Dajte mi sonca
dva zlata lonca!
Dajte mi čiste vode
tri srebrne posode!
Dajte mi svežega zraka
dva polovnjaka!
Dajte mi star lonec,
da bo v njem mojih čenč konec!
TIŠINA
Tišina!
Tišina:
štirje palčki gredo,
na svojih ramenih
drobno rakev neso!
V njej ni sneguljčice,
v njej ni Trnulčice,
v njej je moja zadnja
pravljica samo!
PRAVLJICA O MEDVEDU
Šel je lovec na medveda,
pa si misli: i, seveda –
v malhi kruh bo in klobasa,
če povem še po pravici –
tudi žganje v steklenici!
Puško je ob bor prislonil,
se nad polno malho sklonil
in jemal iz nje dobrote
in užival čar samote.
Se oko mu je zaprlo,
da zakinkal je v sanje,
lepe sanje – i, seveda:
da je ustrelil medveda!
Medved je tancal po logu,
slišal lovčevo smrčanje,
to smrčanje nevsakdanje,
pa si mislil: Grem pogledat,
ko tam spi, smrči in sanja!
Brž oduha košček kruha,
pol klobase in še žganje,
tiho vse to spravi vase,
v malhi nič več ni ostalo.
Vzame puško v svoje šape,
v zrak nameri – puška poči –
lovec divje kvišku skoči:
Kaj godi se? Se svet trese?
Medved mojo puško nese!
Mar zvonimo naj po toči?
Lovec skoči proti koči,
tam je stara v veži stala
in ga ostro vpraševala:
Kje je medved, kje je puška?
Ja ti bom že pokazala:
to je prva – druga buška!
Medved je po gozdu hodil –
s puško – to ni karsibodi!
Godrnjal je zadovoljno:
Lovcem v opomin to bodi!
MUKCU V SPOMIN
Gozd in dobrava se vsa veselita:
Muki in Muka se danes možita!
Domek na smreki se že pozibava,
v srečno brezskrbnost jima zavod uspava.
Mamica Muka zdaj deco napaja,
z veje na vejo se Muki sprehaja.
Kar prisopihata dva potepuha,
kuštrava, smrkava, v capah in suha
Lezeta, lezete z veje na vejo,
da utešita tatinsko si žejo.
Muka in Muki z grozo strmita,
milo zajočeta, kaj naj storita?
Pest potepuhova mlade pobere,
srečo družine – vse domek razdere.
Eno ti, eno jaz, deneva v kletko,
ako pa kletke ni, pa pod rešetko!
Kozje bo mleko pit se naučila,
kmalu bo jedla vse, ako bo sila!
Umrla ponoči je Mukica mala,
mleka ni srebati sama še znala.
Mukec pa moral na dolgo je cesto:
Kupil ga je nekdo, nesel ga v mesto.
Ženi je dal za god živo darilo,
da bi prisrčno jo razveselilo.
Ženo zbudila je stvarca pri nogi,
malo popraskal je Mukec ubogi.
Žena pa v stok in joj: Jojme – podgana!
Kakšna to šala je strašno neslana?
Ljuba, pomiri se: glej rjavička
vendar podgana ni, le veverička!
Smrti otel sem jo – lačno siroto,
dajva popiti ji kakšno dobroto!
Velik je Mukec že, repek košati,
ljubko se zna že rjavček igrati!
Gloda orehe že, kot se spodobi,
svinčnike, knjige, vse, kar je v sobi.
Kleta ga utesni, sili v svobodo,
bolj in bolj si v širno prirodo.
Mož na doust je šel, v nadi in veri,
da se živalici nič ne primeri.
Žena pa s pisemcem svojce povabi –
tetko z deco – po stari navadi.
Mukec se moral je z deco igrati,
gori in doli po sobi skakljati.
Bolj in bolj deca kriči in vpije,
kam ves prestrašen že naj se ji skrije?
Vzpne pod divanom se – joj med peresa,
mogel zdržati ni tete telesa.
Srčece drobno je nehalo biti,
vsi so iskali ga: Kje more biti?
Ni bilo več za njim duha ne sluha,
vsi so verjeli: zla slutnja ses kuha!
Možu porečemo: Ušel je v naravo,
skočil skoz okno je, stekel čez travo;
vsi smo lovili ga, se žalostili,
drugega Mukca ti bomo kupili!
To napisali so, hram zaklenili,
v belo Ljubljano so se napotili.
Mož pa se vrnil je, duhal duhove.
Plesen, gniloba ni, duh je trohnobe.
Črvi izdali so laž in resnico,
v grobek pod travico Mukca smo djali …
