kako mi mačjo dušo razveseljujejo zvežčiči, ki si mi jih poslala! Cela vrsta zvezkov po eni sami otroški knjigi, sploh ne vem, s čim ti lahko to povrnem. In najlepše pozdravi tistega prijaznega možakarja za blagajno v trgovini v Vetrinjski ulici (kar sem, upam, zapisala pravilno, četudi bi gotovo narobe izgovorila!), za blagajno torej, ki te vselej tako prijazno pozdravlja; nič čudnega, ob množici mačjih zvežčičev, ki si jih tam bržkone že kupila! Fino, da te je opozoril na cede.
Zelo zanosna glasba gospoda Novaka k pesmim, ki jih je ta Kajetan Kovič spesnil za, kakor pišeš, nesmrtnega Mačka Murija in njegovo Muco Maco, srčkano Parižanko, kakršna je morebiti tudi njena ilustratorka, madame Jelka Reichman, drugačne si je sploh ne morem zamisliti.
Po tvojih napotkih sem se naprej posvetila jedilniku in iz priložene knjige, na katere naslovnici kraljuje črna glava Mačka Murija na zelenem ozadju, izbrskala samostalnike, ki si mi jih tako skrbno podčrtala. Kako očarljiv je ta rožnati smrček pod zelenimi mačjimi očmi in kako šele nežno rožnata notranjost uheljčkov! In modro pero v njegovi levi taci! Pišoči maček, morda bi si morala narediti nov ekslibris z njegovo podobo? Ali vsaj majhen žig, s katerim bi v prihodnje podpisovala svoja pisma?
Zdaj pa k jedem, ki si mi jih podčrtala, nekatere med njimi so mi popolnoma neznane: kaj, lepo prosim, je cmok? Ob zvoku te besede pomislim na šmok1, tega pa se vendar ne da jesti. Praviš: srednjeevropska priloga, ki ni značilna samo za Maribor. Nariši mi ga vendar in pošlji mi recept, kako naj ga pripravim tudi sama!
In kaj, prosim, naj bi bili žganci?
Vse ostalo si krasno pojasnila, zdaj že lahko naročim zrezek, ko te bom naslednjič obiskala, zrezek, toda prosim brez omake, sem molho, ohne Sauce.
In še prej kokošjo juho, za katero sem sprva mislila, da je juha iz kokosovega mleka, kako tudi ne bi, palme so mi vendar bolj domače.
Ko pa glavni kuhar v gostilni PRI ČRNEM MAČKU praži možgane, me skoraj oblije kurja polt; kakšni možgani vendar? Krvavica je še najmanjše presenečenje, to je čisto navadna morcela, ki jo tudi tukajšnji domačini radi jedo, meni pa je ljubša alheira, klobasa, ki so si jo izmislili ubožni marani, Judje, ki so nekoč pobegnili inkvizitorskim lovcem v Trás-os-Montes, provinco čisto na severu, »tam izza gora«, kot pove že ime; ubožni marani, prisilno pokristjanjeni Judje, ki so svojo tradicijo smeli nadaljevati samo še skrivaj in so z alheiro, v kateri ni bilo svinjskega mesa, a kljub temu ni bila videti le kot krvavica, skušali prelisičiti kristjane; zdaj tudi ti že dolgo in navdušeno jedo fino začinjene alheire, ki prav tukaj v Guimarãesu veljajo za posebno delikateso.
Mimogrede: pravkar sem si naročila alheiro, sedim namreč na Praça de Santiago, najčudovitejšem izmed trgov tega mesta, kjer si dve restavraciji, tesno druga ob drugi, prizadevata omrežiti vsaka svoje stranke in kjer se ubogi natakarji kar pošteno razgibajo, kajti nenehno morajo hiteti od kuhinj, skritih v odročnih vrstah hiš v ozadju, ki obrobljajo trg, do miz pod sončniki, postavljenih precej daleč stran.
Ta trg z drobnimi dvonadstropnimi hiškami in ozkimi pročelji ter balkoni iz kovanega železa zbuja vtis, kot da bi se zataknil v srednjem veku; ne, temu niti ne moremo reči balkoni, za kaj takega so preozki, to so samo rešetke, na katerih med pisanimi, po večini rdečimi geranijami visijo tudi sušeči se kosi perila.
Ubogi natakar iz restavracije Santiago ali, če smo natančni, São Tiago, trg seveda nosi ime po svetniku; Franki, ki so se sem zatekli, so smeli tukaj z dovoljenjem Conde Henriqueja postaviti kapelo (kot berem v turističnem vodniku, ki tega nadalje ne pojasnjuje), ubogi natakar pa je pozabil moj pribor, zato se mora še enkrat vrniti ponj.
Na srečo mi je že prinesel vinho verde in ga, kot se spodobi, postavil v posodo z ledom; vinho verde se mora namreč piti ledeno mrzel. To je moja najljubša pijača v Minhu, solit naj se grejo vse druge pijače, s katerimi ti postrežejo v bližnjih bares, tistimi, ki jih – que horror – mladina imenuje tudi »shots«, po tem, česar prodajo največ, cela paleta alkoholnih mešanic; »pequenos mas poderosos«, v majhnih odmerkih, toda močne, bržkone po vsebnosti alkohola; lokala Coconuts ali El Roque, so v rabi sploh še tudi portugalska imena? Resnično, nedaleč stran v sonce mežika Secos, na suhem, saj to mora biti šala, tam sem nekoč ponoči že bila, z mlajšim naključnim poznanstvom, njihova specialiteta je tekila in pije se s soljo in limono; postreže jo rapaz, fant, ki želi, da ga kličemo Johnny in je ponosen na eklektičen izbor glasbe, ki ga ponuja svojim gostom: José Cid, z njim sem se spoprijateljila že pred časom, toda Lady Gaga, hvala lepa, sama res še nisem gaga.
Moja alheira je prispela in usedem se tako, da se mi ponuja razgled na nekdanjo mestno hišo z arkadami, ki vodijo v Largo de Oliveira; s tem trgom naj bi začel nastajati Guimarães, toda vse to bom podrobneje izvedela v muzeju Sampaio, kamor se bom odpravila, potem ko dokončam svojo alheiro.
Katera izmed obeh dam je Rosa Maria, ki čaka name v vhodni avli muzeja Sampaio? Napisala je knjigo, otroški vodnik po muzeju, in je tukaj tudi zaposlena. Jaz pa imam čisto sama ta privilegij, da me bo popeljala po teh svetih dvoranah.
Tukaj naj bi nekoč stal samostan, pred več kot tisoč leti postavljen po naročilu neke galicijske plemiške dame z imenom Mumadona, ime, ki ga še nikdar nisem slišala. Ovdovela je že, ko se je odločila za versko življenje, hotela pa je, mi je rečeno, svojo najljubšo hčer obvarovati pred moškimi, vendar ji to ni uspelo: njena hči se je hotela partout omožiti, zato je mati stisko spreobrnila v krepost in k življenju v samostanu povabila kar vso družino. Družinsko življenje v samostanu, tako si je to zamišljala Mumadona, reče Rosa Maria z žametnim glasom, in vsenaokrog samostana ali v njegovi senci, če hočemo, se je zlagoma razraščal trg Guimarães.
V 12. stoletju je že omenjeni Dom Henrique, oče slavnega prvega portugalskega kralja in ustanovitelja naroda, tu zasnoval versko šolo: plemeniti stolni kanoniki so dečke enako plemenitega rodu, torej dečke iz plemenitih družin, učili branja in pisanja, računanja in molitev ter last but not least petja; križni hodnik je bil ne nazadnje tudi javno mesto, kjer so se odvijale procesije in pogrebi, celo podpisovale pogodbe; tudi živali ni manjkalo, psov in pujsov, ki so rili po tleh za kostmi pokopanih, ki se jih je še dalo oglodati.
In medtem ko se sprehajava po čudovitem križnem hodniku, me v oči zbode, najbrž tebi na ljubo, kamniti pes, in že je na preizkušnji moje znanje o simbolih.
Prav gotovo sem zdaj pogrnila, kajti ne, do tega trenutka res nisem vedela, da so ravno psi tisti, ki vodijo naše duše v raj, vice in celo pekel, kakor je komu sojeno.
Zato je Rosa Maria ligeiramente, skoraj neznatno, spremenila ton, zdaj govori, kot da bi se pogovarjala z malim Bertom, ki ga v svoji knjigi nagovarja, docela didaktično, docela učiteljsko. Tako izvem, da je na kraju, kjer danes stoji mestna hiša, v preteklosti stal samostan klaris, redovnic z izjemnim čutom za umetnost, ki so naročale dela pri najboljših rezbarjih in slikarjih od blizu in daleč. Toda leta 1834 je tudi na Portugalskem neki José António de Aguiar, znan pod vzdevkom »mata-frades«, menihožerec, s samostani napravil konec; bratje so bili brez nadaljnjega izključeni, redovnice pa so smele ostati, dokler ne umre še zadnja med njimi. Poslednja redovnica je, bržkone iz trmoglavosti, živela zelo dolgo, samostan klaris so zaprli šele leta 1891, nenavadno, že pred časom je namreč politično krmilo vnovič prevzela portugalska monarhija. In kaj se je zgodilo z dragocenim inventarjem? Tega so prodali na dražbi, nezanemarljiv ostanek pa je pristal v današnjem muzeju.
Medtem sva se ustavili pred doprsnikom moža, ki se je – najbrž po pravem – imenoval Guimarães in je spisal prvi turistični vodnik po mestu. Hja, reče Rosa Maria, še dolga leta pozneje polna spoštovanja, samo trdoživosti tega samouka gre zahvala za to, da so leta 1928 tukaj postavili muzej Sampaio, zatem ko so temeljito prenovili nekdanji križni hodnik; razume se, da je senhor Guimarães opravljal tudi naloge prvega direktorja, malone četrt stoletja.
Eno, dve, ne, niti deset pisem ne bi zadoščalo, če bi ti hotela opisati vse zaklade, ki so zbrani v tem krasnem muzeju. Zato se bom osredotočila na tiste, ki so name naredili največji vtis, in to iz povsem različnih vzrokov.
Najprej je tu triptih neznanega umetnika iz 14. stoletja. V osrednjem delu, ki v tej pozlačeni rezbarski mojstrovini po velikosti prevladuje in prikazuje jasli, na postelji leži sveta Marija, pomisli, in na pregibih njene zlate odeje sedi po videzu sodeč mlajši odrasli, odet v nekakšen moški sramni predpasnik iz biserov in z enakim turbanom na glavi, z natikači na stopalih … in … se pomenljivo smehlja … vedoč kaj?
Madame la mère pa ne gleda otroka, marveč prej zlovoljno motri svojega moža, Jožefa, ki sedi ob vznožju postelje in osramočeno pobeša pogled: torej le ni šlo za deviško spočetje?
In sveti trije kralji, s perspektive opazovalca zbrani v ožjem desnem delu triptiha, ki so se prišli poklonit Jezuščku, nosijo tiste prišpičene čevlje, ki vsakih nekaj let postanejo moderni, kakor je po vsem sodeč že od 14. stoletja!
Dolga brada najstarejšega kralja Mihe je celo spletena v kito: on kleči, ne le zato, ker bi bil že najbližji grobu, ampak tudi sveti družini. Za njim sta globoko v pogovor zatopljena Boltežar in Gašper, obrnjena drug k drugemu, kot oče in sin, bi lahko rekli; Boltežar ima namreč brado, medtem ko je videti Gašper, mlad, kakor je, še pravi mlečnozobec. Četudi bi ves dan preživela pred triptihom, ti ne bi mogla niti približno opisati vseh njegovih nadrobnosti. Ta triptih, potrpežljivo pripoveduje Rosa Maria, je kralj Dom João I. daroval sveti Materi božji v zahvalo za svojo zmago v slavni bitki pri Aljubarroti, anno 1385.
Njen muzejski sodelavec pa je, po drugi strani, malega Berta pred tem še domoljubno podučil: »Dobro prisluhni temu, kar bom povedal zdaj, to je namreč zelo, zelo pomembno. Pisalo se je leto 1385. Kastiljci so vdrli na portugalsko ozemlje in začela se je odločilna bitka za neodvisnost Portugalcev.«
Medtem ko mali Berto s pogledom še omahuje med dvema slikama, na katerih je upodobljen Dom João I., kako enkrat pred to bitko in drugič po njej moli pred oltarjem Matere božje iz Oliveire, ugotovim, kaj Rosi Mariji predstavlja »najpomembnejši predmet v našem muzeju«: tako imenovani loudel ali laudel, glede na stoletja, ki jih nosi na plečih, osupljivo dobro ohranjen kos oblačila, ki se diči v stekleni vitrini sredi dvorane »Sala de Aljubarrota«: že omenjeni kralj naj bi ga nosil v bitki, to »vestidura antiga, forrada de laminas metálicas ou couros para preservar dos golpes da espada«, starinsko odevalo, znotraj obšito s kovinskimi ali usnjenimi trakovi, ki so preprečevali vbode mečev, nezmotljivo po slovarski definiciji zrecitira Rosa Maria. Skratka, šlo je za nekakšno verižno srajco, ki se je nosila pod viteško opravo.
Nazaj k Svetemu pismu. Stali sva v dvorani fresk in jaz, tako nenaklonjena vsakršnemu nasilju, se nisem mogla upreti temu, da ne bi občudovala te nadvse žive freske, ki prikazuje obglavljenje svetega Janeza Krstnika; vse osebe na njej so namreč oblečene po modi 16. stoletja, kot da bi se ta prizor v celoti dogajal v času, ko je bila naslikana freska. In kako nedolžno zre Salomé v izprožena kazalec in sredinec Herodiade, ki z levo roko čvrsto drži lase žrtve, katere glava je prinesena na pladnju. Le kaj bo povedala Salomé?
Vojščak v staromodno oprijetih hlačah pa v desnici še dviga meč in levi kazalec usmerja na štrcelj vratu žrtve, ki ga obroblja ovratnik z naborkom: Le poglejte, kako dobro sem opravil delo! Gladek rez, povsem brez krvi … In poleg Janezove glave na pogrnjeni mizi kruh in meso in kupa vina ...
V naslednji dvorani pa galerija skulptur, vsak svetnik s pripadajočim predmetom v roki, da bi jih občestvo vernikov, neuko branja in pisanja, nemudoma razpoznalo: sveti Peter s pretirano velikim ključem nebeških vrat, sveti Mihael s tehtnico, s skodel katere strahoma kukata glava moškega in ženske, sveti Jernej s sekiro in v verige vklenjenim peklenščkom ob nogah, vsakovrstne grožnje ljudem, vpletenim v usodo, ki jim jo je vnaprej določil Bog, v nekem prejšnjem času ...
– In kaj moram storiti, če me boli grlo? Katerega svetnika moram tedaj prositi za pomoč? s tankim glaskom vpraša mali Berto senhorja Adãa, ki ga vodi po muzeju.
– Svetega Blaža moraš poklicati, če pa te boli zob, moraš prositi sveto Apolonijo, in pri bolečinah v očeh moliš k sveti Luciji. Za vsak dan v letu obstaja poseben svetnik, eni ščitijo pred boleznimi, drugi nam pomagajo pri delu, obstaja pa celo eden, ki nam pomaga pri učenju.
In to je menda prav sveti Nikolaj … draga Ana, si to vedela ti?
Zdaj pa sva v zakladnici, ki je resnično neverjetno opremljena in priča o visoki ravni umetnosti zlatarstva in srebrarstva, katere ceh je nekdaj v Guimarãesu užival še zlasti velik ugled in bil odlično razvit. Še in še zlata in srebra, dragoceni kelihi v vseh možnih različicah, procesijski križ, največji in najtežji na vsem Portugalskem, morda pa celo onstran meja, visok meter in 54 centimetrov ter težak šestnajst tisoč dvesto kilogramov, pri tem pa kar najfinejše cizeliran, caramba, ob takšni količini razstavljenih sakralnih dragocenosti se mi kar vrti v glavi, v trebuhu pa mi vznika rahlo motoglav občutek, morda bi si morala malce oddahniti in se okrepčati s kavo.
In kaj sodi h kavi? Sladka jed z imenom toucinho do céu, nebeška slanina, menda iznajdba klaris; sicer brez slanine, vendar iz toliko sladkorja, beljaka in mandljev, kot ga je bilo v tistih časih bržkone najti samo v nebesih ali za debelimi samostanskimi zidovi.
Pismo 3 (iz Maribora)
Draga prijateljica,
merci za številne priložene billets-doux, enega sem se že naučila na pamet, saj mi je tako pri srcu, izluščila sem ga iz celotne zbirke in ga prenašam s sabo kot haiku:
»Da bi se ogrela/ zdaj se ovijam/ v odeje iz črk in živali.«
Me je namreč kar močno prezeblo danes ponoči!
Ko sem včeraj zvečer končno prispela v hotel Orel – na vsak način sem hotela od železniške postaje priti peš, da bi lahko primerjala svoje spomine mnogih let s sedanjostjo: kakšna iluzija! – sem nemalo ostrmela, da sta iz dobrega starega hotela nastala dva … zaradi postopka, ki se mu reče »revitalizacija«!
Torej: v glavni trakt, kjer sem svoje čase prenočevala, naj bi se zdaj preselil boljši del, vendar so bile tisti hip vse sobe zasedene, zato nisem mogla tja.
Ponudili so mi sobo v youth hostlu; saj vendar nisem skavtinja! Takoj sledi tolažba: to ni mladinski hotel, samo sobe so malce skromneje opremljene.
Pot do tja je bila podobna labirintu: po številnih hodnikih, mimo vogalov in po stopnicah, cikcak sem in tja. Naposled se v sobi, ki mi je dodeljena, ozrem skozi okno: to je vendar Gosposka ulica, torej sem bržkone v nekdanjem hotelu Zamorc? Odhitim navzdol po stopnicah in se znajdem pred zaklenjenimi steklenimi vrati, skozi režo katerih lahko poškilim: resnično, tukaj je nekdanji vhod v hotel Zamorc!
Zdaj se boš morebiti vprašala: kako vendar pride oziroma kako je prišel neki zamorec v Maribor? Hja, draga moja, to sem se spraševala tudi sama, in to ne le sebe, marveč tudi številne domačine, že tedaj, ko sem prvič ugledala njegovo glavo v eni izmed vogalnih niš stavbe v Gosposki ulici. Zamorska glava namesto svetniškega kipca. Mar je še tam? Mi bodo tokrat pomagali razrešiti uganko o zamorcu?
Nato sem, po neprespani noči, vstala v hladen, lep dan.
Vso noč so z ulice v mojo sobo v minutnem taktu pobliskavali rdeči lampijoni! Nobene možnosti nisem imela, da bi ušla njihovemu luciferskemu svetlikanju, v youth hostlu namreč ni žaluzij, samo rjave, dokaj prosojne zavese. In naj sem se še tako obračala in premetavala, bliski so se krotovičili po stenah sobe in me, komaj mi je uspelo za hipec zadremati, že iztrgali iz spanca v nočne vice ponovnega snidenja z Mariborom.
Vendar zdaj že sedim v zajtrkovalnici novega hotela Orel in prebiram svojega ljubljenega Josepha Rotha, ki nikoli ni bil tukaj, vendar je leta 1924 kot dopisnik Frankfurter Allgemeine Zeitung iz Lemberga, ko se je to končno spet poljsko mesto vnovič preimenovalo v Lvov, zapisal:
»Nadvse domišljavo je opisovati mesta. Mesta imajo mnogo obrazov, mnogo razpoloženj, na tisoče smeri, pisane cilje, mračne skrivnosti, vesele skrivnosti. Mesta veliko prikrivajo in veliko razkrivajo, vsako je celota zase, vsako je mnoštvo vsega, vsako ima na voljo več časa kot poročevalec, kot človek, skupina, kot narod. Mesta obstanejo dlje od ljudstev, ki se jim morajo zahvaliti za svoj nastanek, in jezikov, v katerih se njihovi graditelji sporazumevajo.«
In ogledujem si fotografije, s katerimi je okrašena zajtrkovalnica hotela Orel, stare črno-bele razglednice, na katerih je v nemščini zapisano:
»Marburg an der Drau: Alter Festungsturm; Burgplatz mit Viktringerhof; Burggasse; Hauptplatz; Casino mit Kasinowirtschaft; Blick auf die Drau ...«
In druge, kjer v slovenščini piše: »Maribor: Aleksandrova cesta, Grajski trg, Gosposka ulica ...« In v Gosposki ulici, posneti v času med vojnama, se zelo dobro vidita trafika in podružnica Juliusa Meinla. Julius Meinl v Gosposki ulici! Morda je s tem razrešena uganka o zamorcu?!
Ta je, mimogrede, izginil, o čemer sem se lahko prepričala še pred zajtrkom, izginil kot bržkone davno tega tudi Meinl, kava in posladki. To podjetje je namreč imelo – in ima v svoji edini še delujoči luksuzni špeceriji na Dunaju še danes – za prepoznavni znak zamorčevo glavo. Emblem je zasnoval plakatni umetnik Josef Binder, taistega leta 1924, ko se je Joseph Roth odpravil na potovanje po Galiciji. Maskota je postala pravcata izvozna uspešnica, natisnjena na posodah za kavo in drugih predmetih, kakor Klimt in Schiele ali kot Amadeus na sladkih kroglicah. Na Meinlovem emblemu je upodobljena glava temnopoltega mladeniča z rdečim fesom, ki se rahlo sklonjen zazira v skodelico kave.
Zdaj ti bom o tej zamorčevi glavi nekaj povedala in želela bi, da mi, glede na to, da si v deželi, ki je imela dolga stoletja kolonije v Afriki, ob priložnosti odgovoriš. Na vprašanje namreč: in kako je pri vas glede predelovanja s tistimi časi in tedanjimi simboli?
Primerilo se je namreč … in to šele pred nekaj leti, da se je v domovini meinlovske zamorske glave oblikovala pobuda »Mein Julius«. In ta je sklenila:
»Mein Julius ne želi več služnostno sklonjene glave. On odide, kadar hoče. In kamor hoče. Če noče iti, pač ostane. Njegovo življenje ni vnaprej začrtana usoda in sam ga jemlje v roke. Kakor podobe, ki se o njem pojavljajo v javnosti. Rasistični klišeji v javnem prostoru nimajo kaj iskati.«
Rečeno oziroma zapisano, in zasnovali so nasprotno podobo meinlovskemu zamorcu, na katerem ni glave, temveč samo črna pest, ki mečka rdeči fes. O kavni skodelici niti sledu. To pest lahko, kdor si kupi ustrezno majico, nosi tudi na prsih.
Zakaj pa so odstranili zamorca iz Gosposke ulice? Ko vendar ni bil niti najmanj podoben binderjevski glavi? In mar so zaprli celo hotel Zamorc, ker je pač nosil takšno ime? So bili bolj papeški od papeža?
Srečna Slovenija, ki ti ni treba vleči za seboj kolonialnega bremena! Kakor Avstriji, državi naslednici nekdanje kolonialne sile Avstro-Ogrske, ki se je nekoč, na srečo le za kratek čas in v enem od davnih stoletij, povzpela na oblast v vzhodnoafriškem Mozambiku.
V obalnem mestecu Piran, draga Tereza, živi črnec iz Gane, ki je nekoč prišel v Jugoslavijo študirat in tam že dolga leta županuje. Je morda on označil besedo »zamorec« za neprimerno?
Vprašanje za vprašanjem mi zdaj straši po glavi.
Sklenila sem ugotoviti, ali v slovenščini obstaja ustreznica za Negerküsse in Negerbrot; kako se imenuje slaščica ali bolje, kako se je imenovala, v nemškem jeziku so bili ti rasisti namreč medtem prekrščeni: nekdanji Negerküsse, zamorski poljubčki ali Schwedenbomben, švedske bombice (tako je, dve različni imeni za eno samo pecivo!), so se z uradno odredbo preimenovali v Schaumküsse, penaste poljubčke. Nejasno ostaja, ali so se pritoževali tudi Švedi, ne nazadnje so jim, in to prav v nemškem jeziku, pripesnili bombe namesto poljubov.
Zajtrkovalnica se je izpraznila in jaz potrebujem svež zrak.
In, kot izravnavo za hotelsko kavo, pristno črno kratko.
To pa bom naročila v čisto pravi kavarni, če se še kakšna najde kje.
Sprehod št. 1 (iz Maribora)
Na poti iz hotela stopim skozi nekakšna vrata, ki sosednji hiši zakrivajo razgled, na Grajski trg.
Ali je še tam, tista trafika, kjer sem tudi jaz – nekoč sužnja, in to brez zamorske glave – ob vseh postankih v tem mestu nujno kupila, morala kupiti, kupovala cigarete slovenske znamke Macho! Po naročilu mačev iz mesa in krvi, ki so jih potlej, že onstran meje in ponosni na ta »špas«, delili kot svoje lastne. Ah, feministke, oprostite mi …
Resnično, še zmeraj je na svojem mestu, ta trafika, kot vselej. In v njej sveže tiskani časopisi, Večer, tukajšnji dnevnik, in Delo iz Ljubljane, in ker je danes torek, opremljen z literarno prilogo Književni listi.
Kako prijetno, da nobeden od njiju ni spremenil formata, Delo še zmeraj v tem, ki mu pravimo »Berliner«, in tudi Večer se na srečo še ni skrčil v mali format, kamor so njegovi sedanji avstrijski solastniki ukleščili svoje izdelke.
Kar se tiče cigaret znamke Macho, pa jih ni več, kar ni tako strašna izguba.
Mimo nekdanjega dvorca, ki je trgu dal ime, in muzeja, ki je v njem nastanjen, ta hip stopam brez obžalovanja, saj je zaradi prenove tako in tako zaprt in tako bo še naslednje pol leta. Poševno nasproti je KINO PARTIZAN, na mestu, kjer je nekoč stal dvorni stolp, in spet – ali še vedno – zaprt, škoda.
Naglo se vzpnem po Grajski ulici, da bi pozdravila najlepši spomenik v mestu, ki ga je umetnik Lojze Kogovšek postavil v čast možu, za slovensko prozo enako pomembnemu kot France Prešeren za poezijo, čigar Zdravljico Slovenci še danes prepevajo v blagozvočni himni.
Po tvojem predlogu z billets-doux ti v prilogi pošiljam eno njegovih najlepših kitic, ki se konča z verzoma: »… prost bo vsak,/ ne vrag, le sosed bo mejak!«
Toda naj se vrnem k Josipu Jurčiču: če tam ne bi bilo črnega, z zelenim volkom prepredenega kamna, ki mu daje prijetno patino, bi ga poprosila, naj sestopi s podnožja in mi v bližnjem Café Astoria pove, kaj vse je v tem mestu doživel v dobrih dveh letih, ki jih je od leta 1868 do 1870 tukaj prebil.
Gospod Jurčič ni bil Štajerec, rodil se je v kraju z imenom Muljava, v mehko vzvalovani pokrajini Dolenjski, blizu častitljivega cistercijanskega samostana Stična, zgrajenega v 12. stoletju. Zapomni si to ime, in ne le zato, ker te bom prihodnje poletje, ko me boš obiskala, odpeljala tja, da pokusiš izbrane dobrote, ki jih patri še danes pripravljajo po starih receptih, temveč tudi zato, ker ima samostan Stična pomembno vlogo v tisti povesti nadvse nadarjenega in šele devetnajstletnega Jurčiča, s katerim je leto dni pozneje zmagal na literarnem natečaju.
Zmagovalno delo Jurij Kozjak, slovenski janičar, ki pripoveduje zgodbo iz časov, ko so Turki skušali zasesti slovensko ozemlje, ni doživelo samo natisa in med bralci desetletja dolgo obdržalo položaj prave prodajne uspešnice, temveč je avtorju prineslo tudi 100 goldinarjev, ki so sinu revnega kmeta prišli še kako prav. Ne vem, koliko bi 100 goldinarjev zneslo v današnjem denarju, toda gotovo so bile že davno porabljene, ko se je Jurčič leto dni po spektakularnem dosežku preselil na Dunaj, da bi tam študiral klasično filologijo. Dunaj ali Gradec, to sta bili edini možnosti, habsburška trmoglavost namreč na slovenski zemlji ni dopuščala slovenske univerze.
Jurij Kozjak je bil dolga leta najbolj prevajano delo slovenske književnosti, za kar gre zahvala obsedenemu (v najboljšem pomenu besede!) duhovniku iz Maribora Ferdinandu Koledniku, ki ga je sam prenesel v več jezikov.
Razumljivo je, da je ena izmed osrednjih tem te povesti spopad med krščanstvom in islamom, in ta je, kot si lahko misliš, z današnjega položaja nič kaj »politično korektna« … Toda kam bi prišli, če bi vsa pretekla dela merili z duhom časa, v katerem se lotevamo njihovega branja mi, ne nazadnje se duhovi osvobajajo z vse bolj bliskovitim tempom ...
Skoraj prepričana sem, da obstaja tudi portugalski prevod Jurija Kozjaka, kar lahko zlahka ugotoviš sama.
Dlje kot opazujem levo roko Jurčičevega spomenika, bolj negotova postajam, kaj v resnici drži v dlani: vsekakor je to papir, knjiga pa najbrž ne; morda eden mnogih almanahov, ki so bili v njegovem času tako en vogue in za katere ni samo vneto pisal, marveč je številne celo sam izdajal.
Toda kakšna norica vendar sem! Gotovo je to izvod časnika, katerega soizdajatelj je bil Jurčič leta 1868 v Mariboru: Slovenski narod; časnik, ki je bil avstrijskim oblastem seveda trn v peti, zagovarjal je namreč idejo Slovenije, odrešene »habsburškega jarma«.
Proč od Habsburgov in k južnoslovanskim bratom, to je bil tedanji duh časa, mnogi sodobniki so sanjali celo o tem, da bi slovenski jezik pretopili v »ilirski« jezik, nekakšen esperanto vseh južnih Slovanov. S tem pa se dobri Jurčič na srečo ni strinjal, enako kot pred njim pesnik Prešeren.
Zdaj pa končno moja kratka črna in pogled v Večer! Z razbijajočim srcem vstopim v Café Astoria ali bolje v »picerijo in špageterijo« Astoria.
