V našem mestu stojijo velike in visoke hiše. Strnjene so med seboj, kot bi se držale za roke, samo po vhodnih vratih in hišnih številkah lahko ugotoviš, kje se konča ena in se začenja druga. Visoke hiše, pravijo jim stolpnice ali nebotičniki, pa stoje vsaka zase, okrog sebe hočejo imeti vsaj majhen trg in neprestano razmišljajo, ali so dovolj visoke in pomembne in katera je sploh najvišja v mestu. Dve vrsti hiš, med katerima je speljana široka cesta, kjer neprestano drvijo avtomobili, sta ulica. Ob hišah so še pločniki, kjer smejo hoditi pešci in rasti drevesa. Ulice imajo različna imena zato, da se poštarji ne izgubijo .
Ob vseh glavnih ulicah našega mesta rastejo mogočne platane. Njihova sivo-srebrna debla se poleti kar izgubljajo v zelenih krošnjah, njihove veje se ponekod v sredini ulice stikajo kakor zeleni oboki. Platane poleti rade tekmujejo med seboj, katera bo pognala največje liste, podobne velikanovim rokam.
V vrsti visokih platan je letos raslo mlado drevesce – Platanček, ki so ga posadili spomladi. Pripeljali so ga iz drevesnice, kjer je imel veliko bratcev in sestric. Izkopali so globoko luknjo, ki jo imenujejo sadilna jama, poravnali koreninice, jih zasuli z zemljo, zraven so pribili količek in drevesce privezali nanj, da ga ne bi podrl veter. Potem so odšli. Nobena od visokih platan se ni zmenila zanj, ker je prišel iz druge družine in je bil tako majhen in neopazen. Platanček se je zelo trudil, da bi našel kakšnega znanca ali celo prijatelja. Pogrešal je svoje bratce in sestrice . Na vso moč si je prizadeval, da bi vsaj malo zrastel, odgnal je nekaj drobnih vejic in ozelenel. Razprostiral je svoje liste in jih nastavljal sončnim žarkom, ki so se skozi senco vsak dan vsaj za nekaj trenutkov prikradli do njega. Radovedno je opazoval vse, kar se je dogajalo okrog njega, in poslušal, o čem so se pogovarjali golobi, ki so se spreletavali po parku in posedali na spomeniku. Vsak dan je prišla na trg starka, sedla na klopco in drobila ptičem skorje kruha. Okrog nje so se zbirali golobi in vrabci, najhrabrejši so ji sedali na rame in celo na glavo Bila je prijazna., vendar so se nekateri sprehajalci norčevali iz nje. Starka je nekega dne ptičem povedala, da bo kmalu jesen, zatem pa pride zima in takrat ne bo več prihajala s skorjami kruha na klopco, prinesla pa jim bo koruznega zrnja od sorodnikov na deželi.
Drevesa okrog Platančka so se začela spreminjati, njihovi listi so rumeneli, nekateri so pordeli in ob prvem vetru so začeli odpadati. Najprej so zaplesali visoko nad cesto, potem pa legli na tla kot cekini. Kostanji so se prvi začeli osipati
»Jesen je in prišel je čas za počitek,« je rekel veliki kostanj. »Utrujen sem od tega, da moraš vedno kaj početi: spomladi, ko se zbudiš, moraš pognati liste in ozeleneti, potem nekaj dni cvetiš in do jeseni skrbiš za otroke. Najlepše je, ko dozoriš, odvržeš liste in zadremlješ.«
»Me se bomo obletele šele novembra,« so rekle platane in se delale, kot da jim hladni veter ne more do živega. Mali Platanček, ki je še ves zelen rastel nizko pri tleh, sploh ni razumel, zakaj bi moral odvreči liste.. Nekega jutra, ko so bile prižgane še cestne svetilke, saj so se dnevi krajšali, je k Platančku priletel vrabec. Sedel mu je na vejico in kljuval skorjico. »Živ-živ-živ! Ti pa še ne spiš! Nikar ne odvrzi svojih zelenih listov, ostani tak kot si! Poglej, vsa druga drevesa so že gola, zdaj spijo in ne bodo doživela praznikov No, pravzaprav ne čisto vsa, smreke v velikem gozdu nad mestom so vedno zelene in smreke so za božič glavne! Ne pusti se, samo še nekaj tednov počakaj! Čiv-čiv!«
Vrabec je odletel, Platanček bi rad še koga kaj vprašal, pa se nihče ni hotel z njim pogovarjati .Mimo so hodile deklice, še pred kratkim oblečene v tanke pisane majice in golih nog, zdaj pa v debelih bundah in škorenjčkih; nihče ni več posedal na klopci, veliki stari kostanj je zaspal pa tudi platanam se je dremalo .Pritisnil je mraz. Zjutraj so prihajali pometači in pospravili velike kupe odpadlega listja. Trato je pokrila ledena slana. Platančka je zeblo. Stiskal se je k svojemu zaščitnemu količku in obračal drobne vejice proti cesti, kjer je bilo topleje. Platanček je čakal in čuval svoje liste. Včasih se je pri njem ustavil psiček, dvignil zadnjo tačko in ga poškropil. To Platančku ni bilo všeč, a če si drevo, si pač ne moreš pomagati.
Nekega jutra se je na trgu ustavil tovornjak. Delavci v oranžnih oblekah so začeli razkladati lestve, železne palice, deske, dolge svetlobne verige in velika lesena ogrodja. Ves dan so krasili drevesa v parku, sredi trga pa so postavili velikansko jelko, višjo od vseh drugih. dreves. Prav do vrha so speljali stopnice, veje so prekrili z zelenim žametom, vmes pa so pritrdili velike srebrne zvezde.
»Greva zvečer poslušat pojočo jelko?« je vprašal fant dekle, ko sta šla mimo.
»Oh, saj je vsako leto enako! Vedno iste viže, dolgčas!« je odgovorila svetlolaska. Platanček je prisluhnil. Pojoča jelka? On je seveda še nikoli ni slišal. Mogoče je to božič? Nikakor ne sme zaspati, vsaj nocoj še ne!
Ko se je stemnilo, je mali park oživel. Po vseh kostanjih in platanah so zasvetile rdeče in modre luči, po drsališču so se podili otroci na bleščečih drsalkah in veselo vreščali, dišalo je po pečenih kostanjih , po čaju, limoni in cimetu, na jelki so zažarele srebrne zvezde.
Stolpna ura je bila šest. Na trg je prihajalo vedno več ljudi; starši z malimi otroki, mladi zaljubljeni pari in samotna starka, ki ni imela otrok in ne vnukov. Iz velike trgovine nasproti trga so prikorakali veliki škratje v dolgih zelenih kutah z rdečimi kapucami na glavah. Nekateri so bili bradati, drugi pa mladi, gladkih lic , vedri in nasmejani. Vsak je v rokah držal veliko prižgano svečo. Vzpenjali so se po žametnih stopnicah, visoko, prav do vrha jelke, razporedili so se po vseh vejah in takrat je zazvenela glasba. Platančku se je kar zvrtelo v glavi od te lepote, vsi njegovi premraženi zeleni listi so vztrepetali, začutil je, kako mu je poskočilo srce od radosti, saj je bilo to lepše od vsakega sončnega jutra. Škratje so zapeli prvo božično pesem, zazvonili so zvonovi, vrstile so se vedno nove praznične pesmi v raznih jezikih iz daljnih dežel, vseh, ki praznujejo božič. Platanček je vsrkaval melodije in se predajal sreči. O, vredno je bilo čakati na ta večer, pa čeprav ne bom nikoli veliko drevo, je pomislil.
Takrat sta se po cesti pripodila dva fanta, ne več otroka pa tudi odrasla še ne. Za šalo sta se začela ravsati in suvati. Opotekla sta se in eden se je znašel – ne na tleh, ampak na drevescu. Zlomil se je količek in potegnil za sabo Platančka.
»E., šit, pa to šavje!« je vzkliknil fant, ki je padel. Zavpila sta še nekaj surovih besed, ki jih prestrašeni in ranjeni Platanček ni razumel, in stekla dalje.
Koncert se je končal. Glasba je potihnila, škratje so se vrnili v veliko trgovino. Ljudje so se naglo razšli – vsem se je mudilo domov, saj je bilo zelo mrzlo.
Ob robu trga pod visokimi platanami je drhtel sklonjen Platanček z nalomljenim vrhom.
Takrat pa je mimo priletela Snežna vila, nežno pobožala ranjeno drevesce in mu zašepetala:
»Čas je, sedaj pa lahko tudi ti zaspiš!«
Koder je letela Snežna vila, so okrog nje pršile drobne bele zvezdice – prve snežinke. Mednje so se pomešali odpadajoči zeleni listi Platančka., ki ni hotel zaspati., dokler ni slišal prazničnih pesmi. in doživel radosti in groze te ledene zimske noči.
