Na vsebino

IN SITU

Šivava nov kroj za nebo
; po načrtih iz vesolja

ko sva odprla paket
se je zdelo nemogoče
a nit si speljala čez v prvo
in nama storila
(za)upanje
Stanovanje sva (seveda)
prej počistila, dala vse
na svoje mesto
do zadnjega
okna, vrata, streha,
podn ven!

Napovedujejo slabo vreme (čez 3 dni)
Ne sme nama zmočiti
dokler ne končava
dokler ne zategneš
zadnjega vozla (ambulantni
mora biti – piše)
–
Tkanina (za kroj za nebo)
je čisto posebna ... in
ne sme priti v stik z vodo, če
ne je konec
–
Zaenkrat gre vse po planu
Sončno je ... jasno
Le ptice!

neprestano letajo med
prsti in delajo težave
(zgodi se tudi, da
ti prileti naravnost pod
vbod –
prepogosto)
Odločila sva jih
pustiti gor

¡NO PISES LAS FLORES!

danes se prebujam v Toscano
visoko zelen vršiček
in globoko moder kanvas
(umetnost zbujanja je, da
ne zadeneš okvir kril v oknu,
da ne začutiš steklenega plana ...)

ko lezem iz postelje
skozi oči
odpiram dan
v arhipelag
tudi morje dolivam sam

PONTE DELLA LIBERTA

zdaj mi je pa res popolnoma
čisto vseeno
briga me ...
če ta hip zavije kolo s ceste in zletim
z mostu čez morje
tu,
točno pred menoj –
Benetke
(bom pa pod vodo dalje
šibal med morskimi konjički
če se to nebi dalo – znam odlično plavati
in brez težav se rešim)
  z roko držim za volan
cel avto gre lepo
prekinjena bela črta
  vleče me
bencin, me edino moti
šmrkelj iz nosu
konstantno
sem cel
  mehek
...
avto nima veze
(parkiru sm uredu
na enmu makedamu)
...
zdaj hodim čez Rialto
prosim za tišino, (hvala)
ko stopim na vrhnjo stopnico

La Luna Si Veste d´Argento

RASTIŠČE S POLNIM SONCEM

Začnem na E-ju
5. polje (torej,
začnem z A-jem)
potem pa grem;

en ton, pol tona
dva tona, pol tona
dva tona, en ton
pol, dva, pol
dva tona, en ton, pol tona
dva tona, pol tona
...
izrisuje se
slamnat stožčast klobuk
z vrvico okoli brade
v silhueti
sključene postave,
ki jo meče sonce
v atriju ...
  in slišim zvok lesenih opank,
ki neslišno stopajo
po belih kamenčkih
odprem oči –
moja stopala so v njih

v pljučih drobni češnjevi cvetovi

MEGALIT

sonce vedno narišem preprosto,
krog s črticami radialno
zunaj (brez dotikov),
  tako kot vsi,
šele, če obvisim na telefonu
ali pa dolgočasnem predavanju
začnem dodajati razne vzorčke –
ponavadi začnem s trikotnički
potem jih obdajam s pikicami
potem vijugam in ustvarjam razne
interference, ki jih šrafiram
barvam, ali pa pustim prazne
in na koncu nekaterim dodam
pikico, nekam v sredino
  dostikrat narišem list
in še en list in cvet
ki je vedno podoben marjetici
rad rišem kapljice in snežinke
včasih me zanese
in začnem z arhitekturo,
raznorazne perspektive
tlorise risbe konstrukcij
osnovnih likov
ampak, če me le kaj ne prekine
vedno narišem
tudi drevo
in tla in korenine
proti
koncu pogovora
oziroma predavanja
na vrh spet narišem sonce
tri!

FORMA VIVA

Polotok Seča ...
  nosi me, me
vija vaja(v
mediteranskem parku)
med skulpturami,
med Kamnom,
med oljkami.

pritegne me
ena
   pristopim
   zrem
   preberem:
Čile, ´79 – »Zanimivo,
s temle kamnom sva se rodila
istočasno.«
poleg je klopca
   sedem
   zrem
   pokadim eno
  ...
Čeprav je oblačno, je turistov, kar precej (sicer je že polno Avstrijcev, Nemcev, Angležev, ki tu živijo na stara leta – tako, da ne vem kdo je turist). Ravno, ko odhajam pride mimo mlada družina iz Avstrije. Fant ima osem, mogoče deset, let. Stoji poleg skulpture iz Čila. Nekaj se pogovarjajo ... Oče ga slika.
(opazil sem, da nihče ni prebral napisa na tablici)
želim se oglasiti:
  »Die Künstlerin, (Ihren Namen habe ich vergessen)
die diese Skulptur hat gemacht
in tausend neunhundert neunundsiebzig,
kommt aus Chile.«
a ostanem tiho
pustim da življenje ostane tam
in grem

spuščam se
zelo počasi
poslušam kako
bati
drsijo

SKANSEN

uspelo mi je razvozlati
možganski vozel
  moja glava so postale
citre*

bring

kakor travnik
se kopajo misli
  brez šopkov
  brez ključa
na lobanjskem dnu
(a)kord
čas umika prste
(z)drsi

ZAPIK

primerno je treba vdihniti
v oko težišča pritisniti
  z občutkom
izoblikovati jedro podplata in ustnic
v vertikali momenta razklati prostor
ne kamen
lase odmakniti z obraza
in pozabiti na ude,
ki se zatikajo
skozi lino
pustiti, da te izreže
odsotnost

v položaju izenačevanja
prebiti lasten obstoj

v prazni hišici rakca
zavoji

KORD

nekaj več kozarcev
kot miz, pepelnikov
okrog ljudje
posedeni pred
oder

kompozicija
kvartet

vrat, ki se steguje
dvakrat tja in enkrat gor vmes
meter dolg zlat kljun
  vse na roke
eden z brki
dva z luknjo v lesu
  četrti ne doseže ust

pustiš, da jajce v sredini zraste
in vsak pade v svojega

momento cigano

posodim oči
z uhlji

ploskam

vsi vemo, da konec
prihaja, a ga
nočemo

HYBRID

(ali slepa kura tudi zrno najde)

spomnim se aluminijastega
okvirja, vrat,

kljuke, ki je (bila) bunka,
ograje, ki sem jo zmogel –
(prečke so bile na-redko
  rege široke)
sprva sem mislil skozi,
a sem šel raje čez,
da se ne bi zataknil

spomnim se, da sem najprej
lepo potrkal, čakal ... butal
na koncu že razbijal
po vratih tvoje hiše
(ker zvonec ni delal)

če te takrat ne bi bilo doma,
bi moral drugam,
če ne bi umrl –
od žeje

ko sem (končno) slišal,
da se nekaj približuje
vratom – od znotraj
sem si rekel: to!

odprla si jih
  in moj suh gobec
je komaj zblebetal vse,
da je prišel do bistva –
... vode prosim

brez besed ...
si se pomudila s korakom
prinesla skodelo (0,5l)
in v očeh ti, nisem pozabil,
ko si mi jo dajala, gori
črn žar
(ki me je po svoje že odžejal ...
  ne ne :)

pil sem najgloblje požirke
v svojem življenju, takrat
ti pa "prideš ven"
z neko foro
  o morski kumari ...
kako se mi ne bi zagoltnilo
(res je bila dobra, še danes je
... vse sem pošprical)

zmanjkalo mi je sape
padel sem po tleh
v sekundi

ko sem se zavedel
sem se odločil še
malo mižati in uživati nezavest

prebujala si me s poljubi

odbilo je polnoč

odprl sem oči

(danes temu rečeva
lovljenje svojega repa)

Natisni članek

100 %