeka, ki vključuje tudi proučevanje tehnologije, ki kot del kibernetike vključuje STS (Science, Technology, and Society), kjer uporabljamo sistemsko analizo, ki vključuje pojme homeostaze, pozitivne in negativne povratne zveze, informacije v namenu razumevanja družbe kot kibernetičnega sistema. Bliže je sociologiji kot antropologiji, saj antropologija proučuje vse kulture, sociološke raziskave se razvijajo znotraj ene kulture. Antropologija uporablja kvalitativne podatke, opazovanja in teorije za razumevanje kultur, sociologija pa temelji na kvantitativnih, statističnih podatkih. Antropologija uporablja etnografsko gradivo, sociološke raziskave ponavadi imajo normativno (ideološko izhodišče), filozofijo znanosti (epistemologijo), zgodovino znanosti, zlasti glede vpliva znanosti in tehnologije na zgodovino, družbo in kulturo, komunikacije, sociologijo tehnologije itd. Kiborg antropologija se razlikuje od teh že obstoječih disciplin.
Digitalna antropologija se bolj ukvarja z etnografskimi spremembami kot posledicami razvoja digitalne tehnologije, kakor kiborg antropologija. Kiborg antropologija je bolj podobna genetiki, nanotehnologiji, (splošni) informatiki, ki niso strukturno »digitalne«. Kibernetika in informatika bolj prekrivata tovrstne razvoje kiborgov kakor pojem »digitalnega«.
Antropologija informacij kot bolj interpretativna kakor eksperimentalna znanstvena disciplina obsega informacijsko ravnanje in informacijsko kulturo (Wanderley Novato-Silva, 2009). Po njegovi klasifikacijski shemi za antropologijo informacij, zlasti v področju zdravstva, lahko proučujemo informacijsko ravnanje sociološko, socialno-psihološko in/ali etnografsko.
Informacijska kultura je lahko globalna, nacionalna, regionalna in lokalna in je predmet kulturne antropologije kot vrste/podpolja antropologije.
Antropologija informacij je transdisciplinarno podpolje informacijske znanosti.
Kultura je »omrežje pomenov«. Po Maxu Webru je človek »žival« povezana v »omrežje pomenov«, ki jo sama prepleta in potemtakem naj bi antropologija informacij bila interpretativna znanost, ki svojo metodo temelji predvsem na analizi, katere namen je iskanje pomena in ne na eksperimentu kot metodi za spoznavanje znanstvenih zakonov.
Kiborg antropologija je nastala l. 1993 v sub-focus skupini na letnem sestanku Ameriške zveze za antropologijo (American Anthropology Association - AAA). Zelo tesno je povezana s STS in z Društvom za družbene študije znanosti (Society for Social Studies of Science – SSSS). Če ima svojo »svetnico«, je to Donna Haraway. Njen Cyborg Manifesto (1985) je ustanovitveno besedilo kiborg antropologije. Young (1992) predstavi Harawayevo kot feministko, neo-marksistko in postmodernistko.
Predmet kiborg antropologije je kiborg, ki izničuje polarnosti, kot so življenje/smrt, umetno/naravno, navidezno/resnično, prostor/mesto, človeško/živalsko/računalniško itd. Tehnologija je vedno bila sestavni del vprašanja o tem, kaj pomeni biti človek, vendar je razvoj informatike po Drugi svetovni vojni dal tem vprašanju novo razsežnost in horizont.
Obstaja veliko znanstvenih disciplin, ki proučujejo tehnologijo in družbo, in se neizogibno zastavlja vprašanje ali potrebujemo še eno poleg že obstoječih. Vendar obstaja potreba po proučevanju tehnologij iz antropološke perspektive, proučevanje, ki uporablja vire evropske kontinentne filozofije, zbirno znanje antropologije in strogi etnološki opis za argumentirano analizo najpomembnejših kulturnih sprememb v zgodovini človeštva.
Tehnologija je radikalno pospešila naše medsebojno sodelovanje. Predmet tradicionalne antropologije je etnografija in sinhrona analiza delovanja kulture kot celote, ki vključuje tudi pojem »strukture«. Diahrono analizo je prepustila zgodovinarjem. Kiborg antropologija uporablja diahrono analizo za razumevanje hitrega razvoja tehnologije in posledic teh sprememb skozi čas. Koreninski vzorec14 kibernetičnega, adaptivnega, decentraliziranega omrežja s povratno zanko je metafora, ki je nadomestila pojem statične strukture. Od pojava strukturalizma Levi Straussa antropologija kot rečeno temelji na evropski kontinentni filozofiji (Kant, Nietzsche, Heidegger, Derrida).
Za kiborg antropologijo so pomembna predvsem naslednja spoznanja filozofske antropologije: nevarnost enostranske paradigme vpliva družbenih pogojev na spoznanje za razumevanje človekovega položaja; spoznanje, da sta spoznanje in praksa družbeno-zgodovinsko-materialno pogojeni; pojem jaz-drugi; proučevanje vloge opazovalca v analizi; kajti smo vsi mi kiborgi, moramo preverjati naše lastne predpostavke; glavni predstavniki kiborg antropologije so vključeni v ta miselni »nexus«; nasprotno temu je povezanost sociologije in kontinentne filozofije zelo šibka; večna vprašanja antropologije so subjektivnost, agencije, aktorji in strukture; za kiborg antropologijo je najbolj pomembno vprašanje kakšen tip kibernetičnega sistema predstavlja aktor/subjekt.
Glavno vprašanje se glasi, ali na človeštvo deluje internet, splošna tehno-kultura, vladni odloki, inovativni posamezniki posebej kot posamični med seboj nepovezani dejavniki, ali kombinacija različnih človeških, tehnoloških in drugih dejavnikov, ki delujejo znotraj širših distribuiranih omrežij skupnih dejanj in povratnih zank in po »načelu splošne simetrije« pripisujemo vsem dejavnikom znotraj določenega omrežja moč enakega vpliva.
Najbolj uveljavljena teorija za razumevanje, kako ti različni elementi skupno delujejo na tehno-kulturalne fenomene je Actor Network Theory (ANT) Bruna Latourja15.
Latour (2012) poda tri napačna razumevanja pojma omrežja. Prvič, omrežje aktorjev se ne sme zamenjati s tehničnim omrežjem v inženirskem pomenu besede. Sodobne tehnologije imajo obliko omrežja, v katerem med oddaljenimi elementi različnega strateškega pomena poteka prenos podatkov/informacij po strogo določenih protokolih in poteh. Omrežju ANT lahko manjkajo vse te značilnosti tehničnega omrežja, saj je omrežje ANT lahko lokalno, ne mora imeti strogo določenih poteh in vozlišč strateškega pomena in tudi najbolj stroga inženirska definicija omrežja predstavlja omrežje ANT le delno. Drugič, omrežja ANT se ne smejo mešati s družbenimi mrežami v sociološkem smislu, saj niso omejena na omrežja sestavljena le iz človeških posamičnih aktorjev, vendar vključujejo vse možne »aktande« in ne samo posamične človeške enote. V družbenih mrežah gre za odnose med posamičnimi človeškimi aktorji in sociologija meri njihovo frekvenco, distribucijo, homogenost, bližino/razdaljo, omrežja ANT pa kot rečeno ne vključujejo le človeka in posamične elemente. Teorija omrežnih dejavnikov je bolj ontologija kot sociologija. Njen namen je opisovanje materije in teles (Diderot) zaradi izogibanja delitve na materijo in duh (Descartes). Namesto, da opisujemo tisto, kar je na površju (dve dimenziji) ali tudi po globini (tri dimenzije), pri pristopu ANT nas zanima topologija vozlišč, ki imajo toliko dimenzij kolikor imajo povezav z drugimi vozlišči. Sodobno družbo ne moremo zreducirati na ravni, sfere, strukturo ali sisteme. Predmet teorije omrežnih dejavnikov je spoznati omrežje, ki drži družbo skup, zato govorimo o mrežni ontologiji družbe. Z ontološkega vidika pa nas vprašanje zakaj obstajajo omrežja ne zanima – omrežja preprosto so! Tretjič, moč omrežja ne prihaja iz koncentracije in enotnosti, temveč diseminacije in heterogenosti ter prepletenosti s šibkimi povezavami s povratnimi zankami. Namesto da izhajamo iz domnev univerzalnih zakonov, ki predstavljajo reduciran poseg v stvarnost in bolj izjemo kot pravilo, teorijo omrežnih dejavnikov zanimajo lokacije, nepredvidljivosti, grozdi (clusters) »arhipelaga« otokov na morju, kakor jezera posejana po gmotni celini. Ne obstaja nič razen omrežij in da uporabimo metaforo iz zgodovine fizike, ne obstaja eter, v katerem se nahajajo omrežja. V tem smislu je ANT reducirana in relativna teorija, vendar predstavlja prvi korak v smeri ontologije odnosov v omrežju brez redukcije.
S teorijo ANT se izognemo ekstremni materialistični filozofski poziciji, po kateri ljudje nimamo pomembne vloge, in radikalnem antropocentrizmu, po katerem so ljudje izključni dejavniki. Kiborg antropologija naj bi analizirala fluidno izmenjavo vplivov med tehnološkimi dejavniki in ljudem, posebej, potem ko je tehnologija, ki jo proučujemo, demontirala naše ontološke domneve o pomembnosti bodisi »človeškega dejavnika« bodisi »tehnologije«.
Znan je primer Heideggerjevega »kladiva« (1997), ki je prispodoba za tehnologijo. Heidegger reši medsebojno odvisnost »tehnologije«, »namena« in »dela«, ob osrednji vlogi človeka. Človek izumi tehnologijo, opredeli namen in z tehnologijo opravlja delo v skladu z opredeljenimi nameni. Človek kot bivajoče je odkrito glede na to, da je napoteno na nekaj. Z njim je tako, da ima pri nečem vselej nek namen. Namembnost je bitni karakter priročnega, tistega, kar je instrumentalno za doseganje namena. S priročnim, ki ga imenujemo kladivo, je tako, da ima namembnost pri tolčenju, s tolčenjem je tako, da ima svojo namembnost pri utrjevanju oken, z utrjevanjem oken je tako, da ima svojo namembnost pri zaščiti pred slabim vremenom. Kakšno namembnost ima neko priročno, je vselej zarisano iz namembne celotnosti. Namembna celotnost, ki npr. konstituira to, kar je pri roki v delavnici, je »prej« kot posamezna priprava. Čim manj zijamo v kladivo (orodje, tehnologijo), tim bolj zavzeto jo uporabljamo. Popolne tehnologije naj ne bi »videli«! Idealno je, če tehnologije, ki jo ob delu v skladu z opredeljenim namenom uporabljamo, pozabimo. Toda kladivo samo po sebi napoti, da je npr. iz železa. Namembno celotnost, znotraj katere srečujemo pripravo, nosi delo, ki ga je treba narediti, kot tisto »čemu« kladivo. Napravljeno delo ne napoti le k »čemu« je namenjeno in na »iz česar« sestoji kladivo, temveč napoti tudi na nosilca dela in uporabnika proizvodov in storitev. Na ta način »so« tudi drugi ljudje kot uporabniki v nastajanju dela ob uporabi tehnologije v skladu z opredeljenim namenom, ki se ga zavedamo, zmeraj zraven!
Reference
Bhaktivedanta, A. C. (1995). Bhagavad-Gita kakva jest (s engleskog prevela Ankica Franjić). Zagreb: ISCON Centar za vedske studije.
Butler, S. (1863). Darwin Among the Machines — [To the Editor of the Press, Christchurch, New Zealand, 13 June, 1863.] http://nzetc.victoria.ac.nz/tm/scholarly/tei-ButFir-t1-g1-t1-g1-t4-body.html
Derrida, J. (1994). Specters of Marx: State of the Debt, the Work of Mourning and the New International. Routledge.
Dethlefsen, Th. in Dahlke, R. (2011). Bolest kao put. Zagreb: Ljevak.
Fukuyama, F. (1992). The End of History and the Last Man. Free Press.
Furby, L. (1978). Possessions: Toward a Theory of Their Meaning and Function throughout the Life Cycle. V Baltes, P.B. (Ed.). Life-Span Development and Behavior (Vol. 1). New York-San Francisco-London: Academic Press, 297-33
Goldstein, S. (2012). Izrael: iranske prijetnje, socijalni bunt, ogorčeni Arapi …. Jutarnji list 11. 02. 2012, Magazin, 57-59.
Haraway, D. (1985). Cyborg Manifesto. http://en.wikipedia.org/wiki/Donna_Haraway#.22A_Cyborg_Manifesto.22
Heidegger, M. (1997). Bit in čas. Ljubljana: Slovenska matica.
Klein, N. (2008). The Shock Doctrine: The Rise of Disaster Capitalism. New York: Metropolitan Books.
Landmann, M. (1969). Philosophische Anthropologie. Menschliche Selbstdeutung in Geschichte und Gegenwart. Berlin.
Latour, B. (2012). Bruno Latour discusses common misunderstandings related to Actor-Network Theory http://www.nettime.org/Lists-Archives/nettime-l-9801/msg00019.html
Mackay, Ch. (1841). Exstraordinary Popular Delusions and the Madness of Crowds. New York: Farrar, Straus and Giroux.
Milanović, B. (2012). Nejednakost u svijetu dosegla je vrhunac, ali vi Hrvati zapravo ste bogati. Globus. http://globus.jutarnji.hr/hrvatska/nejednakost-u-svijetu-dosegla-je-vrhunac--ali-vi-hrvati-zapravo-ste-bogati
Orwel, G. (1945). Animal Farm. Secker and Warburg.
Pica, Giovanni, della Mirandola (1997). O človekovem dostojanstvu. Ljubljana: Družina.
Popper, K. R. (1945). The Open Society and Its Enemies. London: Routledge.
Scheler, M. (1928). Vorrede. http://anthropology.rinet.ru/old/library/sheler8-1.htm
Simon, H. (1996). The Sciences of the Artificial, 3E. Cambridge, Mass.: MIT Press.
Štrancar, A. (2012). Intervju. Reporter, 46, 13. 11.2012.
Trstenjak, A. (1985). Človek bitje prihodnosti: okvirna antropologija. Ljubljana: Slovenska matica.
Wanderley Novato-Silva, J. (2009). Information in the public health sector from an anthropological perspective: a study carried out in Minas Gerais, Brazil. RECIIS-Elect. J. Commun. Inf. Innov. Health 3, 3, 75-82.
Wright, K. (1998). The Body Bazaar: the Market in Human Organs is Growing. Discover 19, 10.
Young, Robert M. (1992). Science, Ideology & Donna Haraway. Science as Culture, 15.3: 165-207.
V Mariboru, 19. 11. 2012
V Mariboru, 4. 12. 2012
V Mariboru, 5. 1. 2013
Opombe:
1 Prispevek je zadnji, 26. del rokopisa knjige Informacijska znanost na dvosmernih mostovih: Collectanea Theoretica Informatologica Rokopis sem v skladu z recenzijami pripravil za nadaljnji uredniški postopek in oddal v objavo IZUM-u kot založniku. V rokopisu je sicer precej elementov antropološkega pristopa, ki je v informacijski znanosti neizogiben. Gre za uvodno informacijo o antropologiji informacij in kiborg antropologiji.
2 Tvrtko-Matija Šercar je l. 1962 diplomiral filozofijo in psihologijo v Filozofski fakulteti Univerze v Zagrebu, l. 1986 doktoriral v področju političnih ved v Fakulteti za politične znanosti Univerze v Beogradu, od l. 1974 pa se nepretrgoma ukvarja z informacijsko znanostjo, prevajalskim delom in pesništvom.
3 Nobelov nagrajenec Herbert Simon (1996) je znan predvsem po imenitni knjigi o znanostih umetnega. Čeprav je glavna ugotovitev v knjigi, da človek kot rečeno živi v umetnem svetu, ki si ga je sam izgradil, Simon bodisi iz neinformiranosti bodisi namernega ignoriranja in ideološkega slepila ne citira Karla Marxa, očeta moderne filozofije tehnologije in teorije človeka kot homo faberja. Marx se je rodil v Trieru, centru vinske pokrajine Mosel in je tam imel priložnost opazovati, kako Nizozemci dobesedno gradijo ozemlje svoje dežele po sistemu polderjev, in so do danes približno polovico oziroma 20.000 km2 Nizozemske izgradili s svojimi rokami. Z vidika citiranja obstoječih relevantnih virov niti Marx ni nedolžen, saj vemo, da se je dober del svojega intelektualnega življenja mudil v knjižnici British Museuma ne da bi prebral imenitno knjigo Ch. Mackaya (1841), v kateri je na primeru zgodbe o Johnu Lawu, ki je v začetku 18. st. v Franciji uvedel papirni denar (Velika Britanija in Nizozemska sta ga že imele) in trg vrednostnih papirjev, ki je z zlomom neločljivo povezan, kot primera neumnosti množic – šlo je za delnice banke in monopolne družbe za trgovino v Lousiani, predstavil nastajanje finančnega kapitalizma, ali konzultiral Butlerjevo (1863) kritiko darvinizma s stališča teorije človeka kot tehnološkega bitja orodja.
4 Zaradi domnevne »nemoralnosti« zgodbe o Dorianu Grayu so nekateri kritiki zahtevali kazenski pregon Oscara Wildeja ter je pisatelj izvirno verzijo iz l. 1890 v kasnejši različici za objavo zelo omilil.
To domnevno grozljivo sliko dopolnjuje hitro naraščajoči vrhunsko organizirani kriminalni trg človeških organov kot navadnega blaga (Wright, 1998).
5Ernst Heinrich Philipp August Haeckel, tudi von Haeckel (1834.-1919.), nemški biolog, naravoslovec, filozof, zdravnik, umetnik; uvedel v biologijo mnoge nove izraze, kot so ekologija, filum in filogeneza. Prav tako je znan po svojem prispevku k razvojni biologiji; kot zagrizen zagovornik Darwinove teorije evolucije je razvil teorijo rekapitulacije, ki pravi, da je ontogeneza kratka rekapitulacija (povzetek) filogeneze.
6Po moderni psihološki teoriji (Furby, 1978) je tudi identiteta posameznika v zahodni kulturi povezana z posestvom!
7 Sigmund Freud, Alfred Adler in Viktor Frankl so pripadniki slovite dunajske psihoterapevtske šole.
8 Za človeka je maščevanje prekletstvo. Rigoletto se v Verdijevi istoimenski operi hoče maščevati vojvodi, ki je zapeljal njegovo hčerko Gildo, vendar naročeni ubijalec ne ubije vojvodo, temveč mlado dekle. Zadnje Rigolletove besede so:
»Gilda! mia Gilda! è morta!..
Ah! la maledizione!«
9 Po totalitarni ideologiji nacistov pa naj bi "delo osvobajalo" tudi ljudje na prisilnem delu in je na vratih mnogih nacističnih koncentracijskih taboriščih med 2. svetovno vojno bil napis "Arbeit macht frei"! Po modelu družbenih odnosov v koncentracijskih taboriščih so urejene tudi vse bodisi črne bodisi rdeče totalitarne države.
10 Diskreditacijo »marksizma« ni mogla omiliti niti politična satira Živalska farma britanskega pisatelja Georga Orwella (1945), v kateri je alegorično opisal Stalinov totalitarizem. Major (Marx?) gleda odzgoraj predstavo in se ne more načuditi, kaj »svinje« kot najinteligentnejše živali počnejo v njegovem imenu pri vodenju države na farmi! Svetovno-zgodovinska osramotitev »marksizma« je ustrezala predvsem desnici na zahodu, saj je učinkovito in dolgoročno prispevala k slabem ugledu »marksizma« na Zahodu do dandanes. Teorija (zarote), da je ekstremna desnica na Zahodu naskrivaj celo finančno pomagala »revolucionarno« gibanje boljševikov v tedanji Rusiji, saj je slabšalo položaj in vpliv pravoslavne cerkve, ki so jo na Zahodu sovražili kot možni »drugi« Rim, je tudi čist sprejemljiva!
11 Fukuyama (1992) pravi, da pojem »konca zgodovine« ni nov, saj ga poznata Marx in Hegel. Priče smo ne samo konca hladne vojne, vendar konca zgodovine kot takšne, to je končna točka ideološkega razvoja človeštva in univerzalizacije zahodne liberalne demokracije kot dokončne oblike upravljanja človeške družbe.
12 Derrida pravi, da v imenu ideala liberalne demokracije nikoli več nasilja, neenakosti, izključenosti, lakote in s tem gospodarskega zatiranja ni prizadelo toliko ljudi v zgodovini Zemlje in človeštva. Namesto petja hvalnic »adventu« ideala liberalne demokracije in kapitalističnega trga v evforiji po koncu zgodovine, namesto da praznujemo »konec ideologij« in konec velikih emancipacijskih diskurzov, nikoli ne bi smeli spregledati očitno makroskopsko dejstvo, ki ga predstavljajo nešteti primeri trpljenja. Stopnja napredka nobenemu ne dovoljuje prezreti, da še nikoli doslej, v absolutnih številkah, ni bilo tako veliko moških, žensk in otrok podjarmljenih, sestradanih in uničenih na Zemlji!
Glavni analitik Svetovne banke, t.j. predstavnik drugega ideološkega tabora, Branko Milanović (2012) tudi ugotavlja, da delitev bogastva v celotni zgodovini ni bila tako nepravična kot danes …; k temu je dodal, de se je zaradi tega razpadla tudi SFRJ, s čem namiguje možnost črnega scenarija tudi širše. Nepravične države neizogibno propadajo! Podobnega mnenja je tudi uspešni slovenski podjetnik, doktor znanosti in docent na Biotehnični fakulteti Univerze v Ljubljani Aleš Štrancar (2012). Kapitalizem je postal brutalen. Nikoli ni bilo takšnih razlik med bogatimi in revnimi! Ta razlika se še povečuje. Na površje so prišli ljudje z brezmejnim pohlepom in brez kančka morale. Pošteno delo in trud nimata skoraj nobene vrednosti, vse, kar velja in je dobro plačano, je obračanje denarja. Potem ko so banke porabile svoj denar in denar varčevalcev, so pritisnile na politiko, ki v imenu kapitalistov upravlja državo, in dobile nov denar varčevalcev. Temu rečejo dokapitalizacija. Dejstvo, da država daje bankam denar davkoplačevalcev, je državni kriminal. Med časom Rooseveltovega New Deala je bil sprejet zakon, ki je prepovedoval bankam, de se pri špekulativnih investicijah poslužujejo denarja varčevalcev. Ta zakon je (Pomni!) demokratski predsednik Clinton na pritisk bank, ki so v svojih špekulacijah že globoko zabredle, razveljavil, in je s to potezo sprožil dolžniško krizo. To je bila usodna napaka politike, saj je s tem postala ujetnik sodobne industrije bankirjev in finančnikov. Ker denarja državljanov, za katerega naj bi jamčila država, ni bilo več i da prikrije resne probleme – kateri politik bi si upal priti pred varčevalce in povedati, da je njihov denar zakockan - je politika začela zadolževati državo. Krog se je zaprl in je nastala sedanja kriza. Značilen je tudi primer Izraela (Goldstein, 2012). Od ustanovitve države Izrael l. 1948 do l. 1977 so bile nepretrgoma na oblasti socialdemokratske stranke in koalicije s podporo močnih sindikatov, ki so veliko vlagale v socialno skrb, javno zdravstvo in druge družbene službe, visok progresivni davek pa je preprečeval velike zaslužke. Socialne razlike niso bile velike in nezadovoljstva množic ne glede na majhno gospodarsko rast ni bilo. L. 1961 je plača direktorja večje tovarne bila oko 2,7 krat večja od plače kvalificiranega delavca. Od l. 1977 so na oblasti desničarske stranke, ki negujejo neoliberalni kapitalizem. Socialni transferji in davki na velike zaslužke so se postopoma zmanjševali, počasi so ukinjali podpore kolektivističnim gospodinjstvom (t. i. kibuci), poceni stanovanjskem gradbeništvu, plače so rasle počasnejše od najemnin in drugih življenjskih stroškov. Cena gospodarske rasti so bile vse večje socialne razlike. Visokopozicionirani menedžer v močni družbi zasluži danes 90 do 95 krat več od delavca v isti kompaniji. Slogani »šotorskih« demonstracij v Telavivu julija in septembra 2011, ki jih se je udeležilo oko 300.000 oziroma 450.000 demonstrantov, so bili »Hočemo socialno pravičnost!« in »Mi smo za bolj human Izrael!«, »Hočemo pravično državo!«. Vendar so socialni problemi hitro padli v senco vojne nevarnosti, ki se je kmalu pojavila po (insceniranem, tako namreč oblast najlažje preusmeri energijo množic s socialnih na »višje nacionalne interese«, op. avtorja) obmejnem incidentu na jugu države (Goldstein, 2012). Ta scenarij je tako »hvaležen«, preprost in »učinkovit«, da ga politiki vseh dežel po potrebi radi uporabljajo. Po Kleinovi (2008) je razmerje med najnižjo in najvišjo plačo v ZDA celo 1: čez 400! Mariborske vstaje in demonstracije v drugih mestih v Sloveniji proti partitokraciji in oblasti političnih elit konec l. 2012 so bile tudi socialno obarvane.
13 Pojem kiborg antropologije za širšo zainteresirano javnost pojasnjuje geslo viki Kyborg Anthropology.
14 V Bhagavad – Giti (1995), ki je del pete Vede Mahabharate in vsebuje bistvo vedskega znanja - popolno znanje o vedski modrosti, ki je nad vsemi sumi in napakami, najdemo, da obstaja neuničljivo banjan drevo z koreninami obrnjenimi proti gor in vejami proti dol. Listi so vedske hvalnice. Tisti, ki pozna tega drevesa je znalec Ved. Banjan drevo je metafora za našo vpletenost v materialni svet. Obstajajo različni načini osvobajanja od te vpletenosti. Drevo materialnega sveta je odraz resničnega drevesa duhovnega sveta – iluzija, ki se včasih vidi, včasih pa ne vidi. Krošnjo v obliki korenine ima drevo Baobab na Madagaskarju!
15 Bruno Latour je vodilni mislec Pariške skupine za proučevanje znanosti in tehnologije.
