(* 30. julij 1952, Ozeljan pri Novi Gorici). Odraščala je na manjši kmetiji v hiši ob potoku. Po končani osnovni šoli se je zaposlila v konfekcijski tovarni Ideal. Ob delu za tekočim trakom je brala in ohranila svojo pismenost. Ob upokojitvi in internetu so se ponudile nove možnosti. Na eDnevniku je začela pisati blog in je naletela na Regrat, blog Alenke Zorman. Zaljubila se je v haiku. Nekoliko pozneje je odkrila forum pesem.si in prijazne urednice so ji bile pripravljene pomagati. Od leta 2010 obiskuje krožek ustvarjalnega pisanja v Ajdovščini, ki ga vodi gospa Ivana Slamič. Najraje piše hikuje, loti se tudi prostega verza in kratke zgodbe. Objavlja literaturo v zbornikih UNITRING, Nova Gorica; Kako diši moja knjižnica: Knjižnica in knjige po mojem okusu, Pesem.si (2010, 2011); V zavetju besede; zbornik društva Most, Ajdovščina; Apokalipsa, Naša žena (v nadaljevanjih); napisala pa je tudi šaljivo kratko prozo za brošuro Resno in manj resno o osteoporozi, Zveza društev bolnikov z osteoporozo Slovenije.