Da je se nadišem
Da joj se pjesama napišem
I snova u njoj nasanjam
Bože
Daj mi
Još malo Bosne
Da njene livade rosne
Bosim nogama prodjem
I da
Ne moram nazad
Kad joj u zagrljaj dodjem
(u tudjinu…hladnu i čemernu)
TVRĐAVA
Prkosi
S brda
Ljubavnica
Kraljeva moćnih
Stratište
Želja i mora noćnih
Onih sto silu vole i sili služe
(kao da vječnost
Nije majka prošlosti...)
U MIMOHODU
Nebo
Je danas
Tamno od straha
Dok zvijezde vrište
Iz pepela i praha
Duše … nadom umivene
I samo
Su još sjene
Svjedoci koraka mojih
Ti odsjaji očiju tvojih
Dostojne osmijeha tvog
Dok nestajem
Iz Svijeta mog
Golgota slavi nadom opijena
AMAZONKA
Kad
Vidiš andjele
Da s Neba padaju
Poput zvijezda moćnih
Vila nebeskih vrisak kad čujes
Što Zemlji hrle … zbog mora noćnih
Nebo
Kad vidiš
Na kojem zvijezda nema
To nam Sudbina postelju sprema
Novo Nebo i beskrajni puti ... čekaju nas
Kad
Čuješ srce
Da jako kuca
Kao da tvoje nije
Dušu svoju kad čuješ
Dok plačući … sretna se smije
Ruku
Kad poželiš
Moju … u tvojoj
I poželiš da nam se snovi u jedan sliju
Ne pitaj zašto nam srca … odavno bitku biju
To nas nebeska prostranstva zovu … Zemlju da zagrlimo
BEZDAN
Zašto
Zvijezde
S neba majskog
K’o andjeli s Puta rajskog
U bezdan tamni vrišteći padaju
(zar se samo nejaki raju nadaju…?)
Zar
Raskršća
Zemaljskog života
Ti vrhovi sudbinskog plota
Nisu tu … da i njih a i nas paze (?)
(zar to i baštovani po svome cvijeću gaze…?!)
Padaju
Andjeli s Neba
Slabeći sjaj sunca majskog
Gube se tragovi što s Puta rajskog
Zlokoban sudbinski zov nejakih slijede
(zar djela DOBRIH iz nasih duša nestaju….blijede?!)
Andjeli
Padaju s Neba
Gore Nebeske staze
Ljudi po svojim svetinjama pljuju…i gaze
(zar se pred Sudnji dan ne sudi svima isto…?!)
Dok andjeli
S Neba padaju
Nebeške staze gore
Dok se ne ugase … dok ne izgore
BOSNA
Daj mi
Bog
še malo Bosne
Da se je nadiham
da ji še pesmi napišem
in sanj v njej nasanjam
Daj mi
Bog
še malo Bosne
da čez njene livade rosne
z bosimi nogami grem
In da
ne moram nazaj
ko ji v objem pridem
(v tujino … hladno in čemerno)
TRDNJAVA
Kljubuje
s hriba
ljubica
močnih kraljev
morišče
želja in mor
tistih ki ljubijo silo in sili služijo
(kakor da večnost
ni mati preteklosti …)
V MIMOHODU
Nebo
je danes
temno od straha
In ko zvezde kriče
iz pepela in praha
so duše … v nadi umite.
In samo
sence so še
priče korakov mojih
ti odsevi oči tvojih
vredne nasmeha tvojega
Ko izginjam
iz Sveta svojega
Golgota praznuje z nado opita
AMAZONKA
Ko
vidiš angele
da z Neba padajo
kakor zvezde močne
Vil nebeških krik ko slišiš
ki na Zemljo hitijo … zaradi mor
Ko vidiš
Nebo
na katerem ni zvezd
nam Usoda posteljo pripravlja
Novo Nebo in brezkončne ceste … nas čakajo
Ko
slišiš srce
močno biti
kakor da tvoje ni
dušo svojo ko slišiš
ko v joku … srečna se smeje
Roko
ko si zaželiš
mojo … v tvoji
in si zaželiš da se najine sanje v ene zlijejo
Ne sprašuj zakaj naša srca … od davnaj bijejo boj
Nebeška prostranstva nas kličejo … Zemljo objet
PREPAD
Zakaj
zvezde
z neba majskega
kot angeli s Poti rajske
v prepad temni kriče padajo
(mar samo šibki upajo na raj …?)
Mar
križišča
zemeljskega življenje
ti vrhovi usodnega plota
niso tu … da tudi njih in še nas čuvajo (?)
(mar tudi vrtnarji svoje cvetje teptajo?!)
Padajo
angeli z Neba
in slabijo sijaj majskega sonca
izgubljajo se sledi ki s Poti rajske
zlovešči usodni klic šibkih slede
(mar dela DOBRIH iz naših duš
izginjajo … blede?!)
Angeli
padajo z Neba
gorijo Nebeške steze
ljudje po svojih svetostih pljujejo … in teptajo
